Kljub slabi vremenski napovedi, se nas je ob dogovorjeni uri zbrala kar lepa množica. Pogrešali smo le večje število mladih.
Pohod smo začeli pri gasilskem domu v D. Dolah. Po gozdnem kolovozu smo se povzpeli na 345 m visok Kočnik. Stopali smo po mehki preprogi, posuti s kostanjevim listjem. Med potjo nam je Milan povedal veliko zanimivega; posebno zanimiva je bila zgodba o zakladu sredi gozda. Na razgledišču sredi vinske gorice Goriška gora smo skušali ugotoviti, kateri kraji so v prostrani dolini pod nami. Zaradi meglic, ki so se dvigale, smo imeli kar nekaj težav. Še prijeten polurni sprehod je bil pred nami. Naš cilj je bila Milanova letna kuhinja, kjer je Miklavž pustil darilca prav za vse udeležence. Prijazna Milanova ženka nas je pogostila s kuhančkom i n čajem gozdnih sadežev. Po prijetnem klepetu v topli kuhinji, smo se gostiteljema zahvalili za gostoljuben sprejem in se napotili v dolino do naših »konjičkov«.

Jože Perše

Smo Boč zamenjali za Javornik, saj je bila vremenska napoved za vzhodni del Trnovskega gozda lepša. Parkirali smo v naselju, ki je znano po Trnovskem maratonu, 42 in 21 km dolgi smučarski tekaški prireditvi, najstarejši in najmnožičnejši tekaški prireditvi v nekdanji Jugoslaviji. Prva slana je okrasila travniško cvetje, meglice so našo pot ovile v skrivnostno tančico.
Triglav smo zagledali nad streho zadnje domačije, ko se je kolovoz spremenil v pešpot. Vendar se je megla odločila, da nas bo spremljala do Pirnatove koče na Javorniku, kjer smo v topli koči uživali ob ocvirkovci in dobrotah iz nahrbtnika. Sestopili smo čez vrh Javornika na Šajsno Ravan in nadaljevali v Črni Vrh. In megla, seveda, z nami. Mala in Velika peč, Čelkov
vrh, Špik - pridemo, ko bo megla imela opravke drugje.

Tekst in foto: Diana

Album

Na vrh

Člani PD Krka Novo mesto smo se v na Martinovo soboto, 12.11.2023, pridružili enemu izmed najbolj množičnih pohodniških dogodkov v Sloveniji - 36. popotovanju od Litije do Čateža. Po dveh letih premora je bilo čutiti, da ta pohod ostaja zelo priljubljen rekreacijski in družabni dogodek številnih Slovencev. Množici pohodnikov se je pridružilo tudi en avtobus naših članov, ki so uživali v hoji po "Levstikovih" gričih in dolinah ob bogati kulinarični in viski ponudbi, ki so jo domačini pripravili ob poti. Tudi vreme je bilo udeležencev zelo naklonjeno. Po jutranji megli se je razvil prijetno topel sončen dan z lepimi pogledi in razgledi na številne griče, posejane z vinogradi, vinskimi hrami, cerkvicami ter drevjem, obdanim z listjem v prelivajočih in lesketajočih jesenskih odtenkih, ki jim je slana še prizanesla. Posledično so bile gozdne pohodne poti malo bolj blatne, ker jih ni pokrivala odeja listja, kar pa seveda prijetnega razpoloženja pohodnikov ni pokvarilo. Preživeli smo prijeten dan v družbi starih znancev in prijateljev z obilo možnosti za sklepanje novih prijateljstev. Če ne prej, se snidemo ob letu osorej.

Besedilo: Valerija VIdmar
Foto: Stane Penca  

Šolski center Novo mesto organizirano skrbi, da njihovi dijaki, ki prihajajo iz vseh koncev širše regije, vsaj malo spoznajo tudi dolenjske in belokranjske griče in gore. Tudi s pohodi lahko vsaj začasno prekinejo monotonost šolskih klopi.
Že vrsto let vsak dijak prehodi pot od šole do vrha Trške gore in nazaj, kot je določeno v učnem načrtu. Pri teh organiziranih pohodih tradicionalno sodelujemo tudi člani našega društva.
Točno sto dijakov, ki so se v štirih skupinah zbrali na desnem bregu Krke pri ločenski brvi, je bilo od daleč kar težko opaziti v megli. Njihov ''vmesni'' cilj je bilo mesto nedavno postavljenemu spominskemu obeležju Alojzu Knafeljcu, tvorcu planinske markacije, saj se niso mogli udeležiti priložnostnega pohoda na slavnostni dan. O njegovem pomembnem prispevku za planinstvo pa tudi za lokalno skupnost sta spregovorila direktorica novomeške občinske uprave in nekdanji dolgoletni; sedaj častni predsednik našega društva. Dogodek je bil tudi izhodišče za ugotovitev, da je MO Novo mesto na predlog našega društva po njem 1993. leta poimenovala enega od krakov sedanje ulice Pot na Gorjance.
Čeravno pot ne predstavlja posebnih težav, so predvsem navkreber nekateri kar ''globoko zadihali'', tako da je bila vzpodbuda dvanajstih spremljevalcev resnično dobrodošla, žulji pa nogah pa so tudi bili pričakovani.
Cerkvico na vrhu Trške gore je le za kratek čas, ki smo ga izkoristili za ''gasilsko fotko'', obsijalo bledo sonce, nato pa je ves hrib znova utonil v meglo. Po kratkem postanku tudi za okrepčilo in predah, so mnogi tako tudi prvič obšli Slakovo zidanico.
Pričakovanja mnogih dijakov, ki so tako prvič spoznali tako široko opevano dolenjsko značilnost, da se bodo razgledali po novomeški kotlini, njenih gričih in gorski verigi izza njih, se žal niso uresničila. Ampak gora s cerkvico na vrhu vabi na obisk vselej in vsakogar.

Tekst: Anton Murgelj
Foto: A.M., Š.c. Nm

Album

Na vrh

Po Sloveniji so se ob 7. uri odprla volišča, saj poteka prvi krog volitev za predsednika oziroma predsednico države, štirje udeleženci pa smo se zbrali na parkirišču pred Supernovo
v Bršljinu. Med potjo proti Gorenjski je rahlo rosilo, pa deževalo, ampak že pred Jesenicami nas je pozdravilo sonce. V naselju Hrušica smo v bližini blokov našli parkirni prostor.
Rumene table so nas usmerile proti ferati Dobršnik, ki je bila uradno odprta v začetku letošnjega avgusta. Že leta 1910 je bila po soteski Dobršnik zgrajena turistična pot, ki je bila
precej dotrajana in ni bila varna za obiskovalce. Po približno 15 minutah hoje smo si nadeli plezalno opremo. Na začetku, ko smo hodili ob potoku Dobršnik in smo ga večkrat prečkali,
opreme še nismo potrebovali, smo pa morali stopati zelo previdno, saj je bila zaradi včerajšnjega dežja voda visoka in deroča. Med vzpenjanjem smo občudovali slapove, korita
in tolmune ter jesensko obarvano pokrajino. Nekateri odseki so bili zaradi listja in količine vode spolzki, zato je bila potrebna velika previdnost. S pomočjo Grica sem premagala vse ovire in prišla do konca ferate. Ferato smo prehodili oziroma preplezali v eni uri in pol, kar je malo več, kot je predviden čas. V dolino smo šli najprej po kolovozni poti, nato pa po gozdu; zaradi mokrega listja in strmega terena smo bili ponovno pazljivi.
Pomalicali smo kar na robniku pri avtomobilu, nato pa se odpeljali v Gozd Martuljek. V gostilni Pri Jožici smo se odžejali in se odločili, da, namesto predvidenih ferat Hvadnik in Jerm´n, obiščemo Martuljške slapove. Ob strugi smo na enega od že postavljenih možicev dodali še nekaj kamnov in se odpravili do spodnjega slapa in do planine Jasenje. Najprej do kapelice Marije Snežne in do obeležja ponesrečenim v bližnjih gorah, nato pa smo se okrepčali v Brunarici pri Ingotu. Čeprav so bili okoliški vrhovi obsijani s soncem, z Diano nisva dočakali, da bi si Špik snel kapo. Za sestop smo izbrali kolovoz. Polni vtisov smo se odpeljali proti domu. Nekaj časa smo se še pogovarjali, nato pa smo sopotniki tudi malo zadremali.

Vladka Berus
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Mednarodna spominska pot zavezništva Vranov let je 273 km dolga pot od Ožbalta na Štajerskem do partizanskega letališča na Otoku v Beli krajini. Po delu poti, ki teče skozi občino Žužemberk, nas je v petek, 21. oktobra 2022, vodila domačinka Alenka Sajevec, ki že leta sodeluje z nami kot prostovoljka. Izhodišče našega pohoda je bil Naralov pil ali Naralov križ, kultrno-zgodovinski spomenik ob poti med vasmi Zafara in Trebča vas. Znamenje je med leti 1875 in 1896 izklesal in postavil Jože Novak z Naralove domačije v zahvalo za srečno vrnitev iz vojne. Jože je bil samouk, kot invalid ni ustvaril le tega veličastnega dela, na domačiji je ohranjena tudi kamnita miza, krogle in korito. Lepo markirana pot, ki jo označuje okrogel rumen znak s črnim vranom, ki s svojim letom kaže smer pohoda, nas je vodila po gozdu, ki je jeseni prav čaroben. Opazovali smo številne gobe in med njimi prepoznali dežnikarice, štorovke... Markacijam smo sledili do vasi Dobrava in se deloma po isti poti vrnili do Trebče vasi, od tam je večina pohodnikov pot nadaljevala do cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Žužemberku, ostali pa smo se do tja, od Naralovega pila, kjer smo imeli parkirane naše jeklene konjičke, pripeljali. Razgledali smo se po Žužemberku in sosednjih vaseh in se spogledovali z Liscem, kamor se nameravamo podati v novembru.
Pohoda se je udeležilo 28 pohodnikov, od tega 19 oseb z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, uporabnikov VDC Novo mesto enote Bršljin in Trebnje, spremljali smo jih 4 zaposleni, 3 prostovoljke, Marica Praznik iz PD Krka in lokalna vodička Alenka Sajevec.
Ob zaključku pohoda se je Marica Praznik vsem pohodnikom, ki so tudi člani PD Krka, zahvalila za odlično sodelovanje in jim podelila planinske knjižice.

Zapisala:
Melita Jarc

Album

Na vrh

Zbor je sledil predhodni naravovarstveni ekskurziji v Krakovskem gozdu, v katerem je prisotne o razsežnosti gozdna, njegovi zgodovini (tudi vlogi Josefa Ressla, 1793 - 1857, češko-nemškega gozdnega čuvaja, ki je deloval tudi v Kostanjevici na Krki), funkciji tega poplavnega gozda, v njem rastočih drevesnih vrstah, pticah, dvoživkah in drugih posebnostih, seznanil Mojmir Pustoslemšek, ing. gozdarstva in tudi prvi župan občine ....
Več na spletni strani: TUKAJ

Rozi Skobe
Foto: Rudolf Ervin Skobe in Zdravko Damjanovič - Somy

Album

Na vrh

12.oktober. To je bil dan, katerega smo vsi nestrpno pričakovali, saj smo vedeli, da nas zopet čaka še en težko pričakovani pohod. Zakaj težko pričakovani? Ker smo se še kako zavedali, da bo to poseben pohod, ker nas bodo na ta dan obdajale zlato jesenske, odete v rdečo- rjave barvne kombinacije  slikarske palete, katere nas bodo spremljale pri naših korakih, po tistih poteh, kjer bomo stopali. 
Jesen je res lepa in občudovanja vredna, če le znaš uživati in gledati. Pri tem ne mislim gledanja le z očmi, ampak  tudi z srcem in dušo. 
Tokrat sta nam naši vodnici ga. Marica in ga.Kristina pripravili pohod po zanimivi Trški gori. Zbrali smo se v Ždinji vasi, kjer je bila naša dogovorjena, zbirna točka, se uvodno pozdravili in se predstavili, si namenili nekaj prijaznih besed ter poslušali obrazložitev našega pohoda. Potem pa smo se veselo, z  polnimi nahrbtniki na ramenih,  podali po asfaltni poti, ki se je vzpenjala proti gradu Hmeljnik. Vmes smo se občasno ustavili, prisluhnili žvrgolenju ptičkov,  se naužili pogledov po dolinah... Najprej je bila dolina odeta v meglene oblačke, kasneje pa smo lahko samo še občudovali lepote doline, saj megle ni bilo nikjer več in so nas greli sončni žarki. Ker so nas noge kar nosile naprej , smo se kaj hitro znašli v gozdnih poteh, kjer so nas obdajale različne krošnje in vrste dreves...tako, da smo tudi občutili ježice kostanja, katere so padle na nas. Ne samo kostanj, tudi gobe smo ne samo videli, ampak jih  z veseljem odtrgali in jih dali v pleteno košaro, da smo cele prinesli s sabo  v dolino. Po poteh, kjer smo hodili, pa smo med drugim videli in poslušali oglašanje domačih živali in sicer od osličkov, krav na paši, kokoši, ki so se sprehajale po domačih dvoriščih, ovc in koz na zagrajenih področjih, do posebnih vrst svinj, ki so še posebej privabile našo pozornost. Ko smo jih gledali in opazovali, so bile v glavo kot svinje, telo pa so imele podobno ovcam. Nasmejali smo se res in potem le ugotovili, da se ta štirinožna bitja imenujejo svinje Mangolice. 
Z dobro voljo in z nasmehom na obrazu smo prišli  do gradu Hmeljnik, kjer smo pomalicali, saj so naši želodčki že hlastali po hrani in pijači. Z veseljem smo snedli dobrote iz nahrbtnika in si šli ogledati  grad, na žalost v propadajočem stanju. Za arhiv in naš spomin smo naredili skupinsko sliko, da bomo vsem prijateljem v zavodu, kateri niso šli zraven, pokazali sliko, oz.slike, ki smo jih posneli med hojo, kje vse smo bili, da bodo še ostali v zavodu videli lepote naše okolice Novega mesta. Tako smo premagali vse zastavljene vzpone, ki smo si jih zastavili in se  podali nazaj po gozdnih in kolovoznih poteh proti dolini, kjer nas je zopet čakalo presenečenje ob samem zaključku. Prijazna ga.Marica nas je počastila v gostilni z najboljšo kavico in to s smetano. 
Vsem pridnim in zvestim pohodnikom je  razdelila zloženko z naslovom Mlada planinka, Mladi planinec, da bodo imeli pohodniki obeležene vrhove, ki jih bodo v prihodnje še osvojili.
Hvala ga.Marica in hvala, ga.Kristina za prijetno in srčno vodenje.

Res je bil lep!  Ta naš jesensko, obarvan pohod!!!

Napisala in slike:

Maja Colarič Kerin,
delovni inštruktor.

Album

Na vrh

Že več kot 40 let se prvo nedeljo v oktobru na Korošici odvija nogometna tekma med Kranjci in Štajerci. Ker se nam je zdel ta dogodek zelo zanimiv, smo v koledar akcij umestili turo na Korošico z možnostjo sodelovanja na nogometni tekmi, in sicer v nedeljo, 2. oktobra 2022.

V zgodnjih jutranjih urah smo se dobili pri Tušu, se razdelili v avte in se z vmesnim postankom odpeljali do parkirišča pri Planini Podvežak, kjer je bilo naše izhodišče za turo. Zbralo se nas je 18 udeležencev, nekateri tudi iz drugih krajev Slovenije. V skupini smo imeli tudi dva psa. Začetni del poti je bil preizkus za naše sposobnosti in na podlagi tega smo se na razpotju razdelili v dve skupini. Ena skupina se je odpravila proti sedlu med Tolstim vrhom in Desko, nato se spustila do Vodotočnega jezera, se povzpela
na Prag in se nato spustila na Korošico. Druga skupina je na poti mimo kapelice na Molički planini do
Korošice premagala manj višinskih metrov. Obe skupini sta na Korošico prišli praktično istočasno. Tu je
bil čas za malico, počitek in pripravo na nogometno tekmo. Na tekmi je sodelovalo kar pet naših
udeležencev. Spraševali smo se, ali Dolenjci spadamo h Kranjcem ali Štajercem? Pridružili smo se
Štajercem. Obe ekipi sta bili borbeni in sta dali vse od sebe. Rezultat je bil neodločen, in sicer 0:0, kar je
odražalo izenačenost ekip. Po tekmi smo se še fotografirali in odšli proti našemu izhodišču, tokrat po
poti mimo Inkretovega studenca. Potrebno je bilo iti malo s poti in že smo našli studenec. Najbolj zagreti
so se povzpeli malo višje in si natočili vodo, saj je bilo korito suho. Pot smo nadaljevali do izhodišča, kjer
smo v prijetnem vzdušju zaključili našo turo in se z avti varno odpeljali domov.

Mojca Tisovec

Album

Na vrh

Planinci PD Krka Novo mesto smo se odzvali prijaznemu povabilu kolegov iz PD Metlika, ki so v nedeljo, 25.9.2022 na Krašnjem vrhu slovesno obeležili 40. let svojega delovanja. Zaradi precej neugodne napovedi, smo se kot večina ostalih planincev, odločili za krajši pohod iz Radovice, le redki so se peš odpravili iz Metlike.Tudi člani društva so se dobro pripravili na napovedan dež ter pokrili prireditveni prostor, čeprav smo obiskovalci potem uživali celo ob nekaj sočnih žarkih.
Člani PD Metlika so svoj jubilej obeležili s pestrim kulturnim programom. Od skromnih začetkov nekaj entuziastov, je PD Metlika danes uspešno društvo, s trdno bazo v podmladku v osnovni šoli in najmlajšim predsednikom med društvi v okviru MDO Dolenjske in Bele krajine. Čeprav mlajši kot društvo, se je v nagovoru zbranim planincem sprehodil čez uspešno zgodovino društva in predstavil smele načrte za naprej. Eden največjih dosežkov društva je prav gotovo planinska koča na Krašnjem vrhu, ki je metliškim planincem drugi dom, saj je zgrajena, vzdrževana, razširjena in oskrbovana s prostovoljnim delom. Tu delajo, se družijo, praznujejo, skratka koča je srce in duša PD Metlika.
Člani PD Krka Novo mesto smo kolegom planincem čestitali za vse dosežke, zahvalili za dobro sodelovanje, ki ga bomo še nadgrajevali. Društvu, trenutnemu in dolgoletnemu predhodnemu predsedniku, ki je postavil trdne temelje društva, smo izročili priložnostna darila naše generalne pokroviteljice Krke d.d.

Valerija Vidmar

Albumi

Na vrh

Draga ekipa Dneva brez avtomobila.

V imenu organizacijskega tima se vam iskreno zahvaljujem za vašo energijo, za vaš posvečeni čas, dobro voljo in za velik doprinos k izvedbi letošnjega Dneva brez avtomobila ter s tem tudi zaključka Evropskega tedna mobilnosti.

Le s skupnimi močmi lahko ustvarjamo lepe in tudi nepozabne zgodbe.
Sodelovanja z vami se vedno znova in znova veselim.

Fotografija pove več kot 1000 besed. Priložena fotografija govori zase.
Video pa kmalu sprejme tudi YouTube platforma. Ko izide, vas obvestim.
Želim vam prijetne, četudi deževne, jesenske dni!

Srečno in veselo naprej v nove podvige in nova spoznanja.
Rado ma vas rad!

Rado Trifković,
koordinator in vodja prireditve Dan brez avtomobila
040 469 283

Albumi

Na vrh

Prišel je september in z njim težko pričakovani 22. dan v mesecu. To je bil dan, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali, saj smo vedeli, da nas čaka spet en prekrasen pohod v družbi naših prijateljev iz enote Bršljin ter iz enote Trebnje. Še bolj pa smo bili veseli, ker smo vedeli, da bomo imeli enkratno in strokovno vodenje od PD Krka, kot vedno.

Ob 8h zjutraj smo se zbrali na našem dvorišču zavoda, kjer so po nas prišle prostovoljke in nam z prijazno besedo namenile jutranji pozdrav ter nam pojasnile, da bo potekal pohod v okviru tedna mobilnosti...

Torej, naš pohod smo začeli na Loki, prečkali smo naš dolenjski biser reko Krko in šli po pločniku do Srebrnič. Vmes je bilo slišati ne samo žvrgolenje ptičkov, ampak tudi nas, saj smo se pogovarjali, obujali spomine iz preteklih pohodov, se smejali, saj smo "zbijali" takšne in drugačne šale. Pot smo naprej nadaljevali po gozdni trasi do Boričevega, kjer so nas prijazno pričakali člani družine Mrvar. Razkazali so nam njihovo kmetijo, nas pogostili z domačim sirovo- jabolčnim zavitkom, katerega smo z veseljem snedli. Za presenečenje pa sta sinova Mrvar zaigrala na kitaro in harmoniko, tako da smo še zraven zapeli in zaplesali. Več kot zadovoljni smo se odpravili naprej, novim pohodnim podvigom naproti in sicer do Mrzle doline, na Loko in na Glavni trg, kjer so se predstavile različne skupine, kjer so potekale razne dejavnosti.

Od pohodništva in izdelave markacij, namizni tenis, gasilske veščine, odkrivanje Evrope, bile so tudi štirinožne tačke- reševalni in terapevtski kužki in še in še. Vse smo si podrobno pogledali, vprašali kar nas je zanimalo in na koncu smo naredili zaključek pri stojnici PD KRKA, kjer smo naredili še skupinsko fotografijo za spomin na lepo. Za še lepši zaključek dneva, smo dobili v dar od društva darilo, katerega smo se vsi razveselili, saj nam bo prav prišlo pri nadaljnjih pohodih, kamor bomo spravili našo malico in, ki bo krasil naša hrbta, to je nahrbtnik in rutka.

Še enkrat se najlepše zahvaljujemo vsem vodnikom in prostovoljcem, ki ste nas spremljali na ta prečudoviti dan, katerega smo s skupnimi močmi naredili, da je bilo dopoldne lepo in nepozabno. Zato si želimo in hrepenimo po novem druženju in seveda naslednjem pohodu.

Varen korak vsem skupaj.

Maja Colarič Kerin,
Foto: Boštjan in Davorin

Albumi

Na vrh

V pestri ponudbi raznovrstnih dogodkov, ki privabijo množice obiskovalcev na novomeški Glavni trg je, dogodek na zaključni dan Evropskega tedna mobilnosti, ponovno potrdil opravičenost ureditve tega osrednjega dela mesta. Kot običajno, je mnogo društev in organizacij predstavilo svojo aktivnost in tako popestrilo Dan brez avtomobila.
Tokratna prireditev je po mnenju vseh krepko presegla število obiskovalcev. Že ''jutranji pozdrav'' kolesarjev, ki so se na še samevajoči Glavni trg pripeljali iz Šolskega centra Novo mesto (do njega pa so od doma mnogo pripešačili), je bila napoved velike odzivnosti.
Kmalu zatem pa so ploščad pred Rotovžem kot val preplavili naši najmlajši, otroci iz vrtcev in učenci nižjih razredov novomeških osnovnih šol. Premnoge zavezane rumene rutke, pomemben simbol v varnosti cestnega prometa, so barvno popestrile prostor. Resnično je zaključno prireditev obiskalo največ otrok do sedaj. Med njimi so bili opazni tudi otroci iz Osnovne šole Semič!
Že ustaljena ekipa našega Planinskega društva Krka Novo mesto, ki vsako leto na treh stojnicah predstavi organiziranost, področja dejavnosti in opremo; seveda ob delavnici z barvanjem planinske markacije, ki je najbolj obiskana naša točka, je ''krepko zavihala rokave''. V veliko pomoč ji je bila maskota Piki, ''predstavnik'' našega generalnega sponzorja Krke - Tovarne zdravil Novo mesto d.d., ki je seveda glavna atrakcija celotnega dogodka. Slavni muc je resnično nepozaben. S svojim obnašanjem in tattoojema mucka in zelenega srčka, s svojimi objemi, z mahanjem, še posebno pa z ''mačjim umivanjem'' je bil tarča premogih mobilnikov.
Vsako leto na ta dan organiziramo pohod, ki se ga ob našem vodenju udeležijo uporabniki Varstveno delavnega centra iz Šmihela, Bršljina in Trebnjega, tokrat jih je prišlo kar 45. Krožna pot preko Boričevega se je nenačrtovano močno časovno podaljšala, saj so na Glavni trg prišli z dvourno zamudo. Zadržali so se na znani gostoljubni kmetiji Mervar na Boričevem, kjer so jim domači pripravili enkraten sprejem. Podrobno so jim predstavili svoje delo, prostore in živali, jih pogostili, za slovo pa pristavili še glasbeni dodatek. Le kdo se ne bi odzval taki ponudbi, enkratni in posnemanja vredni!
Kaj smo se izvajalci na koncu dogovorili? Da se ob letu osorej, točno na petek 22.9.2023, ponovno srečamo na stojnicah!

Tone Murgelj
Foto: Zdravko Damjanovič, Marica Praznik

Albumi

Na vrh

Po 10 letih se mi je želja po Triglavu končno izpolnila. Naša tura se je začela v nedeljo, 21. 8. 2022. Z avtobusom smo se odpravili iz Novega mesta do doline Krma. Po kratki malici pri Kovinarski koči v Krmi (870 m) smo si oprtali težke nahrbtnike in se odpravili na pot. Že na začetku nas je ujel rahel dež, ki je kmalu ponehal. Po dve urni hoji smo naleteli na naravne markacije – kravje iztrebke, pa tudi oglašanje omenjenih živali je pričalo o tem, da smo na območju planine Zgornja Krma (1720 m), kjer smo se za malico ustavili ob pastirski koči Prgarca. 
Pot smo nadaljevali do Kredarice (2515 m). Največ napora je predstavljala Kalvarija točno pod Kredarico. Tam smo odložili nahrbtnike in si nadeli varovalno opremo in čelade ter se povzpeli na vrh Triglava (2864 m). Vsi, ki smo bili na vrhu prvič, smo bili deležni krsta. Spust nazaj na Kredarico, kjer smo prespali, je bil ravno tako zahteven kot vzpon.
Naslednje jutro smo se ob 8.00 odpravili proti Triglavskim jezerom. Šli smo najprej do doma Planika pod Triglavom (2401 m), kjer smo si privoščili čaj. Nato smo se odpravili do koče na Doliču (2151 m) in se kar mimogrede povzpeli na Kanjavec (2569 m). Iz Kanjavca smo šli mimo Triglavskih jezer do Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m), kjer smo tudi prespali.
Zadnji dan smo šli čez Štapce mimo planine Ovčarija in Bregarjevega zavetišča na planini Viševnik (1620 m) do Planine pri jezeru (1453 m) in mimo Vogarja (1054 m) v Bohinj. Avtobus nas je pobral pri Stari Fužini.
Najlepši del ture so bili dolgi in jasni razgledi, videli smo vse do morja in velik del Slovenije ter bližnja gorovja v Italiji in Avstriji. Zanimive so bile prigode starejših planincev, petje in še marsikaj. Vreme je bilo super, ni bilo prevroče, vendar nas je na vzponu na vrh Triglava skoraj odpihnilo.
Tri dnevna tura s PD Krka je bila res prijetna izkušnja in mi je dala zagon za nadaljnje vzpone.

Neža Abram

Albumi

Na vrh

Spomini ne zbledijo še manj odidejo, če jih obnavljamo, ko vedno znova ponovimo dogodek, kot je bil izvirni. V življenju imamo veliko teh tradicionalnih dogodkov raznih zvrsti in prav je, da jih cenimo. Imajo svoj posebni pomen in vrednost.
Spominski pohod na Trdinov vrh je v koledarju dejavnosti PD Krka Novo mesto eden prvih v vrsti vsakoletnih načrtovanih dogodkov. Vedno je organiziran na isti dan, ko je bil pred 27 leti postavljeno spominsko obeležje pri Koči na Gospodični. Imamo srečo, saj je na ta dan verski praznik veliki šmaren in je dela prost dan.
Kot običajno so prvi na pot krenili pohodniki iz Novega mesta; dve desetini jih je bilo. Tradicionalnim udeležencem so se tokrat pridružili novi posamezniki in tako krepko povečali število, ki je bilo v zadnjih leti v usihanju. Sveže sončno jutro je bilo kot naročeno za ta podvig. Skupina iz Gabrja je bila podobnega števila, s hitrim tempom so mnogi prispeli na prizorišče dosti predčasno. Kot običajno so mnogi prišli neorganizirano. Posebej pa je potrebno omeniti vse tiste, ki so se še pred začetkom prireditve povzpeli na Trdinov vrh, kamor so mnogi krenili po končani slovesnosti. Na Gospodični smo z veseljem pozdravili predstavnike PD Polom iz Kostanjevice in PD Dubovac iz Karlovca.
Udeleženci proslave so zavzeto prisluhnili podrobnostim, ki jih predstavlja spominsko obeležje, kar je poudaril tudi predsednik našega društva kot  slavnostni govornik in pozdravnemu nagovoru predsednika MDO Dolenjske in Bele krajine. Obe pesmi ob spremljavi kitare in recitaciji so lepo zaokrožili priložnostni program.
V govoru povedani informaciji o zaključeni investiciji obnove doma, so si nekateri rezultat tudi neposredno ogledali; njihove navdušene ocene in komentarji so bile brezkončne. Slavnostni govorec je prisotne povabil na naslednji pomemben dogodek, ko bomo 11.9.2022 v Novem mestu odkrili spominsko obeležje Alojzu Knafeljcu, našemu rojaku, avtorju planinske markacije ob njeni 100 letnici. Tedaj bo v programu tudi pohod in naj tako kot spominski, postane tradicionalen.

Murgelj
Foto: Nataša Damjanovič  

Albumi

Na vrh

Deževno vreme v soboto je preprečilo planirano dvodnevno turo v Julijcih, vendar pa nismo ostali lačni hribov, saj je Gric hitro našel nov zanimiv vrh in tako smo nedeljo, zadnji julijski dan, preživeli v objemu Kamniško-Savinjskih Alp.
Zjutraj smo se pripeljali na Jezersko in na glavnem parkirišču v dolini Ravenske Kočne ujeli še zadnja prosta mesta, nato pa smo se ob osmi uri zagnali proti mogočnim severnim stenam. Naš prvi cilj je bila Kranjska koča na Ledinah po Slovenski poti. Gozd je hitro prešel v pas ruševja, mi pa smo kmalu zatem dosegli mesto, kjer je pot postala plezalna, česar smo se vsi najbolj veselili. Opremili smo se s plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom in čelado, ter prvič v dnevu poprijeli skalo in jeklenico. Ta odsek se je prehitro končal, vendar pa je bil odličen uvod in ogrevanje za tehnično še zahtevnejši del v nadaljevanju. Ob prihodu do koče nas je navdušila nova pridobitev – zgradili so namreč nov podest, ki vabi k počitku v krošnjah macesnov. Vendar za brezskrbno poležavanje še ni bil čas, saj nas je čakal še najtežji del vzpona. Pri koči smo si malo odpočili in zasedli mizo z najboljšim razgledom na naš cilj, na Veliko Babo. Med ogledovanjem, kje nas bo vodila pot, smo se hvaležno nastavljali sončnim žarkom, saj je bilo prej precej sveže. Čeprav nas v nadaljevanju v senci pod stenami ni grelo sonce, nas zaradi hitrega premagovanja višinskih metrov s poplezavanjem in hoje po izpostavljenih mestih, ki so nas polnili z adrenalinom, ni prav nič zeblo. Po nekaj minutah hoje od koče smo prišli pod stene Ledinskega vrha. Tu je pot postala zahtevnejša, potreben je bil pozoren korak in močan prijem jeklenice. Začelo se je vpenjanje. V grapi med Ledinskim vrhom in Veliko Babo smo vstopili v Rudijevo vertikalo. Tu se je pot postavila pokonci in nas po strmih skalnih ploščah, kjer so prav prišle tudi močne roke za poteg po jeklenici, pripeljala do konca tega zavarovanega dela poti. Premagati je bilo treba še zadnjih sto višinskih metrov in že smo v planinske dnevnike odtisnili nov žig ter uživali na zelo razglednem vrhu. Velika Baba ni bil edini osvojeni vrh ta dan, saj smo se do Kranjske koče vrnili mimo Ledinskega vrha in se povzpeli še nanj. Pri koči smo si še zadnjič malo odpočili in nabrali moč za spust v dolino po strmi lovski poti.
Razgibano, ravno prav naporno in s sijajnimi razgledi polno turo smo zaključili z zasluženo osvežitvijo pri Planšarskem jezeru in še zadnjič tistega dne zrli na, zdaj že osvojeno, Veliko Babo in okoliške vrhove.

Tamara Tratar

Albumi

Na vrh

Pohodniki iz VDC-ja, enota Bršljin so se povzpeli na Sveti Vid oz. Šentviško goro nad Čatežem ob Savi. Pot je vodila po senci in na vrhu ponudila čudovit razgled na Brežice, Krško polje, Bohor, Senovsko in Bizeljsko gričevje, Brežiško jezero na Savi.

Na parkirišču nas je počakal vodnik PD Brežice, g, Tone Jesenko, ki nas je vodil po krožni poti in povedal veliko zanimivosti.

Bilo je vroče, vendar zelo zanimivo in lepo.
Tekst: Marica
Foto : Melita Jarc

Albumi

Na vrh

Dne, 17. julija 2022 smo planinci Planinskega društva Krka Novo mesto, po daljši obnovi Planinskega doma pri Gospodični na Gorjancih, pripravili otvoritev obnovljenega dela planinskega doma. Svečanega dogodka so se udeležili planinci Dolenjske in Bele Krajine in obiskovalci zelenih Gorjancev, ki v tej poletni vročini nudijo za nekaj stopinj hladnejše zavetje.

Med povabljenimi so nas s svojo prisotnostjo počastili:
g. Peter Kostrevc, podžupan MO Novo mesto,
g. Martin Šolar, podpredsednik PZS,
ga. Ljudmila Kastelec, vodja področja službe za odnose z javnostjo, predstavnica generalne pokroviteljice KRKA d. d. Novo mesto,
g. Rudi Skobe, predsednik MDO Dolenjske in Bele krajine in član upravnega odbora PZS,
g. Franc EKAR bivši predsednik PZS in predsednik NO PZS,
ga. Rozalija Skobe, načelnica Odseka za varstvo gorske narave MDO Dolenjske in Bele krajine ter predstavniki dolenjskih in belokranjskih planinskih društev, kakor tudi predstavniki bližnjih planinskih društev iz Hrvaške.

Iz pozdravnega nagovora, častnega predsednika Planinskega društva Krka Novo mesto g. Anton Progarja, je razvidno, da je bila zadnja največja investicija v planinski dom dograditev prizidka in obnova srednje etaže, kar smo lahko izvedli le s pomočjo naših sponzorjev KRKA d. d., generalna pokroviteljica, Fundacija za šport in Mestna občina Novo mesto. S tem smo pridobili: dve sobi s toaletnimi prostori, tri dvoposteljne sobe, dve sobi s 14 skupnimi ležišči, sodobne toaletne prostore in sodobno učilnico. Tako imamo sedaj v planinskem domu 48 ležišč.
Vrednost vseh del od leta 2009 je blizu 400.000,00 €, točnih podatkov še nimamo.
Na koncu je potrebno poudariti, da je bilo to doseženo tudi z nešteto urami prostovoljnega dela naših članov.

Povzetek nagovora g. Antona Progarja, častnega predsednika Planinskega društva Krka Novo mesto.

Zdravko Damjanovič - Somy

Albumi

Na vrh

V jutranjih urah smo zapustili Novo mesto in se z dvema avtoma odpeljali proti Štajerski. Današnji cilj je bilo Basališče, najvišji vrh Paškega Kozjaka, ozkega pogorja v mestni občini Velenje, ki je dolgo dobrih 10 kilometrov. Parkirali smo pri Domu na Paškem Kozjaku in se odpravili po markirani poti mimo cerkve sv. Jošta proti Basališču. Pot je skoraj v celoti potekala po gozdu, tako da sta senca in veter skrbela, da nam ni bilo prevroče. Razgibana pot nas je pripeljala do prostranega travnika pod Ostrico, kjer smo se ustavili v Kajuhovem gaju, pokukali v indijanski šotor (vigvam) in si malo odpočili. Pot smo nadaljevali do 1272 metrov visokega Basališča. Ker vrh ni razgleden, smo razglede lovili že med potjo. Vračali smo se po isti poti in za popestritev osvojili še bližnji Štrukljev vrh, ki je s svojimi 1227 metri najvišji vrh občine Dobrna. Ko smo se bližali izhodišču, smo se strinjali, da imamo še dovolj časa in energije, da osvojimo še 1108 metrov visoki Špik, tako da smo osvojili vse tri glavne vrhove Paškega Kozjaka. Po okrepčilu smo se spustili do našega izhodišča. Odpeljali smo se v Velenje in se povzpeli na Velenjski grad, kjer je potekal srednjeveški dan, zato smo imeli kaj videti. Kasneje smo obiskali Velenjsko jezero, ki je bilo preverjeno odlično za kopanje. Ogledali smo si tudi Titov trg, nato pa se prijetno utrujeni odpravili k počitku. Naslednji dan smo se prebudili v turobno oblačno jutro in upali, da nam bo vreme naklonjeno za naše načrte. Z avtom smo se odpeljali do Doma na Smrekovcu, kjer smo si ogledali razstavo o vulkanu, kajti Smrekovec je vulkan, ki je v komi že 23 milijonov let. Kljub nestanovitnemu vremenu z epizodami dežja smo se odločili, da osvojimo vrh Smrekovca. Po povratku v dom nam vreme še vedno ni dajalo velikega upanja, zato smo se odločili, da s turo zaključimo in se odpravimo proti domu.

Mojca Tisovec

Albumi

Na vrh

V soboto 2.7.2022, so markacisti Planinske zveze Slovenije imeli svoje že deveto tradicionalno srečanje markacistov prvo soboto v mesecu juliju. Tokratni gostitelji in organizatorji so bili markacisti iz PD Krka Novo mesto, ki so skupaj s Komisijo za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije pripravili organizacijo. Markacisti so se zbrali na parkirnem prostoru letališča Prečna. Organizacijski in tehnični vodja dela na terenu je bil Mladen Živković, pri ostalih obveznostih pri organizaciji so pomagali Anton Progar, častni predsednik PD Krka Novo mesto, Katarina Kotnik, strokovna sodelavka na PZS, Damjan Omerzu, generalni sekretar Planinske zveze Slovenije in Igor Mlakar, inštruktor markacist iz PD Bovec. Pri markiranju planinskih poti, evropske pešpoti E7 in turno kolesarske poti so pomagali markacisti iz planinskih društev MDO Dolenjske in Bele krajine in markacisti iz cele Slovenije. Namen takega druženja je tudi medsebojno spoznavanje in izmenjava izkušenj pri markiranju planinskih poti. Na srečanju sta bila prisotna predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan in načelnik Komisije za planinske poti Uroš Zagoričnik.
Delovne akcije markiranja se je udeležilo 205 markacistov, ki so bili razdeljeni v 40 skupin. Vodje skupin so bili markacisti iz vseh planinskih društev MDO Dolenjske in Bele krajine, ter ostali prizadevni planinci in vodniki iz PD Krka novo mesto in Pohodniškega društva Novo mesto. Markiralo se je na področjih Kočevskega Roga, Novega mesta, Gorjancev, Trebnjega, Šentjernejskega in Kostanjeviškega konca. Markacisti so v petih urah dela na terenu skoraj v celoti obnovili vse planinske poti na omenjenih področjih, ter narisali ali obnovili so skupno 1873 markacij. Skupno so opravili 1025 ur prostovoljnega dela v dobrobit uporabnikov planinskih poti in širše družbe.
Iz PD Krka Novo mesto se je udeležilo srečanja 24 članov društva, kateri so bili vsi vodje svojih skupin na terenu. Od tega je bilo 15 markacistov in devet ostalih članov PD Krka Novo mesto. Na srečanju sta bila prisotna tudi predsednik PD Krka Novo mesto Boštjan Grobler in častni predsednik PD Krka Novo mesto Anton Progar, ki sta bila prisotna na predstavitvi nove učilnice v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih.
Po opravljenem delu na terenu so se markacisti vrnili na letališče Prečna, kjer so dobili toplo malico in pijačo. Vsak udeleženec srečanja je dobili spominsko majico na kateri je tudi logotip 100 let Knafelčeve markacije. Letos Planinska zveza Slovenije praznuje 100 let Knafelčeve markacije, katere je avtor Novomeščan Alojz Knafelc.

Mladen Živković
Vodja OPP PD MDO Dolenjske in Bele krajine

Albumi

Na vrh

Takoj, ko smo vstali, smo spakirali kovčke, si pripravili nahrbtnike, pospravili sobe in pregledali vse prostore, če smo vzeli vse, kar smo prinesli s seboj. Podrobnejši pregled sob je odkril še kakšen spodnji del pižame, glavnik, nogavico in copat.
Po obilnem zajtrku smo si vzeli malico za na pot, se za spomin fotografirali z osebjem Kosijevega doma na Planini Vogar, pomahali v slovo prijaznemu oskrbniku Igorju, kuharicama in prijetni koči ter se odpravili v dolino.
Čeprav vremenska napoved ni bila najbolj obetajoča, smo se odločili, da nas tudi danes dež ne bo ujel. In tako je bilo tudi v resnici. Dokaj hitro smo prišli v dolino do Stare Fužine, od koder smo pot nadaljevali proti Bohinjskemu jezeru in se ob njem po prijetno osenčeni poti sprehodili vse do Ukanca, kjer so se otroci navdušeni kopali v jezeru. Voda presenetljivo ni bila mrzla. O kopanju so otroci sanjali vse dni tabora. Nekateri smo samo namakali noge, drugi so hranili ribe ali race, tretji bi najraje v jezeru ostali do večera. Še dobro, da se je za bližnjimi vrhovi tako hitro pripravljala nevihta, da je celo Gric napačno napovedal njen prihod. Ni bilo treba dvakrat opozoriti, da pohitimo. Grom je opravil svoje in en dva tri smo bili vsi v oblačilih in čevljih, pripravljeni za odhod do ceste, kamor je minuto za nami prispel naš avtobus.
Odpeljali smo se v Staro Fužino po naše kovčke. Vsi presrečni, da smo ušli nevihti. Pri Radovljici smo se na kratko ustavili v gostilni, kjer smo pojedli slastno pico, Andreja je razdelila priznanja za udeležbo na taboru. Imeli smo tudi kviz in prav vsak je dobil simbolično darilo.
Tabora je bilo uradno konec. Čakala nas je le še pot domov. Na srečo običajnih gneč ni bilo in tako smo ob 17.00 in še nekaj minut prispeli v Novo mesto. Starši so že nestrpno čakali na svoje otroke. Otroci pa so z mešanimi občutki stekli v njihov objem. Že po poti so otroci delali plane, da se tabora zagotovo udeležijo tudi naslednje leto.
Andreja Bartolj Bele

PS: izjave otrok pa bodo starši poslušali v živo.

Albumi

Na vrh

Pozdravilo nas je jutranje sonce, ko smo se stežka vstali v nov dan. Po zajtrku smo se odpravili proti Planini Vodični vrh in naprej na Planino pri jezeru. Sparina nas je utrujala ravno toliko kot hoja v breg, saj smo tudi danes morali opraviti približno 500 višinskih metrov in nekaj več kot 9 kilometrov razgibane poti, ki se je večji del vila skozi prijetno senco.
Pot je bila zelo mehka in zato prijetna za korak. Kadar nismo hodili v hrib, smo lahko klepetali in si govorili šale.
Na Planini Vodični vrh smo se navduševali nad spokojnostjo narave, številnimi cvetlicami in lepim razgledom na Triglav. Andreja, ki je zadolžena za fotografiranje, je ugotovila, da je pozabila dati v fotoaparat spominsko kartico, kar je pomenilo, da smo ostali brez lepega števila fotografij. Še sreča, da je Loti imela svoj fotoaparat in smo kartico vzeli iz njenega.
Tako smo lahko nadaljevali s hojo in s fotografijami. Ob poti je bilo veliko ogromnih mravljišč in ugotovili smo, da ima mravljinčna kislina rezek vonj. Mravlje pa so se nas lotile takoj, ko smo nekaj časa stali na njihovi poti.
Na Planini pri jezeru smo si privoščili krajši počitek z malico. Ob zvoku kravjih zvoncev smo z užitkom pojedli jabolčni zavitek, jabolčno pito ali kranjske klobase z gorčico. Nekaj malice smo imeli tudi iz nahrbtnikov.
Pot nazaj proti Vogarju je bila kljub bolj široki poti strma in občasno nam je drselo na pesku. Vseeno nam ni bilo treba spet hoditi v hrib, za kar smo bili zelo hvaležni.
Po obilnem kosilu smo imeli krajši počitek. Potem smo se poslovili od Marka, ki je na žalost moral domov, saj službene obveznosti zahtevajo svoje. Marko je kar hitro odšel proti dolini in še zadnji trenutek ušel nevihti, ki nas je prisilila del popoldneva preživeti v sobah in v jedilnici. Padala je tudi toča, ki pa na srečo ni naredila škode.
Ko je nevihta minila, smo odšli v jedilnico, kjer smo ustvarjali iz kosmatenih žic. Ko se je malo odcedilo, pa smo odšli ven, kjer smo iz naravnih materialov izdelovali mandale.
Po večerji smo zaključili igro skriti prijatelj in se zabavali ob dejstvu, da se nekaterim niti sanjalo ni, kdo je njihov skriti prijatelj. Ob čakanju na tuš so nekateri igrali družabne igre, drugi so skrbno pripravljali prtljago za jutrišnji dan, ko se bomo od Vogarja poslovili in odšli domov k svojim družinam.

Andreja Bartolj Bele

Zarja: Všeč mi je bilo, ko smo ugotavljali, kdo je moj skrivni prijatelj.
Blažka: Tudi meni je bil všeč zaključek igre skriti prijatelj, pa tudi ko smo šli na planino.
Meggie: Všeč mi je bila večerja in ko smo odkrivali, kdo je tvoj skriti prijatelj.
Urban: Danes je bil zelo dober dan, ker sem si na Planini pri jezeru privoščil jabolčno pito.
Loti: Jaz ne vem, kaj naj rečem.
Diana: Ne boste verjeli, prvič v življenju sem bila na Planini Vodični vrh.
Mojca: Ti dnevi druženja so hitro minili. Spoznali smo nove prijatelje in zdaj se veseli vračamo domov.

Ogejmo si našo pot virtualno (pritisni)

Albumi

Na vrh

Včerajšnja tura nas je utrudila, da smo vsi sladko spali do zadnje sekunde, ko je vendarle bilo treba vstati.
Po zajtrku smo se spustili v dolino Voje, kjer nas je pričakala gospa Maja Fajdiga Komar, iz Triglavskega narodnega parka, ki nas je popeljala v svet žuželk, alpskega cvetočega travnika in vodnih organizmov. Otroci so z navdušenjem po travniku lovili žuželke, ki so jih podrobneje pogledali pod povečevalnim steklom. Še več navdušenja je bilo v potoku, v katerem so iskali vodne organizme. Te so primerjali in določali s fotografijami na plakatu in jih podrobneje proučevali pod lupo.
Soparno vreme nam ni bilo najbolj po godu, ko smo se morali spet vzpeti po strmi poti na Vogar, kjer nas je že čakalo okusno kosilo. Po kosilu smo se posladkali z Vogarskim tiramisujem, ki so ga v kuhinji pripravili za rojstni dan, ki ga je danes praznovala Meggie. Seveda smo ji zapeli Vse najboljše.
Po kosilu je vsem prijal počitek do zgodnje lahke večerje. Po večerji pa so nas obiskali gorski reševalci iz GRS Bohinj, ki so nam predstavili svojo dejavnost. Vsi udeleženci tabora so sodelovali pri vaji reševanja ponesrečenca v gorah. Na koncu pa so se otroci vsi navdušeni lahko spustili po žičnici (ziplajnu), ki so ga pripravili reševalci, da so prikazali še eno od reševalnih tehnik.
Največ navdušenja je požel avstralski ovčar Smoki, ki je reševalni pes. Le Blažka se v njegovi bližini ni najbolje počutila, ker se boji psov.
Dan vseh otrok ni utrudil, saj so nekateri še veselo igrali šah, medtem, ko so drugi že sladko spančkali.

Andreja Bartolj Bele

Urban: Danes je dober dan, ker smo se šli spuščat z ziplajnom.
Neža: Danes je bil dober dan, ker nam je gorska reševalna služba pokazala svojo opremo.
Blažka : Najbolj mi je bilo všeč, ko smo lovili žuželke.
Ana: Danes je bil še kar v redu dan zaradi hriba.

Albumi

Na vrh

Včeraj smo zgodaj odšli spat, pod vtisi dneva pa nekateri še dolgo niso mogli zaspati.
Drugi dan tabora smo vstali kar zgodaj. Nekateri so si želeli uro ali dve več spanja, vendar nas je urnik silil k točnosti. Po obilnem zajtrku smo se odpravili na celodnevno turo na Pršivec. Pot se je na začetku vila skozi gozd. Na več mestih se je strmo vzpenjala po sveže urezani vlaki, saj so imeli gozdarji veliko dela s pospravljanjem poškodovanih dreves. Na srečo danes delavcev ni bilo, ker je nedelja.
Danes je bilo kljub višjim temperaturam manj občutka vročine, ker ni bilo tako soparno kot včeraj. Zato je bila tudi hoja bolj zmerna. Otroci so hodili, eni bolj zlagoma kot drugi. Nekateri so se morali kar precej potruditi, vendar so bili na koncu vsi zadovoljni, saj je bila pot, ko smo prišli nad gozdno mejo, zelo razgledna. Razgledi na Bohinjsko jezero in panoramski pogled na gore iz vseh strani, so bili spektakularni. Fotografski navdušenci smo se na vrhu Pršivca potrpežljivo lotili slikanja metuljev, ki jih je bilo ob današnjem sončnem vremenu res zelo veliko.
Iz vrha smo pot nadaljevali na Planino Viševnik, kjer smo se na kratko ustavili v Bregarjevem zavetišču na Planini Viševnik, kjer smo si obnovili zaloge vode. Pot smo nadaljevali v smeri Vogarja najprej v hrib, potem po pašniku, kjer so se v senci dreves hladile ovce. Srečali smo mladince, ki so bili na taboru v Bohinju. Zanimivo nam je bilo predvsem to, da so bili zelo mešana mednarodna skupina. Ko se je pot obrnila strmo v dolino, smo si bili vsi edini, da je bila pot v hrib lažja kot pa v dolino. Ena udeleženka je še posebej imela težave in je kasneje del poti po makadamu ob pomoči dveh vodnikov opravila vzvratno.
Pot nas je vodila mimo Brezna pri gamsovi glavici, ki je zanimivo predvsem zaradi res zavidljive globine - 817m.
Ko se je strm teren malo zravnal, smo del poti opravili po makadamski cesti, po spet strmi bližnjici in nazaj na pot, po kateri smo današnjo turo pričeli. Opravili smo zavidljivo pot malo manj kot 20 km in 700 višinskih metrov.
Utrujeni smo se pri koči razveselili tuša, okusne večerje in sprostitvene meditacije.
In dan se je prevesil v noč.

Andreja Bartolj Bele

Matija: Vzpon je bil naporen. Morali smo biti zelo pazljivi. Še bolj naporno pa je bilo oditi nazaj v dolino.
Žan: Pohod je bil dolg in naporen, ampak se je splačalo, ker smo spet videli nekaj lepot Slovenije.
Valter: Pohod je bil zelo zgodaj. Gric nas je teral, večkrat smo imeli postanke. Vseeno se je splačalo, ker smo iz vrha Pršivca imeli prelep razgled na Bohinjsko jezero.
Žiga: Današnji dan je bil naporen, ampak se je splačalo zaradi tega, kar smo videli.
Meggie: Danes mi je bilo všeč, ko smo se vrnili nazaj v kočo in smo se potem igrali s prijatelji.
Gric: Bilo je lepo, nekateri so celo jokali.
Blažka: Danes mi je bila všeč delavnica meditacije.

Albumi

Na vrh

Juhej, počitnice so končno tu.
Praznična sobota nas je zgodaj zjutraj zbrala na postajališču pri Tušu v Novem mestu. Starši so se poslovili od otrok. Na skrivaj je pritekla kakšna solzica, ki jo je otroški smeh hitro posušil. K dobri volji je pripomoglo tudi sonce, ki je sijalo in že v Novem mestu obetalo čudovito planinsko izkušnjo.
Na poti smo ustavili le enkrat. Navduševali smo se nad Blejskim jezerom, gorami in Bohinjskim jezerom. V Bohinju smo zavili desno proti Stari Fužini, kjer smo zapustili avtobus. Marko je z našimi kovčki počakal na prevoznika za Vogar, mi pa smo po malici iz nahrbtnika krenili proti Koritom Mostnice. Iz prejšnjih taborjenj smo se naučili, da nahrbtnik ne sme biti preveč težek, da pa je dobro, da je v njem dovolj pijače in priboljškov.
Ker smo večinoma hodili po gozdu ob vodi, nam sopara v zraku ni povzročala prevelikih težav. Iz Korit Mostnice smo se sprehodili do Koče na Vojah. Tam smo pomalicali in se odpravili najprej po asfaltirani cesti in nato po strmi poti do Kosijevega doma na Vogarju (1054m). Na poti smo opazovali konje, številne alpske cvetlice in jadralnega padalca, ki je ravnokar vzletel. Navdušeni nad razgledom na Bohinjsko jezero smo si spočili dušo in pot do koče je bila naenkrat čisto lahka.
Ko smo se namestili po sobah, smo pripravili spoznavne minute, kjer smo se predstavili drug drugemu in začeli z igro Skriti prijatelj. Šli smo do razgledne točke, kjer smo uživali na prekrasnem pogledu na Bohinjsko jezero.
Po okusni večerji s palačinkami za sladico, je sledilo tuširanje, prosti čas in navodila za jutrišnjo turo.
Dan smo zaključili polni navdušenja in lepih vtisov. Zaspali smo v pričakovanju novega dne.

Andreja Bartolj Bele

Vtisi mladih planincev:

Meggie: Danes mi je bilo najlepše, ko smo prišli v kočo na Vogarju. Super je bilo, ko smo se sami umili, se še malo igrali in predvsem, ko bomo šli spat.
Blažka: Najbolj mi je bilo všeč, ko smo hodili do koče in ko smo se tam igrali.
Valentin: Najbolj mi je bila všeč fižolova juha, ker je bilo v njej ogromno različnih stvari in palačinke, ker so bile namazane z res sladko marmelado.
Rožle: Najbolj mi je bila všeč hrana.
Valter: Všeč mi je bil prevoz Prevoznika Prijatelj, ki nas je varno pripeljal na izhodišče. Všeč so mi mentorji, ker so dobri. In seveda hrana.

Albumi

Na vrh

Nedeljsko jutro je že ob petih, ko smo se zbrali na parkirišču, obetalo krasen dan. 5 se nas je odpravilo v Avstrijo, kjer smo začeli našo turo. Gric si je zamislil, da je za uvod v poletne počitnice primerna težavnost za vzpon na najvišji vrh Karavank prav plezalna pot iz parkirišča Trate / Johannsenruhe (1152 m). Tako smo se skozi Ljubeljski tunel peljali v Avstrijo in proti Celovcu in se usmerili proti Bistrici v Rožu / Feistritz im Rosental in naprej v dolino Rute / Bärental. Cesta na koncu je bila res ozka in dobro zdelana, vendar nas to ni preveč motilo.
Avtomobile smo zapustili na velikem parkirišču in se opremljeni za zahtevno planinsko pot takoj usmerili po makadamski cesti v hrib. Ovinke smo sekali po označenih bližnjicah ter kmalu prišli do melišča, po katerem smo zlagoma prišli do plezalnega dela. Tam smo si nadeli čelade in samovarovalne komplete ter pogumno zagrizli v steno. Plezalna pot je zelo lepo speljana in dobro zavarovana. Tako, da se ravno prav zadihaš v plezanju in si odpočiješ na manj nevarnih delih.
Dan je bil kot naročen. Med plezanjem ni bilo prevroče, občasno nas je pohladil veter, ki je kar močno pihal, zato smo se z veseljem zamikali v zavetrne predele. Na vse strani smo se razgledovali na prekrasne Slovenske in Avstrijske gore. Za našimi hrbti se je odpiral pogled na Dravo, na desno smo občudovali Vajnež, na levo Vrtačo. Vrh Stola pa se je sramežljivo skrival za drugimi skalami. Ko smo prišli na greben malo pod vrhom, so se kot na dlani zasvetile Julijske Alpe s ponosnim Triglavom v sredini. Tudi pogled na Bled je bil prav očarljiv. Če smo na severni strani Stola bolj kot ne opazovali skale, smo se na Slovenski strani veselili zelenih planjav z neštetimi prelepimi alpskimi cvetlicami, ki so nas navduševale s svojo intenzivno obarvanostjo.
Po grebenu smo zlahka prišli do vrha. Žigosali smo svoje knjižice in malo pomalicali. Predrzne kavke so Andreju iz sendviča kradle salamo, kruha so bile že site. Kar lepo je bilo posedati na vrhu, vendar smo vedeli, da je pred nami še dobršen del poti, dišala pa nam je tudi kava iz bližnje Prešernove koče, do katere smo se spustili tudi zato, ker je na vrhu res pihalo.
Po prijetnem klepetu pri koči smo se odpravili proti Celovški koči. Na začetku melišča, po katerem smo se spuščali v dolino, smo srečevali slabo opremljene mladince iz sosednje države, ki so se nam kar zasmilili. Pa tudi sami sebi smo se malo smilili, saj nobeden od nas ni bil navdušen nad sestopom po melišču. Vsi pa smo si bili edini, da je bilo veliko lepše plezati po ferati kot pa da bi šli na vrh po melišču. Sonce je res pripekalo in napovedovalo, da bo raztopilo še tistih nekaj zaplat snega, ki smo jih videli na dnu melišča. Na razpotju bi se lahko usmerili na Zelenico ali na Vrtačo, mi pa smo jo mahnili v Avstrijo do Celovške koče, kjer smo si privoščili hladno pivo, se še enkrat razgledali na prehojeno pot in se spustili po gozdu do parkirišče, kjer so nas avtomobili čakali na soncu.
Pot domov smo nekateri dremali, nekateri so morali biti budni, saj so bili za volanom. Vsak od nas je zadovoljno sam pri sebi premleval vse lepe trenutke na res lepi turi in dobro družbo, ki ji ni bilo para. Grica pa smo kar takoj pobarali, da pripravi naslednjo feratarsko izkušnjo.

Andreja Bartolj Bele

Albumi

Na vrh

Kljub pesimističnim izgledom, glede na obisk naših zadnjih akcij, se nas je za turo zbralo kar 14, na zbirališče Počivališča Barje pa smo se pripeljali s petimi vozili, nato pa pot vse do Prtovča ob zmerni vožnji nadaljevali skupaj. Ko smo ob 8.45 uri na Prtovču preko SMS sporočil poravnali parkirnino (2 € za 24 ur), smo se odpravili na pot. Hodili smo zmerno, z vmesnimi počitki in razgledovanjem in do Gladkega vrha nad Krekovo kočo prispeli ob 10.45. uri. Tam so si udeleženci odtisnili žige, napravili pa smo tudi skupno »fotko«. Sledil je spust do koče, nato pa smo imeli kar uro in četrt dolg počitek ter čas za malico in kavice. Kočo smo zapustili ob 12.15 uri in se na izhodišče spustili prek Po(v)dna, kjer nas je pred soncem na večini poti ščitila senca gozda. Čeprav se predsednik PD za Saleško dolino iz Železnikov Alojz Lotrič jezi, da so krave pogrizle vse cvetje, smo bili na težje dostopnih mestih deležni osupljivo lepih cvetočih zaplat gorskega cvetja, od ranjaka, orlic, pogačic, murk, avriklja, do nekaj kotičkov s cvetočo arniko. Pred kratkim vzponom v vasico Prtovč, smo se osvežili še ob gorskem studencu (tudi en kuža, ki je ves čas pridno hodil z nami) ter na parkirišče za cerkvico prispeli ob 13.45. Vodnica Rozi je tam napravila kratko analizo celotne ture, se zahvalila vsem za udeležbo na turi in lepo druženje, ter jih še povabila na obisk Krede in Slatne 30. julija 2022.
Med udeleženci je bila samo ena, ki je že bila na Ratitovcu, vsi ostali pa prvič, med njimi tudi družina z dvema fantoma 7 in 11 let. Vsi so bili z organizacijo izleta in doživetjem gorskega sveta izjemno zadovoljni

Rudolf Ervin Skobe

Albumi

Na vrh

Po dveh letih premora smo se planinci PD Krka Novo mesto in drugi ljubitelji morskih doživetij ponovno zbrali na taboru v Dalmaciji. Že tretjič na Braču, saj se je večini stalnih udeležencev tabora ta destinacija najbolj priljubila. Tudi letos nas Brač ni razočaral. Med 10. in 18. junijem smo preživeli deset lepih počitniških dni.
Na Braču nas je v lepem sončnem vremenu sprejela Andrejka, predstavnica turistične agencije Relax, v sodelovanju s katero smo pripravili tabor. Predstavila nam je destinacijo in številne možnosti za individualne ali skupinske aktivnosti. Nekateri udeleženci so ves teden uživali v kristalno čisti vodi, prijetnem sončnem vremenu in udobju 4-zvedičnega hotelskega kompleksa. Mnogi pa smo se udeležili številnih dodatnih aktivnosti. Obiskali smo center Supetarja, kjer smo bili nastanjeni in spoznali njegovo zgodovino in bogastvo stavbne dediščine iz Braškega kamna. Pravi planinski podvig je bil vzpon na 780 metrov visoko Vidovo goro, ki kot najvišji vrh jadranskih otokov kraljuje nad znanim rtom Bol nasproti otoka Hvar. Prav tako peš smo obiskali približno sedem kilometrov oddaljeno naselje Sutivan, poznano po stari baročni arhitekturi in vilah, ki so danes spremenjene v prestižne male hotele za nadstandardna doživetja. Ker smo bili na morju, smo si eno izmed znanih braških naselij, Milno, obiskali z ladjico. Poleg arhitekturnih znamenitosti je Milna poznana po uvalah, ki so zaščitene pred vetrom in je zato zelo priljubljena med navtičarji. S temi izleti smo kar dobro spoznali tretji največji otok Jadrana, Brač, ki je poznan tudi po ugodni klimi za številne vrste zelenjave, sadja in oliv. Marsikaj smo lahko izvedeli tudi od prijaznih uslužbencev hotelskega kompleksa in domačinov na ulici, stojnicah, trgovini…-vsi neverjetno prijazni in uslužni. Poleg pohodništva in plavanja smo se lahko udeležili še številnih drugih aktivnosti, ki jih je pripravila predstavnica Relaxa: pikado, lokostrelstvo, balinanje, telovadba, joga, tombola – skratka vsak dan nekaj in za vsakogar nekaj. Ob večerih pa glasba, ki jo iz Slovenije pripeljala skupina radia Aktual, za posebno doživetje pa so en večer medse povabili tudi dalmatinsko klapo.
Ob vseh aktivnostih in doživetjih je čas skoraj prehitro minil. Preživeli smo prijeten teden, navezali nova prijateljstva, naužili smo se sonca, kristalno čiste vode, cvetočih dreves, čudovitih palm, peščenih plaž in ostalih lepot Brača. Prijetni vtisi, ki bogatijo telo in duha.

Valerija Vidmar

Albumi

Na vrh

Bilo je junija leta 1993, ko smo slovenski planinci praznovali v Kamniški Bistrici, to smo ponovili tudi junija 2013 in nekateri smo se v osrčje Kamniško Savinjskih Alp na Dan slovenskih planincev letos podali že tretjič. Na pot nas je odpeljal avtobus FS Žužemberk oz. prijazen voznik Franc. Malce trpek občutek, ker se nas je na to osrednjo prireditev po dveh letih COVIDA-19 odpravilo samo štirinajst, je kmalu ostal pozabljen ob tem, da nas je na pot popeljal brezplačen avtobus (darilo našega PD) in informaciji, da bomo sobotno dopoldne izkoristili za obisk cvetoče Velike planine in to z nihalko in sedežnico gor in dol, nato pa se pridružili ostalim planincem iz vse Slovenije na osrednji prireditvi ob 14. uri v Kamniški Bistrici. Dogodki so si res sledili tako, kot je bilo obljubljeno v razpisu, vseeno pa nismo pričakovali tako razkošnih preprog rumenega cvetja ranjaka in pogačic pa dišečih kamniških murk, kranjskih lilij, ki smo jih opazili že s sedežnic in še mnogo drugih cvetlic. Najprej smo se povzpeli na Gradišče 1666 m, našo najvišjo točko tega dne, nato pa opravili 4,3 km dolg t.i. "pozdravni krog" Veliki in Mali planini, po južnem robu do Domžalskega doma (čas za malico in umirjanje vtisov) in nato do cerkvice Marije Snežne in čudovitih pastirskih stanov nazaj na Gradišče in z Zelenega roba nazaj v dolino. Od tam nas je avtobus popeljal na lepo prireditev, z našo himno Oj Triglav moj dom …., prihodom praporščakov, nagovori predsednika PD Kamnik, župana Občine Kamnik, predsednika Kamniško bistriškega MDO PD in predsednika Planinske zveze Slovenije. Za glasbo je skrbel ansambel Poljanšek in ob nje so se naši planinci v dobri uri in tri četrt tudi dodobra naplesali. Ob 15.45 smo prizorišče zapustili in se odpeljali domov.
Tisti, ki v planinstvu ne vidimo samo vrhove, prepadne stene, dolge dostope, ki na poteh ne merimo časa, ampak uživamo v naravi, ki v tej čudoviti priložnosti in možnosti za rekreacijo vidimo tudi ljudi in sočloveka, se bomo še dolgo spominjali letošnjega dneva planinskih doživetij.

Rudolf Ervin Skobe

Albumi

Na vrh

Bil je prvi junijski dan. Ura je bila osem zjutraj, ko nas je pred ustanovo našega centra že čakal naš prijazni in nadvse simpatični vodnik g. Anton Pogar.

V uvodu nam je prijazno in z nasmeškom na obrazu obrazložil in pojasnil našo težko pričakovano pot, saj smo se v skupini Mavric, pohoda vsi zelo veselili in ga bili željni, saj nam je čas korone odvzel marsikatero aktivnost in s tem tudi naše srčne pohode.

Torej, iz zbirnega mesta pred VDC-jem smo naš podvig pričeli v Šmihelu, šli smo do gradu GRM in seveda do Evangelijske cerkve Dobrega Pastirja, od koder se načeloma razprostira lep pogled, čeprav smo mi, ki smo jutranji bili, bili deležni malo megle, vendar tudi megla ima svoj čar. Našo pešpot smo nadaljevali do križišča v Žabji vasi, nato pa po obvoznici do naselja Ragovo. Tu smo zavili v Ragov log, ki je prepleten s številnimi potmi. Prečkali smo Krko, šli proti Mestnim njivam, kjer smo na jasi in v senčki pomalicali, saj so se naši želodčki že pošteno oglaševali in nam dajali opozorila po dobrem in slastnem.
Po končanem obedu smo nadaljevali našo pot naprej po Lamutovi ulici do Kužnega znamenja in po stezi do Mestnih njiv, kjer smo občudovali lep pogled na samo mesto ter na naš dolenjski, zeleni biser, reko Krko.

Sledila je pot čez Marof, do gostišča Loka, kjer smo naredili postojanko, si privoščili kavico in naš vodnik nam je podelil medalje za uspešno prehojen pohod.
Vsi veseli, zadovoljni, z rožnato barvo na obrazu, malček utrujeni, smo se vrnili nazaj v zavod in navdušeno razlagali našim prijateljem o občutkih in doživetjih, ki smo jih bili deležni tekom lepega, sončnega dopoldneva.

Hvala PD Krka ter g. Progarju za lepo organiziran pohod.

Maja Colarič Kerin
(delovna inštruktorica VDC)

Albumi

Na vrh

Zavod za gozdove Slovenije v sodelovanju z Gozdarskim društvom Medved in Društvom inženirjev in tehnikov gozdarstva v času ''Tedna gozdov'' ( od 23. – 29.5. ) že več let organizira tematsko srečanje organizacij in društev , ki so v okviru svojega delovanja povezani z gozdom s poudarkom, na njegovem varstvu v najširšem pogledu.
Tudi tokratno srečanje sta zavodovi Območni izpostavi Novo mesto in Kočevje 31.5. 2022 pripravili dogodek ''Srečanje na Rogu''. Uvodno predstavljanje oz. medsebojni pozdrav po enem letu smo doživeli pri Žagi Rog oz. tamkajšnjem Skavtskem okoljskem centru, za tem pa se povzpeli na vrh Roga (1099 m). Nekaj hrabrih se je povzpelo na lesen razgledni stolp, ki je predmet sicer dokaj skeptičnega dogovarjanja o postavitvi antene za mobilne telefone.
Seveda brez obiska ''kraljice Roga'' ni šlo. Odmaknjeni ob njenih korenin (tudi to je eden od ukrepov za njeno ''zdravo in še dolgo življenje'') so si strokovnjaki izmenjali poglede na bodoče postopke njene praktične zaščite, saj človeški dotik debla, hoja po površini njenega koreninskega sistema, pa še kaj, škodi.
Zaključni del je bil v naselju Rajhenav. Ob okrepčilu na istoimenski kmetiji je bil dodatno namenjen medsebojni izmenjavi stališč in mnenj ter informacij.

Sestavil: A. Murgelj
Foto: J. Konečnik

Albumi

Na vrh

V soboto se nas v Bršljinu zbere 8 feratarjev in se odpeljemo na Italijansko stran doline Glinščica, do vasi Jezero. Parkiramo in se ovesimo z feratarsko opremo. Dva manj izkušena plezalca Diana odpelje pod najlažjo ferato Zimska roža z oceno B. Ostali se odpravimo v najtežjo ferato Bruno Bjondi C, D. Čeprav ura še ni 9, je v njej že pošteno vroče. Po eni uri
plezanja smo čez.
Sestopimo pod Zimsko rožo in jo replezamo. Na vrhu nas čakata prijatelja, ki sta jo že splezala. Skupaj sestopimo nazaj pod steno in se seznanimo z današnjo zadnjo ferato Nos C.

Tudi njo smo skupaj uspešno preplezali. Po sestopu do avta je sledila malica. Nato se po markirani poti spustimo v kanjon rečice Glinščica in si ogledamo slap Supet, ki je visok 40 m, cerkev sv. Marije na Pečah, starorimski vodovod in potešimo svojo žejo v Planinskem domu Mario Premuda, ki stoji 82 m nad morjem. Čakal nas je še vzpon do naših avtomobilov. Odvriskali smo domov.

Gric
Foto: Diana Serini in Mirko Novak

Albumi

Na vrh

Tokratni izlet 15.5., ki je bil prvenstveno nemenjem družinam, smo začeli na Rodinah v rojstnem kraju pisatelja Janeza Jalna. Vodja muzeja (rojstna hiša J. Jalna) Janez Mulej nas je sprejel na dvorišču in popeljal skozi muzej. Slikovito nam je predstavil življenje in delo znamenitega pisatelja. Nato smo nadaljevali pot proti Javorniškemu Rovtu. Med vožnjo nam je zgodovino Javorniškega Rovta, Pristave in pomena družine Zois predstavil vodnik J. Perše. Na Pristavi smo začeli planinski pohod. Po cvetočih košenicah smo se sprehodili do TRILOBITA (nekdanje karavle). Razdelili smo se v dve skupini: prvo (19) sta vodila M: Kraljič in V. Vidmar, drugo (8) pa J: Perše. Prva je krenila ob potoku Javornik do njegovega izvira in potem po rudarski naravoslovni poti na višino 1688 m, od koder je bil čudovit pogled na sosednjo Avstrijo. Druga skupina se je podala ob potoku Javornik do izvira in se po krožni poti vrnila do TRILOBITA. Ogledala si je kulturno tehnični spomenik – elektrarno, ki je gnala turbino v jeklarni na Javorniku. Nato so nadaljevali pot navzgor  do osamljene kmetije, nad katero sta dva Ha cvetočih košenic narcis (lepše kot na Golici). Po prijetnem počitku smo se spustili v dolino do Pristave. Po malici ob planinskem domu smo si ogledali Zoisov botanični vrt in počakali drugo skupino, ki se je po lovski stezi vrnila z razglednega vrha. Obe skupini sta uživali ob pogledu na prostrane planjave znamenitih narcis, ki vsako pomlad privabijo pod ali na Golico številne pohodnike in tudi motorizirane turiste, ki so jih sicer omejili z zaporo ceste. Vsi udeleženci so bili navdušeni, posebno še mladi, ki so premagali kar zahtevno pot, njihove mladostne energije pa so bili veseli vsi udeleženci.
Jože Pere, Valerija Vidmar

Albumi

Na vrh

Nikoli ne bomo natančno vedeli, ali je bila kriva bližajoča se polna luna, popolni lunin mrk ali retrogradni Merkur. V soboto zjutraj se dan ni začel tako kot smo ga načrtovali. Na postaji pri Tušu je čakalo preko 30 udeležencev pohoda, avtobus pa je zatajil.
Po mrzličnem iskanju rešitev in alternativnih možnosti smo se končno odločili, da se tisti, ki smo bili odločeni, da dan preživimo v hribih, odpeljemo z osebnimi vozili proti izhodišču. Bogdan se je razveselil možnosti odhoda z avtomobili, saj je to pomenilo, da lahko s seboj vzame svojega psa. Veronika je našla možnost za krajši pohod, saj je popoldne imela druge obveznosti, ostali pa smo se razporedili k šoferjem, ki so imeli avtomobile z vinjeto. Krenili smo z uro zamude, kar smo nadoknadili po poti. Na prazni cesti je promet tekel gladko in ob obetu lepega, sončnega vremena je izpuhtela še zadnja trohnica jutranje slabe volje.
Nekako pol ure kasneje, kot je bilo planirano, smo parkirali avtomobile v prijetni senci pod vasjo Predmeja. Strumno smo zakorakali po sprva strmi poti, postlani z iglicami, da je bila hoja prijetno mehka. Takoj smo začutili, da je rastlinje malo drugačno kot smo ga navajeni v naših krajih. V prijetni senci je bilo sicer težavno vreme dokaj znosno. Vročina nas je motila le ob prečenju melišč, kjer pa smo ob čudovitih razgledih na Vipavsko dolino zlahka pozabili nanjo.
Ko se je končno pot obrnila v hrib, smo pogumno zagrizli v kolena. Le ena udeleženka je imela malo težav, vendar smo tudi njo s pomočjo dveh vodnic spravili do vrha Kuclja. Rastline, ki smo jih srečevali ob poti, smo z veseljem fotografirali. Ena je bila lepša od druge. Na vrhu Kuclja smo se razveselili razgleda vse do morja in še dlje v Italijo.
Na nebu so se začeli zbirati temni oblaki, ki so napovedovali nevihto, zato smo hitro sestopili proti Čavnu. Bolj hitri so se izognili dežju s sodro, nekaj počasnejših pa se nas je malo zmočilo. Tudi dež ni uničil razpoloženja in zadovoljstva. Med nevihto smo v koči pojedli hrano, ki so nam jo pripravili in se nato odpravili v dolino. Dež nam je prizanesel in suhi smo prišli do avtomobilov, kjer smo se le še preobuli in se zadovoljni odpravili proti domu.
In še nauk: vseh 22 udeležencev in en prijazen kuža je uspešno zaključilo prijetno turo. Veseli smo bili, da so bili z nami tudi trije osnovnošolci in 5 srednješolcev. Naučili smo se, da se iz vsake, še tako slabe situacije, lahko rodijo lepi trenutki. Da se je za vsak hrib treba potruditi, da prideš na vrh. Da ti pot polepšajo cvetlice in krasni razgledi. In da se najboljše fotografije naredijo pred ali takoj po nevihti. Najboljša pa je družba ljudi, ki ne obsojajo in ki so se pripravljeni prepustiti trenutku in dan zajeti s polno žlico.
Hvala torej vsem udeležencem, da so tudi meni in ostalim vodnikom polepšali dan.

Andreja Bartolj Bele

Albumi

Na vrh

Po dveh letih premore je Planinska skupina Dvor ponovno pripravila pohod iz Mirne gore na Sveti Peter, ki je letos pritegnil še bistveno večje zanimanje kot minula leta. Kar dva avtobusa pohodnikov se je v zgodnjih jutranjih urah odpeljalo na izhodišče. Precejšnje število pa je bilo tistih, za katere je zmanjkalo mest, čeprav gre za sorazmerno dolg pohod, ki terja nekaj kondicijske pripravljenosti pohodnikov. Kot kaže sta minuli leti prispevali tudi k dobri fizični pripravljenosti, po daljši osamitvi pa so skupinski pohodi s prijatelji in znanci za mnoge zelo privlačni.
Po relativno hitrem štartu z spustom navzdol so se pohodniku kmalu razporedili v več skupin. Nekateri hitrejši, ki štejejo minute, kilometre in brzino, drugi, ki preprosto uživajo v neokrnjeni naravi ali pa v prijetnem klepetu, zaradi česar je korak nekoliko počasnejši. Pot so organizatorji na vseh križiščih dobro označili tako, da ni bilo nevarnosti za zavijanje na napačno pot, ki jih je sredi kočevskih gozdov, kamor telefonski signal ne seže, kar veliko. Po relativno sušni pomladi, je bila pot povsem suha, rahel severni veter je opominjal, da še ne smemo povsem odvreči toplejših oblačil, prijetno sonce, še posebej v zavetrju, pa nam je povedalo, da sta topla pomlad in poletje pred vrati. Organizatorji so ob poti poskrbeli za okrepčilo s čajem na ustaljenih postojankah, Jelenica, Podstenice in Primož. Prvi pohodniki so prispeli na Sveti Peter že okrog 11. ure, večina pa precej pozneje. Sledila je skupna malica in druženje s pohodniki, ki so se povzpeli na Sveti Peter iz doline kot običajno oz. po svojih zmožnostih.
Za nekatere le eden izmed številnih dolgih pohodov za druge priprava na še daljše pohode, za tretje prava vzdržljivostna preizkušnja, za nekatere srečanje s »starimi« znanci, skratka vsak je dosegel svoj cilj in se zadovoljen vrnil v dolino z bolj ali manj utrujenimi nogam. Noge se spočijejo, vtisi ostanejo, zato se vidimo naslednje leto teden dni prej kot letos.

Valerija Vidmar

Albumi

Na vrh

Pogorje Orlice nima sreče z našim obiskom. Lani je odpadlo zaradi korone, letos pa skoraj zaradi slabe vremenske napovedi. Zaradi bolezni in neresnosti nekaterih smo odpovedali avtobus. Vremenkoti pravijo, da pride poslabšanje šele popoldne.  Tako se nas vseeno nabere za tri avtomobile udeležencev. Celo dva otroka sta med nami, tako da bomo res mladinski odsek. Zapeljemo se v Pišece, na Marof pod gradom Pišece. Parkiramo pri ribniku. Vreme še drži. Po asfaltu se sprehodimo mimo  Pleteršnikove rojstne hiše v gozd. Z makadama nas smerna tabla nažene po stezi strmo v breg. Po njej telovadimo čez Mali Špiček in Veliko Vaglo na Veliki Špiček, 686 m. Zaradi gozda in oblačnega vremena smo prikrajšani za razglede. Kaže se nam edino Hrvaška Medvednica. Po malici in počitku jo mahnemo po kolovozu navzdol. Po grebenih že lepo vleče veter. Pot nas pelje mimo Debele bukve, kjer stoji Bivak lovske družine Pišece. Veter nas po stezi in makadamu privleče na asfaltni Kerinov križ. Od križa se povzpnemo do spomenika Slovenskemu  tolarju na Velikem vrhu, 701 m. Tu pa ima veter mlade, zato jo hitro odkurimo navzdol proti gradu. Tam pa nebo podivja in na nas spusti ves svoj tovor dežja in babjega pšena, začinjenega z močnim vetrom. Dobro, da nimamo daleč do parkirišča. Pogled na uro mi pove, da je vreme zdivjalo eno uro prezgodaj. Vseeno nismo bili preveč mokri. Bilo je lepo, nekateri so celo jokali.

Gric in Diana

Albumi

Na vrh

Med društveno sodelovanje med PD Krka in PD Dubovac iz Karlovca ima ''korenine'' izpred let, z začetkom Trdinovega literarnega pohoda, ki je plod sodelovanja knjižnic Ivan Goran Kovačič  iz Karlovca in Mirana Jarca iz Novega mesta. Člani društev, enako kot predstavniki iz vodstev kar nekaj časa niso razširili oblik medsebojnega sodelovanja, vse do   pred tremi leti. Tedaj smo se izmenjaje srečevali na zboru članov, medsebojnih obiskih, vsekakor pa z izmenjavo prav konkretnih informacij v okviru dela društev.
Na enem od takšnih srečanj smo podrobno prisluhnili predstavitvi projekta ''Hodanjem k zdravlju'', ki ga v Karlovcu kot množično prireditev pripravijo praviloma v prvi polovici aprila vsako leto. Ocenili smo ga za ''gremo'' in ga uvrstili v naš letni načrt s simpatičnim prevodom ''s hojo za zdravje''. Epidemija je dvakrat onemogočila izvedbo, zato smo se še bolj razveselili odločitve, da tokratna 30 manifestacija bo.
V program udeležbe smo dodali ogled sladkovodnega akvarija (z nekaj morskimi bazeni), saj je znan po svoji bogati vsebini in čudoviti postavitvi. Številna zbirka rib vseh vrst, ki jih lahko opažamo tudi v naših vodah, je vzbudila mnogo vprašanj slučajnemu ribiču. Tudi nekateri ''poznavalci'' so se krepko ušteli pri brkih ogromnega krapa in ga zamenjali za soma. V nekaj bazenih pa smo lahko videli žive orade, brancine in še kakšno vrsto, ki jo praviloma poznamo le s krožnika. Akvarij je že kot objekt, še bolj pa po opremi izredno lepo urejen, predvsem pa bogat z eksponati. Sprehod med posameznimi bazeni; nekaj jih izdelanih kot predor in ribe občuduješ tudi nad svojo glavo, je res prava atrakcija. Vidi se, da je bila sofinancer evropska skupnost in da je investicija ter trenutno vzdrževanje resnično ''kot se šika''.
V toplini jugozahodnega jutranjega vetra in 15 stopinjah, vendar ob napovedi popoldanskega prehoda pravega dežne in hladne fronte, nas je pri kompleksu akvarija pozdravil g. Krešo, predsednik UO PD Dubovac, naš vodič po mestu in vodnik celotne poti vse do njihove koče Zvonim Plevnik.
V času dogovarjanja podobnosti dogajanja nas je kot mimoidoči nagovoril g. Butković, eden od nekdanjih predsednikov društva, vitalen spremljevalec svoje soproge vsakodnevnega daljšega sprehoda po lepo urejeni ''stezi'' ob Korani. Njegov moto nam je prebudil občudovanje, saj je dejal, da vsako jutro hodita po tej poti, mimo zgradbe bolnišnice, da mu zato ni potrebno vstopiti vanjo.
Zaradi termina zaključnega dela prireditve in da se nas je osem  pohodnikov ogledalo najzanimivejše dele samega mesta, smo skrenili s tradicionalne trase in se nanjo vrnili spet vzdolž reke Kolpe vse do odcepa za grad Dubovac nad mestom. V tem delu nas je ''Krešo'' kot izreden poznavalec mesta, njegove zgodovine, vodil mimo zanimivejših zgodovinskih in kulturnih objektov, protipoplavnih nasipov ter mest množičnih prireditev, ki jih je vse manj. Na dan pred cvetnim praznikom so nas kot mimoidoče obdarili z oljčnimi vejicami, županja pa je bila radodarna z čokoladnimi jajčki. Kako spontano, kar je samo še potrdila izredno gostoljubna gospa, potomka nekdanje prve lastnice iz paviljona Kalcler, postavljenega 1897 leta. Med hojo ob Kolpi proti gradu smo se srečali z mnogimi slučajno mimoidočimi. To ni bilo storjeno kot formalnost, temveč s prijaznim pozdravom, predvsem pa v kratkem spontanem klepetom in darovi.
Pogled z grajske višine okoli 30 metrov nad dvoriščem je bil čudovit. Skoraj celoten Karlovec je bil kot na dlani, v daljavi se je v kopreni nevihtnih oblakov komaj videl stolp na Trdinovem vrhu. Zelo prepoznavno markirana pot do društvene koče že formalno izven predmestja Karlovca je vodila le še po gozdu in proti cilju samo kar morali pohiteti zaradi konkretno občutene najave hude nevihte.
Iz smeri roba gozda smo po zvokih in vonju vedeli, da smo na cilju. Številni pohodniki treh generacij so se že krepčali z izredno okusnim fižolom (napisano ''grah'', včasih poimenovanim ''pasulj'') in golažem, ki so ga tekmovalne ekipe seveda ponudile prišlekom.
Predsednik in ostali člani vodstva društva so nam izrekli prisrčno dobrodošlico, mnogi prisotni so nas sprejeli s podobnim odnosom. Klepeta o dogodivščinah, pa seveda tudi o delovnih dogovorih kar ni zmanjkalo. Žal smo se pozabili dogovoriti, če bi nam kdaj posodili  njihovega glavnega kuharja in tekmovalne ekipe, saj so bili njihovi ''izdelki'' enkratni. Da pa ne pozabim; Slavkov 79. letnik in Rastov traminec v dvolitrski embalaži sta le še dodala ''jagodo na torto''.
Svečani del dogodka se nas je čustveno zelo dotaknil. Predsednik društva Robert Lemić je našemu častnemu predsedniku Antonu Progarju vročil slikarsko umetnino kot zahvalo in spomin na  dosedanje med društveno sodelovanje in zahvalo kot najstarejšemu udeležencu, ki hodi, ker ve, da hoja koristi zdravju, mi ostali udeleženci oz. naše društvo pa priznanje za udeležbo na prireditvi.
Še enkrat je nujno poudariti, da tako spontanega, prijetnega, tako prisrčnega in neposrednega druženja že dolgo dolgo časa nihče od nas udeležencev ni doživel niti v svojem zasebnih odnosih, kaj šele kako drugače. To je bila prava najbolj učinkovita sprostitvena tableta, ki ima enkraten in je brez stranskih učinkov.  Trdinov literarni pohod petega junija letos je naslednje dogovorjeno srečanje, o srečanju ob letu osorej, ko bomo v Karlovcu lahko ponovno hodili za zdravje, pa je vsaj letošnjim udeležencem več kot jasno. Letos je 99 let od ustanovitve Planinskega društva Dubovac iz Karlovca. Kaj bomo mi ''počeli'' naslednje leto nam torej ni potrebno ugibati.                 

sestavil in foto: A. Murgelj

Albumi

Na vrh

''Rojstni dan'' MO Novo mesto smo člani PD Krka Novo mesto tudi letos obeležili z nočnim pohodom na Trško goro, kot to praviloma na predvečer storimo vsako leto, letos že enajstič. Vsa ta leta je v letnem načrtu našega dela zaznamovan kot nekakšen ''zimzelen''; seveda ob ostalih podobnih tradicionalnih projektih.   
Zbirališče za odhod  je bilo isto, saj Rotovž ne le da predstavlja sedež občinske uprave in s tem županovo rezidenco, ampak je Glavni trg še posebej po tej enkratni obnovi res pravo mesto za izvedbo dogodkov. Dobra desetina udeležencev; nekaj se jih je pridružilo še ob trasi, je pred odhodom prisluhnila kratkim napotkom Antonu Progarju, ki je tudi tokrat vodil pohod. Žal je zaradi odsotnosti predstavnikov občine izostal njihov nagovor pred odhodom, tradicija malega okrepčila za v nahrbtnik pa je ostala…
Markirana pot proti Trški gori pohodnika že po nekaj mestnih ulicah privede do lesenega mostu  preko Krke, na njegovem drugem koncu pa ga sprejme gozdnat Ragov log, kjer je hoja po mehki podlagi pravo olajšanje za podplate. Običajno most v Ločni prevozimo, podobno kot klanec proti ''tabletki'' zato skozi steklo in v hitrosti vožnje ne opazimo novozgrajenega kompleksa parkirišč in dovozne poti v Kosovi dolini podjetja Krka – tovarne zdravil, našega glavnega sponzorja. Strme betonske stopnice ob avtocestnem podvozu so že dva tedna okrnjene; tatinske roke so ''lastninile'' varovalno ograjo iz kovinskih cevi, ki je še posebno starejšim pomagala pri vzpenjanju. Dejanje vsekakor najmanj odločne kritike vredno!  Prvi kratek postanek ob vozni cesti na Trško goro nad kompleksom Kmetijske šole Grm in biotehnične gimnazije  je bil v trdnem mraku že prav dobrodošel.
Še smo lahko hranili energijo iz čelnih svetilk, saj nas je pozdravljal lunin krajec. Malo pod vrhom, kjer  ''domuje'' cerkvica, že v celoti  osvetljena, pa smo si pred korakom neurejeno pot morali osvetliti. Pozdravili so nas sunki nič kaj prijaznega hladnega vetra, tako da smo se v zavetrju lahko preoblekli, malo okrepčali ter se nastavili fotoaparatu.
Za večino je šele nato sledilo prijetno presenečenje, saj je bila v razpisu informacija o malici.  Vedoželjni smo se spustili proti dolini, vendar le do zidanice Verček, ki jo je za nas odprla ga. Jožica, znana  promotorka Trškogorskega srca. Kot vedno z dobrodošlico odprtih rok, pestro ''okrepčilno'' ponudbo ob prihodu in še bolj bogatimi kuharskimi dobrotami, pripravljenimi po domačih recepturah. Nič čudnega, da se je ura že najavljala, da se ''bo prevesila''.
Naslednje leto ob istem času pohod bo; ob luninem krajcu ali brez njega, razpoložena druščina spet osvojila ''cvičkov'' vrh spet tudi v počastitev občinskega praznika.

sestavil: A. Murgelj
fotografije: Zdravko Damjanovič - Somy, A. Murgelj

Albumi

Na vrh

28. marca smo se po dveh letih premora ponovno zbrali na Kmetovem pohodu, tokrat že 14-najstič zapored. Težko je bilo verjeti, da je minilo kar tri leta, kar smo se nazadnje srečali. Med ljubitelji pohodništva je bilo čutiti prijetno vzdušje in navdušenje nad ponovnim srečanjem v živo.
Kot običajno smo se zadnjo nedeljo v marcu, ko smo ponovno izgubili eno uro spanja, zbrali na izhodišču pri nogometnem igrišču na Dvoru. Po izmenjavi nekaj pozdravnih besed se je kakih 80 pohodnikov, kar nekaj med njimi prihaja izven Suhe Krajine, odpravilo proti Vinkovemu Vrhu. Hiter vzpon in prijetno sočno vreme brez oblačka sta nas hitro ogrela. Prvi postanek je bil potreben za premik vsaj enega izmed oblačil v nahrbtnik. Po dobri uri zložne hoje preko zaselka Skopice, vasi Srednji Lipovec in vinske gorice Boršt smo prispeli do cerkve na Selih pri Ajdovcu. Spotoma smo lahko uživali v lepih razgledih in tudi ob opazovanju vzorno obdelanih vinogradov in urejenih zidanic. Pri cerkvi nas je pričakal lokalni vinogradnik z vrhunsko kapljico, članice društva pa so poskrbele za čaj in nekaj sladkega prigrizka. Prižgali smo tudi svečko na grobu pokojnega duhovnika in pisatelja Janeza Kmeta, ki nam je dal navdih za organizacijo pohoda po poteh, po katerih je hodil in pisal o njih.
Ko smo si nabrali moči, smo nadaljevali pot do naše najvišje točke, konjeniškega doma na Plešivici, ki so ga člani Konjeniškega društva Suha Krajina tudi letos gostoljubno odprli za pohodnike. Ker se je ura nagibala že v popoldne, je bila topla malica zelo dobrodošla. V prijetno sočno vreme in suha podlaga sta bila kot naročeni za uživanje v naravi v okolice koče, kjer so se nekateri kar zadržali globoko v popoldne. Glede na to smo se v dolino odpravili v nekaj več skupinah in z vrnitvijo na izhodišče zaključili naš pohod. Ponovno se srečamo na naslednjem pohodu na velikonočni ponedeljek iz Mirne gore na Sveti Peter v organizaciji Planinske skupine Dvor, katere člani so vodili letošnji pohod.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Jadranka Meglen

Albumi

Na vrh

Novo mesto, 29. marec 2022 – Danes smo na srečanju predstavnikov športnih in drugih klubov, društev in ustanov, katerih pokroviteljica je Krka, tovarna zdravil iz Novega mesta, podelili priznanja Krkin talent leta 2021. Prejeli so jih košarkarica Franja Horvat iz Ženskega košarkarskega kluba Krka, nogometaš Tilen Kovačič iz Nogometnega kluba Krka ter oboist Lenart Kupljenik iz Glasbene šole Marjana Kozine in Novomeškega simfoničnega orkestra. Plakete za športne in kulturne dosežke je prejelo 15 mladih članov društev in ustanov. Podelili smo tudi 9 Krkinih zahval mentorjem, trenerjem in učiteljem za......

VEČ TU

Albumi

Na vrh

Dva predstavnika Planinskega društva Krka Novo mesto sta v okviru razstavnega prostora Planinske zveze Slovenije na sejmu Alpe Adria v Ljubljani 24. marca letos predstavila organiziranost in delo društva s poudarkom na možnostih, ki jih v naravnem okolju ponuja gozd Gorjancev s košenicami ter pohodne in kolesarske poti tudi v širšem dolenjskem prostoru.
Obiskovalci so zvedavo prisluhnili in spraševali o mnogih podrobnostih tega naravnega okolja. Posebej so jih pritegnili splošni podatki, še posebno pa besedna predstavitev ter slikovno gradivo o učni poti na Trdinovem vrhu. Med obiskovalci so bile posamezne osnovno in srednje šolske skupine, ki so kot običajno, zbirali predvsem tematsko gradivo, posebej pa so jih pritegnile zloženke o delu z mladimi v planinskih društvih ter podrobne informacije o bivanju v hribih, še prav posebno planinski tabori za mlade.
Stojnico so obiskali tudi predstavniki Planinske zveze Slovenije, krajši čas pa se je na njej zadržal naš novi predsednik društva, Boštjan Grobler.

Murgelj A.

Albumi

Na vrh

Člani Planinskega društva Krka Novo mesto so se 23. marca letos srečali na svojem rednem zboru članov, ki so ga organizirali v prijaznem okolju gostišču Loka.
Šestdeset udeležencev je, kot je to ustaljena in ''zapovedana'' praksa v delu društev, prisluhnilo poročilom o delu v obdobju od zadnjega zbora dalje ter podrobno spremljalo opis vseh aktivnosti, ki trenutno potekajo. Največji ''zalogaj'' je brez dvoma trenutna obnova Doma pri Gospodični na Gorjancih v vrednosti 140.000 €, ki bo zaključena predvidoma do začetka maja letos.
Seveda je bila načrtovana celoletna dejavnost delno okrnjena zaradi epidemije, vendar so bile mnoge ture domiselno ''prestavljene'' v domače okolje s projektom '’10 lokalnih vrhov''. Tako so mnogi spoznali Veliki Rog, Smuk, Trebni vrh, Gradišče in še nekaj podobnih kotičkov, kamor običajno noga ne zaide.
Z nadomestnimi volitvami so prisotni izvolili g. Boštjana Groblerja, sicer podžupana MO Novo mesto, za novega predsednika društva ter blagajničarko in člana nadzornega odbora. Novi predsednik je potrdil že sprejet načrt dela za letošnje leto, ki ga je dopolnil s svojim pogledom, kako ga uresničiti, dodal pa je še nekaj svojih zamisli.
Novi izvoljeni predsednik društva (tudi v imenu Mestne občine), predstavnik Planinske zveze Slovenije in predstavniki mnogih planinskih društev iz Dolenjske in Bele krajine ter iz Planinskega društva Dubovac iz Karlovca, so se s hvaležnostjo zahvalili g. Antonu Progarju, dolgoletnemu predsedniku društva za njegov izredno bogat prispevek. Tone bo ostal planinec, društven človek, saj si tudi sam prav gotovo ne more zamisliti vsakdana brez tega organiziranega okolja, kateremu je toliko podaril!
Številna vročena priznanja le potrjujejo dejstvo, da je to društvo izredno aktivno na vseh področjih, delo mnogih njegovih članov je znano pa tudi cenjeno v širši skupnosti, še posebno v okviru Planinske zveze Slovenije.

Murgelj A.
Foto: Klinc Marko

Albumi

Na vrh

S pohodniki VDC-ja iz enote Bršljin in Trebnje, smo spoznavali slikovito in razgibano vinsko gorico Šmaver , ki leži vzhodno od Dobrniča. Sestavljena je iz več zaselkov, omenim naj Staro in Novo goro, ki smo ju obiskali.
Izhodišče pohoda je bilo naselje Rdeči Kal, ki je dobil ime po rdeči ilovici. Hodili smo po gozdnih poteh, cesti, pa tudi po travniških kolovozih. Imeli smo lep razgled po dobrniški in globodolski dolini. Pot je potekala med številnimi zidanicami, nekatere so preurejene v stanovanjske objekte. Je pa veliko vinogradov opuščenih. Pri cerkvi sv. Ane, je bil že čas za malico iz nahrbtnikov in sproščen klepet. Na naše izhodišče smo se vračali po prelepih gozdnih poteh.
Ta del je bil večini pohodnikov nepoznan, pozna pa jih Melita, ki nam je odkrila stopinje njene mladosti.

Tekst: Marica
Foto: Boštjan

Albumi

Na vrh

Avtobus (49+2) nas je iz Novega mesta, skozi Škocjan, Staro Bučko, Boštanj, Zidani Most, Celje,
Slovensko Bistrico in Ptuj popeljal do Cvetkovcev, kjer nas je ob 9. uri pričakal VGN PD Ormož Stanislav Rakuša in nas
nato vodil do Ormoških lagun. Tam nas je pričakala predstavnica DOPPS-a Ana Vaupotič, ki nas je nato vodila po cca 1,5 km dolgi učni poti mimo vseh lagun, pojasnila namembnost vsake posebej oz. habitat katere od živalskih vrst je. V uvodu nas je seznanila tudi s tem, kako so lagune nastale, kako jih vzdržujejo in tudi katerim pticam pomenijo vmesno »postajo« pri selitvah, katere tam tudi gnezdijo. Udeleženci ekskurzije smo bili tako priča primera uspešne dobre prakse, kako lahko nekoč degradirano območje postane znova pomembno in koristno.

Ogled lagun smo zaključili malo po 11. uri in se nato odpeljali do Grabe, kjer nas čakal prof. Samo Žerjav iz OŠ Središče ob Dravi, soustanovitelj Krajinskega parka Središče ob Dravi. Skozi poplavni gozd nas je v poldrugi uri popeljal skozi park na prodišča reke Drave, med potjo in na prodiščih pa seznanil z vsemi značilnostmi, posebnostmi in pastmi poplavnega gozda, ko se na obrežjih in celotnem območju parka lahko vodna gladina ob taljenju snega v Alpah dvigne tudi za več metrov. Divji in nedotaknjen poplavni gozd nas na obrežjih Drave presenetil tudi s prodišči primernimi tudi za kopalce v razmeroma čisti vodi Drave. Eno od prodišč smo izkoristili tudi za svečano podelitev izkaznic in značk
GS (podelila sta jih predsednik MDO PD in predavatelj na tečaju prof. Jože Perše), ki so s to ekskurzijo zaključili letošnje že 15. usposabljanje. Naš vodič Samo nas je tam na prodišču presenetil tudi rezinami kruha in pristnim bučnim oljem znamenite Oljarne Središča ob Dravi. Območje parka smo zapustili ob 13.15 uri in se za zaključek odpeljali še v Središče ob Dravi na kavo v Gostišče Folk.

Tekst in Foto: Rudi Skobe

Albumi

Na vrh

Gregorjevo......ko se ptički ženijo
Kristalno čisto, a hladno jutro. S tremi kombiji smo se izpred TUŠ-a odpeljali proti Gorenjski. Pred Medvodami smo skrenili levo, čez železniško progo, do raztegnjene vasi Žlebe in parkirali na urejenem parkirišču. Z nami so bili trije zelo mladi planinci, ki so se kasneje izkazali za odlične hodce, vodnika pa Gric in Mladen. Naš cilj, dva manj znana vrhova v Polhograjskem hribovju, poti na njih pa dokaj strme.
Hojo smo začeli pri veliki informacijski tabli, na kateri je vrisana naravoslovna učna pot, nadaljevali po kolovozu, se držali leve strani in po pobočju kmalu prišli na Petelinc. Tu je v gozdu skrita podružnična cerkvica Sv. Jakoba, naši poti pa se pridruži Pot roparskih vitezov. V skrinjici smo našli in se oskrbeli s prvim žigom. Pot smo nadaljevali po grebenu in vedno bolj se je postavljala pokonci, vrh pa varljiv. Ko smo že mislili, da smo na vrhu, je kratka ravna stezica vodila do naslednje strmine in tako kar nekajkrat. Gric je vodil z zmernim tempom in prilezli smo na 774m visok Jetrbenk, kjer stoji velik križ, na mestu kjer je nekoč stal grad roparskih vitezov. Porušen in požgan je bil že v 15. stoletju. Razgled z Jetrbenka je bil na severni del Ljubljanske kotline in še vedno lepo pobeljene Kamniške Alpe. Nismo se prav dolgo zadržali na vrhu. kajti čakal nas je še en cilj. Spustili smo se strmo navzdol do razpotja, nekaj časa hodili po makadamski cesti, nato pa spet zagrizli v strmino Roga, kjer smo srečali planince novomeškega Pohodnika, ki so hodili v obratni smeri. Čez široko travnato ravan smo prišli do vznožja Sv Jakoba. Še kratek cik-cak in bili smo pri mogočni cerkvi, na 806 m visokem hribu. Od tu je prečudovit pogled na pol Slovenije: celotne Kamniške, Julijci z dominirajočim Triglavom, Polhograjsko hribovje od Osolnika do Grmade, Šmarna gora .....Posedli smo po klopcah okrog cerkve, se malo podprli, naredili eno gasilsko fotko, in nato krenili proti obleganemu Topolu nad Medvodami, kjer smo v domači gostilni Dobnikar imeli malo daljši počitek.
Spočiti smo se odpravili navzgor mimo cerkve Sv. Katarine in krenili levo na makadamsko cesto, ki nas je pripeljala do razpotja pri kapelici pod Jetrbenkom. Desno vodi cesta na Golo brdo, mi pa smo zavili levo na gozdno pot, na kateri so lepe oznake s slikami favne in flore tistega območja. Diana je iskala posamezne primerke zgodnje pomladanskega cvetja, da ga je ovekovečila.
Mimo cerkve Sv. Marjete smo se krožno vrnili na naše izhodišče, malce utrujeni, a polni lepih vtisov in doživetij celotnega dneva, brez oblačka.....

Zapisala Metka Škedelj, fotografije Diana Serini

Albumi

Na vrh

Karlovškova pot –pohod VDC Šmihel
Pohod smo začeli pri jezercu pod hotelom v Šmarjeških Toplicah. Življenje se je komaj prebujalo:želve so še dremale v blatu, zlate in pisane ribice pa so bile že kar živahne. Prebujal se je že tudi indijski lotos, ki bo v juliju iz dneva v dan odpiral čudovite cvetove. Prvi sončni žarki so nas vabili na prijeten pohod po desnem bregu Tolice proti jezu, ki so ga umetniško oblikovali nočni gostje – bobri. Ko smo korakali proti Brezovici, so zapihale prve pomladne sapice. Še preden smo se spustili v dolino Zavetrščice, je pomladni veter že ponehal. Pred lepo vidno pregrado na potočku smo poslušali zgodbo o grajskem ribniku, mimo katerega je peljala pot, po kateri so pred dvesto leti vozile grajske kočije. Na pobočju Kogla so imeli graščaki v Mevcih vinograde in razkošno zidanico. Vinska klet v tej zidanici je še danes taka, kot je bila pred stoletji. Prijazen sedanji lastnik nam (pohodnikom) to klet vedno odpre, če ga le ujamemo v gorici.
Domačini so ribnik na potočku Zavetršca imenovali jezero in še danes je ledinsko ime za travnike, ki se raztezajo vse do zatrepa Zavetršce - Jezer.
Iz doline Jezer nas je strma pot peljala skozi gozd na Gomilco in naprej proti vinski gorici Mevce. Pri Ilovarjevi zidanici se je kar prilegla malica iz nahrbtnika. Po prijetnem počitku smo občudovali nepozaben pogled na Šmarjeto in Vinji vrh. Zanimivo je, da so nekateri pohodniki obujali spomine na pohod iz pred dveh let. Povedali so mi, da je poleg cerkve sv. Jožefa tudi romarska kapela, v kateri so dragocene freske, ki ponazarjajo življenje Jezusa. Sledil je še kratek kviz o zanimivostih, ki smo jih srečali ob poti.
Skozi gozdiček, v katerem je bilo cvetja kot v raju:modri cvetovi kopitnika, pasji zob, petelinčki, pomladni žefran…, smo se podali na Cerovec in mimo cerkve sv. Jakoba v Gorenjo vas, kjer sta nas »pozdravila« poni in psiček dalmatinec. V šmarjeti smo si ogledali lepo obnovljeno rojstno hišo Jožeta Karlovška – danes Dvorec Gregorčič.. Prijetno utrujeni smo se po bližnjici vrnili v Šmarješke Toplice.

Albumi

Na vrh

Da, tradicija je marsikdaj še kako  dobrodošla, še posebno, če je v njej tudi vsaj kanček domiselnosti. Ko pa to potrdi tudi praksa, je toliko bolj cenjeno!
Naša potepanja okoli dolenjske prestolnice so nam v njihovih 19. letni zgodovini dogajanja predstavila mnoge, pa vendar še ne vse ''skrite kotičke'' našega širšega bivalnega okolja. Predvsem severnejše ''zaledje'' Novega mesta smo in še vedno prekrižarimo po dolgem in počez; območje Trške gore in njeno zaledje obiskujemo tudi v tradicionalnih prireditvah drugih organizatorjev.
Pa pojdimo prvič tudi na južni obronek! Skozi podgorjanske vasi in zaselke, po gozdnih poteh in stezicah (ker zaenkrat do Mehovega še ni markiranih poti, je pa že prisotna lokalna pobuda) se povzpnimo na ruševine tega protiturškega stražarja!
Vremenske napovedi so bile zadnje dni pred pohodom kot čisto pravo aprilsko vreme, seveda so nam obljubljali tudi snežinke, čeravno ponoči! Ampak vreme je, kakršno koli že in ta misel je nekatere krepila še v petek zvečer. Jutranja megla se je počasi začela razkrajati že na poti do Gornje Težke Vode, kjer so nas na zbirališču že pričakali sicer še medli sončni  žarki. Po le nekaj kratkih napotkih smo krenili na gozdno pot, nato stezo, pa zopet na pot… Videlo se je, da je naš član Slavko kot domačin in tudi lastnik parcel poznavalec vsega na in ob poti;  kot prava enciklopedija. Podrobno nam je predstavljal traso nove ceste tretje razvojne osi – jug; kje bo veliko počivališče, kje poteka trasa, kje bodo zavrtali za predor pod Gorjanci. Že pod vrhom hriba našega cilja smo naleteli na male zaplate svežega snega, ki ga je vetrič stesal na pohodnike. Ta mala zimska idila je ob že dvignjenem meglenem pokrovu mnoge navdušila.
Rob ruševin gradu in sam vrh med njimi  je bil lepo sveže pobeljen, pogled navzdol na bližnje vasi je v rahlem vetru prekrivala meglena tančica. Zaradi megle žal nismo ''segli'' preko Hmeljnika  proti Kamniško Savinskim Alpam in Karavankam, ampak ta del Dolenjske vse do Kočevskega Roga, vključno s smučiščem Gače, pa je bil kot na dlani.
Po krajšem počitku smo se spustili v zavetrje do male cerkvice ob cesti v Podgrad, kjer smo odprli nahrbtnike. V dolino smo za tem kar lažje usmerili korak (čeravno na vsej poti ni kakšnih posebnih spustov), ampak le do brunarice, kjer je Slavko dodal še nekaj domačega. Res ''možak kot se šika'', odlično je ves čas svetoval vodniku pot, nam jo opisoval, potem pa še to ''tekoče'' presenečenje!
Mimo griča Breznik smo pravočasno prišli na parkirišče pri restavraciji Prepih, kjer je bila že pripravljena enolončnica. Razkošna je bila z mesom, pa velike porcije, za povrh pa je ga. Marinka ob predstavitvi posode darovala še slastne palačinke.
A je kaj dodati? Je. To, da še vedno ne poznamo mnogih kotičkov našega okolja, saj so bili trije med nami, ki so se prvič povzpeli na Mehovo, čeravno je bila to njihova dolgoletna želja.  Seveda za razliko od dveh dam, ki sta prišli iz Litije, ki tako povsem na novo spoznavata deželo Trdinovih povesti.    

Albumi

Na vrh

Da, tradicija je marsikdaj še kako  dobrodošla, še posebno, če je v njej tudi vsaj kanček domiselnosti. Ko pa to potrdi tudi praksa, je toliko bolj cenjeno!
Naša potepanja okoli dolenjske prestolnice so nam v njihovih 19. letni zgodovini dogajanja predstavila mnoge, pa vendar še ne vse ''skrite kotičke'' našega širšega bivalnega okolja. Predvsem severnejše ''zaledje'' Novega mesta smo in še vedno prekrižarimo po dolgem in počez; območje Trške gore in njeno zaledje obiskujemo tudi v tradicionalnih prireditvah drugih organizatorjev.
Pa pojdimo prvič tudi na južni obronek! Skozi podgorjanske vasi in zaselke, po gozdnih poteh in stezicah (ker zaenkrat do Mehovega še ni markiranih poti, je pa že prisotna lokalna pobuda) se povzpnimo na ruševine tega protiturškega stražarja!
Vremenske napovedi so bile zadnje dni pred pohodom kot čisto pravo aprilsko vreme, seveda so nam obljubljali tudi snežinke, čeravno ponoči! Ampak vreme je, kakršno koli že in ta misel je nekatere krepila še v petek zvečer. Jutranja megla se je počasi začela razkrajati že na poti do Gornje Težke Vode, kjer so nas na zbirališču že pričakali sicer še medli sončni  žarki. Po le nekaj kratkih napotkih smo krenili na gozdno pot, nato stezo, pa zopet na pot… Videlo se je, da je naš član Slavko kot domačin in tudi lastnik parcel poznavalec vsega na in ob poti;  kot prava enciklopedija. Podrobno nam je predstavljal traso nove ceste tretje razvojne osi – jug; kje bo veliko počivališče, kje poteka trasa, kje bodo zavrtali za predor pod Gorjanci. Že pod vrhom hriba našega cilja smo naleteli na male zaplate svežega snega, ki ga je vetrič stesal na pohodnike. Ta mala zimska idila je ob že dvignjenem meglenem pokrovu mnoge navdušila.
Rob ruševin gradu in sam vrh med njimi  je bil lepo sveže pobeljen, pogled navzdol na bližnje vasi je v rahlem vetru prekrivala meglena tančica. Zaradi megle žal nismo ''segli'' preko Hmeljnika  proti Kamniško Savinskim Alpam in Karavankam, ampak ta del Dolenjske vse do Kočevskega Roga, vključno s smučiščem Gače, pa je bil kot na dlani.
Po krajšem počitku smo se spustili v zavetrje do male cerkvice ob cesti v Podgrad, kjer smo odprli nahrbtnike. V dolino smo za tem kar lažje usmerili korak (čeravno na vsej poti ni kakšnih posebnih spustov), ampak le do brunarice, kjer je Slavko dodal še nekaj domačega. Res ''možak kot se šika'', odlično je ves čas svetoval vodniku pot, nam jo opisoval, potem pa še to ''tekoče'' presenečenje!
Mimo griča Breznik smo pravočasno prišli na parkirišče pri restavraciji Prepih, kjer je bila že pripravljena enolončnica. Razkošna je bila z mesom, pa velike porcije, za povrh pa je ga. Marinka ob predstavitvi posode darovala še slastne palačinke.
A je kaj dodati? Je. To, da še vedno ne poznamo mnogih kotičkov našega okolja, saj so bili trije med nami, ki so se prvič povzpeli na Mehovo, čeravno je bila to njihova dolgoletna želja.  Seveda za razliko od dveh dam, ki sta prišli iz Litije, ki tako povsem na novo spoznavata deželo Trdinovih povesti.    

Albumi

Na vrh

Končno....smo lahko ponovno odšli s planinci Pd Krka na pohod.
Za prvi skupni pohod so za pohodniško skupino iz enote Bršljin izbrali nezahtevno, a dokaj dolgo pot.
Iz delavnic na Foersterjevi ulici smo v petek, 25. februarja 2022 ob 8.00 odšli po peš poti ob reki Krki do Loke, se povzpeli na Kapitelj, ker so nas toplo pobožali sončni žarki in nas, kljub neugodni vremenski napovedi, spremljali celo pot. Nato smo se sprehodili po ozkih mestnih ulicah do Kandijskega mostu in nadaljevali pot proti Grmskemu gradu. Pot nas je vodila po čudoviti sprehajalni poti do Šmihela in naprej ob potoku Težka voda do igrišča pod Regrčo vasjo, kjer smo prečkali potok in nadaljevali do ruševin cerkve Sv. Roka. Cerkev je nekdaj slovela kot priljubljena romarska pot, kjer so se na Rokovo žegnanje zbirali romarji Dolenjske in Bele krajine. Vrnili smo se mimo Šmihela, po lesenem mostu prečkali reko Krko, premagali še Zupančičevo sprehajališče in ob 12.00 zaključili pohod na izhodišču. Za danes moramo priznati, da je dovolj, noge so utrujene, a že kujemo načrte za naslednji skupni pohod v marcu.  
Po prijetnih kolovoznih, makadamskih in deloma tudi asfaltnih poteh nas je vodil g. Tone.

Tekst: Melita Jarc,
Foto :Boštjan Mohar

Albumi

Na vrh

Na parkirišču CŠOD Lipa v Črmošnjicah se nas je 14.2.2022 zbralo 17 mladih in malo manj mladih planincev in štirinožni Frido. Po makadamski cesti se spustimo do Divjega potoka in se ob njegovem toku sprehodimo mimo zanimive, s skočniki okrašene struge. Na koncu soteske stopimo na markirano pot, ki nas mimo nekdanje kočevarske vasi Ašelice povede na Razgledno steno, 758 m nad Črmošnjiško dolino. Pod nami se stiska Srednja vas s cerkvijo sv. Filipa in Jakoba. Nad njo se dvigujejo južni obronki Kočevskega roga z Mirno goro in smučiščem Gače pred nosom. Za njimi se vidi Veliki Rog s Sv. Petrom. V daljavi se v oblakih skrivajo Julijci, Karavanke in Grintovci. Po počitku, malici in nastavljanju fotografom sestopimo do Štal. Ogledamo si zaprt skedenj, kjer v medsebojnem razumevanju domujejo ovce, koze in oslički. Po kolovozu se spustimo na sedlo Brezovica, 516 m, ki je razvodnica med rekama Kolpo in Krko. Prečkamo Partizanko in se po stezi spustimo do izvira Divjega potoka. Okolica je lepo urejena kot piknik prostor z ognjiščem in mizami. Po markirani poti nadaljujemo v Srednjo vas. Od tu gledamo križ, ki se dviga nad Stenami. Po kolovozu se spustimo v Črmošnjice do izvira Črmošnjičice in nadaljujemo do sotočja z Divjim potokom. Čez tunel pod cesto se ob potoku prebijemo na drugo stran. Po nekdanjem vodnem jarku se povzpnemo do starega jezu. Po levem bregu potoka se povzpnemo nazaj v Črmošnjice.

Gric
Foto. Diana

Albumi

Na vrh

Še kako drži, da je dobra navada kot železna srajca. Seveda so jo člani Planinskega društva Krka Novo mesto potrdili na letošnji drugi januarski dan, kot vsako leto, odkar je tudi ta dan državni praznik.
Brez običajnega posebnega razpisa; kot je predvideno za takšno obliko druženja planincev in pohodnikov v navadi in po pravilih, so se le na osnovi obvestila, da zaradi epidemičnih ukrepov letošnji pohod ne bo z organiziranim startom, ampak se je moč na isti dan povzpeti na tega dolenjskega očaka po veljavnih preventivnih pravilih.
Že na zbirališču ob Šumečem potoku se je nekaj desetih udeležencev razkropilo po parkirišču in razmočena pot navkreber je razdaljo le še povečala. Voščila za novo leto so bila vsekakor manj osebna, celo le s čokoladico z napisom ''srečno'', ki so jo prejele le dame. Že tradicionalno so se članom domačega društva pridružili člani PD Polž iz Višnje gore, sicer pa so bili ta dan gozdne poti Gorjancev prepolne ljubiteljev rekreacije v naravi. Toliko jeklenih konjičkov kot to nedeljo že zelo dolgo ni bilo ob poteh in na vseh parkiriščih kot tokrat.
Mnogi nejeverni Tomaži bodo mogoče le sprejeli podatek, da je bilo pri domu pri Gospodični dopoldne spomladanskih 10 stopinj, pri Miklavžu in okolici pa sredi dneva točno 5 stopinj več. Prava pomlad je na prisojnih legah izpod listja že privabila tudi razprte cvetove teloha!
Ne le zaradi epidemioloških varnostnih razlogov, temveč za mnogo bolj zaradi ''šibkejših nog'' novoletnega praznovanja so se razdalje do cilja med pohodniki daljšale vse bolj in bolj. Tudi pri Gospodični ni bilo skupinske gneče. Za razliko od predlanskega leta; kot je znano, je bil lani pohod iz istih razlogov organiziran enako, je bilo število udeležencev mnogo višje. Ravno s tem je malo zagodel ''TV škrat'' v prispevku v Novicah, saj je bil prvi del prispevka posnetek iz leta 2020, ko smo se družili brez varnostne razdalje in drugih ukrepov.
Tokratni drugi januar je bil resnično pravi dan za obisk Gorjancev, še najbolj pa njegovih travnatih košenic na Trdinovem vrhu, ki so bile bogato obsijane s soncem, suha trava pa je s podplatov lepo očistila blato gozdnih poti. Pohodniki premnogih manjših skupin so si večina kar mimogrede ob običajnem pozdravu (ki ima že kar vrsto let tudi hvalevreden ''domicil'' tudi na Gorjancih in ne le v visokogorju) zaželeli srečo in varen korak v tem letu. Tokratnemu voščilu je ob tradicionalnih željah za zdravje in srečo bilo dodano pričakovanje, da si bodo pohodniki ob letu osorej na novoletni dan spet lahko voščili bolj osebno, čustveno; s stiskom in objemom pa tudi poljubom. Naj se to zgodi!

Sestavil in slikal: A. Murgelj