Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju s Planinskim društvom Krka Novo mesto in HERVIS Slovenija že tretje leto zapored pripravila akcijo HERVIS IZLET MESECA.

Tura je potekala na relaciji Parkirišče Gorjanci - Jugorje - Krvavi kamen - Miklavž - Trdinov vrh - Planinski dom pri Gospodični - Gabrska Gora - Gabrje - Parkirišče Gorjanci.

Ture se je udeležilo 12 udeležencev, ki so prispeli iz Bizeljskega, Hrastnika in Jesenic na Gorenjskem.

Prehodili smo 18, 03 Km, hodili 4 ur in 55 minut. Pohod je trajal od 8.00 do 16.00 ure. Počitki so trajali 3. ure, kar je zajemalo malico, kosilo in razlago ob točkah Učne poti Trdinov vrh.

Album

Na vrh

Kako hitro se nizajo leta tudi pri tradicionalnih planinskih prireditvah. Mnogi organizatorji pohodov, ki so lokacijsko ''tam doli'', v našem bivalnem okolju, jih imajo kar lepo zbirko za razliko onih ''tam zgoraj'', v visokogorju. In slednji vsekakor niso primerni za množično udeležbo, ki šteje v tisočih. In tej nihče ne oporeka za razliko od predvidenega omejevanja števila obiskovalcev naših vršacev.
Pot poimenovana po našem pisatelju in časnikarju Josipu je večinoma ista, po kateri je sam hodil med obema krajema v svojem času. Ta sobota je bila njegov rojstni dan in 29. pohod tudi njemu v čast!
Očitno je bila ugodna vremenske napoved tudi tisti magnet, ki je pritegnil okoli pet tisoč pohodnikov. Staro mestno jedro Višnje gore je bilo živo pisano raznih bund, vetrovk, mnogobarvnih nahrbtnikov in pokrival. Med njimi se je ''spreletavala'' prijazna kranjska sivka, pozdravljala z gibi in se rokovala, da o fotografiranju sploh ne govorimo. Njeni ljubitelji so za pokušino ponujali meden zajtrk, ki je na to prijetno hladno jutro kar prijal. Lokalna godba na pihala je ogrevala noge in duše ob začetku pohoda, potem pa romala s svojimi instrumenti vse do cilja. Zaslužijo si pohvalo za vztrajnost!
Naša ekspedicija je bila običajnega števila, nekaj čez dvajset, večinoma ''aboniranih'' na tej poti. Imela je čast, da jo je pozdravil sam Josip. Dvema je za udeležbo potrebno posebej čestitati; Tonetu za sedemindvajsetič, Marici pa za petindvajsetič. Bravo obema!
Megla je bila vseskozi spremljevalka, na lepo zasneženem Polževem si je sonce sramežljivo brez uspešno utiralo pot do množice, bila je prav prijetna temperatura za hojo. Običajni ponudniki različnih čvrstih in tekočih okrepčil ob poti so imeli polne roke dela, dodaten prigrizek iz lokalnih krušnih peči ali žganje kuhe je bil mnogim posladek k onemu iz nahrbtnika.
Bogat program tudi na koncu poti pohodnikov ni pustil ravnodušne, ti Višnje gorci in Muljavci so res mojstri za zabavo. Vedno pripravijo kulturno popestritev, tokrat je japonski način imenovan ''mini kamišibaj gledališče'' dodobra pritegnil mnoge. V Jurčičevi ''štali'' so tako predstavili Jurčičevo povest Lepo Vido, ki je skoraj neznan roman, zato ga bo gledališka skupina tudi predstavila v letnem gledališču na Muljavi.
Okrogla obletnica pohoda bo naslednje leto, ampak kar nekaj jih bo na Muljavi preje, saj se bodo organizirano pridružilo tistim, ki so redni gledalci Jurčičevih del v njihovem letnem gledališču. Vsekakor vredno obiska!

Pripravil: A. Murgelj

Album

Na vrh

Dvajsetemu druženju naših članov in njihovih prijateljev so organizatorji že ob prvi izvedbi prisodili ta ''delovni'' naziv. Tokratnega pa smo ne slučajno ''na tiho'' poimenovali ''trasiramo Knafeljčevo pot''. Tako kot se za trasiranje spodobi, smo prehodili večji del te uradno nove poti, jo izmerili v korakih in metrih, si ogledali, ocenjevali in si izmenjali informacije o mnogih zanimivih, tudi manj znanih kotičkih.

Marsikoga običajnega udeleženca takšnih potepanj krepko zmotila neugodna vremenska napoved, ki pa je bila le ob dežnem pršenju in celo jutranjemu soncu pravo nasprotje. Nejeverni Tomaži so očitno spremljali kakšno drugo napoved in jih ni prepričalo niti jutranje sonce. Ampak tako pač je!

S soncem obsijano parkirišče Kandija je bilo dovolj prostorno za vozila dvanajstih pohodnikov, izmed katerih sta se dve letos včlanjeni dami prvič podali na organiziran pohod, podobno kot še trije nečlani, ki pa bodo lahko bili bodoči društveni kolegi. Kot se spodobi, smo se najprej pri Knafeljčevem obeležju nastavili fotografu in nato to ponovili ob njegovi rojstni hiši v Šmihelu. Novozgrajena pešpot ob potoku Težka voda je bil pravi presežek pogleda na njene brzice. Pot navkreber na Grm do Evangeličanske cerkve je bila v šali eden od vzponov na sedem hribov Novega mesta. Novomeška tekaška pot nas je pripeljala do spomenika olimpionika Leona Štuklja, približali smo se smaragdni reki Krki ter po Rudolfovi poti prešli zelena pljuča Novega mesta vse do konca Dolenje vasi. Na poti sta se nam pridružili še dve naši članici in vsi smo izrazili zahvalo za našega prijatelja iz vasi Krke, ki skupaj s sosedi skrbi, da novozgrajena pešpot iz Krke do Žihovega sela ni prekrita z blatom delovnih strojev.

Po Trdinovi poti smo izza Starega grada obiskali nekaterim manj znano Beceletovo jamo in se seznanili z dogodkom iz zgodovine. Preko Lešnice in po kratkem vzponu se nam je ponudil pogled na slap Kobila, ki je bil visok blizu 12 metrov. Po dveh krajših postankih se nam je še kako prilegel pošten ''sedežni'' počitek (z vsem kar sodi zraven) pri Švirtovih. Na le ura zaključka na Loki, bolj sta nas število prehojenih korakov in metrov prisila, da smo krajšali predvideno pot. Razgledišči nad Kettejevim drevoredom in na Kapitlju bo za kakšnega od udeleženca tako ostalo ''v dobrem''.

Prijetno okolje lokala na Loki, prijazno osebje in okrepčilo je bilo nadvse. Bolj prepoteni kot mokri smo se predali tistemu pravemu kramljanju, ki se ni končalo vse do parkirišča, začetka pohoda. Pravijo, da hrabri imajo srečo in udeleženci tega druženja so bili hrabri. Res so večkrat odpirali pa spet zapirali dežnike, si slačili in oblačili pelerine, vsi pa zadovoljna lica nastavljali prav prijetnim sončnim žarkom. Za povrhu pa bo vsem ostal v dolgotrajnem spominu nepozaben dan prvega medsebojnega srečanja enkratnega druženja in dogovorom za prihodnja srečanja. Več kot šest ur hoje, prehojenih najmanj 32.500 korakov na okoli 19 km ob tako prijetnem druženju vsekakor nekaj velja! Ponovitve vredno, za mnoge že naslednji teden v Krjavljevi deželi!

Pripravil in foto: A. Murgelj

Album

Na vrh

S planinskim društvom Krka smo danes pohajkovali okoli Novega mesta. Pohodniki iz enote Šmihel, Bršljin in Trebnjega, smo se z vodniki in prostovoljci dobili na Grabnu. Hodili smo mimo vasi Krka, se povzpeli do Cerovcev in nadaljevali do Smolenje vasi, od kjer smo se vrnili nazaj na Graben.
Ker smo imeli vsi še veliko kondicije smo se peš vrnili tako do enote Šmihel in enote Bršljin.

Tekst: Melita Jarc
Foto: Melita Jarc in Maja Kerin Colarič

Album

Na vrh

Drugo februarsko soboto se je na Knobleharjevem trgu v Škocjanu zbrala množica planincev, pogrešali smo le mlade. Pozdravil nas je škocjanski župan gospod Jože Kapler . Predstavil nam je znamenitega rojaka, po katerem so pred leti poimenovali svoj občinski praznik .
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil v Škocjanu. Zgodovinarji ga predstavljajo kot eno najbolj znanih misijonskih osebnosti 19. stoletja. Bil je prvi Evropejec, ki je z raziskovanji Belega Nila v Afriki prišel skoraj do ekvatorja. Vse življenje se je nesebično razdajal za dobro črnskega ljudstva. Njegovo ime so s spoštovanjem izgovarjali tako v Evropi kot tudi v Afriki, sudanski črnci pa so ga zaradi izredne modrosti klicali Abuna Suliman. Ljubljanski Narodni muzej hrani preko 200 dragocenih eksponatov, ki jih je Knoblehar pripeljal iz Afrike. V poklon njegovemu spominu in znamenju spoštovanja, na njegov rojstni dan, Občina Škocjan praznuje svoj občinski praznik.
Iz Škocjana smo se pohodniki napotili v Hrastulje, kjer nas je prijazni vaščan, gospod Šterk, v hladnem zimskem jutru počastil z brinovcem. Tik nad vasjo smo se ustavili ob geometrijskem središču škocjanske občine, ki je obeleženo s kamnitim stebrom. Na njem je jeklena plošča, s stranmi neba, s središči sosednji občin in smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar. Po skoraj ravni poti smo prispeli v zaselek Resa, kjer je »Na periščih« izvir tople vode.Tam so svojo naselbino postavili že Rimljani. Po krajšem počitku ob krajevnem znamenju se je začela pot dvigati proti Bučki, kjer sta modrino neba lovila zvonika dveh cerkva.
Bučka je lepo urejeno naselje, središče ene od vasi z bogatim kulturnim življenjem. Čakal nas je samo še vzpon na Stopno, do znamenite Marijine cerkve, kjer je Knoblehar ob zadnjem obisku rojstnega kraja, daroval sveto mašo, preden se je nameraval vrniti v Afriko, na svojo misijonsko postajo. V Neaplju se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. V tem mestu je umrl 13. aprila 1858, njegov grob pa je v samostanski cerkvi »Marija, mati resnice«.
Z razglednega griča smo se spustili v Škocjan in obiskali prijazno gostilno Marinčič, kjer je manjša razstava o Knobleharju.

Jože Perše

Album

Na vrh

Naše skromno zaprosilo v obvestilu članom našega društva, ''da bi bilo čudovito, če bi nam narava tedaj (na dan 28.1.) podarila zimsko idilo'', je bilo uslišano. Pa še kako radodarna je bila s snegom! Verjetno so pred leti na isti prireditvi običajno gazili sneg, zato je bila gaz omenjena v nazivu!

Na oko sicer opazno manj udeležencev kot v pred koronskih časih; podobno številna je bila tudi desetina in pol naših članov med njimi, se je v hladnem in rahlo meglenem jutru kot običajno ''zagrevala'' na prizorišču zbiranja. No, potrebno pa je poudariti, da sodeč po krajevnih oznakah avtobusov Trška gora s svojim ''zaledjem'' na ta pohod še vedno pritegne obiskovalce iz mnogih krajev Slovenije. Vprašanje skupini prijazno govorečim damam, če so se pripeljale (seveda v spremstvu) iz Dolenje vasi in drugih krajev Poljanske in Sevške doline zaradi snega ali cvička, je seveda ostalo nedorečeno.

Tudi tokrat marljivi člani TD Otočec (pa najverjetneje še kakšen volonter) za ogrevanje pred odhodom z zbirnega mesta niso skoparili s pestro ponudbo predvsem sladko slanih prigrizkov in obeh običajnih napitkov. Mamljivo na pogled in prijetno na okus! Kar naj tako ostane…

Mnogi že kar abonirali udeleženci seveda poznajo traso; malo asfaltne poti, tudi ponekod poledenele, nato skromna gaz do Starega gradu, pa zopet asfalt v strm klanec. Pod njegovem vrhu tokrat ni bilo volonterske okrepčevalnice kot je bila v preteklosti tradicionalna, so pa člani lokalne PGD v okrilju zasnežena narave ponudili tradicionalno okrepčilo. Težko je soditi, ali so prostovoljni prispevki za dobrote nadomestile izdatek njihove nabave! Seveda so organizatorji za prispevek na poti ponudili krof sredi strmine, boni za pijačo pa so vsaj običajno ''potrebnemu'' zadostili potrebno količino, pa še toplo malico na koncu.

Že rahlo pogoreli leseni ''šporheti'' ob kozolcu ''toplerju'' so ob tekoči in drugi ponudbi dodatno ogreli pohodnike. Prav mogoče je, da bo to vzdušje botrovalo tudi kakšnemu novemu članstvu v naših vrstah. Velja zapomniti!

Tokrat so člani Športnega društva Šempeter Otočec ''zasedli'' križišče za Jagodnik, Kamenje in Otočec, kjer je ob vonju pečenega kostanja že običajna trojka žingala domače viže. Nekaj plesnih parov sneg očitno ni motil, sicer pa nobena dama ni bila v salonarjih! Hoja po najsevernejšem delu poti, speljane skozi bogat bukov gozd vse do Kamenja, je bila pravi zimski užitek. Ampak pravi užitek hoje je bila spodnja pot proti Pahi, resnična gaz, točneje le stopinje v globokem snegu!

Običajno na koncu piscu zmanjka misli za zaključek. Pa saj je to pohajanje po cvičkovi deželi v tem zimskem času kot nekakšna nadaljevanka, za razliko od mnogih, je le vmesni čas malo daljši. Sicer pa leto hitro mine.

tekst in fotografije: Anton Murgelj

Album

Na vrh

Le nekaj je parov na svetu, ki so doživeli srečo objema življenjskega sopotnika dobesedno na vrhu sveta, na najvišji gori našega planeta, 8848 visokem Mont Everestu. Prvi zakonski par, ki mu je to uspelo že pred več kot tridesetimi leti, 7.10.1990, sta bila vrhunska slovenska alpinista, Marija in Andrej Štremfelj, ki sta se s tem podvigom in številnimi drugi zapisala v zgodovino vrhunskega svetovnega alpinizma. Marija je bila prva Slovenka in takrat še Jugoslovanka, tretja Evropejka in trinajsta ženska na svetu, ki ji je to uspelo.
Svoj podvig sta Marija in Andrej popisala v knjigi z res pomenljivim naslovom - Objem na vrhu sveta, ki sta jo 27.1.2023 predstavila na potopisnem predavanju na Dvoru pred polno dvorano poslušalcev od blizu in daleč. Čeprav je minilo že trideset let od njunega skupnega podviga in petdeset let odkar se je Andrej začel ukvarjati z alpinizmom, sta uspela zbrati in popisati številne drobne utrinke njune poti prepletene z alpinizmom. Navdih za knjigo je zorel dolgo, korona pa je bila tista, ki ju je ustavila in pripravila do pisanja. Kot sta povedala, je knjiga nastajala v največji slovenski vasi po površini, stran od internetnih in digitalnih povezav, v Davči, kjer je Andrej preživljal otroštvo pri babici in skupaj z dve leti starejšim bratom Markom, tudi kasnejšim alpinistom, raziskoval okoliško hribovje. Kmalu jima to ni bilo dovolj in sta se pri rosnih Andrejevih trinajstih in Markovih petnajstih letih sama odpravila na osemdnevno pot po slovenski transverzali. Andrej je bil vedno neustavljiv, porazi in težki trenutki ga niso dotolkli, ampak jih je vedno sprejemal kot del življenja in poduk za naprej. Dekle in kasneje žena Marija ga je pri tem vedno podpirala, če nista bila na poti skupaj. Zato tudi odločitev, da prvo knjigo, za katero je ideja zorela kar nekaj let, napišeta skupaj.
Rdeča nit tako knjige kot predavanja je bila njuna odprava na Mont Everest, od odločitve, ki je bila, ob dveh, 7 in 10 let starih otrocih najtežja, do priprav, nečloveških fizičnih in psihičnih naporov do osvojitve vrha. S tega vidika lahko na knjigo gledamo kot vrhunski učbenik alpinizma, vendar je veliko več kot to. Tako knjiga kot njuno predavanje je prepleteno s številnimi globokimi človeškimi doživetji in občutki, ki so zaznamovali njuno vseživljenjsko alpinistično pot. Čeprav njune poti niso bile ves čas skupne, saj imata družino, službo in s tem povezane obveznosti kot večina med nami, sta bila na vseh poteh vedno v stiku, v začetku njune skupne življenjske poti preko pisem, v katerih sta si tudi dogovorila, da njuno zvezo zaokrožita s poroko. V knjigi je vsak popisal svoje občutke in doživetja, ki so bili včasih precej različni, kot da ne bi bila na skupni poti. Številne odločitve za vzpone so bile izredno težke, polne neznank in nevarnosti, vendar ob medsebojni podpori, razumevanju otrok in širše družine sta sledila svojemu poslanstvu kot Marija in Andrej razumeta svojo alpinistično pot. Tudi skozi potopis sta se naravno dopolnjevala, tako da smo poslušalci resnično opazili, da gre za dve sorodni duši, ustvarjeni drug za drugega, kar je poleg predstavljene vsebine še dodatno navdušilo številno občinstvo. Mnogi zakonca Štremfelj poznajo iz medijev, alpinistične literature, spleta ipd., vendar so prišli na Dvor, da so ju spoznali v živo, kupili knjigo in pridobili podpis s posvetilom.
Objem na vrhu sveta je prva knjiga, ne pa tudi zadnja. Andrej je že izdal kot pravi prvi del svoje avtobiografije v knjigi z naslovom Kristali sreče, ki jih je vedno uspel najti, čeprav včasih po trnovi poti. Nadaljevanje sledi, saj je avtobiografijo zaključil nekje na pol poti. Prav gotovo ima še veliko povedati, saj je leta 2018 kot prvi Slovenec prejel zlati cepin za življenjsko delo in tako postal edini Zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon. Tudi Marija ima še veliko nenapisanih zgodb, tudi o tem kako sta skozi leta rasla kot par, plemenitila svoj odnos in vzdrževala tudi duhovno stran življenja. Prav gotovo bomo še brali njune naslednje knjige ter ju spremljali tako na potopisnih kot tudi na predavanjih o polnosti življenja, prepletenega z globino ljubezni in duha.

Valerija Vidmar
KD Dvor in PD Krka

Album

Na vrh

Megleno, ponekod celo deževno januarsko jutro je rganizatorje tokratnega pohoda sililo v različne dvome. Vendar poguma ni zmanjkalo nikomur. Tako smo na avtobusni postaji pri Tušu točno ob 7.30 zasedli skoraj vse sedeže na avtobusu in se preko Trebnjega odpeljali do našega izhodišča na Babni Gori. Lepa skupina pohodnikov, skupaj nas je bilo 47, se je nato odpravila v smeri našega prvega cilja, hribčka Kozjak, kjer so še vidne razvaline gradu. Grad je bil najverjetneje opuščen v 19. stoletju. Na bregu pod vrhom se je pasla koza in nas zvedavo opazovala. Po krajšem postanku in okrepčilu smo se z vrha Kozjaka spustili v vas Kamenje in se po kolovozu povzpeli do asfaltne ceste Železno - Lisec. Sončno vreme in svež, čist zrak, nam je ves čas hoje ponujalo lepe razglede po bližnji in daljni okolici. Pogled na pobeljene Kamniško - Savinjske Alpe pa je začaral slehernega pohodnika. Med vinogradi in zidanicami smo se počasi vzpenjali proti vrhu hriba Lisec. Domačini mu rečejo tudi Piramida. Po malici in počitku na vrhu smo se skozi gozd spustili do cerkve sv. Križa, vmes pa srečevali množice pohodnikov, ki so se udeležili vinogradniškega pohoda, ki je bilo na isti dan. Pri cerkvi smo imeli še krajši postanek, si ogledali vhod v Svetokriško brezno, nato pa se mimo vasice Zagorica spustili v Dobrnič. Med čakanjem na avtobus smo se okrepčali v gostilni Škerjanc, nato pa se odpravili v Novo mesto, kamor smo prispeli ob 15.00 uri

Lepo preživeto dopoldne v prijetni družbi pa nas je napolnilo z novo energijo.

Marko Kunčič in Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh