Zaradi številnih delovnih obveznosti in ostalih dejavnosti, ki potekajo v VDC-ju, smo končno le dočakali dan namenjen pohodu. To je bila zadnja oktobrska sobota.

Naše izhodišče je bilo pri Krvavem kamnu. Bilo je megleno in vlažno, zaradi varnosti smo se odločili, da gremo kar po cesti, pa tudi to je bil za nekaj pohodnikov kar mali podvig. Na pohodu so bili tudi varovanci iz enote Trebnje. Hoja po cesti je omogočala druženje, kar so izkoristili. Na Trdinovem vrhu smo imeli krajši počitek za malico iz nahrbtnikov. Sledila je vrnitev na naše izhodišče. Megla se je počasi razkadila, zato smo šli del poti po planinski poti, kar je bilo posebno doživetje. Jesensko obarvano drevje nam je polepšalo dan.

Bil je zadnji petek v mesecu, nekaj varovancev se je vračalo domov, morali smo se dokaj kmalu vrniti v Novo mesto, oziroma Trebnje.

Tekst: Marica
Foto: Melita

Albumi

Na vrh

Dianina informacija o turi na Goli vrh je bila kar prava dobrodošlica za mnoge. Ne bo prezahtevno, vremenska napoved je obetala, še prvi sneg bomo ''povohali'' v ravno pravi količini.
Jutro v naših dolinah je bilo že pravo jesensko, plastični strgalci za led z avtomobilskih stekel so bili prvi pripomoček, da smo se lahko dobili na zbirališču. V gostišču Pri jezeru na Jezerskem je jutranja kava še kako prilegla, nekaterim, ki niso pili zelenega čaja, je ob pogledih po zasneženih vršacih, nekaj toplega v roki kar prijalo!
Parkirni prostor pod Gorniškem centrom Dava Karničarja, kjer smo pustili pločevino, je bil še prazen; tudi ob našem sestopu ni bil kaj dosti zaseden. Kolovozna pot je takoj speljana v hrib, enako kot gozdna steza, okrepljena s koreninami za boljši oprijem podplatov. Enakomerno vzpenjanje je bilo prijetno za korake. Na Jenkovi planini smo bili med daljšim postankom nagrajeni s čudovitim pogledom po okoliških vršacih, ki so bili večina še zaviti v meglo, pobočja pa že solidno obsijana. Malo pod vrhom smo že naleteli na zaplate znanilca zime, ravno dovolj za kakšno kepo presenečenja. Vrh, poraščen s travo, resnično brez druge vegetacije, je bil pod severnim robom dodobra pobeljen in ozaljšan z macesni, ki so se že zlatili. Sonce se je prebilo skozi že razredčeno meglo na Grintovcu, vrhovi obeh ''ženščur'' in vseh drugih iz te kamnite gorske verige, so bil tako enkratno čudovit ambient.
Do Jenkove planine smo se spustili po avstrijski strani, kjer so ostanki snega segali nižje v dolino, kar nam je na razmočenem travnatem terenu malo otežilo hojo. V dolini smo se ozrli nazaj po prehojeni poti. Bukove krošnje gozdnega pobočja so žarele v jesenskih barvah, kot po scenariju je posamezen predel obsijalo sonce, kar je le še stopnjevalo navdušenje.
V Gostišču pri jezeru smo se okrepčali. Naj ne zveni kot plačana propaganda. Povsem resnično smo ga zapustili zelo zadovoljni zaradi bogate gostinske ponudbe, velikih krožnikov, ugodne cene, predvsem pa zaradi izredno prijaznega osebja. Povsem slučajna tema o sladicah se je razvila v dogovor za srečanje z ''analizo'' (''kremšnite od 17. leta dalje'' ), združene s kostanjem v začetku tega vikenda. Ni dvoma v uspeh, saj je temeljno izhodišče odlično.
A. Murgelj

Tekst in foto: A. Murgelj

Albumi

Na vrh

Evropski teden mobilnosti se je zaključil še vedno aktivno z organiziranimi akcijami, z dejanji posameznikov, ali manjših skupin prijateljev.

Tako smo tudi v našem Planinskem društvu Krka Novo mesto, 23. septembra 2021, pripravili pohod okoli Novega mesta, primeren za vse kategorije občanov, ki ljubijo gibanje. Zbirališče je bilo določeno v Portovalu, pod blagovnico TUŠ, kjer je bila predvidena tudi otvoritev novega otroškega igrišča, ki je nastalo v sklopu evropskega projekta WONDER, vanj pa se je kot partner vključil Razvojni center Novo mesto in našemu mestu zagotovil novo, družini prijazno pridobitev.

Zbrala se nas je majhna skupinica, ki je po otvoritvi krenila ob reki Krki v smeri Kandijske ceste in naprej v Ragov log, skozi vas Ragovo, preko reke Krke na Mestne njive, se po drevoredu spustili v Bršljin in ob reki nadaljevali po sprehajalni poti nazaj na izhodišče.
Med potjo smo srečali več skupin pohodnikov, ki so resnično lepo četrtkovo popoldne izkoristili za sprehode in potepanja po okolici Novega mesta.

Tekst in foto: Zdravko Damjanovič - Somy

Albumi

Na vrh

Z manjšo skupino uporabnikov VDC-ja Novo mesto, enota Bršljin smo šli na Gače. Naše izhodišče je bilo parkirišče pri smučišču. Na vrh Gač smo se povzpeli po markirani poti, ki je poteka večji del skozi gozd. Po malici iz nahrbtnikov smo se naše izhodišče vračali po smučišču. Izbrali smo strmi del smučišča in vsi srečno prišli do izhodišča.
Ker potekajo v septembru številne dejavnosti v VDC-ju, smo na pohod popeljali manjšo skupino. Vsi ti pohodniki so bili prvič na pohodu.

Tekst: Marica
Foto: Melita

Albumi

Na vrh

Že tradicionalna je postala prireditev na zadnji dan Evropskega tednu mobilnosti (od 16. do 22.9.) in Svetovnem dnevu brez avtomobila (22.9.) MO Novo mesto na ta dan ponovno organizirala osrednjo prireditev in povabila društva, organizacije in inštitucije, ki delujejo na področju mobilnosti da predstavitvijo svojo dejavnost.
Tudi letos smo se v našem društvu odzvali temu povabilu. Kot že običajno so naši člani na treh stojnicah predstavili planinsko dejavnost. Ob raznih brošurah, zemljevidih in zloženkah smo pokazali osnovno varovalno in drugo opremo za varno hojo v gore in na panojih slikovno predstavili našo društveno organiziranost in vrsto konkretnih področij dela. Dva markacista sta vodila ustvarjalno delavnico, kjer so najmlajši obiskovalci spoznali planinsko markacijo in so z veseljem poprijeli za čopič. Mnogi so prisluhnili izkušenemu gorskemu vodnika in njegovemu prikazu osebne opreme planincev, strmeli v stare usnjene ''gojzerje'', še bolj pa na še starejše že malo zarjavele dereze. Za tokratno popestritev smo pripravili nagradni kviz, na katerega se je odzvalo več deset osnovnošolcev.
Dogajanje je za razliko od lani tokrat izredno popestril muc Piko, maskota Krke – tovarne zdravil d.d., naše generalne pokroviteljice. Tattooji z njegovim likom in zeleni srčki so bili med najmlajšimi pravi ''lov za zakladom''. Tudi tokrat je prireditev obiskalo daleč največ otrok iz vzgojno varstvenih organizacij; veliko več kot v preteklih letih, manj je bilo osnovnošolcev.
Tudi tokrat so prireditev s svojem pohodom popestrili oskrbovanci iz VDC Šmihel in Bršljin, ki so tako obeležili Dan športa namesto naslednjega dne.
Novomeški Glavni trg je tako znova praktično potrdil pravilnost odločitve, da prebivalci potrebujemo svoj prostor, poleg narave tudi v mestnem jedru in takšne prireditve še kako popestrijo njegov vsakodnevni utrip.

A. Murgelj
Foto: A. Murgelj

Albumi

Na vrh

Ena od tradicionalnih oblik dela našega društva je tudi vsakoletno druženje članov ob formalnem koncu planinske sezone. Za razliko od teh srečanj v preteklosti, ko smo si stisnili roko na kakšnem tri tisočaku, v pozno jesenskem soncu kraškega roba na Primorskem ali še marsikje drugje, smo tokrat izbrali nam bližnjo soseščino na sončni strani Gorjancev.
V preteklosti smo običajno potovali z avtobusom, vendar tokrat so za tako malo številne udeležence zadostovali že štirje osebni avtomobili. Že načrtovano traso smo malo spremenili in namesto dveh smeri za ''osvajanje'' brunarice na ''zavidljivi'' nadmorski višini vključili obisk rekreacijskega predela Turine v objemu gozda ob poti na Krašnji vrh. Nismo še dolgo hodilli iz Radovice, ko smo zavili v to prijetno urejeno okolje, ki zagotavlja vrsto rekreacijskih možnosti, nekateri so se preskusili tudi v strelskem znanju na bližnjem strelišču. Marsikomu se je ob vzpenjajoči poti nevajen pogled ustavil na opuščenih stanovanjskih hišah in gospodarskih poslopjih. Kako ta odmaknjen predel dežele belih brez, ki so; kako simbolno, tukaj izredno redke, podobno kot steljniki, po svoje očara nevajeno oko!
Na široko odprta vrata brunarice PD Metlika so nas prijazno sprejela, prisrčen pozdrav njenega predsednika pa ni bil le tovariški temveč obogaten z njegovim ''dimljenim proizvodom'' Prav prijetno presenečenje za mnoge in prav lepa hvala!
Krašnji vrh se ne le kot najvišji občinski vrh, temveč se ponaša tudi; za nekatere kar previsokim, razglednim stolpom, ki omogoči razgled po Beli krajini, delu Hrvaške vse do Kleka in vrhov Velebita ter pobočja Gorjancev. Prijetna popestritev obiska te točke je plezalna stena, ki so jo naši člani, združeni v skupini ''feraterjev'', vzel za svojo. Tudi največji nejeverni Tomaži so bili presenečeni, da smo se prav vsi po njej spustili v globel in iz nje tudi plezali. Mnogi so premagali sami sebe!
Na v razpisu neobjavljeno lokacijo družabnega srečanja smo potovali na drugi konec te pokrajine. Kmečki turizem družine Bahor na Stražnjem vrhu je široko poznan med gurmani belokranjske specialitete iz peči in tudi zato smo ga obiskali. Pravkar pečena kožica se je tako prijetno drobila med zobmi, čudovit okus mesa se je mešal z doma pečenim kruhom. Kar nekaj časa ni bilo slišati nobenih besed, bilo bi škoda časa zanje. Ampak po prvem skupinskem ''na zdravje'' so se jeziki razvezali, neustavljivo! Tudi domači jabolčni sok se je prijetno prilegel!
Seveda se za vinogradnika, peka in nadvse prijetnega gostitelja kar nekako spodobi, da družbo popelje tudi na ''voden ogled kleti'', z njegovim bratom, našim sočlanom, pa smo si lahko iz enega od bližnjih vinogradov v dolini ogledali Kanižarico, Črnomelj in manjše zaselke okoli. Naj nam gostitelj oprosti kakšno grozdno jagodo, ki se je mimogrede nalepila na naše jezike.
Tokrat za prijetne doživljaje nismo bili daleč od doma. Čeprav so resnično težko ponovljivi, smo se družno strinjali; tudi vodička pripravnica ob obljubi njenega mentorja na tej turi, da se še vrnemo. Ampak preroško se je to simbolno zgodilo že naslednjo uro, ''kriv'' pa je bil odpeljan gostiteljev mobitel, da se je ena skupina obrnila na Malinah in vrnila ''na turizem''.

Anton Murgelj
Foto: A. Murgelj, Somy

Albumi

Na vrh

Sonce je šele dobro vstalo in napovedovalo lep dan, ko smo se zbirali. Dobra volja nas je prevevala že na zbirnem mestu. Razdelili smo se v avte in se odpeljali proti Gorenjski. Parkirali smo na koncu Kranjske Gore, preučili navodila za plačilo parkirnine in s skupnimi močmi je plačilo steklo. Ko smo bili pripravljeni, smo se odpravili nazaj proti Kranjski Gori. Kratek čas smo hodili ob reki Pišnici, nato smo jo prečili in prišli do gozda. Tu se je pot začela vzpenjati. V okljukih smo dosegli razgledno točko, kjer smo izvedeli, katere gore vidimo. Nadalje strmina ni popuščala. Pot nas je privedla do Velikega Vratnika, razgledišča na Kranjsko Goro in jezero Jasna. Kratek postanek nam je dal novega zagona, da smo prišli do Mojčinega doma na Vitrancu, na nadmorski višini 1555 metrov. Občudovali smo urejenost koče in njene okolice, kazi jo edino propadajoči Dom na Vitrancu, ki čaka na boljše čase. Okoli Mojčinega doma se je širil vonj bograča. Kogar je premamil, mu gotovo ni bilo žal. Mene je presenetila ponudba vafljev in iz radovednosti sem si ga privoščila. Nekaj časa smo se predajali sončnim žarkom ali pa se skrivali v senci, kakor je bilo komu ljubo. Poiskali smo žig, se vpisali v vpisno knjigo, se slikali, nato pa odpravili proti vrhu Vitranca, ki se ponaša s 1631 metri nadmorske višine. Tu naj bi domoval Vitranc, sivolasi modrec, pravičnik in sodnik z dolgo belo brado, h kateremu se zatekajo ljudje in živali. Iz teh krajev je pregnal Bedanca. Na vrhu se nismo zadrževali dolgo, toliko da smo se poslikali, nato pa smo se odpravili po drugi poti v dolino do Bedančevega doma, kjer smo imeli kratek postanek, in sicer na nadmorski višini 1111 metrov. Odtisnili smo si žig, pogledali lesene skulpture, igrala, sedežnico, kolesarje… Zanimiva in lepo urejena točka. Spust smo nadaljevali po smučišču, na katerem nas je pozdravljal jesenski podlesek. Za popestritev so poskrbeli sankači, ki so švigali po sankaški progi mimo nas. Ko smo dosegli dno smučišča, smo se skozi Kranjsko Goro mimo jezera Jasna vrnili do naših avtov. Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se poslovili z željo, da se kmalu spet kam podamo.

Mojca Tisovec

Albumi

Na vrh

Avtobus FS Žužemberk nas je 25.8.2021 na izhodišče pri NC Planica pripeljal okrog 10. ure. Vožnjo smo izkoristili za predstavitev NC Planica in opis poti, kar je opravila vodnica Rozi. Po izstopu iz avtobusa smo si skupaj z uporabniki in njihovimi spremljevalci VDC vzeli cca 15 minut za preobuvanje, razdelitev sendvičev in vode, nato pa v enotni skupini krenili proti Domu v Tamarju. Šli smo po poti za pešce, tisti, ki je v zimskem času namenjena smučarskemu teku. Ker se je izkazalo, da nekateri težje hodijo in zaostajajo, smo vse te napotili na čelo skupine, nakar smo brez težav, z nekaj počitki in ogledi okoliških vršacev prispeli do travne jase, kjer stoji planinski dom, zadaj za njim pa veličasten Jalovec, ki se je takrat še kopal v soncu. Žal je bilo pri domu kar precej drugih obiskovalcev, zato se vsi uporabniki niso mogli posesti na klopi ob mize, ampak so ostali pred ploščadjo in posedli kar na lesena stojalih za kolesa ali pa kar na tla. Ganljivo je bilo opazovani spremljevalce, kako so pomagali vodenim pri preoblačenju in drugih opravilih za udoben počitek. Kar dolgo smo se zadrževali pri domu, ob povratku pa smo obiskali še vznožje izvira Nadiže, nato pa z enim kratkim vmesnim postankom odšli nazaj do NC Planica. Vsi so bili navdušeni nad pogledi na skakalnice in druge objekte, zato so ta obisk izkoristili tudi za fotografiranje v različnih skupinah.
Ta dan smo premagali višinsko razliko 177 m in prehodili 8,7 km poti. Iz NC Planica smo se ob 14,15 uri odpeljali v Begunje, kjer smo imeli v Gostišči Pr' Tavčar še kosilo. Ko smo zapuščali Begunje smo se uzrli še proti cerkvici S. Petra nad Begunjami, ki jo je rad obiskoval Slavko Avsenik.
Na izletu so bili tokrat uporabniki DC Novo mesto in Trebnje, skupaj s svojimi spremljevalci in nekaj starši, ki so se nam pridušili v Planici. Vodniki smo bili tudi tokrat ganjeni nad njihovo pripravljenostjo za izlet, vztrajnostjo, komunikacijo z nami, nad hojo brez vsakršnih težav in še posebej nad neizmerno hvaležnostjo, da so bili skupaj z nami deležni tega čudovitega izleta in medsebojnega druženja.
Besedilo Rudolf e. Skobe
Foto: Boštjan Mohar

Albumi

Na vrh

Ko smo v PD Krka Novo mesto objavili razpis za vzpon na Triglav, nismo pričakovali, da se bo v skupino zbrala tako pestra druščina, ki je, geografsko gledano, pokrivala skoraj celo Slovenijo. Poleg večine Dolenjcev, so bili trije udeleženci iz Metlike, dva iz Žužemberka, trije iz Maribora in okolice, ena iz Ljubljane in dva iz Ivančne Gorice. Da smo zadostili pogoju, da je skupina mednarodna, sta bila v skupini še dva Španca in en Črnogorec. 21 udeležencev je spremljalo 5 vodnikov. Štirje smo bili iz domačega društva, v goste pa smo povabili tudi vodnika iz PD Polž Višnja gora.
Že ob treh zjutraj smo krenili iz Novega mesta, spotoma po poti pobrali vse prijavljene in se odpeljali na Pokljuko. Avtobus nas je zapeljal, kakor daleč se je dalo. Danilo se je že, ko smo krenili proti planini Konjščica. Po gozdni poti smo kmalu prispeli na idilično planino, kjer nas je navdušil volnatoglavi osat (Cirsium eriophorum). Krave ga ne marajo, ker bode. Nas pa je s svojo fotogeničnostjo popolnoma prevzel. Počasi smo se mimo sirarne odpravili na Studorski preval. Na smerokazu je pisalo, da je do Triglava, do našega cilja, še 5 ur in pol. Ker se je po krajši strmini pot zravnala in nam obetala malo lagodne hoje, nas to ni prestrašilo. Ob številnih zanimivih cvetlicah smo jo na sončni strani pobočij krenili proti Vodnikovemu domu. Pot je bila večinoma razgledna. Le en del, kjer je aktiven podor, smo malo zaskrbljeno pospešili korak, da ne bi kdo od nas prestregel kaj nepredvidljivega na glavo. Navduševali smo se nad razgledi, najbolj pa nas je očaral Triglav, ki se je kopal v soncu in nas prijazno vabil.
Pri Vodnikovem domu na Velem polju smo imeli postanek za kavo in čaj. Vsi smo se napili čiste studenčnice, si obnovili zaloge vode in se kaj kmalu odpravili naprej. Dom Planika pod Triglavom se nam je zdel čisto blizu. V daljavi se je svetila tudi Kredarica. Triglav se je še vedno sončil. Pa tudi mi smo se začeli potiti. Prišli smo do prvih jeklenic, ki so nam pomagale pri premagovanju poti.
Na Konjskem sedlu nas je po krajšem posedanju in sončenju pot usmerila v levo dokaj strmo navzgor. Čeprav je bil Dom Planika prej čisto blizu, se nam je zdelo, da se sproti umika in nas draži. Na primernih mestih je bilo mogoče opazovati procesijo planincev, ki se je kot kača vila po grebenu vse od Planike, preko Malega Triglava, do vrha našega očaka.
Čeprav se je Dom Planika sončil, nas je presenetil hladen veter, ki je pihal okrog koče. Pogovarjali smo se z ovcami. V njihovem jeziku, seveda. Triglav pa si je nadel puhasto kapo in se skril pred našimi radovednimi pogledi. Iz koče smo dobili informacijo, da bo dež. Med opazovanjem zloveščih oblakov smo vseeno verjeli vremenski napovedi bolj kot mnenju osebja v koči. In imeli smo prav.
Počasi smo si nadeli plezalno opremo in čelade, si oprtali nahrbtnike in jo mahnili proti skalam. Kaj kmalu se je začelo garanje v steni. Nekateri bolj, drugi manj navdušeno, smo zavzeto pretikali vponke in se počasi pomikali ob jeklenici v strnjeni koloni. Nekatere je bilo tudi malo strah in hvaležni so bili za meglo, ki je zakrivala poglede po prepadnih pobočjih. Počasi smo napredovali proti Malemu Triglavu. Včasih je bilo treba počakati, da smo se zvrstili pri srečanju s skupino, ki je sestopala. Drugič spet so drugi čakali nas. Našli so se tudi taki, ki so nepotrpežljivo prehitevali po brezpotju na popolnoma neprimernih mestih in nam krušili kamenje. Tujci. Vseeno smo jim vodniki povedali, kar jim gre. Prav zaradi takih nestrpnežev je toliko nesreč v gorah. In žalostno je, da si obiskovalci gora ne znajo vzet časa, da bi uživali v lepotah.
Na Malem Triglavu smo odložili težke nahrbtnike in se z manjšimi, nekateri celo brez njih, odpravili proti vrhu. Ko so bila ramena razbremenjena, je zrasla tudi samozavest. Tako smo prav vsi udeleženci dosegli cilj in se ponosni fotografirali pri Aljaževem stolpu. Ker je bil Triglav zavit v meglo, na vrhu ni bilo gneče. Brez krsta seveda ni šlo, zato so jih tisti, ki so bili prvič na Triglavu, dobili s štrikom po ta zadnji. Kar polovica udeležencev je bilo krščenih. Najmlajši udeleženec je bil tokrat na Triglavu že tretjič. Najstarejši pa stoprvič. Spraševali smo se, ali ne bi bilo nemara treba krstiti tudi njega.
Po trenutnem navdušenju nas je dohitelo spoznanje, da je treba priti tudi v dolino. Večina se je strinjala, da je sestop dosti težji kot vzpon. Spet je pomagala megla, da strah ni bil prevelik. Brez večjih pretresov smo počasi prišli do Kredarice. Španca sta se od mraza skoraj tresla, saj nista navajena tako nizkih temperatur. Pa tudi drugim ni bilo ravno vroče. Medtem, ko se je nebo odločalo, ali bo zajokalo ali ne, smo si sneli plezalno opremo in čelade, se oblekli v toplejša oblačila in jo mahnili proti Domu Valentina Staniča, kjer so nas pričakovali s toplimi posteljami in omamno dišečo toplo jedjo.
Oskrbnik nas je bil vesel, saj so drugi obiskovalci zaradi slabe vremenske napovedi odpovedali rezervacijo.
Večerja se je res prilegla. Med pogovorom smo se razporedili po sobah in se vsi prav kmalu spravili spat. Celodnevna hoja je opravila svoje.
Ponoči je deževalo. V sosednji sobi je nekdo zelo na glas vlekel dreto. Najmlajši je štrbunknil iz pograda. Na srečo jo je odnesel le z buško. Nekateri so trdno zaspali in se niso niti premaknili. Drugi smo zaskrbljeno poslušali, koliko dežuje.
Zbudili smo se v mrzlo, vetrovno, oblačno jutro. Vendar ni več deževalo. Z užitkom smo pojedli zajtrk in se pripravili za spust v dolino. Po pogovoru z oskrbnikom smo se odločili, da čakanje ni smiselno. Do šestih bo tako, je rekel oskrbnik. Lahko da bo pršilo, rahlo padalo, ali pa bo prevedrilo. Odločili smo se za zadnjo možnost.
Zahvalili smo se oskrbniku in njegovi pomočnici, ki sta bila več kot prijazna in res prijetno gostoljubna, in jo za Cmirom mahnili v Turkov rovt v dolini Vrata. Do konca smo se naužili hoje po melišču navzdol. Med potjo smo opazili alpskega močerada, ki jo je mahal v hrib, kar naj bi pomenilo, da bo dež. Gams je z vrha pečine očitno štel promet. Njegova čreda se je skrivala med redkim ruševjem in čakala, da se bomo umaknili iz njihovega pašnika. Čeprav je močerad sanjal o dežju, se je nebo tudi tokrat odločilo, da nam ne bo privoščilo zastonj tuširanja. Nam je bilo to čisto prav. Zadnje korake smo naredili po gozdu in ob strugi Triglavske Bistrice proti Aljaževemu domu v Vratih.
Postanek je bil kratek. Šofer nam je prišel povedat, da nas čaka. Na poti proti Mojstrani smo si ogledali še slap Peričnik. Samo iz ceste. Nikomur se ni dalo povzpeti se do vrha. Prijetno utrujeni in neizmerno srečni smo se veselili prihoda domov.
Izmenjali smo si naslove, se poiskali po fb in drugih socialnih omrežjih, se dogovarjali za nove podvige. Nastale so nove prijateljske vezi in ostali bodo večni spomini na nepozabno doživetje v prekrasnih slovenskih gorah.

Andreja Bartolj Bele

Albumi

Na vrh

Med člani Planinskega društva Krka Novo mesto največ velja tradicija. Spominski pohod, tokrat že 25. po vrsti, zagotovo sodi med tradicionalne dogodke, še posebno, ker je vezan na spomin na naše preminule člane.
Po že ustaljenem programu so se lahko člani društva, njihovi sorodniki in prijatelji, pa tudi ostali ljubitelji pohodov v naravi, dogodka udeležili kot pohodniki iz Novega mesta ali pa so se povzpeli do Doma pri Gospodični na Gorjancih iz Gabrja. Prvo skupino je po dobri polurni hoji v Šentjoštu vnovič presenetila naša članica s prijetnim okrepčilom, ki je bilo v jutranjem hladu prava popestritev. Za spomin so se nastavili fotografskemu očesu ob novi naravni klopci s planinsko oznako. Klopco so za počitek pohodnikom pripravili člani društva in krajani Šentjošta.
Po okrepčilu smo pot nadaljevali ob komaj še žuboreči vodi v strugi Klamferja. Prijetno je bilo hoditi po gozdni poti ob strugi, ki je višje v bregu popolnoma presahnila. Kmalu so nas pozdravile prve gorjanske košenice, ki so se kopale v vročem soncu. Tako pripeki nismo ubežali niti pohodniki. Vročina je pritisnila že zgodaj dopoldne.
Druga skupina je krenila po krajši poti iz Gabrja in se napotila naravnost na prireditveni prostor. Med vzpenjanjem po mnogokrat prehojeni poti navkreber je ostalo neodgovorjeno vprašanje, kdaj bo dokončan projekt navezave novega parkirnega prostora na Jugorju nad Gabrjem z obstoječo potjo na Gorjance.
Kljub času dopustov na ploščadi pred domom ni bilo prostih mest med prireditvijo. Mnogi ljubitelji narave so še pred njenim pričetkom povzpeli na vrh Gorjancev, saj so tako dodatno uživali v še prijetni temperaturi, mnogi udeleženci pa so to storili po končani prireditvi, ki so jo glasbeno popestrili Katarina Čelič in Blaž Kerin, ter Ana Bele in Sandra Verbič.
Ob pozdravnem nagovoru predsednika društva, ki je obudil spomin na pobudo in začetek te prireditve, je zbrane pozdravil tudi novomeški župan z vzpodbudnimi besedami o poslanstvu planinske organizacije in pohvalnem delu našega društva, njenega vodstva in predsednika. Tudi sam se je pripešačil z Dolža v spremstvu tamkajšnjega predsednika krajevne skupnosti.
Besede povezovalke so kot nevidne nitke spletale točke kulturnega programa. Tudi tokrat je uspela nagovoriti obe pevki, ki sta navdušili prav vse prisotne. Duet kitare in vokala pa je kulturni utrip prireditve le še kvalitetno dopolnil. Dodatno je dogodek popestril zabavno glasbeni program dueta Andreja Bajuka, ki je tudi po javno izrečeni besedi prav prijetno dopolnil to srečanje.

Pripravila: A. Murgelj, A. Bartolj Bele
Fotografije: A. Murgelj, R. Grimšič, Damjanovič

Albumi

Na vrh

V soboto, 31.7.2021, smo se planinci Planinskega društva Krka Novo mesto v organizaciji Društva Slovenija Rusija udeležili tradicionalne spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. Zaradi posebnih razmer zaradi korona virusa in zahtev organizatorja je bila udeležba nekoliko manjša kot običajno, kar je zelo ustrezalo higienskim priporočilom glede vzdrževanja medsebojne oddaljenosti.

Ob odhodu in na avtobusu smo udeležence seznanili z vsemi navodili, ves čas druženja je morala biti skupina v mehurčku. Kljub strogim navodilom je bila skupina zelo disciplinirana, upoštevala je prav vsa navodila. Po prijateljskem srečanju v Kranjski gori ob spremljanju bogatega kulturnega programa in druženja ob obroku smo se odpeljali v Gozd Martuljek . Zapustili smo avtobus in se sprehodili do prvega Martuljskega slapa, se vrnili na izhodišče, popili kavico se vrnili v avtobus in se odpeljali proti domu polni lepih spominov.

Anton Progar

Albumi

Na vrh

Na lepo julijsko soboto smo se odpravili na Ograde. Po krivici malo manj obiskano, skorajda spregledano, razgledno goro nad Bohinjem. 13 udeležencev je bolj ali manj resno sprejelo podatek, da bo tura zahtevna. Na pohodu smo gostili turi tri študente iz Španije, ki so v Sloveniji na študentski izmenjavi.
V Srednji vasi pri Bohinju nas je na parkirišču pričakal prijeten jutranji hlad, saj je petkova nevihta lepo osvežila bohinjski kot. Na urejenem makadamskem parkirišču je prostora za kar lepo število avtomobilov. Parkirnina je zmerna. Še posebej zato, ker iz parkirišča vozi brezplačen avtobusni prevoz proti planini Blato vse do razcepa za Vogar. Tako je Srednja vas zanimivo izhodišče za planinske poti v tem predelu Julijcev. Ko smo sestopili iz nabito polnega mini busa, smo bili veseli, da nismo z avtomobili rinili višje, saj ni bilo niti enega prostega parkirnega mesta.
Ob robu ceste parkirani avtomobili so bili moteči celo za pohodnike, kaj šele za druge avtomobile, ki so iskali prosto mesto. Na koncu parkirišča smo iz makadama zavili na neoznačeno, a dobro uhojeno gozdno stezo. Ob vlaki nas je pot ob nekaj kratkih postankih pripeljala do lovske koče, kjer smo si vzeli nekaj minut počitka, ki je bil še kako dobrodošel. Z razgledišča smo se naužili pogledov na pastirske stanove na planini Blato, na gornjo postajo gondole na Voglu in na bohinjske vršace. Le nekaj minut kasneje smo sirarno na planini Krstenica obšli kar brez počitka, saj smo od tam v daljavi zagledali naš cilj.
Na Planini Jezerce smo se sprehodili med kravami in se ob zaplatah snega zagrizli v strmino Lazovškega prevala. Čisto tiho smo šli mimo utrujenega planinca, ki se pri dremanju ni dal motiti. Tudi ta del poti ni markiran, je pa zaradi strmine in padajočega kamenja dokaj zahteven. Skozi ruševje smo prišli do križišča poti. Tri udeleženke so se odločile, da se bodo usmerile v dolino proti planini v Lazu, ostali pa smo pot nadaljevali navkreber.
Zaradi varnosti smo si nadeli čelade. Brezpotje je dokaj izpostavljeno, užitek pa velik ob vzpenjanju po naravnih skalah, ki nudijo dovolj oprijemov. Skale so dovolj čvrste in priročne, kljub temu pa je potrebna velika previdnost. Narava je ob poti nasula obilo vegetacije, ki boža oko in dušo.
Pod samim vrhom se je na previsu pasla čredica, ki bi lahko bila gamsova. Šele bela dlaka ene od živali, podroben pogled in zvončkljanje zvonca sta odkrila, da so to koze iz planine v Lazu. To, da ima ena od njih satelitski oddajnik, da čredo v jeseni sploh najdejo v teh širjavah, smo izvedeli od majer'ce v Lazu.
Na vrhu se nam je odprl enkraten razgled vse naokoli. Mimobežne meglice so občasno skrivale vrh Triglava in kočo Planika pod Triglavom. Okoliški vršaci so se greli na soncu. Kot na dlani so bili pastirski stanovi na okoliških planinah. Enkratno doživetje v neokrnjeni naravi, kjer nas ni zmotila gneča obiskovalcev. Vseeno smo se srečali s planincema, ki sta prepoznala udeleženko mladinskega planinskega tabora na Zelenici, saj so se srečali na Vrtači. Svet je res majhen. Ljubitelji gora pa razmišljajo podobno.
Na poti v dolino nas je na cvetočih livadah pozdravljalo obilo nedolžno belih planik, čokoladno dehtečih murk, encijana in drugo planinsko cvetje. Ogradi so se nam razkrili v vsej svoji lepoti.
Kljub navdušenju se je prilegel daljši počitek z okrepčilom na planini v Lazu. Dobrodošlico nam je že ob sestopu zaželela hladna pitna voda iz lokalnega zajetja. Nekateri so se razgovorili ob zelenem čaju, drugi so potešili želodce z žganci in kislim mlekom. Seveda smo sprejeli ponudbo za voden ogled po lokalni sirarni in malem planšarskem muzeju, kar je kot profesionalec opravil pastirček, ki šolske počitnice delovno preživlja na planini. Seveda smo mu radi verjeli, da na planini ne pogreša ničesar.
Ograde in planine pod njimi smo zapustili navdušeni, vsak s svojimi vtisi. Čeprav je tura dokaj zahtevna, jo toplo priporočam vsakomur. Krožna pot je ravno prav dolga in naporna za celodneven pohod. Pokrajina, razgledi, mir in še marsikaj drugega pa odtehtajo vse napore in ovire na poti.

Tekst in Foto:
Anton Murgelj

Albumi

Na vrh

Planinska zveza Slovenije v okviru odbora Planinstvo za invalide že nekaj let organizira pohode, srečanja, druženja in druge oblike gibanja in dela v naravi. V duhu inkluzije oziroma vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v svoje dejavnosti. Delo tega odbora smo podrobneje prvič spoznali pred tremi leti v projektu ''Gluhi strežejo v planinskih kočah''. Kasneje smo bili kot lokalni organizatorji vključeni v še nekaj podobnih projektov.
Po lanskoletnem zatišju je letos močno zaživelo povezovanje posameznikov in organizacij. Planinsko društvo Krka Novo mesto je 7.6.2021 kot lokalni izvajalec v projektu ''Gibalno ovirani gore osvajajo'' organiziralo pohod na Trško goro z druženjem.
Na zbirališču pri Kmetijski šoli Grm na Bajnofu se je zbralo okrog 100 udeležencev skupaj s spremljevalci. Naši prošnji za pomoč pri spremstvu udeležencev se je odzvalo 11 dijakov 2. letnika programa Naravovarstveni tehnik. Vsi spremljevalci so se predstavili v ličnih majicah in si nadeli ''pripomoček ob znojenju'' (baf). Oboje je prispevala Krka, d.d Novo mesto.
Gibalno manj ovirani udeleženci so se povzpeli po Slakovi oz. Trdinovi poti, druga skupina pa je šla večji del po markirani poti, del pa po asfaltni cesti, ki je bistveno olajšala hojo oz. vožnjo vozičkov. Tik pod vrhom sta se obe skupini srečali in skupaj nadaljevali pot do cerkvice. Pod košato lipo, ki je nudila hladno zavetje, je botra Jožefina, predsednica društva Trškogorsko srce, izrekla dobrodošlico. Predstavila je Trško goro z vsemi značilnostmi in podarila simbol društva, pleteno srce, ki ga je spekla prav za to srečanje. Pogled v dolino, vse do obronkov Roga in Gorjancev, je mnoge očaral. Pripekajoče sonce je kar klicalo po okrepčilu in še kako prav je bila dobrodošla ustekleničena voda, ki jo je tudi podarila Krka d.d. Novo mesto.
Mnogi so se v dolino vrnili mimo Slakove zidanice in zidanice Verček, kjer se je lastnica poslovila od udeležencev s ''pušelšankom''. Ob pokušini dobre trškogorske kapljice je še kako prijal košček okusne domače pehtranove in skutine potice.
Ob vrnitvi na Sevno so udeleženci pomalicali okusno mesno zelenjavno juho in se posladkali s krofom. Zraven je prijal domač jabolčni sok.
Člani in posamezniki iz Medobčinskega društva invalidov Novo mesto, Društva oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine, Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto ter članov VDC Šmihel in Bršljin so z navdušenjem razpravljali o podobnem srečanju, ki bi ga organizirali vsaj enkrat letno. Najbrž je ob edinstveni izkušnji nastalo veliko zanimivih zgodb, ki si jih bodo udeleženci pohoda še dolgo pripovedovali.

Sestavil: A. Murgelj
Foto: A. Bartolj Bele, A. Murgelj

Albumi

Na vrh

Prvega od treh počitniških pohodov za družine je pospremilo sonce. Ob osmih smo se zbrali v Gabrju. Bilo nas je šest, štirje otroci in dve mamici. Napotili smo se proti Gospodični. Med potjo smo stikali za škrati, ki so se nam vztrajno skrivali. Med drevesnimi krošnjami smo iskali dobre vile. Tudi zanje je bilo že malo prevroče in so najverjetneje spale v hladni senci.
Pri Gospodični smo si umili obraz in se vsi vidno pomladili. Hladna voda nas je poživila in nam dala novih moči za nadaljevanje poti prav na vrh Trdinovega vrha. Nismo se zadovoljili s prelepimi razgledi čez celo Slovenijo. Želeli smo še višje. In trije smo se povzpeli na stolp. Eden prvič. In prvič je premagal strah. Na koncu pa je bil poplačan z najlepšim razgledom na vse strani.
Kaj dolgo se na vrhu nismo zadržali. Mahnili smo jo čez gorjanske košenice, ki so se bohotile v cvetju, proti Miklavžu.
Ob občudovanju narave in podoživljanju Trdinove bajke Cvetnik smo si res želeli do konca življenja uživati v cvetočem travniku. Želeli pa smo poiskati velikana in smo hiteli naprej. Iz Miklavža smo šli proti Krvavemu kamnu in naprej do Gospodične ter v dolino.
Dan je bil popoln. Komaj čakamo naslednji pohod. Ta bo na Mehovo, kjer bomo spoznavali rastline in se poigrali z zgodovino nekoč mogočnega gradu. Lepo vabljeni.

Tekst in foto:
Andreja Bartolj Bele

Albumi

Na vrh

1. DAN, 25.6.2021

Začeli smo planinski mladinski tabor na Zelenici. Najprej smo se morali seveda povzpeti do Planinskega doma na Zelenici, kjer smo se namestili po sobah. Po namestitvi smo si ogledali okolico in se povzpeli na Triangel ali Vrh Ljubeljščice (1704 m). Vsi navdušeni in prijetno utrujeni čakamo večerjo. Po večerji pa...

En prav lep pozdrav.

2.DAN, 26.6.2021

Po prvi prespani noči so nekateri otroci res zgodaj zjutraj vstali. Drugi pa so spali do sedmih, ko je bilo določeno bujenje za vse. Po jutranjem zajtrku, umivanju in pospravljanju sob smo se pripravili na planinsko turo. Odpravili smo se proti drugemu najvišjemu vrhu v Karavankah, 2181 m visoki Vrtači. Ker je pot na goro na zadnjem delu zahtevna, smo se razdelili na dve skupini. Samo najbolje pripravljeni so smeli na vrh. Vsi pa smo zmagovalci, saj je bolj od cilja pomembna pot.
V popoldanskem času nam je Gregor, ki skrbi za vremenske postaje, razložil, kako delujejo vremenske postaje in kaj vse se meri in spremlja. Njegova žena Manca nam je nekaj več povedala o napravah za merjenje snežne odeje in lastnosti snega. Na osnovi merjenih parametrov določajo nevarnost za snežne plazove.

3. DAN, 27.6.2021

Jutro se je nekaj kisalo. Oblaki so grozili, mi pa smo verjeli vremenski napovedi, da dežja danes pač ne bo. Odpravili smo se po isti poti kot včeraj. Na prvem razcepu smo krenili levo proti Srednjem vrhu nad Završnico (1796). Včerajšnja pot nas je vodila desno. Med rušjem smo se spustili najprej v dolino in nato strmo na vrh Srednjega vrha. Iz vrha je lep razgled na okoliške vrhove - Stol, Begunjščico, Vrtačo, Celovško špico, Jelenčke, Ovčji vrh, Krkotnik in druge, bolj oddaljene hribe. Najbolj smo se navduševali nad razgledom na Blejsko jezero, ki se je kopalo v soncu.
Pot nazaj smo ubrali proti Domu pri izviru Završnice. Ugotovili smo, da je voda na izviru hladna in zelo okusna.
Po kosilu smo imeli krajši počitek, nato pa so sledile delavnice. V štirih skupinah so otroci spoznavali osnove prve pomoči, ustvarjali in se likovno izražali, se učili vozlanja in plezali na umetni plezalni steni.
Bilo je zelo zabavno.
Po večerji je čas za pisanje dnevnika, družabnost in ...

4. DAN, 28.6.2021

4. dan nas je pozdravilo toplo in sončno jutro. Že malo utrujeni smo kar dolgo spali. Po zajtrku so nas obiskali člani kinološkega društva Storžič, ki so otrokom razložili, kako poteka reševanje izgubljenih planincev s pomočjo psov. Pa tudi, kako poteka reševanje izpod snežnih plazov. Seveda je sledil praktični prikaz, kjer sta Ron in Boni navdušeno iskala pogrešane mlade planince.
Sledile so delavnice, v katerih so otroci spet plezali na umetni steni, saj jim je bila ta delavnica včeraj najbolj všeč. V drugi delavnici so izpolnili in uredili planinske dnevnike. V tretji delavnici pa so se postavili v vlogo slepega človeka in premagovali ovire na poti s pomočjo vrvne ograje.
Po kosilu je sledil krajši počitek, nato pa smo se odpravili na pohod v krnico Suho ruševje, vse do Žleba, od koder se nam je odprl pogled na Avstrijsko Koroško in okoliške, po večini mejne vrhove: Zelenjak, Palec, Vrtača. Ko smo se obrnili nazaj proti Zelenici, se je v daljavi bohotil Storžič, ki spada v Kamniške ali Savinjske Alpe.
Po večerji je sledilo izpolnjevanje današnjega dnevnika in ...

5. DAN, 29.6.2021

In prišel je zadnji dan letošnjega mladinskega planinskega tabora. Otroci so spakirali svoje stvari, pospravili sobe za seboj, pozajtrkovali in pomahali Zelenici v slovo. Sledila je le še pot mimo izvira Završnice do jezera Završnica, kjer nas je čakal avtobus. Skupaj smo se odpeljali na Ljubelj po našo prtljago. Polni pričakovanja, da bomo spet videli svoje domače, smo se odpeljali proti domu. Ker smo bili ves čas tabora zelo zaposleni, smo priznanja podelili šele na avtobusu.
Bolj kot smo se bližali domu, bolj je bilo vroče. Morda se je komu stožilo po prijetnem hladu v planinah. Morda se je kdo težko navadil na zeleno pokrajino, brez mogočnih vršacev in kamnitih poti. Morda bi kdo ostal še kakšen dan... Ampak ne predolgo. Ko smo izstopili iz avtobusa in zagledali svoje mame, očete, sestrice in bratce... Objem z najdražjimi je neprecenljiv.
Bili smo usklajen tim in najboljša skupina. Nasvidenje naslednje leto.

Z mladimi planinci smo bili:
Diana, Gric, Darja, Irena, Marko, Mojca in Andreja.

Tabor je bil izveden v organizaciji PD Krka NM. Program je bil sofinanciran s strani Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in s strani Urada za mladino Republike Slovenije.

Lep planinski pozdrav!

Tekst in foto:
Andreja Bartolj Bele

Albumi

1. DAN - 2. DAN - 3.DAN - 4 DAN - 5. DAN

Na vrh

Skupina Feratarji je po ustanovitvenem sestanku, dne 15. 6. 2021, sprejela sklep, da za svojo prvo turo osvoji, nam najbližjo, zelo zahtevno zavarovano planinsko pot (ferato) na Lisco.

Tako smo se v torek, 22.junija 2021 ob 16. uri, ekipa desetih Feratarjev zbrali na parkirnem prostoru pri vasi Cerje, kjer je na nadmorski višini 786 m, vstop na zavarovano pot. Pred odhodom smo se opremili s plezalnimi pasovi in samo varovalnimi kompleti. Vodniki so nas tu še enkrat opozorili na nekaj osnov plezalne tehnike v feratah in pregledali kako smo si nadeli varovalno opremo. S parkirnega prostora smo po približno 15 minutni hoji prispeli do vstopne točke pod steno ferate in vzpenjanje proti Tončkovemu domu na Lisci se je pričelo.

Ta del poti je ocenjen s težavnostno (po stopnji težavnosti za zavarovane plezalne poti – ferate), povprečno z B/C, zadnji raztežaj pa med D/E. Cela pot je sestavljena iz 5 raztežajev (delov, varovanih z jeklenico, nameščenimi klini, stopi), njena posebnost pa je, da lahko vsak težji del zapustimo in ga obhodimo po lažji poti. Zaključek ferate je na nadmorski višini 917 m.
Na koncu je vredno naglasiti, da pot poleg plezalnih užitkov, nudi tudi čudovite razglede v dolino.
Po okrepčilu pri planinskem domu, smo se proti izhodišču odpravili po lažji planinski poti.

Za lažjo predstavo o ferati si lahko ogledate lep video prispevek, ki so ga pripravili planinci Planinskega društva Lisca iz Sevnice: (https://www.youtube.com/watch?v=Pd5s7bO16bM).

Tekst in foto:
Zdravko Damjanovič - Somy

Album

Na vrh

Spomladansko obdobje ni le prebujanje narave in ogrinjanje v sveže barvne odtenke, ki vsem živim organizmom daje poseben zagon in vznemirjenost v krogotoku življenjskih tekočin, temveč je tudi čas, ko je treba pospraviti odmirajoče dele naše matere narave in dodati tudi človeško noto k splošnemu prebujanju.
Tako se je 5.maja 2021 zbrala ekipa osmih planincev Planinskega društva Krka Novo mesto, ki si je zadala cilj, da bo nekaj tega pridiha prispevala v objemu Gorjancev. Tako so tega dne popravili ograje pred in za Planinskim domom pri Gospodični. Ena skupina je pripravila nove smrekove sušice ter demontirala dotrajane ograde in stebre. Druga skupina je imela dovolj dela s čiščenjem okolice planinskega doma, saj je morala očistiti plato, parkirni prostor in stopnišča do izvira studenca. Del te skupine pa se je z lestvijo podal v višine, kjer jo je čakalo čiščenje žlebov, strehe in žlot na planinskem domu.
Tretja skupina se je lotila znakov človeške nemarnosti, nezrelosti in skrajne neodgovornosti. Počistila je odvržene odpadke v naravo med planinskim domom in Trdinovim vrhom.
Vse navedeno so prostovoljci opravili v šestih urah in se prijetno utrujeni in zadovoljni z opravljenim delom, vrnili v objem svojih domov.

T.P. in Z.D.S.

Album

Na vrh

Goteniški Snežnik (1289 m)
Sredi mogočnih gozdov, v bližini Kočevske Reke, leži v kopreno skrivnosti zavita vasica, Gotenica. Danes lepo urejena s prenovljenimi hišami nudi začasni dom policistom, saj je tu njihov Vadbeno oskrbni center. Predel Gotenice in Kočevske Reke je bil dolgo časa nedostopen za navadne zemljane. Zato vas vabimo v deviški gozd, po katerem tavajo medvedi.
S temi besedami nas je Gric povabil na potepanje po krajih, ki jih v polpretekli zgodovini navadni državljani nismo mogli obiskati. Po gozdovih se poleg medvedov potikajo tudi lisice, jeleni, volkovi in drugi gozdni prebivalci, ki so nas, tako kot skrite kamere, opazovali med našim obiskom.
Pa naj začnem na začetku. Uradni pohod 27.4.2021 je odpadel. Zaradi slabe vremenske napovedi in zaradi korone. Ko sem Grica par dni pred pohodom poklicala, kaj zdaj, mi je odgovoril, da bo on vsekakor šel. Ne glede na to, kaj bo padalo. Pa sem se v trenutku odločila, da grem še jaz in moja dva otroka. V duhu, da ni slabega vremena, je samo slaba opremljenost. Obeti dežja niso zmotili šesterice preostalih udeležencev. Točno 10, kolikor dopušča zakon, se nas je odpeljalo s svojimi avtomobili v Gotenico.
Vzpon smo začeli ob nežnem pršenju iz megle. Ni nas motilo. Na parkirišču smo se opremili za deževni vzpon in se zagnali v hrib. Navdušeni nad izjemnimi dimenzijami določenih dreves in nad pestrostjo rastlinja smo se zlahka prebijali po ozki poti. Malo razočarani, ker ni bilo obljubljenih razgledov, kar pa nas v resnici ni motilo. Važno je bilo, da smo bili spet skupaj v akciji.
Po ozki in strmi stezici smo se povzpeli na Kameni zid, 1072 m visok vrh, ki nam je tokrat omogočal vrhunski pogled proti Gotenici in obširnim kočevskim gozdovom pogorja Stojne. Videli seveda nismo nič, razen goste megle. Z razgledišča smo se vrnili na stezo, ki nas je privedla na makadamsko cesto. Po njej smo se dvignili na greben, kjer smo zapustili makadam in se po kolovozu in stezi povzpeli na vrh. Med potjo smo nabirali čemaž, se v praksi učili o razliki med čemažem in čmeriko in zaznavali pomen imena Goteniški Snežnik, saj je bilo marsikje mogoče opaziti sneg. Na vrhu smo se čudili zanimivo oblikovanim skalam. Po obveznem fotografiranju in žigosanju smo sestopili po drugi strani in se po makadamski cesti vrnili do Gotenice. Tam smo hitro ugotovili, da je potrebno brati table, predvsem tiste o omejenem gibanju. Na koncu se je vse srečno izteklo. Nasmejani smo se poslovili in se odpeljali proti domu.
Vsak s svojimi mislimi in tiho obljubo, da po vzpon potrebno opraviti v lepem vremenu, ko bodo lepši razgledi.

Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh

Osvojili smo Kamni vrh in Grmado.
17.4.2021

Na sveže sobotno jutro smo se z ekipo pohodnikov mimo Straže, Dvora in Žužemberka odpravili do majhne vasice, imenovane Podpeč. Naš pohod smo začeli pri cerkvi sv. Martina in po gozdni poti, kjer smo še lahko užili aprilske sledove snega, kmalu prispeli do Kamnega vrha. Trije najpogumnejši člani so želeli preveriti debelino snežne odeje in začudeno ugotovili, da jim sega celo do kolen, zato jim ni preostalo drugega, kot ta trenutek ovekovečiti. Obdani z rahlo zamegljenimi planotami v daljavi na Kamnem vrhu, smo naredili nekaj fotografij, nato se spustili do koče, kjer smo si privoščili krajši oddih in se okrepčali. Pot smo nadaljevali skozi pravljični gozd, pokrit s smaragdno zelenim mahom, ki nas je pripeljal do naslednjega cilja, Grmade. Na naše veselje smo si v odprti koči lahko privoščili tako zeleni čaj (Laško pivičko, kakor bi ga imenoval Gric), kot tudi turško kavo in jabolčni štrudelj, ki je bil ''za prste polizat.'' V prijetni družbi in objemu nežnih sončnih žarkov smo na klopeh posedali kar nekaj časa, dokler nas ni hladen vetrič napotil nazaj v dolino. Nazaj grede smo se ob poti večkrat za kratek čas ustavili; eni, da bi občudovali prebujanje narave, drugi, da bi ovekovečili divja odlagališča. Prihod v dolino smo popestrili z ogledom jame v vasi Podpeč, ki je dolga kar štiri kilometre in velja za prvo jamo v svetu, za katero je Valvasor izdelal načrt. S širokimi nasmehi, srečo v očeh in z željo po ponovnem snidenju, smo se poslovili in odpravili domov.

Manca
Foto: D.Z.- Somy

Album

Na vrh

Po dolgih letih sem se zopet spomnil na pozabljeni dragulj bogu za hrbtom nad dolino Čabranke. Letos sem ga obiskal že tretjič. Nad vasmi Papeži, Belica in Žurge se pnejo v nebo Velika, Žurgarska, Taborska, Rdeča in Bela stena. Prava divjina za prav take uživače. Dolino potoka Belice še nisem poznal. Zato se v četrtek podam na potepanje z Diano in Mladenom. Termometer je kazal kar nekaj pod nulo, ko zagazimo po zasneženi stezi ob potoku Belica. Vreme je jasno, a kar sveže. Med pretikanjem čez potok se v senci dvigujemo proti robu skalnega grebena. Zaženemo se v sončen sneženi raz. Sonce nas poživi, prav tako pa tudi »frišna« medvedova sled, na katero prilomastimo. Tacar jo je klatil v naši smeri navzgor. Lahko njemu. Imel je dereze na šapah. Nam pa je brez njih drselo na strmini. Zato smo jo mahnili kar po njegovih stopinjah. Delali smo prvo ponovitev njegove smeri. Pripeljala nas je pod skalno zaporo pod vrhom grebena. Tu smo se ločili. Šapar jo je odhlačal levo, mi trije pa desno na greben Belih sten. Nenadejano smo se fotografirali - štirje »fotiči«, ki so jih postavili varuhi narave (ali pa kdo drug) so posneli dva gorska kozla in eno srnico. Na razglednem grebenu, s katerega smo imeli sončen razgled na Gorski Kotar, Snežnik, dolini Čabranke in Kolpe, smo pomalicali in se odpočili. Nato smo odpujsali v vas Žurge in navzdol do avta v Belici. Ni treba posebej razlagati da je bilo tako lepo, da so nekateri celo jokali.

Gric
Foto: Diana

Album

Na vrh

S sestrico, atijem in njegovimi planinskimi prijatelji sem šel na Gradiško Turo. Nisem šel po navadni poti, ampak po zajlah in se vpenjal na njih. Pri tem mi je pomagal ati. Na določenih delih me je bilo tudi malo strah. Na vrhu me je čakala sestrica, ki je prišla po drugi poti. Imeli smo lep razgled na Vipavsko dolino in hribe naokrog. Nato smo šli mimo kapelice na Škavnico. Tam je bila naravna skalna plata. Zanimiva mi je bila zato, ker je imela razpoke in luknje, v katerih sem se skrival. Ko smo se vračali v dolino, smo se ustavili še na Vrhu Plaza tudi tukaj sem dobil žig. Pri vračanju do avtov sva s sestrico večino časa hodila prva. Izlet me je zelo utrudil, a mi ni žal da sem šel.

Aljoša Kocbek, 8 let

Album

Na vrh