Sobotno jutro, zadnje v mesecu septembru, ni bilo nič kaj jesensko, še manj pa ostali del dneva, ko je sonce prav prijetno grelo. Parkirni prostor v naselju Jugorje nad Gabrjem smo v še rahli meglici dodobra napolnili z avtomobili, saj smo od tu pohodniki organizirano krenili po markirani poti do našega Doma pri Gospodični.

Štiriinpetdeset pohodnikov, med njimi več kot trideset otrok, večina učencev Osnovne šole Stopiče in nekaj iz OŠ Brusnice ter drugih, se je v spremstvu mlajših sestricah in bratcih, svojih staršev in treh stopiških učiteljic odzvalo našemu povabilu, da bi sodelovali na otvoritvi ''gozdnih igralnic'', darilu Zavarovalnice Triglav ob pomoči MO Novo mesto in ob sodelovanju KS Gabrje.

Brez večjih težav so ob našem vodenju vsi pravočasno prišli na cilj. Nič čudnega, saj so bili to večinoma organizirani pohodniki z obeh OŠ, ki delujejo v okviru njihovih šolskih interesnih dejavnosti.

Na cilju sta jih nestrpno čakala predsednik našega društva v družbi maskote Kuža pazi in jih pozdravila ter čestitala za vzpon. Enkratno vzdušje je preplavilo prav vse prisotne na ploščadi pred domom, ko so se mladi pohodniki ob glasni Kekčevi pesmi povzpeli od izvira Gospodične po stopnicah na ploščad. Niso imeli radostnega obraza le oni, tudi spremljevalcem je spomin segel nazaj v njihova rosna mlada leta.

Večja skupina nastopajočih, že organiziranih pohodnikov iz Stopič, se je prisrčno predstavila s petimi priložnostnimi pesmimi ob spremljavi harmonikarjev Aleksa in Neže, za povrh pa smo prisluhnili še njeni solo skladbi. Tudi najstarejši obiskovalci Gorjancev se ne spomnijo podobnega nastopa ljubiteljskih glasbenikov, pa tako mladih!

Običajnim nagovorom predsednika Triglava PE Novo mesto, KS Gaberje in našega predsednika je sledilo formalno odprtje igral, popestreno pa s prikazom planinskih vozlov našega častnega predsednika in igro odbojke.

Najmlajši obiskovalci, ki bodo v prihodnje organizirano stopali tudi po Kekčevih stezicah, so prejeli simpatične majice, nastopajoči pa še priložnostno darilce, seveda pa je organizator vse lepo pogostil.

Tako enkratnega dogodka ne bi bilo brez marljive mentorice Brigite Prus in njenih sodelavk iz OŠ Stopiče. Tokratni pohod je bil že drugi v tem šolskem letu, ko je bila skupina Pohodnikov tudi organizirana. Obakrat so se starši zelo številčno odzvali povabilu in se pridružili svojim otrokom. Sodeč po njihovih pohvalnih odzivih in interesu, da se tudi oni organizirano vključijo v to tako koristno obliko rekreacije, druženja in še marsičesa, je realno pričakovati, da ta pobuda na OŠ Stopiče krepko rojeva sadove. Naj Kekčeva pesem nikoli ne zamre!

Foto: Zdravko Damjanović-Somy, T. Murgelj

Album

Na vrh

Izredno redki so dogodki na novomeškem Glavnem trgu, ki ga zapolnijo skoraj ''do zadnjega kotička'', kot je Dan brez avtomobila, zaključek vsakoletnega Tedna mobilnosti.
Štiriurna prireditev, na kateri je bila kot običajno pisana množica predstavnikov društev, zasebnih in javnih podjetij, zavodov in državnih organov, ki so na stojnicah predstavili svojo tematsko dejavnost, je najverjetneje presegla dosedanje število obiskovalcev.
Predstavili smo organiziranost našega društva, najmlajši so v likovni delavnici lahko risali Knafelčevo markacijo, še najbolj pa je mlade obiskovalce pritegnil praktični prikaz alpinistične opreme. Nihče od njih se ni ustrašil planinskega krsta, saj je njihovo zadnjo plat vrv le rahlo oplazila!
Muc Piko, maskota našega sponzorja Tovarne zdravil Krke d.d., je bil spet glavna atrakcija. Kako prisrčno so se najmlajši z njim stiskali, objemali, predvsem pa fotografirali. V tem živahnem vrvežu je nekajkrat za krajši čas postal ''brezrepi muc'', ambulanto je imel kar v bližnjem gostinskem lokalu. Tokrat je imel domiselni dar. Svojo risbo je veselo razdajal mladim likovnikom, da ga bodo lahko odeli v barve v šoli, vrtcu ali doma. Njihove spremljevalke smo razveselili z izvodi Planinskega vestnika. Čeravno je bila publikacija starejšega datuma, so jo z veseljem sprejele.
Žal so oskrbovanci iz VDC prišli na Glavni trg tik po odhodu mačkona na drugo prireditev, tako da skupinske skupne fotografija tokrat ni bilo. Bo pa naslednje leto zopet ta prireditev, na njej pa pohodniki iz VDC, muc Piko in predstavniki našega društva, kot smo si obljubili na skupinski fotografiji vseh izvajalcev!

Pripravil: Tone Murgelj
Foto: Zdravko Damjanovič, T. Murgelj

Album

Na vrh

Pohodniki VDC Novo mesto smo s PD Krka v okviru evropskega tedna mobilnosti v petek, 22.9.2023 prehodili krožno pot Preko novih brvi. Pohod smo začeli na Loki in nadaljevali ob reki Krki do Bršljina, kjer smo se združili pohodniki iz vseh treh enot (Šmihel, Bršljin in Trebnje). Skupaj smo se sprehodili ob Krki do viseče brvi v Irči vasi, kjer smo prečkali reko Krko in se skozi mestni gozd Portoval vračali nazaj do brvi v Kandiji in nato po Pugljevi ulici na Glavni trg.
Na Glavnem trgu smo se sprehodili mimo stojnic, kjer so policisti, gasilci, gozdarji, mažorete, športna društva in številni drugi predstavljali svoje programe, mi pa smo se zadržali pri stojnici Planinskega društva Krka.
Iz Glavnega trga je skupina iz Šmihela nadaljevala peš do VDC-ja v Šmihelu, skupini iz Trebnjega in Bršljina pa skozi Kettejev drevored do delavnic v Bršljinu.
Kljub neugodni vremenski napovedi smo imeli srečo z vremenom, zato so dežniki in pelerine ostali v naših nahrbtnikih, mi pa smo se vrnili s pohoda zadovoljni ker smo uživali v medsebojnem druženju in s telesno dejavnostjo tudi poskrbeli za svoje zdravje.
Pohoda se je udeležilo skupno 33 pohodnikov. Zahvaljujemo se g. Antonu Progarju iz PD Krka za vodenje in prostovoljki, naši upokojeni sodelavki Mariji Gričar, za pomoč pri spremstvu.

Zapisala: Melita Jarc

Album

Na vrh

Brez dvoma člani PD Polž zagnano nadaljujejo tradicijo v delu svojega društva, kar potrjuje tudi odlično organizirani ta pohod. Seveda pa še takšne priprave izzvenijo v prazno, če je organizator ''sami sebi namen'', oziroma bolje, da brez udeležencev ''ni'' takšnega dogodka.
Nekaj desetin pohodnikov pri bazenu v Višnji gori; med katerimi je bila tudi iz naša, je v prijetnem jutranjem hladu prisluhnilo pozdravu predsednika Aleša. Še zadnje ostanke rahlih meglic so posrkali sramežljivi sončni žarki, ki so potrdili napoved idealnega vremena. Imeli smo srečo, saj smo tokrat v popolnosti lahko občudovali obe značilnosti, po katerih se pohod imenuje. Slapova na izviru potoka Višnjici in drugi na izviru Kosce sta bila radoživa, ravno prav vodnata, kot namenska za naše vidne užitke. Na prvi občutek jesenskega jutra se mnogim že na Kuclju prijalo ''oluščiti'' še en sloj dolgih rokavov. Čudovit dan se je naredil, na spustu v dolino, še posebno po odličnem čaju, dodatku in sladkih dobrotah je že prijala senca krošenj.
Zaključek pohoda na gostinski ploščadi ob bazenu je tudi tokrat bil ''tisti pravi''. Nadvse prijazni gostitelji so tudi tokrat z odličnim okrepčilom, še posebno pa s svojim tako prisrčnim in neposrednim kramljanjem, potrdili, da se je v njihovo družbo resnično potrebno vračati! Pa saj so tudi oni tisti, ki nas obiskujejo na naših organiziranih dogodkih. Naj tako ostane, dragi prijatelji!

Tone Murgelj

Album

Na vrh

Srečanje krajanov in županov na najvišjem vrhu Suhe Krajine, Svetem Petru, kjer je tromeja občin Dolenjske Toplice, Kočevje in Žužemberk, je 10. septembra letos potekalo že devetnajstič zapored. Če se v osebnem življenju pogosto izogibamo štetju let in staranju, pa smo pri organizaciji dogodkov ponosni in veseli, da se ohranjajo in vedno znova pripravljajo nove generacije.
Planinska skupina Dvor, ki deluje pod okriljem Planiškega društva Krka Novo mesto, vsako leto znova drugo nedeljo v septembru pod pokroviteljstvom ene izmed treh mejnih občin pripravi srečanje njihovih občanov in županov. Letošnje srečanje je potekalo pod pokroviteljstvom občine Žužemberk.
Dogodek vedno znova privabi številne pohodnike, ki se povzpnejo na vrh po eni izmed treh smeri, Podgozda, Lašč, Soteske oz. Poturna. Tudi letos je bilo tako. Topliškim pohodnikom se je pri vzponu na vrh pridružil tudi župan. Številni, ki ne zmorejo pešpoti več v celoti, se pripeljejo bližje vrhu, da se lahko srečajo s prijatelji in znanci. Srečanje, kot tudi sicer najvišji vrh Suhe Krajine, pritegne številne pohodnike in obiskovalce iz širše regije. Sveti Peter je namreč vedno bolj priljubljena postojanka ne samo za pohodnike, ampak tudi za številne druge, saj je na tej točki res moč začutiti posebno atmosfero, prijetno prijateljsko vzdušje, ki napolni človeku baterije kot radi rečemo. Številni se v dolini bolj redko srečamo, ker se naše poti, napolnjene z obveznosti, ne križajo, na »Petru«, kot običajno rečemo pohodniki Svetemu Petru, pa se najdemo skupaj. Mnogim zato srečanje na Svetem Petru postaja telesna in duševna hrana, brez katere kar težko vzdržijo. Veliko zaslug za priljubljenost Svetega Petra imajo člani planinske skupine Dvor, ki zgledno skrbijo tako za poti do vrha, kot za zavetišče in okolico. Vsako leto poskrbijo za kakšno novo pridobitev. Letos so povsem na novo uredili sanitarije. Čaka ji še prenova razglednega stolpa, ki je trenutno zaprt. Ker bo to malo večji zalogaj za ekipo prostovoljcev, so župani složno ponudili podporo in pomoč, saj ohranjanje in razvoj planinske postojanke predstavlja pridobitev domačine, ki imajo na voljo prijetno rekreacijsko točko. Sveti Peter veliko pripomore tudi k širši promociji tega dela Dolenjske, saj se mnogi pripeljejo prav za to, da osvojijo vrh. Ko spoznajo gostoljubno zavetišče in njegove oskrbnike, se tudi vračajo in obiščejo še druge znamenitosti v okolici.
Letošnje srečanje krajanov in županov je minilo v prijetnem vzdušju. Svoje je dodalo še vreme, ki je bilo naravnost idealno za tovrstne dogodke. Oba župana in predstavnica občine Kočevje so izrazili pohvalo ekipi prostovoljcev Planinske skupine Dvor za razvoj planinske postojanke ter obljubili podporo nadaljnjemu delu. Seveda so bili navdušeni tudi nad velikim obiskom občanov iz vse treh občin. Druženje ob dobri hrani in pijači in prijetnem vzdušju je trajalo še pozno popoldan. Naslednje leto, ki bo za dan daljše od letošnjega in bo zato nekaj več časa, se gotovo ponovno snidemo, upamo, da že nekaj metrov više na prenovljenem razglednem stolpu.

Valerija Vidmar

Album

Na vrh

Naš vsakoletni pohod, s katerim se ob spominskem obeležju, posvečenem Vanji Furlanu, poklonimo spominu njemu in vsem našim pokojnim članom, so mnogi stalni udeleženci sprejeli kot nekakšno obvezo. Večina istih krene z enega ali drugega izhodišča, še celo vodniki so že kar nekaj let isti! Da pa le ni povsem ''isto'', pa se pohodnikom vsakič pridružijo kakšni novi obrazi, ki so seveda še bolj opazni na poti iz Novega mesta.
Kar nekaj zadnjih let je vreme prijazno z nami - v Žabji vasi je še jutranji hlad z bledimi sončnimi žarki, s kakšno rahlo meglico v kotlinah. Na robu gozda nad Šentjoštom je naša članica pohodnike tradicionalno povabila na ploščad svoje hiške in jih priložnostno pogostila. Nekateri so povabilo kar pričakovali, za nekatere je bilo znova presenečenje, še posebno za dve pohodnici, ki sta se nam pridružili prvič.
Pot po dolini potoka Klanfer je vedno mikavna tudi na pogled, hoja pa prijazna. Brata Brulc, solastnika obnovljenega mlina, kjer se markirana pot počasi ''postavlja'' pokonci, sta tudi tokrat na kratko pokramljala z znanci iz kolone. Tistih nekaj ''klančkov'' po gozdu in košenicah, je nekaterim hotelo ''pokazati zobe'', pa le niso uspeli. Skupina osemnajstih je pravočasno, tako kot tudi sedemnajst pohodnikov s parkirnega prostora na Jugorju (nad Gabrjem) prispela do Doma na Gospodični, kjer sta jim za ''korajžo'' čestitala podžupan MO Novo mesto in predsednik društva. Mnogi ljubitelji narave so se povzpeli na Gospodično neorganizirano; klopi na ploščadi so bile polne udeležencev dogodka.
Pozdravna nagovora predsednika in podžupana je vsebinsko dopolnil častni predsednik z orisom našega prenovljenega doma. V priložnostnem programu smo prisluhnili podrobnostim o Vanji; njegovih alpinističnih podvigih in žal prekratkem življenju.
Tradicija je, da po končanem programu pohodniki obiščejo Miklavž ali pa Trdinov vrh in tudi tokrat se ji nismo izneverili.

Pripravil: T. Murgelj
Fotografije: T. Murgelj, Z. Damjanovič

Album

Na vrh

Muhasto vreme nam je preprečilo že nekaj planiranih pohodov, a za današnji- junijski pohod nam je bilo vreme naklonjeno. Marica Praznik iz PD Krka je za nas izbrala pot ob reki Krki preko obeh brvi.

Pohod smo začeli pohodniki iz enote NM II iz Bršljina, pohodniki iz NM I pa iz Šmihela. Dobili smo se na Loki, kjer nam je Marica predstavila današnjo turo in obrazložila da ima Novo mesto 7 gričev in 7 mostov.

Od Loke smo se po prijetni sprehajalni poti povzpeli mimo Šanc na Kapiteljski hrib, ki je bil z 204 m/nm najvišja točka pohoda in naprej po ulici Breg do Kandijskega mosta. Po Pugljevi ulici smo mimo spominskega obeležja Alojza Knafeljca (avtorja planinske markacije bela pika z rdečo obrobo) prišli do brvi preko Krke. Pot nas je nato ob Krki vodila v Portoval, kjer smo si v senci tega prijetnega mestnega parka vzeli čas za malico. Nadaljevali smo po lepi, novi sprehajalni poti do Irče vasi in po brvi ponovno prečkali reko Krko v Lastovče. Od tu pa je bilo le še nekaj korakov do Bršljina, kjer se je poslovila naša bršljinska ekipa, Šmihelčani pa so nadaljevali naprej do Loke in zaključili v njihovi enoti v Šmihelu.

Na pohodu nas je poleg Marice Praznik spremljal tudi Anton Progar iz PD Krka in prostovoljki, upokojeni sodelavki Boža Škrajnar in Marija Gričar. Najlepša hvala.

Tekst in foto: Melita Jarc

Album

Na vrh

Ob lanskoletni svečani postavitvi spominskega obeležja Alojzu Knafelcu, tvorcu planinske markacije, smo organizirali tudi simbolni pohod v čast 100 letnice uvedbe tega znaka, "da smo na pravi poti". Tedaj smo zaokrožili okoli mnogih različnih novomeških znamenitosti, vključno seveda z njegovo rojstno hišo v Šmihelu. Odločili smo se, da bomo določili pot, po kateri bomo vsako leto v začetku meseca junija organizirali Knafelčev pohod.

Ob podrobnem poznavanju markiranih poti v Novem mestu in okolici ter odločitvi, naj bo krožna pot dolga okoli 20 km, smo določili sedanjo traso, dolgo 22,7 km, za ostale pohodnike pa le 9 km, saj v Ragovem prečka reko Krko in zavije proti izhodišču.

Kljub mnogim pohodom v teh dneh se je na novomeškem Glavnem trgu zbralo nekaj več kot 30 pohodnikov treh starostnih generacij, med njimi tudi par iz Kranja in Ajdovščine. Uvodni pozdrav predsednika našega društva je bil kratek, podobno kot tudi navodila vodje pohoda in po ''hitrih'' intervjujih za TV Vaš kanal, je kolona pohitela na konec Pugljeve ulice, kjer je udeležence prijazno pozdravila podžupanja MO Novo mesto. Vsak je dobil tudi ličen kartonček pohoda, za zbiranje žigov ob vsakoletnem druženju. Kolona je bila prva organizirana skupina, ki je prečkala pred nekaj dnevi odprto brv. Naslednji krajši postanki so bili v Šmihelu, na Grmu (pri gradu in pod evangelijsko cerkvijo) ter pri bronasti skulpturi Leona Štuklja. Vsa, enako tudi pri vseh naslednjih enajstih obeležjih na celotni poti, smo tudi kratko predstavili. Pri ločenskem mostu je manjša skupina krenila preko mostu na krajšo pot in po še sončnem vremenu zaključila pohod, ostali pa so reko Krko prečkali na Otočcu in se mimo Starega gradu ter Beceletove jame povzpeli do slapu Kobila ter "zagrizli kolena" na vrh Trške gore. Tu jih je pričakalo pravo kulinarično bogatstvo s prisrčnim pozdravom "trškogorskega srca" in "tekočim predstavnikom". Grozeči oblaki so priganjali, vsem hudo žal….

Spust v dolino mimo Sevnega in po Trdinovi poti proti mestu je bil pohitren, pa tudi že "moker", zato tudi brez nepotrebnega čakanja in daljših postankov. Nemogoč je bil dober pogled na Novo mesto in širšo okolico z razgledišča na Kapitlju.

Dokaj naporen pohod; predvsem zaradi dolžine poti, je specifičen, saj vključuje mnoga manj znana zgodovinska, kulturna, industrijska, komunikacijska in druga obeležja ob njej. S tem pohodom lahko tudi domačini spoznamo kakšno novost te naše bogate dediščine.

@page { size: 21cm 29.7cm; margin: 2cm } p { line-height: 115%; text-align: left; orphans: 2; widows: 2; margin-bottom: 0.25cm; direction: ltr; background: transparent }

Pripravil: T. Murgelj
Slike: B. Grobler, T. Murgelj

Album

Na vrh

Planinci se praviloma na turah srečujemo, pozdravljamo, izmenjamo kakšno informacijo ali samo pozdrav, saj smo praviloma omejeni s časom, ki je predragocen za medsebojna spoznavanja, razgovore in še kaj. Zato so srečanja planincev, ki jih organizirajo meddruštveni odbori na svojih območjih, pravi kraj za druženja.

Po nepisanem pravilu takšno vsakoletno srečanje pripravijo ''večja (kadrovsko in finančno zmogljivejša) društva, ki imajo tudi določene možnosti za izvedbo.

Tokratno 7. srečanje so pripravili člani PD Metlika na svojem Krašnjem vrhu. Večina udeležencev srečanje se je odločila za hojo z metliškega Pungarta, manjše število pa z bistveno bližnje Radovice.

Marljivi Metličani so vzorno pripravili pot skozi gozdove, steljnike in travnike. Kar nekako preširoko so pokosili vse moteče rastje, tako da ''hoja vštric'' ni bila nemogoča.

Za običajni umetniški program so odlično poskrbeli mladi folkloristi in nadobudni fantič na frejtoner'ci, ki je požel pravo ovacijo aplavza. Nadobudni glasbeni dvojec je obiskovalce prijetno zabaval s plesno glasbo, pa tudi kakšno kolo je bilo opaziti!

Ob novem predsedniku društva so se pred mikrofonom zvrstili novoizvoljena županja, podpredsednik PZS in predsednik MDO.

Društvena udeležba je bila povprečna, saj se je na vabilo odzvala dobra polovica društev. Člani društva Pohodnik in Krke smo kar dobro napolnili avtobus. Že na lanskem srečanju v Kočevju smo se dogovorili, da za podobne izlete potujemo skupaj, kar bistveno omili društveno blagajno. Tako naj ostane tudi v prihodnje!

Tekst in foto: A. Murgelj

Album

Na vrh

Tokratna naravovarstvena ekskurzija varuhov gorske narave, gorskih stražarjev in drugih ljubiteljev narave MDO PD Dolenjske in Bele krajine nas je popeljala v Notranjski regijski park oz. Javornike, istočasno pa je bila tudi zaključni del tečaja letošnjih tečajnikov za gorsko stražo. Kljub slabi vremenski napovedi, smo se zbrali v lepem številu, da smo počastili letošnje nove gorske stražarje in jih sprejeli v svojo druščino, saj se nas je zbralo 38 iz osmih planinskih društev. Niso nas zmotili grožnja dežja, gosta megla in pogosto kapljanje z dreves ob vsakem sunku vetra.

Očarali bi nas lahko planinski vrhovi z dih jemajočimi razgledi, ki jih tokrat žal ni bilo veliko zaradi meglenega vremena, zlasti pa Veliki Javornik z nadmorsko višino 1268 m in prelepa gozdna pot nanj. Prostrani gozdovi Javornikov se razprostirajo od Postojne do Pivke ter od Leskove doline in Mašuna do Cerkniškega jezera. Sicer pa so za park značilni pisani travniki, presihajoča jezera, naravni mostovi, mističen kraški podzemni svet, kristalno čisti potočki in bogata rastlinska in živalska pestrost. Naša pozornost je bila seveda tokrat usmerjena na čudovite sestoje bukve in javora. Notranjski regijski park je eden izmed najbolj bogatih parkov po biodiverziteti v Sloveniji. Tu med množico splošno razširjenih rastlin uspevajo tudi redke mesojede, ogrožene in endemične vrste. Več kot polovica občine Pivka namreč leži v območju Natura 2000.

V Krpanovem domu v Pivki smo obiskali Center o velikih zvereh DINA. Tam smo v najbolj sodobno
vodeni obliki predstavitve spoznavali skrivnosti notranjskih gozdov in življenja divjih zveri. Po uvodu
vodičke, smo preko video in avdio naprav z velikim veseljem raziskovali sami.

Ob zaključku ekskurzije smo v centru DINA svečano podelili značke in izkaznice novim gorskim
stražarjem, druženje pa nadaljevali ob toplem obroku in pijači v bližnji gostilni. Zadovoljni in obogateni z novim znanjem, se bomo še dolgo spominjali tega dne.

Zapisala: vodja ekskurzije Rozi Skobe
Foto: Rudi Skobe

Album

Na vrh

V Zasavskem hribovju se dvigata Kamnik in Hom. Izhodišče za oba je zaselek Zahom, tam pa dopoldne naj ne bi deževalo. Zato se pozno zvečer dogovorimo, da se odpravimo v Savinjsko dolino. Steza se strmo dviguje vse do bivaka Stanka Kotnika na Kamniku, kjer smo imeli postanek za malico. Zaradi megle in poraščenega vrha so bili razgledi na vse strani enaki. Sonce, ki še ni vedelo, ali naj sije ali ne, nas je spremljalo do kmetije Jager. Po stezah in kolovozih smo se vrnili na parkirišče v Zahomu. Čakal nas je še vzpon na Hom, kjer stojita cerkev sv. Magdalene in Dragov dom. Po daljšem postanku smo sestopili v dolino in le nekaj minut pred parkiriščem je začelo rositi.

Lepo preživet dan in nabrane rožice za čaj nam nekaj kapelj dežja ni uspelo pokvariti.

Diana

Album

Na vrh

V sodelovanju Planinskega društva Krka Novo mesto in Mestne občine Novo mesto smo se v četrtek, 20. aprila 2023 v okviru aktivnosti ob praznovanju občinskega praznika podali že na 13. nočni pohod na Trško goro. Zbrali smo se na Glavnem trgu pred Rotovžem, kjer nas je v imenu društva in Mestne občine pozdravil častni predsednik društva gospod Anton Progar. Udeležba je bila skromna zaradi celotedenske ne najboljše vremenske napovedi. Dvanajst članska skupina je krenila na pot po Jerebovi ulici, skozi Ragov log in naprej po lepo označeni poti do Sevnega. Krajši postanek. Pot smo nadaljevali do cerkvice na Trški gori, kjer smo imeli daljši postanek za počitek in razglede, ki so bili tokrat čudoviti. Pot smo nadaljevali po Slakovi označeni poti do turistične zidanice Verček, si privoščili vinogradniško maličico. Prijetno razpoloženi malce utrujeni smo se ob 23.30 uri vrnili v Novo mesto in se razšli z obljubo, da se naslednje leto ponovno udeležimo na 14. nočnem pohoda na Trško goro.

Tona Progar

Album

Na vrh

Veli Badin

V soboto, 15. aprila, smo planinci PD Krka Novo mesto opravili pomladansko turo po Slovenski Istri. Z avtobusom smo se odpeljali v Ljubljano, kjer se nam je pridružilo nekaj planincev planinske sekcije NLB. Pot smo nadaljevali mimo Postojne, Črnega Kala do vasi Smokvica, kjer se je začel naš pohod.
Ko smo se pripravili za pohod nas je pot vodila skozi vas, nato pa po redkem gozdu strmo navkreber, po okljukasti poti. Po polurni hoji smo prišli na plano, travniško pobočje, in se usmerili proti našemu prvemu vrhu, poimenovanem Kuk oziroma Ščukovec z nadmorsko višino 498 metrov.
Razgledi so bili zaradi oblačnega vremena bolj skromni, toda kljub temu smo uzrli naše morje in bližnje vrhove Slavnika in Vremščice.
Pot smo nadaljevali po prostranih pašnikih do drugega vrha z imenom Veliki Gradež, ki je bil s 507 metri tudi najvišji vrh naše ture. Imeli smo krajši počitek za malico in se fotografirali. Ker je veter pihal kar močno smo kaj hitro nadaljevali s potjo.
Nadaljevali smo pot proti Velemu Badinu, Gric nas je vodil po pašniških travnikih, na katerih se je paslo nekaj konjev, občasno so nas pozdravili tudi sončni žarki in nas malo ogreli. Nekateri planinci so ob poti utrgali nekaj divjih špargljev, tudi jaz sem poizkusila 2 ali 3. Sveži so bili prav okusni in osvežujoči. Po slabi uri hoje smo prišli do griča Stražnica nad Sočergo, kjer smo si ogledali gnezdišča ptic v kamnitih stenah imenovanih ušesa Istre. Po počitku in okrepčilu smo se usmerili po grebenu Velega Badina in hriba Kras, kjer stoji cerkev svetega Kvirika. Še enkrat smo se fotografirali za spomin, vendar so nas dežne kaplje kaj kmalu opozorile, da se nam približuje nevihta. Tako nas je vseh 49 udeležencev in kuža Pongo, ki nas je spremlja na poti, kar urno ucvrli v dolino, v vas Sočerga, kjer nas je čakal avtobus.
Za srečen konec smo se ustavili še na domačiji Ražman, nato pa se odpravili proti domu.
Med vožnjo proti domu je Mojca za nas, mlade planince, pripravila nagradni kviz s tematiko, vezano na opravljeno turo, tako, da smo se še malo pozabavali in je pot kar hitro minila.
Kljub vremenski napovedi, ki ni obetala lepega dne smo preživeli lep dan brez dežja in srečno prispeli domov.

Meggie Kunčič
OŠ Grm

POHOD NA VELIKI BADIN

15.4.2023 se je 47 pohodnikov odpravilo na pohod na Veli Badin. Zasedli smo skoraj cel avtobus. Pohod smo začeli v vasi Smokvica. Najprej smo se povzpeli na vrh Kuk, s katerega se je lepo videla luka Koper. Nato smo se odpravili na današnji naš najvišji vrh Veliki Gradež (507 m.n.v.). Tam smo imeli malico. Ko smo se okrepčali smo odšli proti cerkvi Sv. Kvirika. Vmes smo si ogledali tudi naravni most in ušesa Istre. Ko smo prispeli do cerkve smo se spustili po dolini in tam nas je že čakal avtobus. Hodili smo približno 5 ur. Pot ni bila zelo zahtevna, a smo vseeno bili utrujeni. Tako se je naš pohod končal. Sedli smo na avtobus in se odpeljali domov.

Eva Rukše
OŠ Brusnice

Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Planinski prijatelji iz PD Dubovac iz Karlovca so letošnji 31. tradicionalni pohod s tem poslovenjenim nazivom tokrat pripravili v okviru 100. letnice delovanja društva in organiziranega planinarjenja v Karlovcu. O naši tokratni udeležbi smo se letos v naših srečanjih letos kar nekajkrat pogovarjali, nazadnje na njihovi svečani seji skupščine društva.

Očitno je podrobna informacija o lanskem pohodu pritegnila kar nekaj več zainteresiranih članov, tako da je dobra dva ducata njih; za sedanji čas dokaj številno, odstopilo od skromnih udeležb na naših organiziranih turah. Tako je bil pokrit načrtovan strošek avtobusnega prevoza.

Vreme v aprilu ni potrebno opisovati, še posebno ne v okviru napovedi. Še na poti domov so nekateri razmišljali, ali smo imeli srečo ali kaj drugega, saj so nam bile prihranjene dežne kaplje na prostem, pod streho pa to ne šteje.

Točen prihod do Aqvatike je zagotovil, da bo ''planinska kava'' in ogled sladkovodnega življenja njenih ''prebivalcev'', organiziran s ''subvencionirano'' ceno, potekal brez naglice. Po uvodnem prisrčnem pozdravu s predstavnikoma društva ter pozdravom predsednika, smo skupaj z njihovo skupino krenili po sprehajalni poti ob reki Korana ter preko lesenega mosta prišli v stari del mesta. Impresiven je bil pogled na mnoge urejene parke, prisluhnili smo informacijam o najzanimivejših objektih, zgodovini, dogodkih in še marsičem. Krajša pot ob reki Kolpi se je končala malo pred njihovo pivovarno, kjer smo krenili navkreber na grad Dubovac. Starinski grad nad mestom nas je tokrat pričakal brez vstopnine, ponudil nam je možnost pogleda na mesto in daljno okolico, vse do Trdinovega vrha, za krajši počitek in okrepčilo. Markirana pot do društvene koče ''Zvonimir Plevnik'' je speljana malo gor, malo dol, vse po gozdu, kot jo je simpatično opisal vodič. Predvideni obisk planinskega muzeja ob poti smo prestavili na prihodnjič, kar je bila modra poteza, saj smo tako lahko odložili nahrbtnike po streho. Ja, april se je najavil z manjšim nalivom.
Udeleženci smo vedeli, da nas bodo na cilju pogostili z ''grahom'', ki ga tradicionalno tekmovalci kuhajo v kotličkih. Ja, tisti dobri ''pasulj'' z dodatkom kranjske, hm…

Osrednji del srečanja je bil tradicionalen. Predsednikovemu pozdravu udeležencem je sledila podelitev priznanj društvom, tudi našemu. Bolj za popestritev programa smo se njihovemu pisnemu priznanju oddolžili z ducatom steklenic dolenjskega posebneža našega vinarja Toneta. Lani je bil najstarejši udeleženca tega pohoda, ki ga je tokrat zamenjal le malo starejši Blaž. Oba sta v prisotnosti vodnika Ratomirja potrdila dogovor s svečane skupščine, da bosta kot vodnika letos Blaža pospremila na Triglav, saj mu je to ogromna še neuresničena želja. Že vnaprej čestitamo za podvig ob iskreni želji za njihov varen korak! Če se jim bo pridružil še en kandidat s fotografije pa bomo izvedeli pozneje.

5.4. smo se povabilo vodstva PD Dubovac udeležili njihove svečane skupščine. S pozdravnim nagovorom smo se pridružili mnogim vidnim gostom ter jim izročili miniaturo situle in monografijo Novega mesta. Že tako običajna družabnost, preprostost v kontaktu in neposrednost v klepetu tako članov kot predstavnikov društva in gostov je bila še bolj izražena. Enkratno!

Povsem logično je, da si vsak želi zdravja. Smiselno temu je bila soglasna odločitev vseh potnikov v avtobusu včerajšnjega vračanja iz Karlovca, da si tudi v prihodnje želimo ostati zdravi in zato bomo tudi naslednje leto v Karlovcu hodili zanj!

Pripravil: Tone Murgelj

Album

Na vrh

Na UNESCOV Seznam svetovne dediščine so vpisana tudi kolišča, ki nam omogočajo edinstven pogled v vsakdanje življenje kmetijskih skupnosti srednje Evrope. Najdemo jih v barjih, jezerih in njihovih bregovih. Eno takih so tudi kolišča na Ljubljanskem barju. O tem pričajo številne arheološke najdbe iz kamna, keramike, kosti, tkanine, kovin in rogovja. Vse to smo si planinci GS in VGN PD MDO Dolenjske in Bele krajine ogledali v soboto, 15. aprila 2023 v Hiši Morostig – hiši narave in kolišč na Igu, kamor smo se odpravili na našo prvo naravovarstveno ekskurzijo.
Krajinski park Ljubljansko barje je nastal v želji po ohranitvi pokrajine na robu našega glavnega mesta. Sam park je zibelka pestrosti rastlinskih in živalskih vrst, čeprav je to pokrajina, ki so jo ljudje skozi čas vztrajno spreminjali. Je pa ta močvirnata pokrajina že od nekdaj pomembno vplivala na naše glavno mesto. Danes seže kar v sedem občin. Južna obvoznica Ljubljane pa je barje razdelila na mestni in barjanski del. Pravega barja pa danes skoraj ni več.
Po jutranji kavici in nakupu vstopnic, smo se razdelili v dve skupini, saj nas je bilo kar 44 iz 6 planinskih društev. Vodiča sta nas popeljala v interaktivni obliki v čas kolišč izpred 5.000 let pred n. št. In v sedanje naravovarstvene vrednote barja ter rastlinskega in živalskega sveta v njem.
Nato smo se odpravili na ogled kolišč v naravni velikosti. Našli smo nekaj čudovitih močvirskih tulipanov, ki smo jih seveda vsi slikali. Žal pa smo Barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus) (metulja) videli le na sliki in filmu v Hiši Morostig.
Ob poznejšem sprehodu po barju so nam pogledi neprestano uhajali proti Krimu, okrog katerega so se zbirali temni oblaki. Imeli smo srečo z vremenom. Ob povratku je le rahlo pršelo.
S spoznavanjem okolja, odgovornim obnašanjem in odgovornim kmetovanjem bomo to našo naravno dediščino lahko ohranili za naše zanamce.

Zapisala Rozi Skobe
Slike: Rozi in Rudi Skobe + ZD Somy

Album

Na vrh

Na velikonočni ponedeljek, 10.4.2023, se je preko sto pohodnikov od blizu in daleč podalo iz Mirne gore na Sveti Peter po poteh neokrnjene narave Kočevskega roga. Tradicionalni velikonočni pohod, ki ga je Planinska skupina Dvor pripravila že sedemindvajseto leto zapored, postaja vedno bolj priljubljen, ker je zelo zelo dobro organiziran. Iz Dvora sta pohodnike odpeljala dva avtobusa in še dodaten kombi. Ob 7. uri smo po prejetih navodilih organizatorjev skupaj krenili na pot. Kmalu se je kolona razčlenila v več skupinic, nekatere hitrejše, druge počasnejše. Pot je bila na vseh križiščih zelo dobro označena, da tudi tisti, ki so bili na pohodu prvič, niso imeli težav z orientacijo. Tudi vreme je bilo v sicer precej muhastem letošnjem aprilu super za pohod. Sveže jutro je še dišalo po snegu, ki je velikonočno nedeljo pobelil Mirno goro, se je razvilo v prijeten dan z rahlim sončkom, da smo na zadnjem delu poti lahko slekli topla oblačila. Člani Planinske skupine Dvor so poskrbeli tudi za spremljevalna vozila s čajem, ki nas je pričakal na običajnih točkah za kratek oddih, na Jelenici, Podstenicah in Primožu. Prav tako so poskrbeli za prevoz nekaj pohodnikov, ki jim noge niso hotele več služiti. Na Svetem Petru, kamor smo prvi pohodniki prišli že nekaj po enajsti uri, smo se okrepčali z okusnim golažem, ki so ga organizatorji sami skuhali dan pred pohodov. Druženje je trajalo pozno popoldan, mnogi so prišli na suhokranjski vrh tudi samo zato, da so srečali prijatelje in znance, nekateri z avtom pod vrh, drugi peš iz Lašč ali Podgozda.

Super organizacija in dobra družba dela ta pohod vedno bolj privlačen. Lahko bi rekli, da gre za različico pohoda po medvedovih stopinjah, ki običajno sledi našemu velikonočnemu pohodu in ga mnogi vzamejo kot trening oz. pripravo za daljšo različico iz Kočevja. Med pohodniki je vedno več mladih, ki si želijo malo več adrenalina, hitrega tempa, daljših poti, tekmovanja s kolegi in preizkušanja samega sebe. Motivacija je pomembna, dejavniki so različni, cilj pa je isti. Naj tako ostane in se ponovno vidimo naslednje leto čisto zares, čeprav bo velikonočni ponedeljek na 1. april.

Valerija Vidmar, PD Krka – PS Dvor
Foto: Miran Jenko

Album

Na vrh

Lepo sobotno jutro, 18. marca, je skupino ljubiteljev ferat zvabilo na prvo letošnjo plezalno turo. Z vozili smo se preko Ljubljane in Postojne odpeljali do izhodišča v vasi Gradišče na Primorskem.
Skupina devetih udeležencev pod vodstvom Grica si je nadela plezalno opremo, nato pa smo se pogumno odpravili na pot. Po začetnem sprehodu za ogrevanje smo ob vstopu v plezalni del Furlanove poti preverili, da je z opremo vse v najlepšem redu in pričeli z ''delom''. Z nami je bila tudi mlajša udeleženka, 8 letna deklica Meggie. Pri vzpenjanju po prvih jeklenicah smo še občutili nekaj strahospoštovanja, kaj kmalu pa se prepustili uživanju ob lepih razgledih po sončni Vipavski dolini. Po polurnem vzpenjanju smo dosegli razgledno ploščad, kjer je bila prva priložnost za okrepčilo in počitek. Pot smo nadaljevali v zmernem tempu preko izpostavljenega grebena, v skalovju občudovali cvetove jetrnika in brstenje jegliča ter kaj kmalu prišli do vrha ferate, kjer se pot združi z nekoliko lažjo pohodniško potjo. Seveda so sledile čestitke deklici, ki je prvič izkusila tovrstno plezalno izkušnjo. Štirje udeleženci smo nadaljevali pot poroti vrhu Gradiške Ture. Ostali, željni dodatnega adrenalina pa so nadaljevali po Otmarjevi poti, ki je še nekoliko zahtevnejša, bolj ''zračna'' in namenjena bolj izkušenim. Po dobri uri in pol ločenega planinarjenja, smo se planinci zopet srečali na vrhu Gradiške Ture. Sledil je počitek z okrepčilom, fotografiranjem in razgledovanjem po bližnji in daljnji okolici, ki ga je omogočalo prelepo sončno vreme. Po počitku smo pot nadaljevali v smeri Abrama, spotoma obiskali vrh Škavnica, Teodozijev bivak in Plaz nad Vipavsko dolino. Preko nizkoraslega gozda smo se spustili v Gradišče, kjer smo ob zasluženem okrepčilu zaključili naše potepanje.

Zapisal: Marko Kunčič

Album

Na vrh

Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju s Planinskim društvom Krka Novo mesto in HERVIS Slovenija že tretje leto zapored pripravila akcijo HERVIS IZLET MESECA.

Tura je potekala na relaciji Parkirišče Gorjanci - Jugorje - Krvavi kamen - Miklavž - Trdinov vrh - Planinski dom pri Gospodični - Gabrska Gora - Gabrje - Parkirišče Gorjanci.

Ture se je udeležilo 12 udeležencev, ki so prispeli iz Bizeljskega, Hrastnika in Jesenic na Gorenjskem.

Prehodili smo 18, 03 Km, hodili 4 ur in 55 minut. Pohod je trajal od 8.00 do 16.00 ure. Počitki so trajali 3. ure, kar je zajemalo malico, kosilo in razlago ob točkah Učne poti Trdinov vrh.

Album

Na vrh

Kako hitro se nizajo leta tudi pri tradicionalnih planinskih prireditvah. Mnogi organizatorji pohodov, ki so lokacijsko ''tam doli'', v našem bivalnem okolju, jih imajo kar lepo zbirko za razliko onih ''tam zgoraj'', v visokogorju. In slednji vsekakor niso primerni za množično udeležbo, ki šteje v tisočih. In tej nihče ne oporeka za razliko od predvidenega omejevanja števila obiskovalcev naših vršacev.
Pot poimenovana po našem pisatelju in časnikarju Josipu je večinoma ista, po kateri je sam hodil med obema krajema v svojem času. Ta sobota je bila njegov rojstni dan in 29. pohod tudi njemu v čast!
Očitno je bila ugodna vremenske napoved tudi tisti magnet, ki je pritegnil okoli pet tisoč pohodnikov. Staro mestno jedro Višnje gore je bilo živo pisano raznih bund, vetrovk, mnogobarvnih nahrbtnikov in pokrival. Med njimi se je ''spreletavala'' prijazna kranjska sivka, pozdravljala z gibi in se rokovala, da o fotografiranju sploh ne govorimo. Njeni ljubitelji so za pokušino ponujali meden zajtrk, ki je na to prijetno hladno jutro kar prijal. Lokalna godba na pihala je ogrevala noge in duše ob začetku pohoda, potem pa romala s svojimi instrumenti vse do cilja. Zaslužijo si pohvalo za vztrajnost!
Naša ekspedicija je bila običajnega števila, nekaj čez dvajset, večinoma ''aboniranih'' na tej poti. Imela je čast, da jo je pozdravil sam Josip. Dvema je za udeležbo potrebno posebej čestitati; Tonetu za sedemindvajsetič, Marici pa za petindvajsetič. Bravo obema!
Megla je bila vseskozi spremljevalka, na lepo zasneženem Polževem si je sonce sramežljivo brez uspešno utiralo pot do množice, bila je prav prijetna temperatura za hojo. Običajni ponudniki različnih čvrstih in tekočih okrepčil ob poti so imeli polne roke dela, dodaten prigrizek iz lokalnih krušnih peči ali žganje kuhe je bil mnogim posladek k onemu iz nahrbtnika.
Bogat program tudi na koncu poti pohodnikov ni pustil ravnodušne, ti Višnje gorci in Muljavci so res mojstri za zabavo. Vedno pripravijo kulturno popestritev, tokrat je japonski način imenovan ''mini kamišibaj gledališče'' dodobra pritegnil mnoge. V Jurčičevi ''štali'' so tako predstavili Jurčičevo povest Lepo Vido, ki je skoraj neznan roman, zato ga bo gledališka skupina tudi predstavila v letnem gledališču na Muljavi.
Okrogla obletnica pohoda bo naslednje leto, ampak kar nekaj jih bo na Muljavi preje, saj se bodo organizirano pridružilo tistim, ki so redni gledalci Jurčičevih del v njihovem letnem gledališču. Vsekakor vredno obiska!

Pripravil: A. Murgelj

Album

Na vrh

Dvajsetemu druženju naših članov in njihovih prijateljev so organizatorji že ob prvi izvedbi prisodili ta ''delovni'' naziv. Tokratnega pa smo ne slučajno ''na tiho'' poimenovali ''trasiramo Knafeljčevo pot''. Tako kot se za trasiranje spodobi, smo prehodili večji del te uradno nove poti, jo izmerili v korakih in metrih, si ogledali, ocenjevali in si izmenjali informacije o mnogih zanimivih, tudi manj znanih kotičkih.

Marsikoga običajnega udeleženca takšnih potepanj krepko zmotila neugodna vremenska napoved, ki pa je bila le ob dežnem pršenju in celo jutranjemu soncu pravo nasprotje. Nejeverni Tomaži so očitno spremljali kakšno drugo napoved in jih ni prepričalo niti jutranje sonce. Ampak tako pač je!

S soncem obsijano parkirišče Kandija je bilo dovolj prostorno za vozila dvanajstih pohodnikov, izmed katerih sta se dve letos včlanjeni dami prvič podali na organiziran pohod, podobno kot še trije nečlani, ki pa bodo lahko bili bodoči društveni kolegi. Kot se spodobi, smo se najprej pri Knafeljčevem obeležju nastavili fotografu in nato to ponovili ob njegovi rojstni hiši v Šmihelu. Novozgrajena pešpot ob potoku Težka voda je bil pravi presežek pogleda na njene brzice. Pot navkreber na Grm do Evangeličanske cerkve je bila v šali eden od vzponov na sedem hribov Novega mesta. Novomeška tekaška pot nas je pripeljala do spomenika olimpionika Leona Štuklja, približali smo se smaragdni reki Krki ter po Rudolfovi poti prešli zelena pljuča Novega mesta vse do konca Dolenje vasi. Na poti sta se nam pridružili še dve naši članici in vsi smo izrazili zahvalo za našega prijatelja iz vasi Krke, ki skupaj s sosedi skrbi, da novozgrajena pešpot iz Krke do Žihovega sela ni prekrita z blatom delovnih strojev.

Po Trdinovi poti smo izza Starega grada obiskali nekaterim manj znano Beceletovo jamo in se seznanili z dogodkom iz zgodovine. Preko Lešnice in po kratkem vzponu se nam je ponudil pogled na slap Kobila, ki je bil visok blizu 12 metrov. Po dveh krajših postankih se nam je še kako prilegel pošten ''sedežni'' počitek (z vsem kar sodi zraven) pri Švirtovih. Na le ura zaključka na Loki, bolj sta nas število prehojenih korakov in metrov prisila, da smo krajšali predvideno pot. Razgledišči nad Kettejevim drevoredom in na Kapitlju bo za kakšnega od udeleženca tako ostalo ''v dobrem''.

Prijetno okolje lokala na Loki, prijazno osebje in okrepčilo je bilo nadvse. Bolj prepoteni kot mokri smo se predali tistemu pravemu kramljanju, ki se ni končalo vse do parkirišča, začetka pohoda. Pravijo, da hrabri imajo srečo in udeleženci tega druženja so bili hrabri. Res so večkrat odpirali pa spet zapirali dežnike, si slačili in oblačili pelerine, vsi pa zadovoljna lica nastavljali prav prijetnim sončnim žarkom. Za povrhu pa bo vsem ostal v dolgotrajnem spominu nepozaben dan prvega medsebojnega srečanja enkratnega druženja in dogovorom za prihodnja srečanja. Več kot šest ur hoje, prehojenih najmanj 32.500 korakov na okoli 19 km ob tako prijetnem druženju vsekakor nekaj velja! Ponovitve vredno, za mnoge že naslednji teden v Krjavljevi deželi!

Pripravil in foto: A. Murgelj

Album

Na vrh

S planinskim društvom Krka smo danes pohajkovali okoli Novega mesta. Pohodniki iz enote Šmihel, Bršljin in Trebnjega, smo se z vodniki in prostovoljci dobili na Grabnu. Hodili smo mimo vasi Krka, se povzpeli do Cerovcev in nadaljevali do Smolenje vasi, od kjer smo se vrnili nazaj na Graben.
Ker smo imeli vsi še veliko kondicije smo se peš vrnili tako do enote Šmihel in enote Bršljin.

Tekst: Melita Jarc
Foto: Melita Jarc in Maja Kerin Colarič

Album

Na vrh

Drugo februarsko soboto se je na Knobleharjevem trgu v Škocjanu zbrala množica planincev, pogrešali smo le mlade. Pozdravil nas je škocjanski župan gospod Jože Kapler . Predstavil nam je znamenitega rojaka, po katerem so pred leti poimenovali svoj občinski praznik .
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil v Škocjanu. Zgodovinarji ga predstavljajo kot eno najbolj znanih misijonskih osebnosti 19. stoletja. Bil je prvi Evropejec, ki je z raziskovanji Belega Nila v Afriki prišel skoraj do ekvatorja. Vse življenje se je nesebično razdajal za dobro črnskega ljudstva. Njegovo ime so s spoštovanjem izgovarjali tako v Evropi kot tudi v Afriki, sudanski črnci pa so ga zaradi izredne modrosti klicali Abuna Suliman. Ljubljanski Narodni muzej hrani preko 200 dragocenih eksponatov, ki jih je Knoblehar pripeljal iz Afrike. V poklon njegovemu spominu in znamenju spoštovanja, na njegov rojstni dan, Občina Škocjan praznuje svoj občinski praznik.
Iz Škocjana smo se pohodniki napotili v Hrastulje, kjer nas je prijazni vaščan, gospod Šterk, v hladnem zimskem jutru počastil z brinovcem. Tik nad vasjo smo se ustavili ob geometrijskem središču škocjanske občine, ki je obeleženo s kamnitim stebrom. Na njem je jeklena plošča, s stranmi neba, s središči sosednji občin in smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar. Po skoraj ravni poti smo prispeli v zaselek Resa, kjer je »Na periščih« izvir tople vode.Tam so svojo naselbino postavili že Rimljani. Po krajšem počitku ob krajevnem znamenju se je začela pot dvigati proti Bučki, kjer sta modrino neba lovila zvonika dveh cerkva.
Bučka je lepo urejeno naselje, središče ene od vasi z bogatim kulturnim življenjem. Čakal nas je samo še vzpon na Stopno, do znamenite Marijine cerkve, kjer je Knoblehar ob zadnjem obisku rojstnega kraja, daroval sveto mašo, preden se je nameraval vrniti v Afriko, na svojo misijonsko postajo. V Neaplju se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. V tem mestu je umrl 13. aprila 1858, njegov grob pa je v samostanski cerkvi »Marija, mati resnice«.
Z razglednega griča smo se spustili v Škocjan in obiskali prijazno gostilno Marinčič, kjer je manjša razstava o Knobleharju.

Jože Perše

Album

Na vrh

Naše skromno zaprosilo v obvestilu članom našega društva, ''da bi bilo čudovito, če bi nam narava tedaj (na dan 28.1.) podarila zimsko idilo'', je bilo uslišano. Pa še kako radodarna je bila s snegom! Verjetno so pred leti na isti prireditvi običajno gazili sneg, zato je bila gaz omenjena v nazivu!

Na oko sicer opazno manj udeležencev kot v pred koronskih časih; podobno številna je bila tudi desetina in pol naših članov med njimi, se je v hladnem in rahlo meglenem jutru kot običajno ''zagrevala'' na prizorišču zbiranja. No, potrebno pa je poudariti, da sodeč po krajevnih oznakah avtobusov Trška gora s svojim ''zaledjem'' na ta pohod še vedno pritegne obiskovalce iz mnogih krajev Slovenije. Vprašanje skupini prijazno govorečim damam, če so se pripeljale (seveda v spremstvu) iz Dolenje vasi in drugih krajev Poljanske in Sevške doline zaradi snega ali cvička, je seveda ostalo nedorečeno.

Tudi tokrat marljivi člani TD Otočec (pa najverjetneje še kakšen volonter) za ogrevanje pred odhodom z zbirnega mesta niso skoparili s pestro ponudbo predvsem sladko slanih prigrizkov in obeh običajnih napitkov. Mamljivo na pogled in prijetno na okus! Kar naj tako ostane…

Mnogi že kar abonirali udeleženci seveda poznajo traso; malo asfaltne poti, tudi ponekod poledenele, nato skromna gaz do Starega gradu, pa zopet asfalt v strm klanec. Pod njegovem vrhu tokrat ni bilo volonterske okrepčevalnice kot je bila v preteklosti tradicionalna, so pa člani lokalne PGD v okrilju zasnežena narave ponudili tradicionalno okrepčilo. Težko je soditi, ali so prostovoljni prispevki za dobrote nadomestile izdatek njihove nabave! Seveda so organizatorji za prispevek na poti ponudili krof sredi strmine, boni za pijačo pa so vsaj običajno ''potrebnemu'' zadostili potrebno količino, pa še toplo malico na koncu.

Že rahlo pogoreli leseni ''šporheti'' ob kozolcu ''toplerju'' so ob tekoči in drugi ponudbi dodatno ogreli pohodnike. Prav mogoče je, da bo to vzdušje botrovalo tudi kakšnemu novemu članstvu v naših vrstah. Velja zapomniti!

Tokrat so člani Športnega društva Šempeter Otočec ''zasedli'' križišče za Jagodnik, Kamenje in Otočec, kjer je ob vonju pečenega kostanja že običajna trojka žingala domače viže. Nekaj plesnih parov sneg očitno ni motil, sicer pa nobena dama ni bila v salonarjih! Hoja po najsevernejšem delu poti, speljane skozi bogat bukov gozd vse do Kamenja, je bila pravi zimski užitek. Ampak pravi užitek hoje je bila spodnja pot proti Pahi, resnična gaz, točneje le stopinje v globokem snegu!

Običajno na koncu piscu zmanjka misli za zaključek. Pa saj je to pohajanje po cvičkovi deželi v tem zimskem času kot nekakšna nadaljevanka, za razliko od mnogih, je le vmesni čas malo daljši. Sicer pa leto hitro mine.

tekst in fotografije: Anton Murgelj

Album

Na vrh

Le nekaj je parov na svetu, ki so doživeli srečo objema življenjskega sopotnika dobesedno na vrhu sveta, na najvišji gori našega planeta, 8848 visokem Mont Everestu. Prvi zakonski par, ki mu je to uspelo že pred več kot tridesetimi leti, 7.10.1990, sta bila vrhunska slovenska alpinista, Marija in Andrej Štremfelj, ki sta se s tem podvigom in številnimi drugi zapisala v zgodovino vrhunskega svetovnega alpinizma. Marija je bila prva Slovenka in takrat še Jugoslovanka, tretja Evropejka in trinajsta ženska na svetu, ki ji je to uspelo.
Svoj podvig sta Marija in Andrej popisala v knjigi z res pomenljivim naslovom - Objem na vrhu sveta, ki sta jo 27.1.2023 predstavila na potopisnem predavanju na Dvoru pred polno dvorano poslušalcev od blizu in daleč. Čeprav je minilo že trideset let od njunega skupnega podviga in petdeset let odkar se je Andrej začel ukvarjati z alpinizmom, sta uspela zbrati in popisati številne drobne utrinke njune poti prepletene z alpinizmom. Navdih za knjigo je zorel dolgo, korona pa je bila tista, ki ju je ustavila in pripravila do pisanja. Kot sta povedala, je knjiga nastajala v največji slovenski vasi po površini, stran od internetnih in digitalnih povezav, v Davči, kjer je Andrej preživljal otroštvo pri babici in skupaj z dve leti starejšim bratom Markom, tudi kasnejšim alpinistom, raziskoval okoliško hribovje. Kmalu jima to ni bilo dovolj in sta se pri rosnih Andrejevih trinajstih in Markovih petnajstih letih sama odpravila na osemdnevno pot po slovenski transverzali. Andrej je bil vedno neustavljiv, porazi in težki trenutki ga niso dotolkli, ampak jih je vedno sprejemal kot del življenja in poduk za naprej. Dekle in kasneje žena Marija ga je pri tem vedno podpirala, če nista bila na poti skupaj. Zato tudi odločitev, da prvo knjigo, za katero je ideja zorela kar nekaj let, napišeta skupaj.
Rdeča nit tako knjige kot predavanja je bila njuna odprava na Mont Everest, od odločitve, ki je bila, ob dveh, 7 in 10 let starih otrocih najtežja, do priprav, nečloveških fizičnih in psihičnih naporov do osvojitve vrha. S tega vidika lahko na knjigo gledamo kot vrhunski učbenik alpinizma, vendar je veliko več kot to. Tako knjiga kot njuno predavanje je prepleteno s številnimi globokimi človeškimi doživetji in občutki, ki so zaznamovali njuno vseživljenjsko alpinistično pot. Čeprav njune poti niso bile ves čas skupne, saj imata družino, službo in s tem povezane obveznosti kot večina med nami, sta bila na vseh poteh vedno v stiku, v začetku njune skupne življenjske poti preko pisem, v katerih sta si tudi dogovorila, da njuno zvezo zaokrožita s poroko. V knjigi je vsak popisal svoje občutke in doživetja, ki so bili včasih precej različni, kot da ne bi bila na skupni poti. Številne odločitve za vzpone so bile izredno težke, polne neznank in nevarnosti, vendar ob medsebojni podpori, razumevanju otrok in širše družine sta sledila svojemu poslanstvu kot Marija in Andrej razumeta svojo alpinistično pot. Tudi skozi potopis sta se naravno dopolnjevala, tako da smo poslušalci resnično opazili, da gre za dve sorodni duši, ustvarjeni drug za drugega, kar je poleg predstavljene vsebine še dodatno navdušilo številno občinstvo. Mnogi zakonca Štremfelj poznajo iz medijev, alpinistične literature, spleta ipd., vendar so prišli na Dvor, da so ju spoznali v živo, kupili knjigo in pridobili podpis s posvetilom.
Objem na vrhu sveta je prva knjiga, ne pa tudi zadnja. Andrej je že izdal kot pravi prvi del svoje avtobiografije v knjigi z naslovom Kristali sreče, ki jih je vedno uspel najti, čeprav včasih po trnovi poti. Nadaljevanje sledi, saj je avtobiografijo zaključil nekje na pol poti. Prav gotovo ima še veliko povedati, saj je leta 2018 kot prvi Slovenec prejel zlati cepin za življenjsko delo in tako postal edini Zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon. Tudi Marija ima še veliko nenapisanih zgodb, tudi o tem kako sta skozi leta rasla kot par, plemenitila svoj odnos in vzdrževala tudi duhovno stran življenja. Prav gotovo bomo še brali njune naslednje knjige ter ju spremljali tako na potopisnih kot tudi na predavanjih o polnosti življenja, prepletenega z globino ljubezni in duha.

Valerija Vidmar
KD Dvor in PD Krka

Album

Na vrh

Megleno, ponekod celo deževno januarsko jutro je rganizatorje tokratnega pohoda sililo v različne dvome. Vendar poguma ni zmanjkalo nikomur. Tako smo na avtobusni postaji pri Tušu točno ob 7.30 zasedli skoraj vse sedeže na avtobusu in se preko Trebnjega odpeljali do našega izhodišča na Babni Gori. Lepa skupina pohodnikov, skupaj nas je bilo 47, se je nato odpravila v smeri našega prvega cilja, hribčka Kozjak, kjer so še vidne razvaline gradu. Grad je bil najverjetneje opuščen v 19. stoletju. Na bregu pod vrhom se je pasla koza in nas zvedavo opazovala. Po krajšem postanku in okrepčilu smo se z vrha Kozjaka spustili v vas Kamenje in se po kolovozu povzpeli do asfaltne ceste Železno - Lisec. Sončno vreme in svež, čist zrak, nam je ves čas hoje ponujalo lepe razglede po bližnji in daljni okolici. Pogled na pobeljene Kamniško - Savinjske Alpe pa je začaral slehernega pohodnika. Med vinogradi in zidanicami smo se počasi vzpenjali proti vrhu hriba Lisec. Domačini mu rečejo tudi Piramida. Po malici in počitku na vrhu smo se skozi gozd spustili do cerkve sv. Križa, vmes pa srečevali množice pohodnikov, ki so se udeležili vinogradniškega pohoda, ki je bilo na isti dan. Pri cerkvi smo imeli še krajši postanek, si ogledali vhod v Svetokriško brezno, nato pa se mimo vasice Zagorica spustili v Dobrnič. Med čakanjem na avtobus smo se okrepčali v gostilni Škerjanc, nato pa se odpravili v Novo mesto, kamor smo prispeli ob 15.00 uri

Lepo preživeto dopoldne v prijetni družbi pa nas je napolnilo z novo energijo.

Marko Kunčič in Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh