Mladi in še mlajši planinci smo se zbrali pred Tušem. Pozdravil nas je sonček. Planinska pot nas je vodila v skrivnostno Čičarijo, na meji s Hrvaško. Tam živijo Čiči in Brkini, kolikor jih je še ostalo. Težko življenje jih je razteplo po svetu. Avtobus je parkiral pred nekdanjo šolo. Kot večina ostalega, je tudi šola zapuščena. Sončno vreme nas je povedlo navzgor po asfaltu, v zaselek Zagrad. Tam smo zapustili asfalt, sprejela nas je narava s svojimi čari. Skozi gozd in pašnike smo se povzpeli na travnat vrh - Ostrič ali Žabnik. Z vrha je lep razgled na Snežnik, Gorski Kotar, Istro z Učko, Žbevnico, ter po drugih znanih in manj znanih hribih. Po daljšem počitku z malico smo nadaljevali pohajkovanje skozi pašnike v gozd. Mimo mogočnih dreves smo se povzpeli na Medvižico ali Veliki vrh. Vrh je skalnat, z razmetanimi balvani, kot da so se igrali velikani. Z vrha smo sestopili in se povzpeli na najvišji vrh slovenske Čičarije - Glavičorko ali Razsušico. Čakal nas je še zadnji vrh, Mala Plešivica. Z vrha je lep razgled na Primorje s tržaškim zalivom. Poslovili smo se od prelepih razgledov in se skozi Velika vrata izmuznili nazaj v Golac.

Gric

Album

Na vrh

Pohod iz Mirne gore na Sveti Peter je najdaljši pohod v uhi krajini, tako po kilometrih kot po stažu. Planinska skupina Dvor pri PD Krka pohod pripravlja že več kot četrt stoletja. Kljub starosti ali pa ravno zato postaja pohod vedno bolj privlačen za pohodnike od blizu in daleč, tako tiste v zrelih letih kot zelo mlade. Hoja in traili po neobljudenih območjih, še posebej po kočevskih gozdovih, kjer lažje kot mobilni signal zaznaš kakšno divjad ali slediš medvedovim stopinjam, je danes trend, ki privlači.
Letošnji pohod je potekal 21.4., na vremensko čudovit velikonočni ponedeljek. Na Mirni gori se je ob 7. uri zjutraj zbralo okrog 130 pohodnikov, ki so prispeli na izhodišče z organiziranim prevozom. Po skupinskem fotografiranju in zahvali vodji Planinske skupine Dvor Andreju Banku, ki je vodenje predal Martinu Fabjanu, smo se v večini kar hitro podali na pot. Pohodniki so se razdelili v več manjših skupin, ker vsak hodi po svojih zmožnostih. Z orientacijo ni bilo težav, saj so člani Planinske skupine Dvor dan pred pohodom vsa križišča natančno označili. Med potjo smo se okrepčali s čajem iz spremljevalnih vozil. Prvi so na vrh Sv.Petra prispeli že pred 11.uro, ostali pa nekje do 13.ure. Na vrhu je pohodnike pričakala odlična malica in hladna pijača, ki se je ob toplem vremenu in dolgi hoji še posebej prilegla. Poleg pohodnikov iz trase pohoda je bilo veliko ostalih obiskovalcev, ki so prišli na vrh iz bližnjih izhodišč- Bistvo tovrstnih množičnih pohodov je tudi druženje, ki je na Svetem Petru tudi tradicionalno prijetno ne samo ob tovrstnih pohodih, ampak vsako nedeljo, ko člani Planinske skupine Dvor gostoljubno sprejemajo obiskovalce v svoje zavetišče. Nekateri so si naužili razgledov še z vzponom na lepo in varno obnovljen razgledni stolp. Za spust v dolino so se pohodniki odločali vsak po svoje, večina po križevem potu na Podgozd in potem na Dvor, nekateri na Lašče, od koder je zjutraj tudi peljal avtobus, nekaj pa tudi v Podhosto.
Velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter ostaja zanimiv in privlačen za vse okuse. Gre za neke vrste mini pohod po medvedovih stopinjah, ki v dvakratni dolžini sledi po drugem koncu kočevskih gozdov. Za nekatere je to tekmovanje s prijatelji, za druge preizkus lastnih zmožnosti ali trening za daljše pohode, za večino pa priložnost, da srečajo stare znance in spoznajo nove. Pohod je ravno prav dolg, da lahko pokramljaš z ostalimi pohodniki, opazuješ neokrnjeno naravo, poslušaš ptičje petje in zvok gozda. Prav to je tisto, kar nas bogati, kar nas ohranja ljudi, zato moramo to ceniti in negovati za bodoče rodove. Lepo je videti veliko število mladih na pohodu, zato se za ohranjanje velikonočnega pohoda ni bati.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Drago Zupančič, Martin Fabjan
Člani PS Dvor – PD Krka

Album

Na vrh

Za prvo naravovarstveno ekskurzijo v letu 2025 smo na zadnjem zboru načelnikov OVGN, varuhov gorske narave in gorskih stražarjev v MDO PD Dolenjske in Bele krajine izbrali 910 m visok Kopitnik v Posavskem hribovju. Ker je bila ekskurzija tudi drugi del usposabljanja za gorske stražarje, je bila zanje obvezna. Kot vsako leto pa smo udeležence usposabljanja počastili s svojo udeležbo in vzpodbudo tudi stari gorski stražarji.
Na pot smo se podali 19.4.2025 z avtobusom iz Novega mesta preko Škocjana, Bučke, Sevnice in Zidanega Mosta, Rimskih Toplic skozi vas Turje v zaselek Gore. Tam so nas pričakali planinci, ki so se pripeljali z lastnim prevozom iz Ljubljane. Naš avtobus pa bi bil polno zaseden, če ne bi 3 zboleli. Skupaj nas je bilo tako 29.
Kopitnik je prepaden vrh, ki se nahaja severno od Zidanega Mosta in južno od Rimskih Toplic. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico, je bil lep razgled na okoliško hribovje, saj je bilo lepo sončno vreme. Vrh je v obliki konjske podkve po kateri je dobil ime. Na pobočju Kopitnika smo pod vodstvom strokovnega vodje ekskurzije prof. Dušana Klenovška opazovali bogato ilirsko floro s posameznimi alpskimi vrstami. Občudovali smo bukov gozd, črne bore in tise. Spoznali smo tudi rastline kopitnik, Seelosov sršaj, navdušila pa nas je kraljevska roža -Blagajev volčin, katerega so nekateri videli prvič. Je edina roža, ki ima spomenik v Polhovem Gradcu. Seveda smo spoznali tudi zgodbo, zakaj se imenuje tudi kraljeva roža. Ker smo se gibali v območju Natura 2000, smo se pogovarjali tudi o spoštovanju do narave in o problemih, ki so trenutno pri nas najbolj pereči.
Pri koči na Kopitniku smo svečano podelili značke in izkaznice novim 18 tim gorskim stražarjem, trije so namreč zboleli in se bodo udeležili naše naslednje naravovarstvene ekskurzije. Po skupinskem kosilu in obveznem fotografiranju smo se napotili proti avtobusu. Bili smo iz 9 planinskih društev, se med seboj spoznali in spletli nova prijateljstva. Predvsem smo si obljubili, da se bomo še srečali na kakšni podobni akciji.

Zapisala, vodja ekskurzije Rozi Skobe

Album

Na vrh

S soncem obsijano in ptičjim pevskim zborom nas je petkovo jutro pričakalo na parkirišču v Malem Slatniku. Ga. Vida Zupančič Yebuah se je prijazno odzvala povabilu in nam predstavila družino Mach in Društvo Machova dediščina. Po predstavitvi pa smo se odpravili po shojeni stezi, ki je označena z rumenimi metulji. V Slatenskem studencu so se ogledovale glavate vrbe, izviri studenčkov so glasno žuboreli, nad vsem pa je bdel okamneli čuvaj Kržjačan. Po krajšem počitku ob lovski preži smo mimo glavatega gabra prišli do sotočja treh studencev, kjer smo imeli daljši postanek. Po malici je Marica uporabnikom razdelila praktične nagrade - za njihovo včlanitev v društvo. Lepo je bilo videti, kako so se razveselili. Nadaljevali smo do pokopališča in obiskali Machov grob, se mimo njihove nekdanje graščine spustili med njive in opazovali domačine pri sajenju krompirja. Mimo Škratovega ušesa in Palčkovega gradu smo prišli nazaj na izhodišče. 33 pohodnikov iz treh enot VDC – ja (Šmihel, Trebnje in Bršljin) se je veselilo lepega dne in medsebojnega druženja.

Tekst in foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Letos občina Novo mesto obeležuje 660 letnico obstoja (7.4.1365 so bile takratnemu naselju podeljene mestne pravice).

V sodelovanju Planinskega društva Krka Novo mesto in Mestne občine Novo mesto smo se v sredo, 23.4.2025, zbrali na Glavnem trgu in se podali na večerni pohod na Trško goro. Skupina štirih pohodnikov je sledila markacijam po Jerebovi ulici, čez Ragov log in Ragovo ter mimo Krke, tovarne zdravil smo prišli do Sevnega. Po krajšem postanku smo nadaljevali z vzponom do vrha, do cerkve. Pri cerkvi Marijinega rojstva na Trški gori, ki se nahaja na nadmorski višini 428 m, smo občudovali zvezdnato nebo in Novo mesto s širšo okolico. Prižgali smo svetilke in se po Slakovi poti spustili do Sevnega. Čakala nas je samo še pot do Novega mesta, kjer smo se poslovili.

Vladka

Album

Na vrh

Prva sobota v aprilu je bila za člane Društva Mali princ namenjena za pohod na Šmohor. Pod vodstvom vodnikov PD Krka Novo mesto Marice, Diane in Grica, smo se ob 07.00 uri zbrali in se z avtobusom odpeljali proti Laškemu, kjer je bilo tudi izhodišče za na Šmohor, 784 m visoki vrh. Skupna pohodnikov se je zavzeto, a umirjeno podala na pot. Vreme nam je bilo naklonjeno in uživali smo v toplem pomladnem vremenu. Nekje na polovici poti smo se razdelili in prva skupina se je pod vodstvom Marice in Diane odpravila po lažji in krajši poti do Doma na Šmohorju. Druga polovica pa je pod vodstvom Grica zagrizla v hrib, ki je bil strm in na napihanem suhem listju nam je drselo. A smo zmogli vsi in uspešno prišli do makadamske poti, ki nas je po nekaj metrih pripeljala na Malič, ki ima 936 m. Na sedlu je vzletišče za jadralne padalce. Po krajšem počitku smo se obrnili proti Domu na Šmohorju in se pridružili preostalim članom. Pod starimi lipami smo si odpočili in najedli. Golaž s poletno nam je napolnil praznino v želodcih, saj smo malicali že pred nekaj urami. Avtobus nas je prišel iskat kar pod Dom in tako nam ni bilo treba peš v dolino. Na naslednji pohod se bomo odpravili vsi v enakih majicah, ki nam jih je razdelil Ferdo. Hvala Društvu Mali princ.

Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Leta 2007 smo v Kulturnem društvu Dvor prvič, s pohodom in spremljajočim programom, obudili spomin na ljudskega pisca in duhovnika Janeza Kmeta, ki je s svojim pisanjem in delom pustil neizbrisen pečat na Selih pri Ajdovcu, med tamkajšnjimi krajani in tudi širše. Težko življenje v povojnem obdobju, tako po materialni kot politični plati, je zaznamovalo bolj ali manj vsakogar. Duhovniki so bili še posebej na udaru, hkrati pa so nemočni opazovali probleme svojih župljanov. Rahločutnega Janeza Kmeta je vse to zelo bremenilo. Svoja opažanja, lastno nemoč in tegobe je izlil v črtice in povesti Dom pod Borštom in Nove brazde.
Pohod po poti Janeza Kmeta je postal in ostaja tradicionalen. 30. marca letos smo ga pripravili že 17-tič zapored z vmesno prekinitvijo zaradi vsem poznanih objektivnih razlogov. Vsako leto znova po materinskem dnevu združimo kulturo in šport ter obudimo spomin na Janeza Kmeta. Če smo prva leta privabili predvsem domačine, ki so želeli spoznati zgodbo domačega ljudskega pisca, se nam zadnja leta pridružujejo pohodniki iz različnih koncev Slovenije, ki jih zanimajo manj znane poti, kraji in ljudje.
Blizu šestdeset pohodnikov se je na prvo nedeljo po prehodu na poletni čas zbralo na štartu na Dvoru ob nogometnem igrišču. Dež je na srečo prenehal, je pa turobno megleno jutro verjetno marsikoga zadržalo doma. Že ob pripravi prvega pohoda smo se odločili, da ga izpeljemo v vsakem vremenu in tudi to tradicijo ohranjamo. Po izmenjavi jutranjih pozdravov in izrečeni dobrodošlici v imenu organizatorjev, Kulturnega društva Dvor in Planinske sekcije Dvor, smo se odpravili proti Vinkovemu vrhu po t.i. mlinarski poti. Po krajšem postanku, kjer smo novim udeležencem predstavili lokalne zanimivosti, med drugim tudi lokacijo keltskih prebivališč in grobišč, smo pot nadaljevali do cerkve in pokopališča na Selih pri Ajdovcu, kjer je deloval Janez Kmet. Tu smo si privoščili krajši postanek, čaj in pecivo sta po sorazmerno hitri hoji in vlažnem vremenu vsem prijala. Novi udeleženci so si z zanimanjem ogledali cerkev z župniščem in pokopališčem. Tudi sicer vedno znova spoznavamo, kako obiskovalci od drugod prej opazijo lokalne znamenitosti kot domačini. Mnogi so z zanimanjem fotografirali kozolce, stare in izstopajoče zidanice, zanimive domačije in s tem tudi nas opomnili, da velja to dediščino ohranjati za prihodnje generacije.
Preko Velikega Lipovca smo pot nadaljevali po gozdni cesti proti naši naslednji postojanki na Plešivici. Med potjo, ki v tem delu teče skozi gozd, kjer ni razgleda, pa je bilo več priložnosti za klepet, medsebojno spoznavanje in izmenjavo planinskih doživetij. V konjeniški koči na Plešivici nas je prijazno sprejel gospodar Toni in pohodnike povabil v zavetje doma. Okrepčali smo se s toplo malico, nato pa smo se odpravili še do razgledne točke, ki jo krasi lepo dodelana klop s čudovitim razgledom na dolino Krke. Mimo lovskega doma smo se po ustaljeni poti vrnili nazaj na Dvor.
Zadovoljni pohodniki, nova poznanstva, prijetna družba so vedno znova vzpodbuda organizatorjem, da nadaljujemo s pripravo pohoda vsako leto znova. Skozi 17 let se je izmenjalo že veliko udeležencev, tudi generacije se menjajo, uigrana ekipa organizatoric pa ostaja ves čas ista. Gotovo se ponovno zberemo naslednje leto, privabimo nove in stare pohodnike, vzpostavimo nove vezi, ohranjamo tradicijo in naše korenine.

Valerija Vidmar, KD Dvor in PS Dvor

Album

Na vrh

Krkini talenti leta so vzor odgovornosti in predanosti
Novo mesto, 26. marec 2025

V Krki smo na 19. srečanju s sponzoriranci izjemnim mladim posameznikom, uspešnim na športnem ali kulturnem področju, znova podelili naziv Krkin talent leta. Tokrat so ga prejeli Zala Kovaljev iz Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto, Mia Lavrih iz Golf kluba Grad Otočec Novo mesto, Lenart Mihalič iz Atletskega kluba Krka Novo mesto in Enej Rangus iz Moškega rokometnega kluba Krka. Plakete za športne oziroma kulturne dosežke je prejelo še 12 mladih članov društev in ustanov. Za dolgoletno uspešno delo in izjemen prispevek k razvoju in delovanju kluba, društva ali ustanove pa smo 13 mentorjem, trenerjem in predstavnikom klubov in društev podelili Krkine zahvale.

Album

Na vrh

Tudi letos smo se pridružili zaposlenim iz Krke na športnem dnevu. Razdelili smo se v dve skupini – smučarji in pohodniki. Smučarji so ostali v Kranjski Gori, pohodniki pa smo se odpeljali v Rateče in Planico. Iz Planice so peš nadaljevali do Planinskega doma Tamar. Druga skupina je avtobus zapustila na avtobusni postaji v Ratečah. Skozi vas in mimo potoka Trebiž smo sledili označeni poti in nadaljevali po makadamski cesti. Kolovoz nas je povabil k bivaku, kjer smo imeli krajši postanek, potem pa po stezi nadaljevali do vrha Peči. Po razgledu, fotografiranju in malici smo mimo opuščenega Doma na Tromeji sestopili do izhodišča. Z avtobusom smo se vrnili v Kranjsko Goro. Po kosilu je bil čas za podelitev medalj najboljšim tekmovalcem. Uživali smo v druženju, dobri hrani in toplemu soncu.

Diana

Album

Na vrh

Sive, deževne dni je pregnal norčavi Pust. Takoj naslednji dan, na pepelnično sredo, 5. marca, smo se odločili za akcijo. Z Alenko Sajevic, našo današnjo vodičko, in Marico Praznik iz PD Krka smo se dogovorile, da prehodimo del mednarodne pešpoti »Vranov let«. Pot nas je vodila ob desnem bregu dolenjske lepotice reke Krke.
Pohod smo pričeli pri nekdanji žagi v Soteski. Ker je bil teren še razmeroma namočen smo se, namesto poti tik ob reki Krki, odločili za kolovozno gozdno pot nekaj metrov višje. Pot je bila nezahtevna, razmeroma ravna, zato smo uživali ob pogledu na žuborenje reke Krke, ob poti so nas pozdravljali zvončki, nase so opozarjale tudi številne ptice s svojim petjem. V vasi Podgozd smo se sprehodili mimo lepo urejenih domačij in ohranjenih kozolcev in nadaljevali do Dvora. Alenka je poskrbela, da so za našo skupino odprli razstavišče v stavbi Lončarija, kjer smo si ogledali interaktivno predstavitev območja natura 2000 in celoten prenovljen kompleks Auspergove železarne. Uporabnikom je prijazna gostiteljica pripravila tudi kokice in jih povabila na kavico ali sok v prihodnosti, ko bodo uredili tudi lokal. Zagotovo pridemo!
Ostalo nam je še toliko prostega časa, da smo v miru pojedli malico iz nahrbtnika, poklepetali, naredili še skupinsko fotografijo in naredili plan za prihodnji pohod.
Pohoda se je udeležilo skupno 35 pohodnikov iz vseh treh enot VDC-ja, iz Bršljina, Šmihela in Trebnjega. Hvala vodički Alenki Sajevic, da nas je vodila po tako lepi poti naše dežele in se dogovorila tudi za ogled železarne, hvala Marici za organizacijo in strokovno vodenje in upokojenima sodelavkama Mariji in Boži za pomoč pri spremljanju in vodenju uporabnikov.

Tekst in foto:
Melita Jarc

Album

Na vrh

Odbor za varstvo gorske narave Meddruštvenega odbora planinskih društev Dolenjske in Bele krajine je v soboto, 1.marca 2025, uspešno izvedel že 18 usposabljanje za GORSKE STRAŽARJE v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih. Udeležilo se ga je 21 planincev iz 10 planinskih društev.
Predavatelji so bili prof. Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, Andrejka Škedelj Petrič, univ. dipl. ing. geologije, Matej Simčič, univ. dipl. geograf, oba iz Zavoda RS za varstvo narave Območna enota Novo mesto, vodja pa, kot do sedaj na vseh izobraževanjih, prof. razrednega pouka Rozalija F. Skobe iz Planinskega društva Krka Novo mesto. Izobraževanje je potekalo v lepi učni sobi, v kateri so moderni pogoji za delo. Planinsko društvo Krka Novo mesto nam je omogočilo brezplačno uporabo učilnice, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Za prehrano pa je poskrbelo Gostinstvo Mrhar. Ker je bila pustna sobota, tudi krofi niso manjkali.
Udeleženci so pri predavanjih aktivno sodelovali, kar pomeni, da so bila predavanja kvalitetna in so udeležence dobro animirali. Predavatelje so nagradili z močnim aplavzom. Drugi del usposabljanja bomo izvedli 19. aprila 2025 z naravovarstveno ekskurzijo v Posavsko hribovje na 910 m visok Kopitnik v botanično zanimivo območje Nature 2000. Povabili bomo tudi stare GS in VGN ter ljubitelje narave našega Meddruštvenega odbora, da bomo tako bolj svečano sprejeli medse nove GS. Ekskurzijo bo strokovno vodil prof. Dušan Klenovšek.
Zapisala vodja izobraževanja Rozalija Skobe

Album

Na vrh

Že enaintridesetič je bil letos v organizaciji Planinsko društvo Polž Višnja gora organiziralo pohod po Jurčičevi poti, ki je tradicionalno vsako prvo soboto v marcu, najbližje datumu Jurčičevemu rojstnem dnevu. Planinci Planinskega društva Krka smo se ga udeležili že tridesetič. Ne najboljša vremenska napoved pa je marsikaterega pohodnika odvrnila od lepega pohoda.

V soboto 1. marca nas je z vlakom odšlo proti Višnji Gori 26 prijavljenih pohodnikov, seveda smo se že na začetni postaji srečali še z množico ne prijavljenih članov. O opravljenih formalnostih smo v manjših skupinah začeli s pohodom.,

Pohod je potekal na relaciji Višnja Gora, skoz mestno jedro, razvaline gradu in naprej do Pristave ker smo imeli krajši postanek. Pohod smo nadaljevali do Zavrtače , Polževega , od koder je bil zadnji vzpon do cerkvice sv. Duha. Sledil je še spust po podolševski planoti mimo razvalin gradu Slemenice da Muljave. Tu smo imeli dovolj časa za počitek in planinsko druženje. Prisostvovali smo bogatemu kulturnemu programu. Še posebej je bil zanimiv govor slavnostnega govorca Martina Goloba ki prekrasno Jurčičevega Krjavlja povezal s sedanjostjo , dobroto človeka in narodno zavestjo.

Polni lepih doživetji smo še sprehodili do železniške postaje Ivančna Gorica ker smo ob 14.52 imeli vlak za Novo Mesto. Tudi 20- minutna zamuda vlaka ni mogla pokvariti dobrega razpoloženja med planinci.

Anton Progar

Album

Na vrh

Zbudila sem se v turobno jutro, s pričakovanji, kaj lepega se bo zgodilo na današnji planinski turi ob morebitni kulturi. Saj je bil kulturni dan! Avtobus nas je odpeljal do izhodišča naše ture, naselja Podgrad pri Ljubljani. Ko smo se preobuli in pripravili, nam je dal Gric napotke glede hoje. Mlade planince je povabil v ospredje in nato smo prečkali cesto, šli skozi podvoz železniške proge in se pognali v hrib, za Gricem, seveda. Z mano je prvič hodila deklica Živa, stara 6 let, s katero sva se večji del poti pogovarjali. Vzpenjali smo se skozi redek gozd in kmalu prišli do točke, ko je strmina malo popustila. Ustavili smo se na mestu, ob informativni tabli, ki je opisovala in označevala mesto z državno mejo med Italijo in Nemčijo v času 2. svetovne vojne. Mejo je ločevala ograja z bodečo žico, ki je danes ni več, je pa na tem mestu simbolično postavljen bunker. Po počitku smo nadaljevali z zložno hojo po grebenu Kašeljskega hriba in po uri hoje dosegli Debni vrh (530 m), naš prvi cilj. Krajši počitek, žigosanje knjižic, majhno okrepčilo in plezanje na razgledni stolp, s katerega se je zaradi megle videlo bolj malo in že smo odhiteli naprej. Ob poti smo videli cvetoče zaplate z reso, to je prelep pomladanski grm, ki je še zdravilen po vrhu. Kmalu smo prišli do sedla Pri Pečarju, prečkali cesto in nadaljevali z vzponom v smeri Žagarskega vrha. Hodili smo krajši del po cesti in skozi gozd. Po uri hoje smo prispeli na Žagarski vrh (627 m) in si privoščili daljši počitek v Domu radioamaterjev. Malica iz nahrbtnika je teknila, kot se spodobi, naredili smo skupinsko fotografijo in se po krožni poti preko sedla Pri Pečarju spustili do potoka Besnica. Zanimiva pot mimo Knapovske drage, s prebujajočimi se kronicami in zvončki nas je popeljala do križišča poti z odcepom za Ostri vrh. Po počitku smo se povzpeli h kamnolomu mlinskih kamnov, zanimivemu spomeniku naše tehnične dediščine. V navpičnih pečinah iz drobnozrnatega kremenovega peščenjaka so mlinske kamne najverjetneje klesali že Rimljani, zagotovo pa je kamnolom že obratoval v 16. stoletju. Kamnolom so zaprli v začetku preteklega stoletja in strokovnjaki ocenjujejo, da so v njem izklesali nekaj tisoč mlinskih kamnov različnih velikosti. Po ogledu in fotografiranju smo pot nadaljevali na naš tretji vrh, Ostri vrh ali Osterberg, na katerem stojijo razvaline starega gradu, ki je bil po mnenju zgodovinarjev zgrajen pred okoli 800 do 1000 leti. Na vrhu nas je pričakalo toplo sonce in po krajšem počitku na sončku smo se spustili proti Podgradu, kjer nas je čakal avtobus. Pred odhodom domov smo se okrepčali v Gostilni Pecelj. Med potovanjem proti domu smo imeli še krajši kulturni program, kot se za kulturni praznik spodobi, katerega je pripravila Diana. V Trebnjem sem se poslovila še od nove prijateljice Žive in utrujena zadremala v očkovem naročju. Preživela sem lep dan, poln novih dogodivščin in spoznanj o naši lepi deželi in želim si le, da bi jih v društvu še dolgo pripravljali za nas.

Meggie Kunčič, Osnovna šola Grm

Album

Na vrh

Zadnji petek v januarju nas je zvabil na pohod – prvi v tem letu. S kombiji in avtomobili se nas je na izhodišče v Stranski vasi pripeljalo kar 39 – iz enot Bršljin, Šmihel in Trebnje. Ime Stranska vas pri Žužemberku dobesedno pomeni »vas na strani pri Žužemberku« in izhaja iz slovenske besede stran, ki se nanaša na lokacijo naselja na pobočju hriba. Iz vasi je lep pogled na grad Žužemberk in baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Mi smo sledili markirani poti E6, ki nas je po makadamski cesti pripeljala v gozd. Po kolovozu smo se počasi vzpenjali, ko pa so markacije zavile levo, smo mi nadaljevali desno, do jase, kjer stoji Lovska koča Komanca. Razveselili smo se klopi in miz, ki so nam nudile prostor za počitek in malico. Po prijetnem klepetu smo zapustili jaso in po krožni poti sestopili na izhodišče – zadovoljni, da nam je uspelo lepo potepanje.

Diana

Album

Na vrh

Snežnik je kraška planota, iz katere kot najvišja točka štrli Veliki Snežnik. Je najvišji vrh Slovenije izven Alpskega sveta. Pozimi nam zna pričarati pravo zimsko pravljico. A le, če je pravi čas za pravljice.
V petek je bil lep pomladni dan, še v soboto zjutraj je visel nad našim mestom zadnji krajec. Ko se peljemo proti Ljubljani, pa se začne oblačiti, proti Postojni pa se pojavita še megla in rahlo rosenje. A le megla vztraja z nami do Sviščakov. Stara mama mi je rihtala vreme in obljubila, da vreme bo. Na Sviščakih ni snega, rezen nekaj malega ledu na cesti proti Grdi dragi. Iz drage se vzpnemo proti Malemu Snežniku in ko prečkamo cesto, se začenja sneg, ki nas razveseljuje do vrha. Pohodniškim užitkom se poleg megle pridruži še užiten jugozahodnik, ki nas premetava s sunki do 90 km/h. Dobro prezračeni se zatečemo v Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku. Po vročem čaju in ostalih dobrotah se odpravimo na vetrovno masažo pred kočo. Nataknemo si derezice in odhitimo do obračališča pod kočo. Tu se veter potolaži in nas spusti iz krempljev. Po makadamski cesti sestopimo do Planinskega doma na Sviščakih, kjer si privoščimo počitek. In fotografiranje brez strahu, da nam odnese zastave.

Gric
Foto: Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh

Ampak zares ne kar pohajkovanje! Vodnica Andreja Bartolj Bele je imela do potankosti izdelan pohodniški program.

Še v temi, ob 6.30, standardno izpred Tuša v Novem estu, smo z busom Prijatelj znani in neznani prijatelji krenili na ot v pričakovanju sončne napovedi za soboto, 18. 1. 2025. Ko smo zavili proti Sežani in nam je že pomežiknilo sonce, smo zvedeli, da bomo raziskovali italijansko stran in apoleoniko. Pri obelisku na Opčinah smo se dobro oblekli in zavili, saj nas je močna kraška burja na to opozorila, češ da nam je pripravila dober razgled. Po široki peščeni cesti, ki se blago spušča proti morju, smo se z vrha navduševali, kako se urja igra z valčki, jih zajema in z njimi drvi po morju kot s pajčolanom ... Med slikovitimi stenami na tej 5 km dolgi poti se burja umiri, mi pa občudujemo plezalne stene brez plezalcev. Vse je tako prvinsko, divje in sončno, ko se modrina z morja poljublja z nebesno nad nami ... Po sfaltni poti pa ne gremo dalje po krožni Napoleoniki, ampak krenemo skozi gozd k Marijinemu svetišču na Vejni. Tu je znamenita betonska cerkev iz enakostraničnih trikotnikov s svojo simbolno vlogo. Vedno smo jo le od daleč opazovali tam na Kraškem robu pri Kontovelu. Zdaj pa smo se znašli na njenem dvorišču in nas je od kipa sv. Antona skoraj odnašala nam nepoznana burja. Zato smo kar hitro vstopili v zgornjo cerkev in se poklonili Marijinemu brezmadežnemu srcu, kot se je aprila 1945 zaobljubil tedanji škof, če bo sv. Marija obvarovala Trst pred opustošenjem. V spodnji cerkvi pa smo
poleg razstavljenih jaslic obiskali kar sedem oltarjev, tudi slovenskega, posvečenega sv. Cirilu in Metodu in ga je v 60. letih 20. stoletja, ko je bila cerkev zgrajena in posvečena, izdelal Tone Kralj.

Pot smo nadaljevali proti morju, in sicer kar pogumno po bližnjici in stopnicah do gradu Miramare, ki se je pred nami dvigoval nad morjem, lep kot v filmu. Kako smo uživali na sončnem sprehodu ob morju pri neverjetnih 14 o C!
Potem nas je avtobus prepeljal v Sesljan. Od tu pa smo spet krenili po dobre 2 km
dolgi razgledni Rilkejevi poti proti Devinu. Avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke je nad
pokrajino in gostoljubjem kneginje Thurnove na Devinskem gradu okoli leta 1910
spesnil cikel 12 Devinskih elegij.

»... Angeli (pravijo) često ne vejo,
ali med živimi ali med mrtvimi hodijo.
Večni tok gre skozi obe kraljestvi in nosi
s seboj vse strasti in jih v obeh preglasi ...«

Tudi mi smo kot angeli zrli na to čudovito pokrajino, kjer je še vsaj 40 odstotkov slovenstva.

To je bilo naše potepanje nad Tržaškim zalivom. Za obisk gradov ni bilo časa in pohodniki imamo zares tudi druge cilje. Te pa smo zadovoljni in celo navdušeni popolnoma uresničili.

Ampak naša prisrčna vodnica Andreja nas ni pustila sitih samo hoje in čudovitih razgledov. Na slovenski strani se je obetalo domače kosilo: jota s pečenico in slastne palačinke pri Kekcu. Tudi tu na vrhu smo bili deležni čudovitih pogledov na Novo in staro Gorico z okolico.

V prijetnem klepetu, srečni, napolnjeni s soncem in hvaležni za tako popoln dan smo se po programu vodnice PD Krka Novo mesto vrnili v domače okolje. Izlet v neznano je bil božanski!

Breda Kramar

Album

Na vrh

Danes smo se odpravili od Solkana, čez Škabrijel na Sveto Goro, ki  je srednje zahtevna pot. Vodila nas je skozi čudovite gozdove in travnike. Pohod je odpiral čudovit razgled na dolino reke Soče in okoliške hribe. Vmes smo prečili rov, ki je del naše zgodovine in je nudil zelo zanimivo izkušnjo. Ko smo dosegli vrh, je bil pogled neverjeten in čudovit. Razgled  s Svete Gore je ponujal osupljiv pogled na okoliški svet, ki se razteza vse do obzorja, vidne pa so bile tudi Alpe ter kanček morja. Celoten pohod je bil poln dobrega vzdušja in lepe narave. Vodniki pa so vredni pohvale, saj so se dodatno potrudili za dobro počutje vseh udeležencev.

Neža Šašek
Dijakinja Srednje kemijske šole

Album

Na vrh