Med 7. in 8. junijem 2025 se je 50 ljubiteljev narave z avtobusom odpravilo na dvodnevno raziskovanje Narodnega parka Severni Velebit – tja, kjer se zdi, da narava še šepeta v jeziku davnine. Spali smo v Krasnem, in res, prenočišče je bilo krasno, vreme prekrasno, družba pa kot iz pravljice. Iz izhodišča pod Planinskim domom Zavižan smo se podali proti Velikemu Zavižanu in obiskali edinstveni alpski botanični vrt s čredo (divjih) konjev. Balinovac in Vučjak sta nam ponudila razglede, ki jih človek ponese s seboj v tišino vsakdana. Po Premužičevi poti smo stopali skoraj slovesno – med skalami, borovci in brezčasjem – vse do Gromovače in Rossijevega zavetišča. Kot piše Irena Cerar v knjigi Svetišča narave, so nekateri kraji več kot le pokrajine – so prostori notranjega zvena. Velebit je prav to.

Bilo je (pre)krasno v vseh pogledih – in na snidenje drugo leto, ko nas pokliče Srednji Velebit.

Mojca Japelj
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Varuhi gorske narave in gorski stražarji MDO PD Dolenjske in Bele krajine smo na tretji letošnji naravovarstveni ekskurziji spoznali neokrnjeno, divjo naravo občine Loški Potok. Tja sta nas povabila Saša Žmavc in Karel Frantar, letošnja nova gorska stražarja iz PD Kočevje, ki živita v vasi Trava na 775 m n.m. višine. Zbrali smo se pred vaškim gasilskim domom. Po uvodnih pozdravih in predstaviti poti smo se po gozdni, nemarkirani stezi spustili globoko do najmanjše vasi v teh krajih, ki ima le tri prebivalce, tri hiše ter pet psov. Še prej smo si v bližini ogledali dobro ohranjen rimski most iz četrtega stoletja in manjšo elektrarno. Pot smo nadaljevali po hrvaškem severnem delu Gorskega kotarja do Čabra, kjer nas je pozdravil mladi župan Antonio Dražović, ki je opisal uspehe in znamenitosti občine. Po galeriji v prenovljenem dvorcu nas je popeljal tamkajšnji kustus. Občudovali smo prekrasne slike umetnika Vilima Svečnjaka. Ob hrvaškem izviru Čabranke smo se odpočili, malicali in se povzpeli na most zaljubljenih. Pot smo nadaljevali še do slovenskega izvira Čabranke in nato navzgor mimo manjše vasi do lovskega krmišča za medvede, ki so ga pripravili lovci. Ekskurzijo smo zaključili ob topli malici v Gostišču Travljanska natura. Posladkali smo se tudi z okusnimi kremnimi rezinami, ki so nam po šesturni hoji v vročem vremenu zelo prijale. Zahvalili smo se gostiteljema in sklenili, da so še vrnemo v te širne gozdove in divjo naravo, kjer bolj kraljujejo živali kot ljudje.

Bilo nas je 32 iz petih PD in vsi smo bili prvič v teh krajih.

Zapisala: Rozi Skobe
Foto: Rozi in Rudi Skobe

Album

Na vrh

Mesec maj smo še komaj ujeli za rep, le-ta pa nam je našo vztrajnost, trud in dobro voljo poplačal z zelenim objemom, ptičjim petjem in toplim soncem. S hojo v Šentvidu nismo začeli v soncu, a tudi dežja ni bilo pričakovati Veselo smo zakorakali mimo cerkve sv. Vida čez naselje in nadaljevali v Pristavljo vas. Po krajšem počitku smo nadaljevali v gozd, ki nas je spremljal do vrha Gradišča. Prav veseli smo bili, da je strmine konec. Ogledali smo si lesene skulpture, se fotografirali, daljši počitek pa smo imeli pri Lavričevi koči na Gradišču. Ko smo se odpočili in pomalicali, smo se odpravili proti izhodišču. Pri Domačiji Košak smo si ogledali konje, ki so se pasli na travniku. Le še kratek sprehod čez Pristavljo vas in že smo bili na parkirišču.

26 pohodnikov iz treh enot VDC – ja (Šmihel, Trebnje in Bršljin) se je dobre volje posedlo v kombije in pomahalo v slovo – do naslednjič.

Text in foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Majski pohod je bil načrtovan na Dobrač, vendar so se vodniki zaradi, za nas neugodnih vremenskih razmer odločili, da uberemo varnejšo pot.

Avtobus nas je pripeljal do parkirišča v Planici in ubrali smo jo po lepi makadamski poti v Tamar, ki je ena lepših planinskih dolin pri nas. Po približno dveh urah hoje in nekaj krajših počitkih smo pred seboj zagledali Dom v Tamarju, ki leži na 1108 metrih nadmorske višine. Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo na začetku doline zavili desno proti slapu Nadiže. Nadiža izvira iz sklane stene in tvori majhno jezero. Nadiža kmalu ponikne in se ponovno pojavi na površju kot Sava Dolinka v Zelencih. Seveda se nismo odpravili prav na vrh, ampak smo si od spodaj ogledali prelep slap. Ledeniška dolina je obdana z več gorami - Mojstrovke, Jalovec in Jalovška škrbina, Rateške Ponce, Travnik.

Pred Domom v Tamarju smo se okrepčali z dobrotami, ki smo jih prinesli od doma, uživali pa smo v kavi ali pijači, ki smo jih naročili. Nekateri od nas so si kupili tudi spominek. Slabih 10 kilometrov smo prehodili v 4 urah.

Na poti v Kranjsko goro smo se ustavili še pri Zelencih. To je naravni rezervat in gorsko mokrišče, ki daje zavetje mnogim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Voda v jezeru je turkizne barve in od tod tudi ime. Dno jezera je iz krede in neprestano prepušča talno vodo v obliki »vulkančkov«. Jezerska voda ima stalno temperaturo 6⁰ C in ne zamrzne.

V Kranjski Gori, v gostilni Pri Martinu, smo imeli kosilo. Dobra obara in izvrstna sladica sta nas na poti domov uspavali in pot do doma je prehitro minila.

Vsi se veselimo novega pohoda, ki je napovedan za september.

Pripravila: Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Zjutraj smo se zbudili ob pol šestih zjutraj. Ob pol sedmih zjutraj nas je pobral avtobus in odpeljal na parkirišče smučarskega centra Soriška planina. Skupaj s starejšimi pohodniki smo osvojili vrhove Možic 1602 m.n.v., Slatnik 1609 m.n.v., Dravh 1542 m.n.v., Lajnar 1549 m.n.v. Zanimivosti in štampiljke smo si zabeležile v planinski dnevnik. Za spomin smo posneli tudi nekaj fotografij. Na pohodu smo se imeli super. Spoznali smo veliko novih planinskih rož, s svetilkami smo raziskali vojaške bunkerje. Veselimo se novega pohoda in raziskovanja s pohodniki iz PD Krka.

Špela in Maša

Pohod je bil zelo dober. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli v vojaške bunkerje, kjer so se borili slovenski in italijanski vojaki. Med pohodom smo imeli veliko počitkov. Z nami je hodila punčka Živa, katera je imela samo pet let.

Lucija

Foto: Diana Serini in Mojca Tisovec

Album

Na vrh

Varuhi gorske narave in gorski stražarji smo si na zadnjem letnem zboru na Mirni gori izbrali Ribniško naravoslovno pot za drugo naravovarstveno ekskurzijo v letu 2025. Zasnoval in uredil jo je Bogdan Bartol iz Zavoda za gozdove Slovenije KE Domžale.

Pot po njej ni zahtevna, vendar nadvse zanimiva. Na trinajstih poučnih tablah spoznamo gozd in njegove funkcije, nižinski hrastov gozd, ureditve in oznake v gozdu, življenje gozda, Francetovo jamo, gozdna tla, kmetijo Seljan, predgorski bukov gozd, kopišče, cerkev Sv. Ane na Mali gori, nekdanjo kmetijo in mežnarijo, kjer so ribniški planinci leta 2003 zgradili planinski dom, ptice in divjad v gozdu ter razgledišče pri Stenah. Vse to nam je z veliko zavzetostjo, znanjem in pedagoškim čutom prikazal Miran Bartol brat avtorja poti, zaposlen na Zavodu za gozdove Slovenije OE Kočevje. Vsi smo ga z zanimanjem poslušali in ga večkrat nagradili s spontanim aplavzom.

Tokrat se nas je zbralo 25 iz petih planinskih društev in ob svetovnem dnevu gibanja smo s hojo pričeli prav na dnu oz. začetku v Lepovčah pri Ribnici, prehodili 9,9 km dolgo pot in premagali 550 m višine. Da smo vse tako lepo in uspešno speljali nam je pomagala Tina Kotnik, univ. dipl. gozdarka , vodja OE Kočevje. Iskrena hvala njej in Miranu Bartlu.

Zapisala: Rozi Skobe
Foto: Rudolf E. Skobe in Božidar Zajc

Album

Na vrh

Na dan, ko smo obeležili 80. obletnico porušenja cerkve na vrhu Svetega Petra, to je na dan upora proti okupatorju, 27.4.2025, smo se člani Planinske skupine Dvor odločili, da obiščemo stare Kočevarske vasi, ki se razprostirajo pod vrhom Kočevske gore kot naj bi bilo staro in pravo ime za najvišjo točko Suhe krajine.

Zanimanje za avanturo po bolj ali manj ograjenem območju je bilo precejšnje, vendar je velika količina dežja predhodni dan in posledično razmočeno tla kar nekaj kandidatov zadržala doma. Zbralo se nas je šest. Od zavetišča na Svetem Petru smo zlezli preko ograje oz. t.i. obore, znotraj katere je bilo včasih varovano območje, kjer ni bilo dovoljeno hoditi brez izrecnega dovoljenja upravljalcev. Danes je ograja na večih mestih že poškodovana, da je mogoče preplezati čeznjo. Med debelimi lipami, ki so bile verjetno nasajene za namen obdelave lesa, smo po nekaj minutah spusta prišli v prvo vas, Zgornjo Toplo Reber. Da je bila tu vas, spominjajo številna sadna drevesa v bujnem cvetenju, predvsem tepke in češnje, vmes tudi kakšna jablana, ostanki kamnitih hiš, kjer je mogoče razbrati značilno kmečko arhitekturo – spodaj hlev, ki je dajal toploto stanovanjskemu delu nad njim, ob hiši pa gnojišče. Zemlja v večjem delu urejena v svojevrstne terase, kamenje pobrano in zloženo za meje in zadrževanje zemlje, skratka še vedno dobro vidno, da so bile na tem mestu nekdaj pridne in iznajdljive roke. Dobro so vidni tudi ostanki cerkvice, pred njo pa lepa jasa, kjer so po besedah našega vodnika Rajkota nekdaj malicali, ko so hodili kosit.

V Kočevarske vasi so namreč po 2. svetovni vojni mnogi Suhokranjci hodili kosit, ker v dolini ni bilo dovolj sena za živino, saj so večina skromne zemlje preorali in zasadili živež. V Kočevarskih vaseh pa je ostalo veliko travnikov in pašnikov, ki so jih Suhokranjci kosili dolga leta, najprej ročno in seno vozili s konji, kasneje pa z motornimi kosilnicami in traktorji. Nekateri so hodili nabirat tudi sadje, ki je zorelo pozno jeseni, tako za hrano kot za sušenje in predelavo v žganje, podobno kot so to nekdaj počeli Kočevarji. Njim je bilo to pomemben vir preživetja, saj na višini okrog 800 metrov žito ni uspevalo.

Poletna migracija suhokranjskih kmetov je trajala nekje do konca 90-let prejšnjega stoletja, potem pa se je zmanjšalo število kmetov, polja so se spremenila v travnike in je bilo trave v dolini dovolj. Danes je samo še en kmet iz doline reke Krke, ki vsako leto še vedno kosi na Rdečem Kamnu, ki smo g tudi obiskali.

Iz Zgornje Tople Rebri smo nadaljevali pot v Spodnjo Toplo Reber, kjer je bila po ostankih cerkvenega turna sodeč, centralna cerkev tega območja. Cerkveni stolp je ohranjen v celoti, tudi prekrit in se je nanj mogoče povzpeti. Okrog pa spet veliko sadja, ostanki hiš in številni okrogli vodnjaki, kjer so zbirali vodo. Opazili smo tudi veliko luž, kjer so verjetno napajali živino tako v preteklosti kot potem, ko so kmetje iz doline hodili kosit. Prav tako smo videli več lovskih prež in krmišč za divjad, saj so bila tu nekdaj in so še danes najboljša lovska lovišča. Na mnogih mestih je zemlja zelo razrita od divjih svinj, videli smo tudi različne iztrebke, v živo pa nobene divjadi.

Pot smo nadaljevali v smeri vasi Rdeči Kamen, ki je zunaj ograje, zato smo jo ponovno prečili. V tej vasi je vidno, da se jo še dotika civilizacija, saj je pokošeno, vidni so ostanki kurišč in bolj udelane poti. Tu teče tudi pohod Po medvedovih stopinjah, ki je bil ravno dan prej, zato so bile poti še toliko bolj uhojene. V bližini je bila tudi ena izmed partizanskih bolnic z imenom Smuka, ki je označena z informativno tablo.

Mi nismo sledili markacijam medvedovih šap, pač pa smo se usmerili nazaj proti izhodišču skozi vas Komolec. Ta del je bil vsem nepoznan, zato smo se orientirali s pomočjo digitalnega zemljevida. Ponovno smo prestopili ogrado. V vali Komolec je izvir, kjer so speljane cevi, pipa in kanal za napajanje, kar je bilo gotovo dograjeno za obdobjem Kočevarjev. Prav tako je v vasi nekaj lokacij, kjer je opaziti, da so bile večje zgradbe, ena izmed njih ima še ohranjeno obzidje.

Na našem »zgodovinskem« pohodu smo spoznali zanimive vasi, ki so bile poseljene po virih sodeč nekje od 15. stoletja pa do začetka 2. svetovne vojne. Kočevarski Nemci so v precejšnjem delu Kočevskega roga pustili svojevrsten pečat. Gotovo življenje ni bilo lahko in so morali dobro izkoriščati razpoložljive darove narave. Zaradi dogodkov v polpretekli zgodovini se to območje ni kaj veliko omenjalo, v zadnjem obdobju pa se spomini na Kočevarje bolj obujajo in tudi zgodovinarji jih pogosteje obdelujejo.

Po približno štirih urah zložne hoje smo se vrnili na izhodišče resnično polni vtisov in zgodb, ki smo si jih ustvarili v glavi na podlagi videnega. Sledila je sveta maša, kjer smo izvedeli več o zgodovini cerkve na Kočevski gori, ki je bila 2. največja podružnica v župniji Žužemberk ter priljubljeno svetišče vseh okoliških župnij. Cerkev je kljuboval skoraj do konca vojne, 23.4.1945 je po zapisih dekana Gnidovca kot smo slišali pri maši, prišlo do njene razstrelitve.

Danes člani Planinske skupine Dvor pri Planinskem društvu Krka skrbno urejajo področje, kjer je nekdaj stala cerkev in celotno pot s križevim potom, ki ga je skupaj s takratnim župnikom g. Nemaničem postavilo nekaj zanesenjakov iz Podgozda in okolice.

Čeprav cerkve ni več, Sveti Peter ostaja priljubljeno zbirališče domačinov in tudi drugih obiskovalcev. Očitno je to točka, ki nudi nekaj, kar tudi sodobni človek potrebuje. Verjamem, da bo tako tudi ostalo v prihodnje.

Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor

Album

Na vrh

Mladi in še mlajši planinci smo se zbrali pred Tušem. Pozdravil nas je sonček. Planinska pot nas je vodila v skrivnostno Čičarijo, na meji s Hrvaško. Tam živijo Čiči in Brkini, kolikor jih je še ostalo. Težko življenje jih je razteplo po svetu. Avtobus je parkiral pred nekdanjo šolo. Kot večina ostalega, je tudi šola zapuščena. Sončno vreme nas je povedlo navzgor po asfaltu, v zaselek Zagrad. Tam smo zapustili asfalt, sprejela nas je narava s svojimi čari. Skozi gozd in pašnike smo se povzpeli na travnat vrh - Ostrič ali Žabnik. Z vrha je lep razgled na Snežnik, Gorski Kotar, Istro z Učko, Žbevnico, ter po drugih znanih in manj znanih hribih. Po daljšem počitku z malico smo nadaljevali pohajkovanje skozi pašnike v gozd. Mimo mogočnih dreves smo se povzpeli na Medvižico ali Veliki vrh. Vrh je skalnat, z razmetanimi balvani, kot da so se igrali velikani. Z vrha smo sestopili in se povzpeli na najvišji vrh slovenske Čičarije - Glavičorko ali Razsušico. Čakal nas je še zadnji vrh, Mala Plešivica. Z vrha je lep razgled na Primorje s tržaškim zalivom. Poslovili smo se od prelepih razgledov in se skozi Velika vrata izmuznili nazaj v Golac.

Gric

Album

Na vrh

Pohod iz Mirne gore na Sveti Peter je najdaljši pohod v uhi krajini, tako po kilometrih kot po stažu. Planinska skupina Dvor pri PD Krka pohod pripravlja že več kot četrt stoletja. Kljub starosti ali pa ravno zato postaja pohod vedno bolj privlačen za pohodnike od blizu in daleč, tako tiste v zrelih letih kot zelo mlade. Hoja in traili po neobljudenih območjih, še posebej po kočevskih gozdovih, kjer lažje kot mobilni signal zaznaš kakšno divjad ali slediš medvedovim stopinjam, je danes trend, ki privlači.
Letošnji pohod je potekal 21.4., na vremensko čudovit velikonočni ponedeljek. Na Mirni gori se je ob 7. uri zjutraj zbralo okrog 130 pohodnikov, ki so prispeli na izhodišče z organiziranim prevozom. Po skupinskem fotografiranju in zahvali vodji Planinske skupine Dvor Andreju Banku, ki je vodenje predal Martinu Fabjanu, smo se v večini kar hitro podali na pot. Pohodniki so se razdelili v več manjših skupin, ker vsak hodi po svojih zmožnostih. Z orientacijo ni bilo težav, saj so člani Planinske skupine Dvor dan pred pohodom vsa križišča natančno označili. Med potjo smo se okrepčali s čajem iz spremljevalnih vozil. Prvi so na vrh Sv.Petra prispeli že pred 11.uro, ostali pa nekje do 13.ure. Na vrhu je pohodnike pričakala odlična malica in hladna pijača, ki se je ob toplem vremenu in dolgi hoji še posebej prilegla. Poleg pohodnikov iz trase pohoda je bilo veliko ostalih obiskovalcev, ki so prišli na vrh iz bližnjih izhodišč- Bistvo tovrstnih množičnih pohodov je tudi druženje, ki je na Svetem Petru tudi tradicionalno prijetno ne samo ob tovrstnih pohodih, ampak vsako nedeljo, ko člani Planinske skupine Dvor gostoljubno sprejemajo obiskovalce v svoje zavetišče. Nekateri so si naužili razgledov še z vzponom na lepo in varno obnovljen razgledni stolp. Za spust v dolino so se pohodniki odločali vsak po svoje, večina po križevem potu na Podgozd in potem na Dvor, nekateri na Lašče, od koder je zjutraj tudi peljal avtobus, nekaj pa tudi v Podhosto.
Velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter ostaja zanimiv in privlačen za vse okuse. Gre za neke vrste mini pohod po medvedovih stopinjah, ki v dvakratni dolžini sledi po drugem koncu kočevskih gozdov. Za nekatere je to tekmovanje s prijatelji, za druge preizkus lastnih zmožnosti ali trening za daljše pohode, za večino pa priložnost, da srečajo stare znance in spoznajo nove. Pohod je ravno prav dolg, da lahko pokramljaš z ostalimi pohodniki, opazuješ neokrnjeno naravo, poslušaš ptičje petje in zvok gozda. Prav to je tisto, kar nas bogati, kar nas ohranja ljudi, zato moramo to ceniti in negovati za bodoče rodove. Lepo je videti veliko število mladih na pohodu, zato se za ohranjanje velikonočnega pohoda ni bati.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Drago Zupančič, Martin Fabjan
Člani PS Dvor – PD Krka

Album

Na vrh

Za prvo naravovarstveno ekskurzijo v letu 2025 smo na zadnjem zboru načelnikov OVGN, varuhov gorske narave in gorskih stražarjev v MDO PD Dolenjske in Bele krajine izbrali 910 m visok Kopitnik v Posavskem hribovju. Ker je bila ekskurzija tudi drugi del usposabljanja za gorske stražarje, je bila zanje obvezna. Kot vsako leto pa smo udeležence usposabljanja počastili s svojo udeležbo in vzpodbudo tudi stari gorski stražarji.
Na pot smo se podali 19.4.2025 z avtobusom iz Novega mesta preko Škocjana, Bučke, Sevnice in Zidanega Mosta, Rimskih Toplic skozi vas Turje v zaselek Gore. Tam so nas pričakali planinci, ki so se pripeljali z lastnim prevozom iz Ljubljane. Naš avtobus pa bi bil polno zaseden, če ne bi 3 zboleli. Skupaj nas je bilo tako 29.
Kopitnik je prepaden vrh, ki se nahaja severno od Zidanega Mosta in južno od Rimskih Toplic. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico, je bil lep razgled na okoliško hribovje, saj je bilo lepo sončno vreme. Vrh je v obliki konjske podkve po kateri je dobil ime. Na pobočju Kopitnika smo pod vodstvom strokovnega vodje ekskurzije prof. Dušana Klenovška opazovali bogato ilirsko floro s posameznimi alpskimi vrstami. Občudovali smo bukov gozd, črne bore in tise. Spoznali smo tudi rastline kopitnik, Seelosov sršaj, navdušila pa nas je kraljevska roža -Blagajev volčin, katerega so nekateri videli prvič. Je edina roža, ki ima spomenik v Polhovem Gradcu. Seveda smo spoznali tudi zgodbo, zakaj se imenuje tudi kraljeva roža. Ker smo se gibali v območju Natura 2000, smo se pogovarjali tudi o spoštovanju do narave in o problemih, ki so trenutno pri nas najbolj pereči.
Pri koči na Kopitniku smo svečano podelili značke in izkaznice novim 18 tim gorskim stražarjem, trije so namreč zboleli in se bodo udeležili naše naslednje naravovarstvene ekskurzije. Po skupinskem kosilu in obveznem fotografiranju smo se napotili proti avtobusu. Bili smo iz 9 planinskih društev, se med seboj spoznali in spletli nova prijateljstva. Predvsem smo si obljubili, da se bomo še srečali na kakšni podobni akciji.

Zapisala, vodja ekskurzije Rozi Skobe

Album

Na vrh

S soncem obsijano in ptičjim pevskim zborom nas je petkovo jutro pričakalo na parkirišču v Malem Slatniku. Ga. Vida Zupančič Yebuah se je prijazno odzvala povabilu in nam predstavila družino Mach in Društvo Machova dediščina. Po predstavitvi pa smo se odpravili po shojeni stezi, ki je označena z rumenimi metulji. V Slatenskem studencu so se ogledovale glavate vrbe, izviri studenčkov so glasno žuboreli, nad vsem pa je bdel okamneli čuvaj Kržjačan. Po krajšem počitku ob lovski preži smo mimo glavatega gabra prišli do sotočja treh studencev, kjer smo imeli daljši postanek. Po malici je Marica uporabnikom razdelila praktične nagrade - za njihovo včlanitev v društvo. Lepo je bilo videti, kako so se razveselili. Nadaljevali smo do pokopališča in obiskali Machov grob, se mimo njihove nekdanje graščine spustili med njive in opazovali domačine pri sajenju krompirja. Mimo Škratovega ušesa in Palčkovega gradu smo prišli nazaj na izhodišče. 33 pohodnikov iz treh enot VDC – ja (Šmihel, Trebnje in Bršljin) se je veselilo lepega dne in medsebojnega druženja.

Tekst in foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Letos občina Novo mesto obeležuje 660 letnico obstoja (7.4.1365 so bile takratnemu naselju podeljene mestne pravice).

V sodelovanju Planinskega društva Krka Novo mesto in Mestne občine Novo mesto smo se v sredo, 23.4.2025, zbrali na Glavnem trgu in se podali na večerni pohod na Trško goro. Skupina štirih pohodnikov je sledila markacijam po Jerebovi ulici, čez Ragov log in Ragovo ter mimo Krke, tovarne zdravil smo prišli do Sevnega. Po krajšem postanku smo nadaljevali z vzponom do vrha, do cerkve. Pri cerkvi Marijinega rojstva na Trški gori, ki se nahaja na nadmorski višini 428 m, smo občudovali zvezdnato nebo in Novo mesto s širšo okolico. Prižgali smo svetilke in se po Slakovi poti spustili do Sevnega. Čakala nas je samo še pot do Novega mesta, kjer smo se poslovili.

Vladka

Album

Na vrh

Prva sobota v aprilu je bila za člane Društva Mali princ namenjena za pohod na Šmohor. Pod vodstvom vodnikov PD Krka Novo mesto Marice, Diane in Grica, smo se ob 07.00 uri zbrali in se z avtobusom odpeljali proti Laškemu, kjer je bilo tudi izhodišče za na Šmohor, 784 m visoki vrh. Skupna pohodnikov se je zavzeto, a umirjeno podala na pot. Vreme nam je bilo naklonjeno in uživali smo v toplem pomladnem vremenu. Nekje na polovici poti smo se razdelili in prva skupina se je pod vodstvom Marice in Diane odpravila po lažji in krajši poti do Doma na Šmohorju. Druga polovica pa je pod vodstvom Grica zagrizla v hrib, ki je bil strm in na napihanem suhem listju nam je drselo. A smo zmogli vsi in uspešno prišli do makadamske poti, ki nas je po nekaj metrih pripeljala na Malič, ki ima 936 m. Na sedlu je vzletišče za jadralne padalce. Po krajšem počitku smo se obrnili proti Domu na Šmohorju in se pridružili preostalim članom. Pod starimi lipami smo si odpočili in najedli. Golaž s poletno nam je napolnil praznino v želodcih, saj smo malicali že pred nekaj urami. Avtobus nas je prišel iskat kar pod Dom in tako nam ni bilo treba peš v dolino. Na naslednji pohod se bomo odpravili vsi v enakih majicah, ki nam jih je razdelil Ferdo. Hvala Društvu Mali princ.

Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Leta 2007 smo v Kulturnem društvu Dvor prvič, s pohodom in spremljajočim programom, obudili spomin na ljudskega pisca in duhovnika Janeza Kmeta, ki je s svojim pisanjem in delom pustil neizbrisen pečat na Selih pri Ajdovcu, med tamkajšnjimi krajani in tudi širše. Težko življenje v povojnem obdobju, tako po materialni kot politični plati, je zaznamovalo bolj ali manj vsakogar. Duhovniki so bili še posebej na udaru, hkrati pa so nemočni opazovali probleme svojih župljanov. Rahločutnega Janeza Kmeta je vse to zelo bremenilo. Svoja opažanja, lastno nemoč in tegobe je izlil v črtice in povesti Dom pod Borštom in Nove brazde.
Pohod po poti Janeza Kmeta je postal in ostaja tradicionalen. 30. marca letos smo ga pripravili že 17-tič zapored z vmesno prekinitvijo zaradi vsem poznanih objektivnih razlogov. Vsako leto znova po materinskem dnevu združimo kulturo in šport ter obudimo spomin na Janeza Kmeta. Če smo prva leta privabili predvsem domačine, ki so želeli spoznati zgodbo domačega ljudskega pisca, se nam zadnja leta pridružujejo pohodniki iz različnih koncev Slovenije, ki jih zanimajo manj znane poti, kraji in ljudje.
Blizu šestdeset pohodnikov se je na prvo nedeljo po prehodu na poletni čas zbralo na štartu na Dvoru ob nogometnem igrišču. Dež je na srečo prenehal, je pa turobno megleno jutro verjetno marsikoga zadržalo doma. Že ob pripravi prvega pohoda smo se odločili, da ga izpeljemo v vsakem vremenu in tudi to tradicijo ohranjamo. Po izmenjavi jutranjih pozdravov in izrečeni dobrodošlici v imenu organizatorjev, Kulturnega društva Dvor in Planinske sekcije Dvor, smo se odpravili proti Vinkovemu vrhu po t.i. mlinarski poti. Po krajšem postanku, kjer smo novim udeležencem predstavili lokalne zanimivosti, med drugim tudi lokacijo keltskih prebivališč in grobišč, smo pot nadaljevali do cerkve in pokopališča na Selih pri Ajdovcu, kjer je deloval Janez Kmet. Tu smo si privoščili krajši postanek, čaj in pecivo sta po sorazmerno hitri hoji in vlažnem vremenu vsem prijala. Novi udeleženci so si z zanimanjem ogledali cerkev z župniščem in pokopališčem. Tudi sicer vedno znova spoznavamo, kako obiskovalci od drugod prej opazijo lokalne znamenitosti kot domačini. Mnogi so z zanimanjem fotografirali kozolce, stare in izstopajoče zidanice, zanimive domačije in s tem tudi nas opomnili, da velja to dediščino ohranjati za prihodnje generacije.
Preko Velikega Lipovca smo pot nadaljevali po gozdni cesti proti naši naslednji postojanki na Plešivici. Med potjo, ki v tem delu teče skozi gozd, kjer ni razgleda, pa je bilo več priložnosti za klepet, medsebojno spoznavanje in izmenjavo planinskih doživetij. V konjeniški koči na Plešivici nas je prijazno sprejel gospodar Toni in pohodnike povabil v zavetje doma. Okrepčali smo se s toplo malico, nato pa smo se odpravili še do razgledne točke, ki jo krasi lepo dodelana klop s čudovitim razgledom na dolino Krke. Mimo lovskega doma smo se po ustaljeni poti vrnili nazaj na Dvor.
Zadovoljni pohodniki, nova poznanstva, prijetna družba so vedno znova vzpodbuda organizatorjem, da nadaljujemo s pripravo pohoda vsako leto znova. Skozi 17 let se je izmenjalo že veliko udeležencev, tudi generacije se menjajo, uigrana ekipa organizatoric pa ostaja ves čas ista. Gotovo se ponovno zberemo naslednje leto, privabimo nove in stare pohodnike, vzpostavimo nove vezi, ohranjamo tradicijo in naše korenine.

Valerija Vidmar, KD Dvor in PS Dvor

Album

Na vrh

Krkini talenti leta so vzor odgovornosti in predanosti
Novo mesto, 26. marec 2025

V Krki smo na 19. srečanju s sponzoriranci izjemnim mladim posameznikom, uspešnim na športnem ali kulturnem področju, znova podelili naziv Krkin talent leta. Tokrat so ga prejeli Zala Kovaljev iz Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto, Mia Lavrih iz Golf kluba Grad Otočec Novo mesto, Lenart Mihalič iz Atletskega kluba Krka Novo mesto in Enej Rangus iz Moškega rokometnega kluba Krka. Plakete za športne oziroma kulturne dosežke je prejelo še 12 mladih članov društev in ustanov. Za dolgoletno uspešno delo in izjemen prispevek k razvoju in delovanju kluba, društva ali ustanove pa smo 13 mentorjem, trenerjem in predstavnikom klubov in društev podelili Krkine zahvale.

Album

Na vrh

Tudi letos smo se pridružili zaposlenim iz Krke na športnem dnevu. Razdelili smo se v dve skupini – smučarji in pohodniki. Smučarji so ostali v Kranjski Gori, pohodniki pa smo se odpeljali v Rateče in Planico. Iz Planice so peš nadaljevali do Planinskega doma Tamar. Druga skupina je avtobus zapustila na avtobusni postaji v Ratečah. Skozi vas in mimo potoka Trebiž smo sledili označeni poti in nadaljevali po makadamski cesti. Kolovoz nas je povabil k bivaku, kjer smo imeli krajši postanek, potem pa po stezi nadaljevali do vrha Peči. Po razgledu, fotografiranju in malici smo mimo opuščenega Doma na Tromeji sestopili do izhodišča. Z avtobusom smo se vrnili v Kranjsko Goro. Po kosilu je bil čas za podelitev medalj najboljšim tekmovalcem. Uživali smo v druženju, dobri hrani in toplemu soncu.

Diana

Album

Na vrh

Sive, deževne dni je pregnal norčavi Pust. Takoj naslednji dan, na pepelnično sredo, 5. marca, smo se odločili za akcijo. Z Alenko Sajevic, našo današnjo vodičko, in Marico Praznik iz PD Krka smo se dogovorile, da prehodimo del mednarodne pešpoti »Vranov let«. Pot nas je vodila ob desnem bregu dolenjske lepotice reke Krke.
Pohod smo pričeli pri nekdanji žagi v Soteski. Ker je bil teren še razmeroma namočen smo se, namesto poti tik ob reki Krki, odločili za kolovozno gozdno pot nekaj metrov višje. Pot je bila nezahtevna, razmeroma ravna, zato smo uživali ob pogledu na žuborenje reke Krke, ob poti so nas pozdravljali zvončki, nase so opozarjale tudi številne ptice s svojim petjem. V vasi Podgozd smo se sprehodili mimo lepo urejenih domačij in ohranjenih kozolcev in nadaljevali do Dvora. Alenka je poskrbela, da so za našo skupino odprli razstavišče v stavbi Lončarija, kjer smo si ogledali interaktivno predstavitev območja natura 2000 in celoten prenovljen kompleks Auspergove železarne. Uporabnikom je prijazna gostiteljica pripravila tudi kokice in jih povabila na kavico ali sok v prihodnosti, ko bodo uredili tudi lokal. Zagotovo pridemo!
Ostalo nam je še toliko prostega časa, da smo v miru pojedli malico iz nahrbtnika, poklepetali, naredili še skupinsko fotografijo in naredili plan za prihodnji pohod.
Pohoda se je udeležilo skupno 35 pohodnikov iz vseh treh enot VDC-ja, iz Bršljina, Šmihela in Trebnjega. Hvala vodički Alenki Sajevic, da nas je vodila po tako lepi poti naše dežele in se dogovorila tudi za ogled železarne, hvala Marici za organizacijo in strokovno vodenje in upokojenima sodelavkama Mariji in Boži za pomoč pri spremljanju in vodenju uporabnikov.

Tekst in foto:
Melita Jarc

Album

Na vrh

Odbor za varstvo gorske narave Meddruštvenega odbora planinskih društev Dolenjske in Bele krajine je v soboto, 1.marca 2025, uspešno izvedel že 18 usposabljanje za GORSKE STRAŽARJE v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih. Udeležilo se ga je 21 planincev iz 10 planinskih društev.
Predavatelji so bili prof. Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, Andrejka Škedelj Petrič, univ. dipl. ing. geologije, Matej Simčič, univ. dipl. geograf, oba iz Zavoda RS za varstvo narave Območna enota Novo mesto, vodja pa, kot do sedaj na vseh izobraževanjih, prof. razrednega pouka Rozalija F. Skobe iz Planinskega društva Krka Novo mesto. Izobraževanje je potekalo v lepi učni sobi, v kateri so moderni pogoji za delo. Planinsko društvo Krka Novo mesto nam je omogočilo brezplačno uporabo učilnice, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Za prehrano pa je poskrbelo Gostinstvo Mrhar. Ker je bila pustna sobota, tudi krofi niso manjkali.
Udeleženci so pri predavanjih aktivno sodelovali, kar pomeni, da so bila predavanja kvalitetna in so udeležence dobro animirali. Predavatelje so nagradili z močnim aplavzom. Drugi del usposabljanja bomo izvedli 19. aprila 2025 z naravovarstveno ekskurzijo v Posavsko hribovje na 910 m visok Kopitnik v botanično zanimivo območje Nature 2000. Povabili bomo tudi stare GS in VGN ter ljubitelje narave našega Meddruštvenega odbora, da bomo tako bolj svečano sprejeli medse nove GS. Ekskurzijo bo strokovno vodil prof. Dušan Klenovšek.
Zapisala vodja izobraževanja Rozalija Skobe

Album

Na vrh

Že enaintridesetič je bil letos v organizaciji Planinsko društvo Polž Višnja gora organiziralo pohod po Jurčičevi poti, ki je tradicionalno vsako prvo soboto v marcu, najbližje datumu Jurčičevemu rojstnem dnevu. Planinci Planinskega društva Krka smo se ga udeležili že tridesetič. Ne najboljša vremenska napoved pa je marsikaterega pohodnika odvrnila od lepega pohoda.

V soboto 1. marca nas je z vlakom odšlo proti Višnji Gori 26 prijavljenih pohodnikov, seveda smo se že na začetni postaji srečali še z množico ne prijavljenih članov. O opravljenih formalnostih smo v manjših skupinah začeli s pohodom.,

Pohod je potekal na relaciji Višnja Gora, skoz mestno jedro, razvaline gradu in naprej do Pristave ker smo imeli krajši postanek. Pohod smo nadaljevali do Zavrtače , Polževega , od koder je bil zadnji vzpon do cerkvice sv. Duha. Sledil je še spust po podolševski planoti mimo razvalin gradu Slemenice da Muljave. Tu smo imeli dovolj časa za počitek in planinsko druženje. Prisostvovali smo bogatemu kulturnemu programu. Še posebej je bil zanimiv govor slavnostnega govorca Martina Goloba ki prekrasno Jurčičevega Krjavlja povezal s sedanjostjo , dobroto človeka in narodno zavestjo.

Polni lepih doživetji smo še sprehodili do železniške postaje Ivančna Gorica ker smo ob 14.52 imeli vlak za Novo Mesto. Tudi 20- minutna zamuda vlaka ni mogla pokvariti dobrega razpoloženja med planinci.

Anton Progar

Album

Na vrh

Zbudila sem se v turobno jutro, s pričakovanji, kaj lepega se bo zgodilo na današnji planinski turi ob morebitni kulturi. Saj je bil kulturni dan! Avtobus nas je odpeljal do izhodišča naše ture, naselja Podgrad pri Ljubljani. Ko smo se preobuli in pripravili, nam je dal Gric napotke glede hoje. Mlade planince je povabil v ospredje in nato smo prečkali cesto, šli skozi podvoz železniške proge in se pognali v hrib, za Gricem, seveda. Z mano je prvič hodila deklica Živa, stara 6 let, s katero sva se večji del poti pogovarjali. Vzpenjali smo se skozi redek gozd in kmalu prišli do točke, ko je strmina malo popustila. Ustavili smo se na mestu, ob informativni tabli, ki je opisovala in označevala mesto z državno mejo med Italijo in Nemčijo v času 2. svetovne vojne. Mejo je ločevala ograja z bodečo žico, ki je danes ni več, je pa na tem mestu simbolično postavljen bunker. Po počitku smo nadaljevali z zložno hojo po grebenu Kašeljskega hriba in po uri hoje dosegli Debni vrh (530 m), naš prvi cilj. Krajši počitek, žigosanje knjižic, majhno okrepčilo in plezanje na razgledni stolp, s katerega se je zaradi megle videlo bolj malo in že smo odhiteli naprej. Ob poti smo videli cvetoče zaplate z reso, to je prelep pomladanski grm, ki je še zdravilen po vrhu. Kmalu smo prišli do sedla Pri Pečarju, prečkali cesto in nadaljevali z vzponom v smeri Žagarskega vrha. Hodili smo krajši del po cesti in skozi gozd. Po uri hoje smo prispeli na Žagarski vrh (627 m) in si privoščili daljši počitek v Domu radioamaterjev. Malica iz nahrbtnika je teknila, kot se spodobi, naredili smo skupinsko fotografijo in se po krožni poti preko sedla Pri Pečarju spustili do potoka Besnica. Zanimiva pot mimo Knapovske drage, s prebujajočimi se kronicami in zvončki nas je popeljala do križišča poti z odcepom za Ostri vrh. Po počitku smo se povzpeli h kamnolomu mlinskih kamnov, zanimivemu spomeniku naše tehnične dediščine. V navpičnih pečinah iz drobnozrnatega kremenovega peščenjaka so mlinske kamne najverjetneje klesali že Rimljani, zagotovo pa je kamnolom že obratoval v 16. stoletju. Kamnolom so zaprli v začetku preteklega stoletja in strokovnjaki ocenjujejo, da so v njem izklesali nekaj tisoč mlinskih kamnov različnih velikosti. Po ogledu in fotografiranju smo pot nadaljevali na naš tretji vrh, Ostri vrh ali Osterberg, na katerem stojijo razvaline starega gradu, ki je bil po mnenju zgodovinarjev zgrajen pred okoli 800 do 1000 leti. Na vrhu nas je pričakalo toplo sonce in po krajšem počitku na sončku smo se spustili proti Podgradu, kjer nas je čakal avtobus. Pred odhodom domov smo se okrepčali v Gostilni Pecelj. Med potovanjem proti domu smo imeli še krajši kulturni program, kot se za kulturni praznik spodobi, katerega je pripravila Diana. V Trebnjem sem se poslovila še od nove prijateljice Žive in utrujena zadremala v očkovem naročju. Preživela sem lep dan, poln novih dogodivščin in spoznanj o naši lepi deželi in želim si le, da bi jih v društvu še dolgo pripravljali za nas.

Meggie Kunčič, Osnovna šola Grm

Album

Na vrh

Zadnji petek v januarju nas je zvabil na pohod – prvi v tem letu. S kombiji in avtomobili se nas je na izhodišče v Stranski vasi pripeljalo kar 39 – iz enot Bršljin, Šmihel in Trebnje. Ime Stranska vas pri Žužemberku dobesedno pomeni »vas na strani pri Žužemberku« in izhaja iz slovenske besede stran, ki se nanaša na lokacijo naselja na pobočju hriba. Iz vasi je lep pogled na grad Žužemberk in baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Mi smo sledili markirani poti E6, ki nas je po makadamski cesti pripeljala v gozd. Po kolovozu smo se počasi vzpenjali, ko pa so markacije zavile levo, smo mi nadaljevali desno, do jase, kjer stoji Lovska koča Komanca. Razveselili smo se klopi in miz, ki so nam nudile prostor za počitek in malico. Po prijetnem klepetu smo zapustili jaso in po krožni poti sestopili na izhodišče – zadovoljni, da nam je uspelo lepo potepanje.

Diana

Album

Na vrh

Snežnik je kraška planota, iz katere kot najvišja točka štrli Veliki Snežnik. Je najvišji vrh Slovenije izven Alpskega sveta. Pozimi nam zna pričarati pravo zimsko pravljico. A le, če je pravi čas za pravljice.
V petek je bil lep pomladni dan, še v soboto zjutraj je visel nad našim mestom zadnji krajec. Ko se peljemo proti Ljubljani, pa se začne oblačiti, proti Postojni pa se pojavita še megla in rahlo rosenje. A le megla vztraja z nami do Sviščakov. Stara mama mi je rihtala vreme in obljubila, da vreme bo. Na Sviščakih ni snega, rezen nekaj malega ledu na cesti proti Grdi dragi. Iz drage se vzpnemo proti Malemu Snežniku in ko prečkamo cesto, se začenja sneg, ki nas razveseljuje do vrha. Pohodniškim užitkom se poleg megle pridruži še užiten jugozahodnik, ki nas premetava s sunki do 90 km/h. Dobro prezračeni se zatečemo v Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku. Po vročem čaju in ostalih dobrotah se odpravimo na vetrovno masažo pred kočo. Nataknemo si derezice in odhitimo do obračališča pod kočo. Tu se veter potolaži in nas spusti iz krempljev. Po makadamski cesti sestopimo do Planinskega doma na Sviščakih, kjer si privoščimo počitek. In fotografiranje brez strahu, da nam odnese zastave.

Gric
Foto: Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh

Ampak zares ne kar pohajkovanje! Vodnica Andreja Bartolj Bele je imela do potankosti izdelan pohodniški program.

Še v temi, ob 6.30, standardno izpred Tuša v Novem estu, smo z busom Prijatelj znani in neznani prijatelji krenili na ot v pričakovanju sončne napovedi za soboto, 18. 1. 2025. Ko smo zavili proti Sežani in nam je že pomežiknilo sonce, smo zvedeli, da bomo raziskovali italijansko stran in apoleoniko. Pri obelisku na Opčinah smo se dobro oblekli in zavili, saj nas je močna kraška burja na to opozorila, češ da nam je pripravila dober razgled. Po široki peščeni cesti, ki se blago spušča proti morju, smo se z vrha navduševali, kako se urja igra z valčki, jih zajema in z njimi drvi po morju kot s pajčolanom ... Med slikovitimi stenami na tej 5 km dolgi poti se burja umiri, mi pa občudujemo plezalne stene brez plezalcev. Vse je tako prvinsko, divje in sončno, ko se modrina z morja poljublja z nebesno nad nami ... Po sfaltni poti pa ne gremo dalje po krožni Napoleoniki, ampak krenemo skozi gozd k Marijinemu svetišču na Vejni. Tu je znamenita betonska cerkev iz enakostraničnih trikotnikov s svojo simbolno vlogo. Vedno smo jo le od daleč opazovali tam na Kraškem robu pri Kontovelu. Zdaj pa smo se znašli na njenem dvorišču in nas je od kipa sv. Antona skoraj odnašala nam nepoznana burja. Zato smo kar hitro vstopili v zgornjo cerkev in se poklonili Marijinemu brezmadežnemu srcu, kot se je aprila 1945 zaobljubil tedanji škof, če bo sv. Marija obvarovala Trst pred opustošenjem. V spodnji cerkvi pa smo
poleg razstavljenih jaslic obiskali kar sedem oltarjev, tudi slovenskega, posvečenega sv. Cirilu in Metodu in ga je v 60. letih 20. stoletja, ko je bila cerkev zgrajena in posvečena, izdelal Tone Kralj.

Pot smo nadaljevali proti morju, in sicer kar pogumno po bližnjici in stopnicah do gradu Miramare, ki se je pred nami dvigoval nad morjem, lep kot v filmu. Kako smo uživali na sončnem sprehodu ob morju pri neverjetnih 14 o C!
Potem nas je avtobus prepeljal v Sesljan. Od tu pa smo spet krenili po dobre 2 km
dolgi razgledni Rilkejevi poti proti Devinu. Avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke je nad
pokrajino in gostoljubjem kneginje Thurnove na Devinskem gradu okoli leta 1910
spesnil cikel 12 Devinskih elegij.

»... Angeli (pravijo) često ne vejo,
ali med živimi ali med mrtvimi hodijo.
Večni tok gre skozi obe kraljestvi in nosi
s seboj vse strasti in jih v obeh preglasi ...«

Tudi mi smo kot angeli zrli na to čudovito pokrajino, kjer je še vsaj 40 odstotkov slovenstva.

To je bilo naše potepanje nad Tržaškim zalivom. Za obisk gradov ni bilo časa in pohodniki imamo zares tudi druge cilje. Te pa smo zadovoljni in celo navdušeni popolnoma uresničili.

Ampak naša prisrčna vodnica Andreja nas ni pustila sitih samo hoje in čudovitih razgledov. Na slovenski strani se je obetalo domače kosilo: jota s pečenico in slastne palačinke pri Kekcu. Tudi tu na vrhu smo bili deležni čudovitih pogledov na Novo in staro Gorico z okolico.

V prijetnem klepetu, srečni, napolnjeni s soncem in hvaležni za tako popoln dan smo se po programu vodnice PD Krka Novo mesto vrnili v domače okolje. Izlet v neznano je bil božanski!

Breda Kramar

Album

Na vrh

Danes smo se odpravili od Solkana, čez Škabrijel na Sveto Goro, ki  je srednje zahtevna pot. Vodila nas je skozi čudovite gozdove in travnike. Pohod je odpiral čudovit razgled na dolino reke Soče in okoliške hribe. Vmes smo prečili rov, ki je del naše zgodovine in je nudil zelo zanimivo izkušnjo. Ko smo dosegli vrh, je bil pogled neverjeten in čudovit. Razgled  s Svete Gore je ponujal osupljiv pogled na okoliški svet, ki se razteza vse do obzorja, vidne pa so bile tudi Alpe ter kanček morja. Celoten pohod je bil poln dobrega vzdušja in lepe narave. Vodniki pa so vredni pohvale, saj so se dodatno potrudili za dobro počutje vseh udeležencev.

Neža Šašek
Dijakinja Srednje kemijske šole

Album

Na vrh