Ta izlet si bom zapomnila po tem, da sem osvojila pet vrhov v dobrih petih urah pohoda po Čičeriji. 
Najtežje mi je bilo priti na prvi vrh Žbevnica na katerega smo se povzpeli iz Hrvaške vasi Brest.
Na izletu je bila tudi moja prijateljica iz planinskega tabora Megi in njena prijateljica Julija. Zaradi njune družbe je pot po grebenih na vrhove: Muzari, Špicasti vrh, Golič in Kojnik zelo hitro minila.

(Atko (oče) mi je povedal, da izpod drugega grebena Čičerije izvira ena veja mojega rodu in da me bo peljal na pohod v vas Golac pod Slavnikom kjer menda živi res veliko vaščanov s priimkom Ivančič.Njihov priimek se kot slovenska Čičarija piše z dvem trdima čjemam, na hrvaškem pa se priimki mojih sorodnikom, kot tudi Hrvaška Ćićerija napišejo z mehkim ć. Meni se je to zdelo zelo čudno, še bolj pa kaj ima to veze z mojo šolsko nalogo iz zgodovino. Kasneje mi je atko to seveda na zelo dolgo razdložil.)

V gostilni, v vasi Podgorje pod Slavnikom, smo videle tudi nagačenega medveda. Takrat sem razumela zakaj imajo ob pašnikih tako ogromne pse: da varujejo drobnico pred pred medvedi, ki jim je očitno, kot nam zanimiva Čičarija.
Na koncu me je zelo razveselilo vprašanje Julije, kdaj se bomo spet videle? 
In dogovorili smo si, da na Miklavževem pohodu!

Lana Ivančič

Album

Na vrh

Na vremensko čudovito prvo novembrsko soboto, 2.11.2024, smo se člani Planinske skupine Dvor odločili za dlje časa načrtovan obisk visokogorja. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali do Rudnega polja, kjer smo začeli vzpon proti našemu prvemu cilju, ki je bil Veliki Draški vrh. Pot smo začeli po gozdni cesti, ki poteka med prostranimi smrekovimi gozdovi, po katerih je Pokljuka poznana daleč naokoli. Kmalu smo zakorakali na planinsko stezo v smeri Vodnikovega doma, ki stoji ob poti proti Triglavu. Pot po gozdu nas je vodila rahlo navkreber, mestoma pa tudi malo navzdol, da smo se potem lahko ponovno povzpeli. Kmalu se je gozd začel redčiti, smreke so zamenjali macesni, na katerih so se bleščali s soncem obsijani ostanki oranžnih iglic. Mnoge so namreč že odpadle in drevesa prepustile jesensko zimskemu počitku.
Po kakšni uri in pol hoda smo prispeli do jase Jezerca, kjer je na voljo pitna voda in klopce, zato smo si tu privoščili postanek za zajtrk in uživanje v jutranji svežini visokogorja. Sledil je vzpon na Studorski preval, kjer se nam je odprl lep razgled na bohinjske hribe. Od tu smo se usmerili desno in se med ruševjem po neoznačeni, toda dobro uhojeni stezi začeli vzpenjati proti Velikemu Drškemu vrh. Po skalnatem pobočju je bilo potrebno nekaj pazljivosti, v nadaljevanju pa se je steza boj ali manj zložno vzpenjala proti vrhu. V čudovitem sončnem vremenu so se odpirali lepi razgledi po različnih pobočjih Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp vse do Karavank. Na vrhu, ki je visok 2243 metrov, se je pred nami kot na pladnju odprl pogled na naš najvišji vrh, Triglav, z obema postojankama, Planiko in Kredarico.
Po krajšem počitku smo se začeli spuščati proti Srenjskemu prevalu. Mestoma razmeroma ozka steza nad steno je zahtevala malo več pazljivosti, na nekaterih delih so bile za bolj varen korak v pomoč jeklenice. Čudovito modro nebo, topli sončni žarki in krasni razgledi na vse strani, ki jih je obogatil naš vodnik Rajko z opisom imen vrhov in dolin ter njihovih značilnosti, so nas spremljali vso pot. Če je bilo na Velikim Drškem vrhu razmeroma malo obiskovalcev, saj nobena od pristopnih poti ni markirana, pa se je na Viševniku, 2050 metrov visokem vrhu, ki je bil naš drugi cilj, dobesedno trlo obiskovalcev. Vrh je bil premajhen za čete, ki so prispele do tja, zato so se razporedili še naokrog ali pa kmalu zapustili vrh, podobno kot mi, saj smo se razgledov naužili že na prejšnjem vrhu in spotoma.
Spust v dolino po precej strmi poti je zahteval malo več obremenitve kolenskih sklepov, vendar smo ga brez težav premagali in se mimo smučišča spustilo nazaj na Rudno polje, kjer smo zaključili naš izlet. Vtise smo zaokrožili na sončni terasi hotela, se zahvalili vodniku in šoferju ter izmenjali nekaj idej za naslednji planinski izlet. Kdo ima hribe rad, se vrača tja znova in znova ter občudujete lepote prostranega sveta, ki se odpira nad gozdno mejo in vsakem letnem času ponuja drugačne lepote našega stvarstva. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« ja zapisal naš vrhunski, žal prezgodaj preminuli, alpinist Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot. Člani Planinske skupine Dvor cilj nosimo v sebi, saj je še vrsto poti, ki jih želimo obiskati. Ta cilj z veseljem delimo z vsemi, ki se nam boste pridružili.

Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor

Album

Na vrh

Zadnja sobota v oktobru je bila za člane Društva Mali princ namenjena za pohod na Primorski konec Slovenije. Pod vodstvom ga. Majde in ga. Marice in spremljevalcev, se je 49 pohodnikov podalo na pohod. Da smo bili v polnem številu, smo v Trebnjem, Zagorju in v Ljubljani, pobrali še nekaj zvestih članov pohodnikov s spremljevalci.
Sobotni dan je bil kot naročen za pohod, saj nas je na začetku poti že čakalo sonce, ki pa v tem času nima več prave moči, pa vseeno naredi pot prijetno. Pohod smo začeli v Strunjanu in po krajšem vzponu nadaljevali po urejeni in mestoma zavarovani poti, ki vodi nad klifi po krajinskem parku. Prvi postanek za slike je bil na Belem križu, kjer smo se lahko naužili v lepih pogledih po morju. Nad Mesečevim zalivom smo zavili desno na asfaltirano pot, kjer smo lahko uživali ob pogledih na oljke in nabiralce, saj je sedaj čas nabiranja teh plodov. Na poti smo lahko videli tudi nasade kakijev, ki so skoraj brez listja in z lepimi rdečimi plodovi. Razgledna pot nas je vodila do Simonovega zaliva v Izoli, kjer smo opazovali pogumne kopalce v svežem morju, ki je na ta dan imelo 19,4⁰C, kot nam je zaupala gospa, ki se je kopala. Po dobrih dveh urah hoje in opravljenih slabih sedmih kilometrih, smo avtobus počakali na avtobusni postaji v Izoli.
Lakoto smo potešili v piceriji Fuoriseria v Šaredu. Verjetno je to picerija z najlepšim razgledom, saj se z vrha hriba ponuja razgled na morsko obalo Slovenije. Poskusili smo več vrst različnih pic napolitanskega tipa.

Tekst: Ingrid Jaklič
Foto: Ingrid Jaklič in Ferdo Švajger

Album

Na vrh

Zadnja sobota v oktobru je bila za člane Društva Mali princ namenjena za pohod na Primorski konec Slovenije. Pod vodstvom ga. Majde in ga. Marice in spremljevalcev, se je 49 pohodnikov podalo na pohod. Da smo bili v polnem številu, smo v Trebnjem, Zagorju in v Ljubljani, pobrali še nekaj zvestih članov pohodnikov s spremljevalci.
Sobotni dan je bil kot naročen za pohod, saj nas je na začetku poti že čakalo sonce, ki pa v tem času nima več prave moči, pa vseeno naredi pot prijetno. Pohod smo začeli v Strunjanu in po krajšem vzponu nadaljevali po urejeni in mestoma zavarovani poti, ki vodi nad klifi po krajinskem parku. Prvi postanek za slike je bil na Belem križu, kjer smo se lahko naužili v lepih pogledih po morju. Nad Mesečevim zalivom smo zavili desno na asfaltirano pot, kjer smo lahko uživali ob pogledih na oljke in nabiralce, saj je sedaj čas nabiranja teh plodov. Na poti smo lahko videli tudi nasade kakijev, ki so skoraj brez listja in z lepimi rdečimi plodovi. Razgledna pot nas je vodila do Simonovega zaliva v Izoli, kjer smo opazovali pogumne kopalce v svežem morju, ki je na ta dan imelo 19,4⁰C, kot nam je zaupala gospa, ki se je kopala. Po dobrih dveh urah hoje in opravljenih slabih sedmih kilometrih, smo avtobus počakali na avtobusni postaji v Izoli.
Lakoto smo potešili v piceriji Fuoriseria v Šaredu. Verjetno je to picerija z najlepšim razgledom, saj se z vrha hriba ponuja razgled na morsko obalo Slovenije. Poskusili smo več vrst različnih pic napolitanskega tipa.

Tekst: Ingrid Jaklič
Foto: Ingrid Jaklič in Ferdo Švajger

Album

Na vrh

V soboto,12. 10. 2024 se nas je v hladnem jutru, po deževni noči, na Planini pod Mirno Goro zbralo 32 GS in VGN iz PD MDO Dolenjske in Bele krajine pri objektu Gozdnega gospodarstva, da bi se nato napotili na Mirno goro na tradicionalni redni letni zbor OVGN. Tam nas je pozdravil lokalni revirni gozdar in nam predstavil sonaravno in trajnostno gospodarjenje z gozdom ter nas pa pohvalil, da vzgajamo planince v pravilnem obnašanju v gozdu. Po predstavitvi smo se pod vodstvom načelnice odseka za varstvo narave PD Črnomelj, njihov odsek VGN je bil letos soorganizator zbora, napotili na Mirno goro v njihov planinski dom. Pot nas je vodila po lepo vzdrževani in markirani planinski poti skozi Zmajevo dolino. Ko je vendarle posijalo tudi toplo sonce, smo uživali v prelepem razgledu na Belo krajino in pod kočo ob skrbno zasajenem zeliščnem vrtu.

V toplih prostorih koče smo začeli zbor s pozdravi gostitelja PD Črnomelj, sledilo je obširno poročilo vodje OVGN za Dolenjsko in Belo krajino ter poročila načelnikov odsekov za varstvo gorske narave. Ob zaključku smo za leto 2025 izbrali tri predloge za naravovarstvene ekskurzije in se dogovorili za izobraževanje za GS. Nekateri odseki za varstvo gorske narave so opravili veliko dela in naravovarstvenih akcij, drugi manj, vendar so načelniki obljubili, da se bodo v letu 2025 še bolj potrudili.

Zbora so se udeležili predstavniki vseh PD, razen PD Polet iz Šentruperta.

Zaključili smo s prijateljskim klepetom ob dobri hrani in pijači, si izmenjali izkušnje in spletali nova prijateljstva za sodelovanje. Sklenili smo, da se bomo naslednje leto zbrali na območju PD Trebnje.

Zapisala Rozi Skobe, vodja OVGN

Album

Na vrh

Aprila letos je mino 110 let, ko je nekaj planinskih zanesenjakov tudi na Dolenjskem formaliziralo planinstvo in ustanovilo Planinsko društvo Novo mesto. Kljub dolgi poti skozi 110 let z različnimi ureditvami in oblastmi, je društvo preživelo, se razvijalo vse do danes, ko Planinsko društvo Krka Novo mesto največje planinsko društvo na Dolenjskem in med večjimi v slovenskem prostoru.
Praznovanje 110. obletnice poteka preko celega leta. Začeli smo z akcijo 110 vrhov za 110 let, ki smo prej kot v pol leta uspešno zaključili. Priložnostno razstavo smo pripravili v prostori generalne pokroviteljice Krke d.d.. Osrednja slovesnost pa je bila 31. avgusta pri društvenem Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih. Priložnosti kulturni program, ki so ga obogatili mladi pevci, člani društva in oktet Krke d.d., nas je na kratko popeljal skozi zgodovino društva, več pa so si pohodniki in ostali obiskovalci lahko izvedeli na vodenem ogledu razstave, ki je bila pripravljena v planinskem domu.
Praznovanja so se poleg domačih pohodnikov udeležili člani ostalih društev iz MDO Dolenjske in Bele krajine ter prijateljskih društev iz Karlovca in Višnje Gore. Društvom se je pridružil podpredsednik krovne organizacije PZS. Vsi so izrazili pohvalo in spoštovanje vztrajnemu prostovoljnemu delu, ki ohranja društvo iz generacije v generacijo. Med gosti je bila tudi predstavnica Krke d.d., ki kot generalna spozorica že dolga leta podpira društvo, zato upravičeno nosi njeno ime.

Album

Na vrh

15. avgusta je minilo že 28 let, ko je perspektivni dolenjski alpinist Vanja Furlan ostal za vedno tam, kjer je bil najraje, v gorah. Leto zatem, 1997, je bil njemu v slavo in spomin organiziran prvi vzpon na Gorjance. Pohod poteka neprekinjeno vsako leto, letos že 27-setič. S pohodom obeležimo spomin na vse preminule alpiniste in planince, ki so pustili pečat na tem področju v regiji in tudi izven nje.
Kot običajno smo se tudi letos na Gorjance odpravili iz Novega mesta in iz Gabrja. Na prvem izhodišču se je zbralo 20 pohodnikov, na drugem pa le eden manj. Čeprav smo hodili po domačih krajih, smo skozi pod-gorjanske vasi videli marsikaj zanimivega in novega, še posebej tisti, ki smo se prvič podali na pot iz Novega mesta. Druga skupina pohodnikov je štartala pri cerkvi v Gabrju. Do Planinskega doma pri Gospodični so prišli nekaj prej kot pohodniki iz Novega mesta, potem 'pa smo pot nadaljevali skupaj do najvišje točke Gorjancev, Trdinovega vrha, ter se nato vrnili preko pragozda mimo Miklavža nazaj do Gospodične. V vročem poletnem dnevu so seveda prijali vmesni postanki za kozarec ali dva hladne pijače.
Spominski pohod je vzpodbudila smrt Novomeščana Vanje Furlana, ki je leta 1996 izgubil življenje v Veliki Mojstrovki kot najboljših takratnih alpinistov mlajše generacije. Kljub temu, da je 15. avgusta dela prost dan sredi viška počitniške sezone, zaveza po ohranjanju spomina na Vanjo Furlana in ostale preminule kolege ostaja in jo že 27 let vzdržujemo z vzponom na Trdinov vrh. Vsak pohodnik predstavlja živo svečko v mozaiku spominov na kolege, ki so planinstvo in alpinizem Dolenjcev postavili na zemljevid Slovenije, nekateri pa tudi širše.

Valerija Vidmar

Album

Na vrh

Na srečanju varuhov gorske narave in gorskih stražarjev iz vse Slovenije, ob zaključku 21. tečaja za varuhe gorske narave, se nas je pred Planinskim domom pri Gospodični, v organizaciji KVGN PZS, zbralo kar 45, od tega kar 15 z območja MDO PD Dolenjske in Bele krajine. V skupini je bilo tudi 14 novih varuhov gorske narave, ki so dan prej s predstavitvijo seminarskih nalog zaključili usposabljanje za varuhe gorske narave 2024. Ob 9. uri smo se spustili do studenca Gospodična, k 1. točki Učne poti Trdinov vrh. Tam je Rozi Skobe, nekdanja dolgoletna načelnica KVGN, aktualna vodja odbora VGN pri MDO PD, vodja prvih osmih usposabljanj za VGN pri PZS, vodnica PZS in prva varuhinja gorske narave iz leta 2002 predstavila Učno pot Trdinov vrh, njen pomen za predstavitev območja Gorjancev in posebnostmi, ki to območje uvršča v Natura 2000. Po tej 25 minutni predstavitvi smo se podali na 8,2 km dolgo pot učne poti, od točke do točke in prav ob vsaki smo se ustavili, da jo je Rozi podrobneje predstavila. Na Trdinovem vrhu smo si vzeli 15 minut za počitek, nato še kakih 10 minut pri Miklavžu ob gorjanskih košenicah, pa pri pred tedni dni prižgani oglarski kopi (22. točka poti), da bi nadvse zanimivo ekskurzijo zaključili ob 13.20 uri pri Domu pri Gospodični. V koči je bil nato ob kosilu za vse udeležence še čas za izmenjavo mnenj, tudi pohval in zahval z izvedbo te ekskurzije in vodnikom PD Krka Novo mesto, Rozaliji, Rudiju, Igorju in Cirilu iz PD Trebnje je bilo prav v veselje in čast, da smo lahko ta dan posvetili ljubiteljem narave in novim varuhom gorske narave. Vsi novi varuhi gorske narave so prejeli tudi drobno knjižico Učna pot Trdinov vrh.

Posebnosti:
Z nami je bil tudi načelnik KVGN PZS Marjan Denša, ki je žal zaradi poškodbe noge ostal le pri Gospodični, njegova namestnica in vodja letošnjega tečaja za VGN Sabina Francek Ivović pa je bila ves čas z nami. Pri Studencu Gospodična je vse navzoče v imenu MDO PD, imenu PD Krka in PZS pozdravil tudi predsednik MDO PD in član UO PZS, vodnik PZS in varuh gorske narave Rudolf E. Skobe, ki je navzoče tudi seznanil, da je ideja za nastanek programa usposabljanja za varuhe gorska narave nastala prav pri nas na Dolenjskem in da sta današnja vodnika te ekskurzije ena od ključnih avtorjev tega programa. Tudi prvi tečaj za VGN v letu 2002 se je pričel prav v Koči pri Gospodični in ne nazadnje, tudi pri nastajanju Učne poti Trdinov vrh 2011 sta sodelovala današnja vodnika Rozi in Rudi.

Rudi Skobe

Album

Na vrh

V nedeljo, 8.septembra, je bilo na Svetem Petru spet živahno. Tokrat še malo bolj kot vsako običajno nedeljo, saj je potekalo že 19. srečanje občanov in županov na tromeji občin Dolenjske Toplice, Kočevje in Žužemberk. Tokratna gostiteljica je bila občina Dolenjske Toplice, ki poskrbela za topel obrok in pijačo, člani Planinske skupine Dvor pri PD Krka pa za brezhibno organizacijo dogodka.
Obiskovalci so prišli peš iz treh izhodišč, Podgozda, Lašč in Podhoste. Iz slednjega izhodišča je prišel v družbi sokrajanov tudi župan občine gostiteljice, ki se je hudomušno pošalil na račun podnebnih sprememb, ki med drugim povzročajo, da z leti za isto pot porabimo vedno več časa. Tudi župan občine Žužemberk s podžupanoma ter podžupan in kandidat za novega župana občine Kočevje so si vzeli čas za obisk srečanja, druženje s svojimi občani in kolegi drugih občin. Vsi so pohvali organizacijo dogodka, nadaljevanje dolgoletne tradicije, zgledno vzdrževanje priljubljene planinske postojanke, ki je vsako leto bogatejša za kašno novo pridobitev. V zadnjem letu so bile na novo urejene sanitarije ter obnovljen stolp, ki je sedaj varen za vzpon in uživanje v razgledih.
Dogodka se je udeležilo okrog 150 obiskovalcev, vsaj še 50 pa je bilo takih, ki so Sveti Peter zapustili že pred formalnem začetkom srečanja. Vreme je bilo odlično za hojo in druženje v naravi, čeprav je nekatere prav zaradi ugodnih pogojev zadržala trgatev. Vzdušje je bilo kot običajno na Svetem Petru zelo prijetno, »za polnit baterije« kot radi rečemo, zato se pohodniki in obiskovalci radi zadržijo in podružbijo, še posebej z ljubitelji Svetega Petra iz Planinske skupine Dvor, ki se na 888 metrov visok vrh Suhe Krajine povzpnejo bolj ali manj vsako nedeljo.
Srečanje bo naslednje leto staro že dve desetletji. Če je bilo na začetku rečeno, da je to stvar nekaj zanesenjakov, danes ni več tako. Tako kot postojanka na Svetem Petru živi in raste, kljub menjavam oblasti v občinah in menjavam generacij v Planinski skupini Dvor, tudi srečanje na tromeji ostaja priljubljen dogodek ob začetku jeseni v Suhi Krajini. Nekateri pridejo na ta dan na Sveti Peter vsako leto, nekateri prvič in vsi pravijo, da ne zadnjič, če tudi kakšno drugo nedeljo. Kot je poudaril vodja Planinske skupine Dvor, se zavetišče na Svetem Petru za skupine odpre tudi čez teden po predhodni najavi.
Zgodba Svetega Petra živi izključno na prostovoljstvu, zato je tako trdna in se prenaša iz generacijo v generacijo, kar tudi občine in njihova vodstva cenijo. Naj tako ostane in »zgodba Sveti Peter« bo tekla dalje.

Valerija Vidmar
PD Krka - PS Dvor

Album

Na vrh

Obmejna »Kokoška« je bila letošnji pohodniški izziv, ki so ga za nas pripravili planinci Planinskega društva Krka. Celodnevni planinski izlet je vsako leto velik dogodek za pohodnike, uporabnike Varstveno delovnega centra Novo mesto. Izlet je nagrada za vse pohodnike, ki se med letom udeležujejo pohodov, ki jih izvajamo v sodelovanju z Marico.

Na pot smo se podali v sredo 28.avgusta, ob 7.00 iz Novega mesta. Zbrala se je pisana druščina pohodnikov iz vseh treh enot zavoda, enote NM I (Šmihel), enote NM II (Bršljin) in enote Trebnje. Za vodenje planinske ture so poskrbeli vodniki Rozi Skobe (tehnični vodja), Rudolf Skobe in Anton Progar. Za pomoč pri spremstvu uporabnikov so se nam, poleg spremljevalcev VDC, pridružili tudi upokojeni sodelavci in prostovoljci.

Vodja pohoda ga. Rozi Skobe nam je že na avtobusu predstavila tokratno turo, obrazložila izvor nenavadnega poimenovanja vzpetine Kokoš in nam povedala veliko zanimivih informacij o Lipici in kobilarni, ki vzgaja svetovno znane konje Lipicance.
Avtobus nas je popeljal po avtocesti mimo Ljubljane do Divače, od tam naprej pa skozi vas Lokev do mejnega prehoda Lipica. Na izhodišču pri mejnem prehodu smo se preobuli v pohodne čevlje, pojedli sendviče, se založili z zadostno količino vode in prejeli še zadnje napotke za pohod. Vodnik Rudi Skobe nas je opozoril, da se nahajamo na požarno izjemno ogroženem območju zato je vsakršno kajenje, uporaba vžigalic ali vžigalnikov na poti strogo prepovedana. Pot nas je vodila sprva po makadamskem terenu, nadalje po stezi, ves čas pa po gozdu, tako da je bila hoja v senci, kljub vročini, znosna. Počasi smo napredovali proti Koči na Kokoši, tik pred samim ciljem je bila pot bolj strma in zato za nekatere uporabnike tudi bolj zahtevna. Z vmesnimi postanki in ob individualnem spremljanju in pomoči šibkejšim pohodnikom smo premagali tudi to in ob 11.40 prispeli do koče. Z oskrbnikom koče, ki je sicer odprta samo med vikendom, smo se dogovorili za topel obrok, napitek in kavo. Pripravili so odličen domač ledeni čaj in nam postregli z joto in jabolčnim zavitkom. Po počitku in fotografiranju smo se vrnili v dolino. Premagali smo nekaj serpentin po cesti nato pa nadaljevali po razmeroma strmi stezi poti Kokoš- Škibina. Hoja po neravnem terenu je nekaterim uporabnikom predstavljala poseben izziv, a ob individualni pomoči spremljevalcev jim je uspelo premagati tudi ta izziv, tako da smo vsi srečno in brez poškodb prispeli do avtobusa. Prvotno smo načrtovali, da prehodimo del pešpoti mimo pašnikov proti Kobilarni Lipica, vendar smo se zaradi vročine in grmenja, ki smo ga slišali v oddaljenosti, raje odločili za vožnjo z avtobusom. Šofer avtobusa nam je ustavil še ob pašniku, na katerem so se pasli Lipicanci z žrebički, kdor je želel, je izstopil in si vzel čas za ogled in fotografiranje.
V Novo mesto smo se vrnili ob 17. uri.

Pohoda se je udeležilo skupaj 47 pohodnikov, od tega 29 oseb z motnjo v telesnem in
duševnem razvoju, uporabnikov VDC Novo mesto.
Zahvaljujemo se vodnikom Planinskega društva Krka, ga. Rozi in Rudolfu Skobe, Antonu Progarju in izkušenima planinkama Marici Praznik in Biljani Grabnar. Društvo je financiralo stroške avtobusnega prevoza, vodniki so se tudi odpovedali nadomestilu za vodenje pohodov.
Iz srca hvala upokojenim sodelavcem Cvetki Belavič, Ireni Pugelj, Jožetu Luzarju in Mariji Gričar za pomoč pri spremljanju uporabnikov in Alenki Sajovec, ki se tudi večkrat med letom odzovejo našemu vabilu in priskočijo na pomoč pri spremljanju uporabnikov.

Tekst: Melita Jarc
Foto: Rudolf Skobe

Album

Na vrh

Jesenski dogovor predsednikov planinskih društev Dolenjske in Bele krajine na seji MDO te regije, da letos tri novomeška planinska društva organizirajo po en pohod, je bil zaključen z nedavnim pohodom na Kamniško sedlo, ki ga je pripravilo Planinsko društvo Pohodnik.
Tradicija množičnega odziva na razpis Pohodnikov, da praviloma v zelo kratkem času po njegovi objavi ''napolnijo'' avtobus, je obveljala tudi tokrat, tudi ob čakalni listi.
52 udeležencev treh društev iz Novega mesta, Črnomlja in Šentjerneja, je sprejelo spremembo trase, tako da smo krenili iz Kamniške Bistrice namesto od koče pri slapu Rinka, čeravno je ta sprememba ''prinesla'' kar nekaj dodatnih višinskih metrov hoje. Ena skupina je sicer nameravala osvojiti še Brano, kar jim zaradi neugodnih vremenskih razmer ni uspelo, tako da sta se obe spet srečali pri koči na Kamniškem sedlu. Že vroče sonce nas na gozdnatem pobočju ni dodatno utrujalo, na strmem travnatem pobočju pod vrhom sedla pa smo imeli srečo, saj smo se vzpenjali v varstvu meglic in nizkih oblakov.
Počitek pri koči je še kako prijal, saj smo v daljšem počitku napolnili ''baterije'', želodčke, vsekakor pa se je bilo potrebno povzpeti še na samo sedlo. Z vrha se nam je nudil čudovit razgled na Logarsko dolino in vršace, ki jo obdajajo. Pogled na Slap Rinko, Okrešelj z novo planinsko kočo (ki žal zaradi finančnih težav ne bo celoti obnovljena v roku) in pot, po kateri bi se iz te dolina povzpeli na naš cilj, se je razprl kot odprta dlan!
Bil je vroč dan, pošteno pregreti smo so vrnili do koče v Kamniški Bistrici. Že na sedlu je bilo zaznati namene mnogih za osvežitev na izviru reke. Le kaj je bilo še prijetnejšega ob vrnitvi. Ko so se v Novem mestu odprla vrata avtobusa, smo izstopili v pravo finsko savno!
Vsekakor je potrebno pohvaliti PD Pohodni; njegove člane in člane drugih udeleženih društev za odlično pripravljen in izveden dogodek. Običajna zadrega pomanjkanja vodnikov je bila razrešena tako, da so bili aktivni iz štirih udeleženih društev.
Udeleženci podpiramo tudi takšen način organiziranja pohodov, saj je večstransko koristen. Zagotavlja povezovanje v delu društev, racionalni skupni prevoz, udeleženci iz več društev se spoznajo oz. se srečujejo, pa še kaj bi se našlo. Zato je prav, da društva v prihodnje še bolj odzivajo na takšno in podobne pristope v svojem delu!

Tone Murgelj
Fotografije: arhiv PD Pohodnik, T. M.

Album

Na vrh

Da bi ubežali poletni vročini v dolini, smo se v soboto, 13.7.2024, odpravili v naše lepe gore kar za dva dni. Tokrat so bile na sporedu Karavanke. Zjutraj smo se z osebnimi avtomobili odpeljali do mejnega prehoda Ljubelj, kjer se nas je zbralo 10 udeležencev. Pohod smo začeli z vzponom po stari makadamski cesti do Koče na Ljubelju, kjer je bil včasih mejni prehod z Avstrijo. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot mimo koče v gozd in z vzponom na greben dosegli Povno peč. Nadaljevali smo po grebenu Ljubeljščice, kjer poteka državna meja in bili ves čas z eno nogo v Sloveniji, z drugo pa v Avstriji. Občudovali smo lepe razglede na obe strani, na Koroško in Gorenjsko, vodnika sta nam opisovala gore, ki smo jih videli. Prispeli smo do napisa, da je konec varne poti, oz. da lahko nadaljujemo samo s planinsko opremo. Kmalu smo ugotovili, zakaj... Prišli smo do jeklenic in potrebno se je bilo spustiti po strmih skalah s pomočjo jeklenice, malo kasneje smo se morali pa spet strmo povzpeti po klinih ob jeklenici. Ampak vsi smo zmogli in nadaljevali Čez Pod do Vrha Ljubeljščice, kjer smo imeli postanek z malico. Pod seboj smo že videli Dom na Zelenici, vendar so udeleženci z boljšo kondicijo nadaljevali pot proti Srednjemu vrhu in se vrnili po dolini in mimo Doma pri izviru Završnice do Doma na Zelenici, kjer smo prenočili.
Naslednje jutro smo po zajtrku nadaljevali pot proti Begunjščici, po njeni severni strani, čez melišča, rušje, kmalu pa je pot postala zahtevnejša, s stmimi vzponi. Višje ko smo se dvigali, lepši razgledi so bili. Stol je bil čisto pred nami, v dolini Blejsko jezero, Julijske Alpe zavite v meglicah... Čisto ob poti nas je pozdravila tudi planika. Na vrhu prehoda smo prišli na drugo stran grebena, na južno stran, ki je bila zelena, travnata. Naredili smo kratek postanek in nadaljevali spust do Roblekovega doma, kjer smo si privoščili malico in počitek. Za vzpon na vrh Begunjščice smo se vrnili po poti do križišča in nadaljevali po travnatem južnem pobočju do Velikega vrha (2060m), kjer nam je vodnik vsakemu posebej čestital za osvojen dvatisočak. Naredili smo nekaj fotografij za spomin, se malo okrepčali in nadaljevali pot. Spust po pobočju je bil prijeten, saj je bila zelena travnata preproga pravi balzam za noge. Vendar ni trajalo dolgo, kajti pot Čez Kalvarijo je točno to. Zelo strm spust, pa naj bodo skale, kamenje, zemlja, korenine, res zahtevno. Ampak smo zmogli in uspeli, prišli do planine Preval, kjer smo si privoščili domače štruklje in si nabrali moči še za zadnji kos poti. Ta nas je vodila po strmih gozdnih pobočjih nad Podljubeljem do Ljubelja, preko melišč, skozi Bornov tunel, ki je tudi svoja posebnost. Zaključili smo na parkirišču in se polni lepih vtisov odpeljali proti domu.
Hvala obema vodnikoma za potrpežljivost in dobro voljo, še se bomo videli... (čeprav noge še malo bolijo).

Helena
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Pohodniki iz enot Trebnje, Bršljin in Šmihel smo se zbrali v Stranski vasi, kjer so nas že čakale Majda Nemanič, Marica Praznik in Cvetka Belavič. Majda in Marica sta za nas izbrali zanimivo krožno pot od Stranske vasi do Prepiha in nazaj. V Stranski vasi smo parkirali kombije in jo mahnili v gozd. Hodili smo po kolovoznih poteh in stezicah, pot je bila večji del prijetna, mahovita, del poti pa smo naleteli tudi na robidovje, kar smo pogumno premagali in kmalu prišli do regionalne ceste Novo mesto - Metlika. Previdno smo jo prečkali in kmalu prišli do gostišča na Prepihu, kjer smo pomalicali iz nahrbtnikov in si privoščili kavo ali napitek. V prijetni poletni senci, ob kavi ali hladnem osvežilnem napitku bi kar ostali in kramljali med seboj, a čakala nas je še pot nazaj. Majda nas je vodila po drugi, lažji poti. Najprej smo hodili ob regionalni cesti do Dolnje Težke vode, kjer smo na varnem mestu prečkali cesto in kmalu prišli na kolovoz, ki nas je vodil do Rajnovšč. Nato nas je pot vodila mimo košenic in polj do gozdne poti in kmalu smo bili na našem cilju v Stranski vasi. Pohoda se je udeležilo 28 pohodnikov od tega 21 uporabnikov. Sledilo je le še slovo do avgusta, ko se bomo podali na pohodniški izlet na Kokoško. Hvala ga. Majdi za vodenje, Marici za organizacijo, Cvetki za pomoč pri spremljanju in zavzetim sodelavcem - skupaj soustvarjamo prijaznejši in bogatejši vsakdan.

Melita Jarc

Album

Na vrh

Bela Krajina, natančneje Krašnji vrh, je bil cilj pohoda skupine pohodnikov Društva Mali princ v soboto, 15.junija 2024. 27 pohodnikov se je pod vodstvom dveh vodnic ga. Majde in ga. Marice ter spremljevalcev, odpravilo iz vasice Radovica pri Metliki na turo.
Krašnji vrh je manjša vasica, ki leži ob meji s Hrvaško. Na sončnih pobočjih se vrstijo vinogradi, travniki, steljniki in njive. Nad vasjo je cerkev Svete Trojice, od katere smo se po nekaj korakih usmerili desno v gozd in prišli na cilj. Na vrhu je razgledni stolp, na katerega so se najpogumnejši pohodniki tudi povzpeli in se naužili lepih pogledov po okolici. Stolp je visok 17 metrov, postavilo ga je Planinsko društvo Metlika. Koča, ki je na Krašnjem vrhu, je bila odprta in prav prijetno se je bilo osvežiti s hladno pijačo, saj je sonce, ki nas je spremljalo celo pot, že kar toplo sijalo. K pijači je seveda sodila malica iz nahrbtnikov, ki smo jih prinesli s seboj.
Po daljšem postanku smo se odpravili z vrha. Da je bila pot zanimivejša, sta nas vodnici popeljali po drugi poti, ki je bila bolj razgibana, deloma tudi po gozdu in travniku.
Ker smo imeli še nekaj časa do kosila, smo v Metliki obiskali stari del mesta z gradom in zanimivimi stavbami.
Dan smo zaključili s kosilom v znani metliški gostilni Budački.
V načrtovanju naslednjega podviga se je del pohodnikov v Novem mestu poslovil, ostali pa so se odpeljali do svojih domov.
Pripravila: Ingrid Jaklič

Album

Na vrh

Krka - tovarna zdravil d. d. ob proizvodnji in dejavnostih, vezanih nanjo, deluje še na mnogih drugih področjih. Eno od njih je tudi rekreativno, še konkretneje, druženje v planinah, kamor pridemo po Krkinih planinskih poteh. Manj je znano, da Krka od 2009 leta sodeluje s Planinsko zvezo Slovenije in je do sedaj opremila in označila 17 planinskih poti, tudi na Lisco.
Na nekdanji praznik mladosti je pripravila pohod na to zasavsko goro; nanj je povabila svoje zaposlene in njihove družinske člane. Nekaj manj kot 200 se jih je organizirano zbralo v Sevnici, kamor so pripotovali iz večine krajev, kjer so Krkini obrati. Po krajšem okrepčilu so v spremstvu vodnikov PD Sevnica in našega društva in skupaj z Jožetom Rovanom, predsednikom PZS, krenili proti vrhu.
Predvideni čas vzpona se je malo podaljšal, pa vendar so vsi prišli pravočasno do Tončkovega doma, kjer je bilo priložnostno srečanje. S proslavo so obeležili 70 letnico Krke, 110 letnico našega društva in 15 letnico Krkine družbeno odgovorne akcije na področju planinstva. Po uvodnem pozdravu predstavnice Krke in nagovoru predsednika PZS so obema plan inskima društvoma vročili plaketo.
Prijetno druženje se je kar prehitro končalo, saj je udeležence čakala še vrnitev v dolino. Za spust so mnogi ubrali različne poti, ki jih na pobočju Lisce ne manjka.

Fotografije: Krka, Tone Murgelj

KRKA, d.d., Novo mesto

Zahvaljujemo se vam za prispevek pri uspešni izvedbi Krkinega pohoda na Lisco. Iskrena hvala za potrpežljivost, trud, čas in energijo, ki ste jih vložili v organizacijo in izpeljavo dogodka. Verjamemo, da je spremljanje tako velike in barvite skupine (tako kondicijsko kot starostno) posebna umetnost, ampak pohod je v celoti zelo dobro uspel in pohodniki so bili zadovoljni.
Prenesite zahvalo tudi drugim sodelujočim pohodnikom/spremljevalcem. V prilogi pa vam pošiljamo še nekaj fotografij z dogodka.

V pričakovanju prihodnjih skupnih projektov in medsebojnega druženja vas lepo pozdravljamo.

Teja Lesjak in Mateja Vukšinič Kozoglav
Služba za odnose z javnostmi

Album

Na vrh

Notranjski park – naravovarstvena ekskurzija GS in VGN na Slivnico in Cerkniško jezero
V tretje gre rado. Tako pravijo. Letos že tretja naravovarstvena ekskurzija GS in VGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine, tretjič lepo vreme in tretjič velika udeležba (44). Iz Grahovega smo se povzpeli na 1114 m visoko Slivnico. Ob lepo speljani gozdni poti smo občudovali gozd, vir lesa in dom veliko različnim živalim, od bukovega kozlička do medveda. Po gozdu nas je spremljalo neumorno oglašanje kukavice. Karbonatna kamninska sestava Slivnice omogoča tudi pestro rastlinstvo. Med vožnjo z avtobusom je vodja poskrbela, da smo si ogledali bogato paleto rastlin tega območja, tudi endemne vrste na lepih fotografijah. Tudi mi smo potem po poti navdušeno fotografirali raznobarvno cvetje, zlasti različne orhideje in orlice. Proti vrhu Slivnice se nam je odprl lep razgled na Cerkniško polje, samo jezero in Javornike. Sestopili smo v Cerknico od koder nas je avtobus peljal do Centra za obiskovalce Cerkniškega jezera.
Pri centru nas je čakala planinska in turistična vodnica Štefka iz PD Cerknica, ki nas je vodila po lepo urejeni tematski poti Drvošec. Ta je dolga 3,7 km in poteka od požiralnikov Rešeto do vasi Otok. Na poti so tudi informativne table, zanimive skulpture, opazovalnice za ptice, postaje, kjer so postavljene različne živali in razgledni stolp. Na poti lahko beremo tudi citate J.V. Valvasorja iz njegove knjige Slava vojvodine Kranjske iz 17. stoletja. Vsi smo fotografirali veliko jato labodov in velikega zvončka. Pritegnila nas je neokrnjena narava, mističnost, povezana z izginjanjem Cerkniškega jezera ter tradicija, miti in legende tega območja. Čudež narave, kot je Cerkniško jezero označil že Valvasor.
Na lepo urejenem razgledišču ob opazovalnici smo na krajši slovesnosti sprejeli med svoje vrste 20 novih GS, ki so na tej ekskurziji zaključili izobraževanje. Od slej bodo z lastnim zgledom širili idejo o varovanju narave v svojih PD zlasti z ozaveščanjem, da je potrebno naravo ohraniti čim bolj neokrnjeno, sami pa bodo postali zgled za ostale planince.
Slivnico so si izbrale coprnice z Uršolo na čelu za svoje domovanje. V coprniški jami pod vrhom gore so kuhale napoje, zvarke, predvsem pa ujme in dež. Do nas, planinske naravovarstvenike, so bile tokrat prijazne, zato smo preživeli prijeten dan, poln doživetij in novih spoznanj, le zlata nismo našli. Morda pa na naslednjem izletu.
Zapisala: Rozi Skobe
Foto: Rudi Skobe

Album

Na vrh

Komisija za varstvo gorske narave UO Planinske zveze Slovenije je dala v svoj letni program dela naravovarstveno ekskurzijo Po risovi poti na Kočevskem. V OVGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine smo se nanjo še posebej dobro pripravili.

Z avtobusom in nekaj osebnimi avtomobili smo se pripeljali skoraj do Koče pri Jelenovem studencu. Ekskurzije se je udeležilo 44 planincev iz 8 različnih planinskih društev, največ pa seveda iz domačega MDO-ja.

Pred kočo so nam kočevski planinci za vse pripravili čaj, tam pa nas je že čakala tudi strokovna vodja ekskurzije Po risovi učni poti Tina Kotnik, univ. dipl ing.. gozdarstva, soavtorica te učne poti in res izjemna poznavalka rastlinstva in živalstva na obširnem območju njene OE, ki obsega kar 118.066 ha, od tega 79 % gozdov. Res strokovno  in hkrati poljudno nam je predstavila pomen teh mogočnih bukovo jelovih sestojev na tem območju, nato pa se je posvetila še res podrobni predstavitvi velikih zveri tega območja, še posebej pozorno, nazorno in poučno pa ponovni naselitvi risa z vsemi njegovimi posebnostmi, od vloge lovca, njegove taktike, fizičnih sposobnostih, načinu lova in prehranjevanja, njegove vloge pri ravnovesju v gozdu, do genetike, ki je ključnega pomena za obstoj te zveri na tem in ostalih območjih Slovenije in preko meja. Način podajanja njenih informacij o risu, ki ga resnično vsestransko pozna, nas je vse navzoče tako pritegnila, da nam je na 500 metrski poti skoraj poldruga ura minila kot bi trenil.
Po ogledu učne poti smo se ob vodenju vodnika iz PD Kočevja, povzpeli še na Mestni Vrh, od koder je bil prelep razgled na Kočevje in Rudniško jezero, seveda pa tudi na gore v ozadju. Krožna pot nas je pripeljala nazaj do koče, kjer smo ob topli malici in osvežilnih pijačah izmenjali vtise in se fotografirali.

To je bil resnično vzorčni primer vrhunsko izpeljane ekskurzije, kot jo je že na avtobusu in nato pred kočo predstavila vodja OVGN pri MDO PD Dolenjske in Bele krajine Rozi Skobe.

Zapisala: Rozi Skobe
Foto: Rudi Skobe

Album

Na vrh

Na oblačno petkovo jutro, smo se mimo Trebnjega odpravili proti Mokronogu, kjer so nas pri gasilskem domu pričakali naši spremljevalki-bližnje domačinke in vodniki iz PD Krka. Zbrali smo se z namenom, da se za 2 uri napotimo po okoliških vaseh in znamenitostih Mokronoga.
Pot nas je najprej popeljala mimo še edine gostilne v Mokronogu, Zlata kaplja in Mokronožcev, pri katerih smo se zamudili nazaj grede, naprej do Strelovega turna, ki med uspešnimi lokalnimi podjetji, stoji kot ponosen ostanek obzidja iz Turških časov. Mimo pokopališča skozi Preloge nas je pot naprej vodila do prve postojanke. V Slepšeku sta nas pričakala naš Davorin in njegova Špela. Pogostila sta nas s kavo, sokom, vegansko sladico in soncem, ki nas je nato spremljal cel dan. Zadovoljni smo se odpravili naprej skozi Beli Grič in Ribjek, kjer se nam je že odprl čudovit razgled na znamenito Žalostno Goro, katero smo tudi obiskali. Ogledali smo si kompleks objektov – kapelico, svete stopnice s kapelami ter na koncu še Cerkev žalostne Matere Božje. Preden smo se spustili v dolino, smo si privoščili malico iz nahrbtnika, ovekovečili trenutek s skupinsko fotografijo, nato pa se namenili v dolino.
Naredili smo še kratek postanek pri ostankih mokronoškega gradu in Mokronožcih, nato pa se, po dobrih 6. kilometrih, zadovoljni razšli v pričakovanju novega pohoda.
Po lepih in zanimivih poteh sta nas vodila Rozi in Rudi Skobe.

Tekst: Mateja Kopina
Foto: Mateja Kopina in Rudi Skobe

Album

Na vrh

Minilo je že polnih osemnajst let, odkar se je začela pisati nova era v 70-letni zgodovini Kulturnega društva Dvor. Leta 2007 smo razširili dejavnost in med drugim prvič pripravili t.i. Kmetov pohod. Le epidemija ga je dvakrat prekinila, sicer pa smo ga pripravili vsa leta doslej.
16. pohod po poti Janeza Kmeta je bil letos zaradi praznovanja 70-letnice društva in Velike noči dva tedna pozneje kot običajno, in sicer 7. aprila. Vreme nam je bilo letos zelo naklonjeno. Nenavadno toplo vreme za začetek aprila s temperaturami blizu 30 stopinj Celzija je mogoče koga celo odvrnilo od hoje. Na izhodišču se je zbralo okrog 70 pohodnikov, večinoma takih, ki so pot že prehodili, vsako leto pa je nekaj udeležencev novih, v glavnem iz ven lokalnega okolja, kar pomeni, da se »naš glas širi v deveto vas«.
Po jutranjih pozdravih na štartu pri nogometnem igrišču na Dvoru in organizacijskih dogovorih smo se podali proti Vinkovem vrhu, kjer smo imeli po hitrem vzponu prvo kratko pavzo. Skupina je bila dobro uhojena, zato smo lahko hodili v strnjeni koloni. Kot običajno smo se ustavili ob pokopališču na Selih pri Ajdovcu, kjer je pokopana ljudski pisec in duhovnik Janez Kmet, ki nam je dal navdih za pohod po njegovih stopinjah. Pohodnike je tu pričakalo sladko okrepčilo in čaj, ki je bil letos prvič hladen za razliko od prejšnjih let, ko smo si z vročim čajem greli roke in telo. Sonce je namreč že dodobra ogrelo ozračje, zato so bili skoraj obvezni kratki rokavi, nekateri pa so skočili že tudi v kratke hlače. Pot smo nadaljevali proti najvišji točki pohoda, 594 metrov visoki Plešivici, kjer nas je čakala malica pri domu Konjeniškega društva Suha krajina, ki vedno gostoljubno odprejo vrata za pohodnike. Po počitku in prijetnem druženju je sledil spust nazaj na Vinkov Vrh po drugi poti kot je bil vzpon. Šli smo mimo doma Lovskega društva, od koder je lep razgled v dolino in na reko Krko, ki se vije med vasmi ter tudi proti severu vse do Alp. V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili v dolino in zaokrožili 16. kmetov pohod s prijetnimi doživetji za telo in duha, ki jih bomo gotovo še ponovili.

Valerija Vidmar, Kulturno društvo Dvor in Planinska skupina Dvor

Album

Na vrh

Na sončno sobotno jutro se je napovedoval prekrasen dan. Na avtobusni postaji smo se veseli pozdravili s skupino gorskih stražarjev in varuhov gorske narave, ki so se odpravljali v Belo krajino. Mi pa smo jo mahnili proti Primorski.
Po predhodnem prijavljanju in kar nekaj odjavljanjih se nas je na koncu zbralo 20. Od tega en osnovnošolec in 4 srednješolci.
Avtobus nas je odpeljal v vas Strane pri Razdrtem, kjer smo pričeli naš pohod. Začeli smo po asfaltu, nadaljevali po kolovozu, nato pa po dobro uhojeni in dokaj strmi poti osvojili prvi vrh, Maj (1142 m), kjer smo imeli prvi počitek. Razgled na izhodišče in okoliške vasi je bil prekrasen. Pa tudi razgled na celo Nanoško planoto. Ob omenjanju, da bomo vso planoto morali prehoditi, se je nekaterim zdelo, da jim ne bo uspelo. Vodniki smo dvomljivce bodrili in jih opogumljali, da smo glavni vzpon že opravili.
Že pri prvem rahlem spustu se je zdelo, da je vzpon vendarle lažji od spusta. Mi pa smo pot nadaljevali ob rahlem vzponu do okna v Votli steni. Nekaj pohodnikov si je pri oknu, skozi katerega je vlekel prepih, privoščilo počitek, drugi pa smo si z veseljem ogledali razgled in naredili nekaj krasnih fotografskih posnetkov in selfijev.
Pot smo nadaljevali malo po ravnem in malo v hrib. Spremljale so nas različne spomladanske cvetlice. Poznavalci smo se navduševali nad zavarovano navadno potoniko (Paeonia officinalis), ki pa še ni cvetela. Mislili smo si, da bo treba čez teden dni spet na ogled. Tik pod najvišjim vrhom smo si ogledali ostanke vojaških rovov, ki danes služijo bivakiranju, ter končno osvojili Suhi vrh (1313 m), najvišjo točko Nanoške planote. Po malici in fotografiranju smo nadaljevali pot skozi gozd, kjer je močno dišalo po čemažu (Allium ursinum), ki je tik pred cvetenjem. Po lepi gozdni poti smo končno prispeli do Vojkove koče, kjer smo si privoščili malo daljši počitek. Preko Pleše (1262 m), kjer je oddajnik RTV, in Grmade (1207 m), od koder smo opazovali morje in Vipavsko dolino, smo po položni poti sestopili mimo cerkvice sv. Hieronima in turo zaključili v Razdrtem. Tam nas je čakal avtobus.
Utrujeni in zadovoljni smo ponosno opazovali prehojeno pot celotne Nanoške planote.

Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh

Prva naravovarstvena ekskurzija OVGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine v letošnjem letu je bila prepletena z literaturo, zgodovino etnologijo, predvsem pa z naravo. Obiskali smo Zupančičevo pot in Krajinski park Lahinja v Beli krajini. Področje nizkega krasa je prepredeno s številnimi ponikalnicami, vrtačami, udornicami in jamami. V tem krajinskem parku se je ohranila velika biotska pestrost, v njem je tudi več naravnih in kulturnih spomenikov ter dva naravna rezervata. Sama pot se nahaja med Dragatušem in Vinico. Zaradi tega spada ta del Slovenije v Naturo 2000.
Na avtobusu nam je vodja ekskurzije Rozi predstavila Belo krajino in njene značilnosti, pesnika, dramatika, prevajalca in jezikoslovca Otona Župančiča in krajinski park Lahinja, predvsem pa reko Lahinjo in vzorno obnovljene kale ter Nerajske luge. Ne le starejši, tudi mlajši smo se spomnili veliko Župančičevih otroških pesmic in ugank.
V Pustem Gradcu sta nam prijazna domačina razkazala tamkajšnje izkopanine Klepčev mlin in žago, še posebej pa lepo predstavila Krajinski park Lahinjo. V Nerajskih lugih smo se po lesenem podestu sprehodili do ptičje opazovalnice. Bilo nas je veliko, zato so ptice odletele, ogledali pa smo se jih na fotografijah. Najdlje smo se zadržali pri izviru Lahinje, kjer nam je pot prekrižala veliki navadni gož. Ob kalu Krivače, nekdanjem kopu boksita, smo počivali ob nogometnem igrišču. Bilo je zelo vroče, pot dolga, udeleženci pa utrujeni, zato smo pot zaključili na Hrastu pri Vinici, kamor je voznik pripeljal avtobus.
Utrujeni, a veseli, da smo spoznali ta lepi del narave onstran Gorjancev, smo se v poznih popoldanskih urah vrnili domov polni novih spoznanj in vtisov. Bilo nas je kar 48 iz šestih planinskih društev.

Zapisala vodja OVGN Rozi Skobe
Foto: Rozi in Rudi Skobe

Album

Na vrh

Lani smo udeleženci istega dogodka soglasno razmišljali, da je zdravje veliko bogastvo, za katerega se je vredno potruditi. Nesporno je, da je kakšen kamenček v tem mozaiku pohod z druženjem, s tem nazivom, tako da smo se tudi tokrat z veseljem odzvali povabilu prijateljev iz PD Dubovac iz Karlovca.
Običajno vremensko muhasti april nam, predvsem pa organizatorjem, tokrat ni prav nič nagajal; že sama dolgoročna napoved je bila nadvse dober obet hoje in druženja na cilju .
Skoraj tri desetine se nas je zjutraj zbralo na avtobusu. Dogovor o prihodu v Karlovec kot tudi vrnitev domov je bil uresničen skoraj do minute natančno. Že med vožnjo smo se odločili, da nihče ne želi hoditi po najdaljši ''stezi'', temveč smo vsi izbrali že znano pot po obronku mesta do gradu in po gozdu do cilja. Po jutranji kavi in klepetu z gostitelji smo se v novo odprtem Eksperimentalnem centru Nikola Tesle seznanili z njegovim življenjem in delom, seveda pa brez eksperimentiranja z modernim tehnološkim pristopom ni šlo. Tu smo se združili z dubovškimi člani nam podobnega števila.
Trasa ob najstarejših hišah v predmestju in mnogih ulicah v celovitem obnavljanju, v krajšem delu pa tudi ob Kolpi, nas je pripeljala do pivovarne. Tam smo zavili v breg, kjer domuje grad Dubovac. Ta ''gospodar'' nad okolico nas je tudi tokrat ljubeznivo sprejel s svojim razgledom, za povrhu pa še s kulturnim dogodkom na dvorišču. Krajši počitek in okrepčilo sta bila dobrodošla za nadaljnjo pot. Najprijaznejša je bila po gozdu - steza in kolovoz sta bila prijetna za korak, tudi oba strma spusta nista bila posebna prepreka.
Pred ozaljšanim planinskim domom Zvonimira Plevnika, je iz tekmovalnih kotličkov omamno dišalo po golažu, žal brez naše že prijavljene ekipe zaradi nujne odsotnosti glavnega kuharja. Pa drugič. Ampak tudi iz hudo velikega kotla ni bilo nič drugače, le da smo zaznali vonj po ''grahu'' s kolobarčki klobase. Izvrstno pripravljena jed, ki so jo mnogi ''zalili'' z našim darovanim cvičkom, je bila enkratna. Naš dar v ''kasico'' je bila le simbolna zahvala.
Kmalu po prihodu pohodnikov z najdaljše poti smo prisluhnili pozdravnemu nagovoru predsednika Mira in rezultatom tekmovanja kuharjev ter podelitvi priznanj, tudi našemu društvu za udeležbo. Z burnim aplavzom smo pozdravili Blaža, najstarejšega pohodnika, ki se po dveh letih še vedno dogovarja s Tonetom in Rastom za obisk očaka Triglava.
Na vseh dosedanjih srečanjih članov obeh društev smo ugotavljali, da so bila druženja nadvse prisrčna, pogovori ljubeznivi, prijazni in odkriti, brez iskrenega nasmeha na obrazu seveda ni šlo. To dejstvo je bilo tokrat le še znova potrjeno v mnogih klepetih, medsebojni pomoči v drobnih stvareh, ki dokazujejo visoko stopnjo povezanosti. Naj in mora tako ostati v zadovoljstvo članov društev sončne in senčne strani Gorjancev!

Tone Murgelj

Album

Na vrh

V sodelovanju Planinskega društva Krka Novo mesto in Mestne občine Novo mesto smo se v četrtek, 4. aprila 2024 v okviru aktivnosti ob praznovanju občinskega praznika podali že na 14. nočni pohod na Trško goro.

Zbrali smo se na Glavnem trgu pred Rotovžem, kjer nas je v imenu društva in Mestne občine pozdravil častni predsednik društva gospod Anton Progar. Udeležba je bila skromna vzrok pa meni neznan. Sedem članska skupina je krenila na pot po Jerebovi ulici, skozi Ragov log in naprej po lepo označeni poti do Sevnega. Krajši postanek. Pot smo nadaljevali do cerkvice na Trški gori, kjer smo imeli daljši postanek za počitek in razglede, ki so bili tokrat čudoviti. Pot smo nadaljevali po Slakovi označeni poti do turistične zidanice Verček, si privoščili vinogradniško maličico. Prijetno razpoloženi malce utrujeni smo se ob 23.00 uri vrnili v Novo mesto in se razšli z obljubo, da se naslednje leto ponovno udeležimo na 15. nočnem pohoda na Trško goro.

TP

Album

Na vrh

Pred 30. leti, točneje leta 1994, se je peščica ljubiteljev pohodništva odločila, da bodo pot v Emavs, ki je po Svetem pismu sledila velikonočnim dogodkom, zamenjali za pohod po gozdovih Kočevskega Roga iz Mirne gore na Sveti Peter. To so bili resnično zanesenjaki, saj takrat pohodništvo, še posebej malo bolj ekstremno, še ni imelo veliko privržencev. Prav tako Sveti Peter ni bil niti približno tako poznan in priljubljen pohodniški cilj kot je to danes. Leta 2014 lahko potrdimo, da so ti Suhokranjci začeli odlično zgodbo, ki se širi in postaja priljubljena med vsemi generacijami v lokalnem okolju in tudi širše.
To se je potrdilo na pohodu iz Svetega Petra na Mirno goro, ki je že osemindvajsetič potekal na velikonočni ponedeljek, kar je bilo letos prvega april. Ne dež, ne sneg nista nikoli ustavila pohodnikov, le korana je za 2. leti prekinila sicer 30. letno tradicijo pohodov. Ludvik Kocjančič iz Žužemberka je edini, ki ni manjkal na nobenem pohodu, zato so mu organizatorji, člani Planinske skupine Dvor, namenili posebno priznanje. Nekaterih začetnikov, ki se jih s hvaležnostjo spominjamo, žal ni več med nami ali pa ne zmorejo več takih podvigov. Mnogi, ki se še vedno udeležujejo pohoda, so bili na začetkih 20 do 30-letni mladeniči in danes še vedno ponosno hodijo v družbi vedno več mladih pohodnic in pohodnikov. Če je bil na začetku ta pohod dejansko večinoma moški, je danes spolna struktura dokaj uravnotežena.
28. velikonočnega pohoda se je udeležilo okrog 180 pohodnikov obeh spolov, ki so jih na Mirno goro zgodaj zjutraj odpeljali trije avtobusi in še nekaj osebnih vozil. Kljub puščavskemu pesku in relativno slabi vremenski napovedi v času zbiranja prijav, je bilo zanimanje za pohod še večje, vendar je bilo zaradi organizacijskih zmožnosti potrebno prijave omejiti. Očitno drži, da slabega vremena ni, le prilagoditi se mu je potrebno. Dejstvo je tudi, da vedno bolj raste zanimanje za daljše pohode, pohode po neznanih poteh, gozdovih in pragozdovih, brez signala in civilizacije. Takšen trend, še posebej med mladimi, je gotovo pozitiven, je pa potrebno upoštevati, da pri takih pohodih vstopamo v domovanje divjadi, zato je potrebno slediti določenim omejitvam. Čeprav postaja pohod po medvedovih stopnjah eden najbolj priljubljenih in je naš velikonočni pohod dober trening za to, je prav, da skušamo čim manj moteče stopati v domovanje medveda.
Tudi zato in zaradi velikega števila pohodnikov, ki jih je težko obdržati v strnjeni koloni, so prizadevni člani Planinske skupine Dvor zelo dobro označili pot, da ni nihče imel težave z orientacijo. Prav tako je bilo ob poti poskrbljeno za čaj in ostalo pijačo, po potrebi tudi za prevoz morebitnih obnemoglih, vendar med pohodniki letos takih ni bilo. Najhitrejši pohodniki so približno 24 kilometrov dogo pot prehodil v štirih urah in na Sveti Peter prišli malo po 11. uri, večina pa uro do 2 pozneje. V zavetišču je pohodnike pričakal topel obrok. Vreme je bilo zelo toplo, zato je bilo prijetneje počivati zunaj kot v koči. Sončen velikonočni ponedeljek so mnogi izkoristili in se povzpeli na suhokranjski Triglav po krajši poti, iz Podgozda, Lašč ali od kje vmes.
Druženje je trajalo do poznih popoldanskih ur. Velika udeležba, zadovoljni in nasmejani obrazi so pohvala in vzpodbuda Planinski skupini Dvor, da razvija zgodbo Svetega Petra in dogodkov v povezavi z njim tudi v bodoče. Ob zagnani ekipi, ki sestavlja to skupino, gotovo ni dvoma, da bo temu tako.

Valerija Vidmar, PD Krka- PS Dvor

Album

Na vrh

Izkoristili smo ugodno vremensko napoved in se s PD Krka hitro dogovorili za pohod.

Skupine iz enot NM I, NM II in Trebnje smo se zbrali pri spomeniku v Gabrju-ki je središče Podgurja,kjer so nas čakali domačini Jože, Bojana in Jožica . Ob poti mimo Pangrč Grma in Hrušice smo spoznavali lepoto tega dela Podgorja, ki ga je slikovito opisal Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih. Pot nas je vodila deloma po asfaltu in deloma po makadamski poti in nam ponujala lepe razglede na okolico, vse do Kamniških Alp.

Za varnost po poti je poskrbel vodnik PD Krka Franci Somrak.

Slike in tekst; Melita Jarc

Album

Na vrh

Člani Planinskega društva Krka Novo mesto so 7.3.2024 na rednem zboru članov pričeli z obeležbami 110-letnice.
Že običajni kulturni program pred samim začetkom seje zbora je bil tokrat ''malo drugačen''. Njihovemu povabilu sta se odzvali Neža Ovniček in Lina Judež, učenki 5. razreda OŠ Stopiče. Obe sta v skupini Pohodniki, interesne dejavnosti, ki poteka na šoli in od tu izhaja povezava med obema organizacijama. Solo oz. v duetu sta na harmoniki enkratno, kot že uveljavljeni izvajalki (čeravno ju prof. Matej Jenič poučuje od lani) predstavili sedem pesmi, več kot petdeset prisotnih pa jima je navdušeno ploskalo za vsako od njih, ki so prisotne ''popeljale'' z dolin v hribe in zopet nazaj. Kar nekaj ponudb je, da jima ne bo potrebno nositi harmonike na Triglav, kjer bosta zaigrali Oj Triglav moj dom!
Zbor so pozdravili g. Jožef Bobovnik, podpredsednik Planinske zveze Slovenije, g. Rudi Skobe, predsednik MDO PD, s sporočilom pa Ljudmila Kastelec, predstavnica Krke d.d.. Zbor so pozdravili predsedniki oz. predstavniki PD Kočevje, Polom Kostanjevica na Krki, Pohodnik, Pohodniško društvo, Polž iz Višnje gore in Šentjernej, med njimi pa tudi predsednik PD Vrlovka iz Kamanja na Hrvaškem. Dnevni red zbora članov je bil običajen, s poudarkom na preostalih obvezah velike investicija v njihovem domu Pri Gospodični na Gorjancih. Finančno stanje je bilo prikazano kot zelo ugodno, predvsem zahvaljujoč finančni pomoči nekaterih podjetij pa tudi varčevanju v društvu.
Kaže, da bo tudi sodelovanje med vsemi tremi novomeškimi planinskimi društvi v prihodnje še bolj razvejano.
Vročena so bila društvena priznanja, ki so jih prejeli: Bogdan Gašparac, bronasto, Andreja Bartolj Bele, srebrno in Slavko Fink zlato priznanje društva. Na predlog UO društva je zbor podelil naziv častni član Rozaliji in Rudiju Skobe, za kar sta prejela plaketo društva. Oba sta že več kot 40 let izredno aktivna v društvu, še posebej pa pri organiziranju planinstva in varovanju narave na dolenjsko-belokranjskem območju ter v organih Planinske zveze Slovenije. Sta prejemnika društvenih, najvišjih priznanj PZS in državnih odlikovanj. Slovenski naravovarstveniki in planinci; sta tudi aktivna vodnika z vsemi licencami, so ponosni, da sta v njihovi sredini.
Članom, ki so v preteklem letu prejeli priznanja: Diana Serini, Bloudkovo srebrno značko, Mladen Živković, Knafelčevo diplomo in Anton Progar, Svečano listino PZS ter Priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo v letu 2021, je javno čestital tudi predsednik društva.
Vsi prisotni so prejeli priložnostno darilo in našo publikacijo Planinski utrinki.
Tokratni zbor je naša prva prireditev, s katerim obeležujemo svoj jubilej. Naslednji svečani dogodek bo odprtje tematske razstave v aprilu v prostorih Krke d.d., našega generalnega sponzorja. Tradicionalni spominski pohod dne 15.8.2024 pa bo pri koči Pri Gospodični na Gorjancih popestren s priložnostnim programom in razstavo ob jubileju.

Pripravil: Tone Murgelj
Foto: Foto Life Marko Klinc s.p. ,

Album

Na vrh

Kljub deževni, megleni in hladni soboti je bilo danes, 9. 3. 2024 v naši planinski koči Gospodična na Gorjancih kar živahno. Odbor za varstvo gorske narave pri MDO Dolenjske in Bele krajine je izvedel prvi del že XVII. tečaja za GORSKE STRAŽARJE. Naravovarstvenega izobraževanja se je udeležilo kar 20 planincev iz 9 planinskih društev. 5 udeležencev je bilo celo iz MDO PD Kamniško – Bistriškega. Tudi v našem društvu bomo pridobili 2 novi gorski stražarki. Drugi del tečaja pa bo v mesecu maju na naravovarstveni ekskurziji na Slivnico in Cerkniško jezero.
Predavatelji so bili prof. Dušan Klenovšek, prof. Jože Perše in prof. Rozi Skobe, ki je tečaj tudi vodila.
Zahvaljujemo se PD Krka Novo mesto, da smo predavanja lahko izvedli v novi Krkini učilnici, Gostinstvu Mrhar pa za okusno toplo malico.

Zapisala: Rozi Skobe

Album

Na vrh

Smo se na Boč odpravili po Detičkovi poti. Ob rahlem rosenju smo lahko opazovali vse predstavnike pomladanskega cvetja.

Mimo zavarovane poti na Boč smo malo »povedrili« pri jami Balunjači. V njej so (po ljudskem izročilu) prebivale žalik žene. Pozneje pa so v njem živeli tudi razbojniki. Ob njihovem bridkem koncu je v jami ostal njihov naropani plen. Do danes ga še niso uspeli odkriti. Tudi nam ni uspelo, zato smo se počasi odpravili na vrh.

Po krajšem počitku smo sestopili do Planinskega doma na Boču. Zadovoljni, da nismo bili preveč mokri, smo pomalicali.

Mimo cerkvice sv. Miklavža smo se sprehodili do rastišča velikonočnice. Kar nekaj cvetov, okrašenih z dežnimi kapljicami, nas je pozdravilo. Veseli, da smo bili deležni pogleda na redko videne lepotice, smo sestopili na izhodišče.

Diana

Album

Na vrh

Sobotni pohod po Jurčičevi poti, jubilejni trideseti po vrsti, nosi poleg tega še množični poklon pohodnikov temu našemu izvrstnemu književniku ob njegovi 180. letnici rojstva. K tej tradiciji smo se z vsakoletno udeležbo pridružili tudi naši člani in le štiri manj kot 30 vpisov ima naš starosta.

Povabilo za udeležbo je bilo izvirno tudi tokrat. S tem, da se bomo prepeljali z izrednim brezplačnim vlakom namreč pripomoremo k zmanjšanju ogljikovega dioksida pa še prijetno se lahko družimo. Vsa tri novomeška društva smo se odločila enako, žal pa smo ''zamudili'' ponujeni medeni zajtrk zaradi vlakovne zamude.

V starem mestnem jedru, na celotni trasi, še posebno pa na zaključni prireditvi smo bili čudovita nepregledna množica 5.500 pohodnikov. Običajna pot, skoraj brez blata, prijetna temperatura z uvodnim sramežljivim soncem, ki se je na koncu razbohotilo, nam je popestrilo dopoldne. Zanimivo: ista trasa, ista drevesa, starejše hiše in vikendi, isti razgledi v daljavi a zaradi navdušenja vseeno vsakič malo drugače! Prijeten kulturni utrip so s kratkim utrinkom Desetega brata pripravili dijaki lokalne gimnazije pod vodstvom mentorice. Mali kozolček na Jakapovni je nadomestil Obrščakovo gostilno, tudi Krjavelj je bil simpatično mlad…

Zaključek je bil zrcalna podoba dotedanjega dogajanja. Do zadnjega kotička napolnjen Muljavski gledališki ''amfiteater'', v katerem bodo marljivi Muljavci letos po več kot tridesetih letih ponovno predstavili Josipovega Jurija Kozjaka, je užival v nastopu Dejana Vunjaka in Brendijevih barab. Vrteči pari so si stežka našli prostor v množici prisotnih. Simbolno občinsko priznanje PZS, ki ga je po krajšem pozdravnem nagovoru prejel Jože Rovan, predsednik PZS in tudi predsednik PD Polž, kot organizator pohoda, je upravičeno ''romalo'' v prave roke. Seveda bo podoba, kot jo kaže ta pohoda spomina na Jurčiča, prav gotovo še trajal v nedogled. Upravičeno!

Album

Na vrh

Na prvi pogled ne preveč privlačna ponudba za sobotno turo Mladinskega odseka društva, očitno ni prevladala med prejemniki razpisa, saj se je nanj odzvalo malo zainteresiranih. Že na prvega, ki je bil zaradi napovedi dežja prestavljen za en teden, naslednji pa je bil celo zaradi še manjšega števila prijav spremenjen z avtobusnega v prevoz z osebnimi avtomobili. Ampak desetim našim članom in enemu iz prijateljske PD Polž udeležbe ni žal.
Večini nam pokrajina v osrčju dolenjskega krasa ni znana, cesta do Čušperka, kjer smo na robu naselja parkirali, se je vila kot jara kača. Nad nami je bilo lepo vidno z gozdom poraslo pobočje Jelovca, na katerem so vrhovi Stari grad, Limberk in Ostri vrh. Noben ne presega 700 metrov. Že takoj ob parkirišču smo si ogledali nekdanjo Martinovčevo apnenico, značilen objekt za kuhanje apna, ki je ohranjen pozabi le še ponekod. Makadamska pot nas je že po nekaj minutah pripeljala do odcepa navkreber, vendar smo razširjeno stezo zapustili zaradi gozdarskih del ter ''čez drn in strn'' nekaj časa praktično spoznavali kraška tla, porasla s kamnitimi osamelci. Po urejeni in markirani grosupeljski poti smo prispeli na vrh, kjer so lepo ohranjene stene očitno mogočnega gradu – Stari (Čušperški) grad. Tu je bil prvi pravi postanek za okrepčilo, fotografiranje in dogovor, da bo vrh v projekt ''110 vrhov'' vnesla Diana.
Spust na drugo stran je bil med ogromnimi bukvami prijeten, po lepo speljani stezi smo prišli do vznožja Limberka in se povzpeli nanj. Nekaj hrabrih si je na njem z lovske opazovalnice ogledala Ravensko polje z zamegljenimi Gorjanci ter zasneženimi vršaci Kamniško Savinjskih Alp in nekaj vrhov Julijcev v kopreni. Po ''nekaj korakih '' navzdol smo se ustavili pri slovenski trobojnici na drogu v kamnitem podstavku na Ostrem vrhu je nastala še ena ''gasilska'', ki jo je s čestitko prejel Abrahamovec. Klopca ljubezni, nekaj miz in klopi na tej mali planoti, s katere smo lahko našli naša parkirana vozila, je bila čudovita popestritev.
Na poti v dolino smo malo pred parkiriščem zaključili naš obhod obeh vrhov. Prve spomladanske cvetice, šumeče listje po stezi, gozdna tišina in s kamni gosto posejana tla so dopolnila prijeten tempo hoje.
Kot zaključek smo obiskali še Kopanje, to gorico ali hum v Veliki Račni, ki se kot otok dviguje iznad Ravenskega polja. Še posebno spomladi in jeseni, ko je polje pod vodo, je nujen za vsakega obiskovalca, saj gre za prijeten sprehod. Spominska plošča na cerkvi nas spomni, da je tu pesnik France Prešeren pri svojem stricu Jožefu, kaplanu, preživel tri predšolska leta. Stezica po strmem pobočju izza cerkve nas pripelje do vodnega izvira; bistra studenčnica naj bi bila zdravilna, vsekakor je bila prijetna za pogasitev žeje.
Tudi tako lahko spoznavamo ''svet okoli sebe'' in ta del Dolenjske poznamo zelo malo, saj je najverjetneje vzrok v tem, da ni ob pomembnih prometnih povezavah.

Tone Murgelj

Album

Na vrh

Jasno in hladno sobotno jutro, 13.1., nam je napovedalo lep dan. In res je bilo tako. Avtobus z enaintridesetimi planinci, med njimi tudi nekaj manjšimi otroci, je malo po osmi uri prispel v vasico Draga pri Šentrupertu. Tukaj smo se jim pridružili še štirje, ki smo do Šentruperta prišli z avtomobili. Po kratkem pozdravu in opisu kakšna pot nas čaka smo odšli proti Nebesom. Večinoma po gozdnih poteh in kolovozu, nekaj malega pa tudi po cesti, smo po slabi uri prišli v Nebesa. To je lepa izletniška, pohodniška točka nad Šentrupertom. Z višine 602 meta nam je pogled segel do naših Gorjancev, Snežnika, Kuma...v dolini nad Mokronogom pa so bile skrivnostne meglice. Po malici, počitku in klepetu smo po Steklasovi poti nadaljevali do Vihra in cerkvice sv.Duha. Tudi tu smo lahko uživali ob lepem razgledu, predvsem rahlo zasnežena Lisca je bila, kot na dlani. Pot nas je nato vodila skozi vasico Hrastno, in nato zopet kar lep del po gozdu do vasi Kamenje, kjer nas je na Janezkovi domačiji čakal topel čaj. Na kmetiji smo si ob okušanju domačih dobrot iz krušne peči ogledali še razstavo kmečkega orodja in prisluhnili gospodinji Medeji, ki nam je povedala kar precej o delu na njihovi kmetiji. Sledil je le še spust preko travnika v Šentrupert, kjer nas je že čakal naš šofer Boštjan in nas varno odpeljal nazaj v Novo mesto.
Hvala vsem udeležencem, vodnikom, mentorjem, Medeji in Janiju Kurent z Janezkove kmetije, prevozom Prijatelj in predvsem našim sponzorjem, da smo lahko preživeli tako lepo sobotno dopoldne.
Z željo, da se kmalu spet skupaj odpravimo po naših lepih poteh....

Milan

Album

Na vrh

Za prvi pohod pohodniške skupine VDC v letu 2024 smo izbrali zanimivo traso »po rimski cesti« v okolici Žužemberka. Rimska cesta je nekoč vodila po obronkih gričev Acerva (Ivančna Gorica) skozi Žužemberk, Dvor in naprej proti Črnomlju. Ta cesta je predstavljala glavno povezavo z ostalim svetom za ”Venete” oziroma za takratne prebivalce tega območja. Kasneje je bila po tej cesti speljana cesarska trgovska pot. Naša vodička Alenka Sajovec nas je od spomenika na Cviblju, kjer smo začeli našo pot, vodila proti vasi Vrhovo pri Žužemberku do vasi Dolnji križ, kjer smo zavili proti vinski gorici Brinova Gora, mimo vasi Reber nazaj v Žužemberk. Pot je bila lahka, nezahtevna, vodila je po gozdni in kolovozni poti, na senčnih predelih je bila zasnežena. Pohoda se je udeležilo skupno 34 udeležencev iz enot Bršljin in Šmihel. Zahvaljujemo se Alenki Sajovec in vodniku PD Krka g. Franciju Somraku za vodenje in upokojenim sodelavkam Cvetki, Boži, Ireni in Mariji za pomoč pri spremljanju uporabnikov.

Zapisala:Melita Jarc

Album

Na vrh

V torek 2, januarja 2024, smo se člani planinskega društva Krka Novo mesto, PD Polž Višnja gora, PD Dubovac Karlovac in PD Brežice, kakor tudi ljubitelji pohodništva podali že na 31. zimski ( Letos je bil bol poletni.) pohod na Trdinov vrh.
Zbrali smo se na novem parkirišču v Gabrju. Udeležence je pozdravil častni predsednik Planinskega društva Krka Novo mesto. Družno smo se podali na pohod, ki je potekal preko Jugorja po novo markirani poti. Iz vasi Jugorje smo se priključili planinski poti iz Šumečega Potoka in po dobri uri prišli do Planinskega doma pri Gospodični na Gorjancih. Na celotni poti je bilo namesto pričakovanega snega kar precej blata. Tu so nas pričakale naše planinke Slavka, Biljana in Mojca, ki so nas postregle s čajem , kuharčkom in sladkimi dobrotami iz »domače pekarne ». Po daljšem postanku in medsebojnih voščilih smo nadaljevali pohod na Trdinov vrh in naprej do Miklavža. Po krajšem postanku še sprehod ob planinskem klepetu do Gospodične. Tu smo imeli daljši postanek za druženje in kosilo. Zaradi zelo blatne poti je bila potrebna velika previdnost pri sestopu do parkirišča v Gabrju. Pohod je zelo lepo uspel. Ob razhodu smo si rekli na svidenje na 32. pohodu naslednje leto.
Ocenili smo, da se je na pohodu po Gorjancih ta dan rekreiralo nekaj sto pohodnikov.

Anton Progar
Foto: Anton Progar, Anton Murgelj

Album

Na vrh