Na Dan državnosti oz. včasih bolj poznano kot Štefanovo nekaj Dvorjanov že tradicionalno, 19. leto zapored, hodi na Frato. Letos smo se povabilu odzvali še nekateri člani Planinske skupine Dvor in nekaj drugih ljubiteljev pohodništva in se pridružili pohodu.
Na izhodišču pri Blatnikovem hramu na Dvoru se je na prijetno sveže sončo jutro zbralo 17 pohodnikov različnih starosti. Odpravili smo se proti Vinkovemu vrhu po stezici skozi gozdiček. Škripanje pod nogami in belina jutranje zmrzali nas je spomnila, da smo sredi zime, čeprav najmlajši med nami ne pomnijo snega ob Božiču. Do kapelice v vasi smo se že dodobra ogreli, saj je bil za nami največji, predvsem pa najhitrejši vzpon celotnega pohoda. V zaselku Skopice, kamor smo nadaljevali pot, so nas domačini povabili na tople napitke in sladke prigrizke. Prijaznemu povabilu smo se z veseljem odzvali. Pot smo nadaljevali skozi Srednji Lipovec in naprej mimo pašnikov v vinsko gorico Boršt, kjer nas je čakala naslednja postojanka z različnimi dobrotami na domačiji našega pohodnika. Nebo brez oblačka in čudoviti razgledi, ki so segali vse do Kamniških in Julijskih Alp z našim očakom Triglavom na čelu, so nam resnično polepšali dan in napolnili z energijo. Iz Boršta smo po nekoliko manj uhojeni poti skozi gozd povzpeli do Ajdovca, od koder je sledil le še spust proti vedno bolj prepoznavnemu domu na Frati. Na poti nas je dohitela konjenica slokih konj z dekleti v sedlih, ki so elegantno prijezdili iz Globodola. Ob tem smo se spomnili, da je Štefanovo dan, na katerega marsikje ohranjajo običaj blagoslova konj. Plemenite živali kot so konji, ki človeku že stoletja služijo kot prijatelji in pomočniki, si prav gotovo zaslužijo posebno pozornost. Ko smo prispeli do doma na Frati, smo bili presenečeni nad množico obiskovalcev, večinoma pohodnikov. Pripešačili so iz različnih smeri: Mirne Peči, Prečne, Straže, Rdečega Kala, skratka iz vseh smeri, nekateri že tradicionalno, drugi pa prvič. V domu oz. pred njim smo si privoščili tako ali drugačno okrepčilo, predvsem pa izmenjali praznične in novoletne želje z znanci, ki so izkoristili dan za gibanje v prijetni družbi.
Po daljšem počitku smo se odpravili nazaj proti izhodišču mimo cerkve in gasilskega doma v Ajdovcu do Srednjega Lipovca, kjer smo se vrnili na isto pot kot zjutraj. V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili na izhodišče in si obljubili, da se ob letu osorej ponovno pridružimo 20. pohodu na Frato. Verjamemo, da boste z nami tudi tisti, ki letos še niste vedeli za tradicionalni pohod iz Dvora na Frato.

Valerija Vidmar

Album

Na vrh

Postaviš se v vrsto pred generalom Žukovom, se počasi, zavijajoče bližaš Rdečemu trgu, kjer te pregledajo strogi ruski uradniki ter te z mrkim pogledom pošljejo čez prvo kontrolo. Kača ljudi se vije skozi rdečo zgradbo. V samem centru, na najvišji točki svetišča propadle ideologije, te uniformirani uradnik zbode z očmi in pošlje kot ovco iz ograde na svež zrak.
Izbrali smo si avanturistični način, prežet z negotovostjo, z nepredvidljivimi vremenskimi razmerami, z napori, ki presegajo meje razuma. Izbrali smo si Ibn Sino, bolj poznan kot Leninov vrh (7134 m.n.v.). Na meji med Kirgizistanom in Tadžikistanom stoji kot stražar v gorovju Pamir in pazi, da vrhovi znamenitih imen, kot so Karl Marx, Sovjetski oficirjev, Revolucij ali Oktobrski, ne pobegnejo severneje v Kirgizistan.

Poleteli smo z Dunaja in.... Nadaljevanje

Avtor: Damjan Kmet

Album

Na vrh

Mladinski odsek PD Krka Novo mesto za naše najmlajše člane in njihove spremljevalce že vrsto let zapored pripravlja v začetku decembra Miklavžev pohod. Letos je bil pohod ravno na god Sv.Nikolaja, prvega od decembrskih dobrih mož, ki je bolj poznan pod imenom Miklavž.
Tokrat smo Miklavža iskali v okolici Škocjana. Izhodišče našega pohoda je bilo v Dolenjih Dolah, kjer smo se zbrali ob 16. uri, ko se je svetli del dneva že počasi poslavljal. Pot nas je peljala ob Dolskem potoku, kjer je bilo potrebno nekaj pazljivosti pri prečenju, da se nismo znašli v hladni vodi. Nadaljevali smo mimo travnikov in pašnikov v lepo dolino med Kočnikom in Gradcem. Kmalu se je že toliko stemnilo, da smo si nadeli svetilke. To je dalo pohodu poseben čar, saj je bilo iskanje Miklavža z lučkami za najmlajše posebej zanimivo. V poltemi drevesa, med katerimi smo hodili, oživijo in dajejo občutek, da se bo vsak trenutek prikazal Miklavž ali pa parkelj. V tem pričakovanju smo se povzpeli na najvišjo točko, nekaj nad 300 metrov visok Kočnik. Tam naj bi bil po legendi zakopan zaklad, zlato tele, vendar ga še nihče ni uspel najti, kot nam je pojasnil vodnik, zato tudi mi nismo poskušali. Tudi Miklavževih daril še ni bilo, zato smo nadaljevali pot skozi gozd proti vinski gorici Segonje,  kjer smo se ustavili na domačiji našega vodnika Milana. Tam je Miklavž minuli večer pustil darila za vse udeležence, Milan pa nas je pogostil s toplim čajem in domačimi piškoti. Po okrepčilu smo se po drugi, precej krajši poti, spustili nazaj v dolino.
21 udeležencev, od najmlajših do starejših, je preživelo prijeten večer in toplino decembrskega vzdušja izven nakupovalne evforije in realno, ne zgolj virtualno. Pristen človeški stik je še vedno tisti, ki nas bogati. Ker se večina udeležencev ne bo več srečala letos, smo naše druženje zaključili s stiskom rok in izrečenimi željami tako za prijeten preostanek leta kot za naslednje leto. V društvu se bomo trudili, da tudi naslednje leto pripravili prijetne pohode in druženja, tudi medgeneracijske, kot je bil tokratni.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Andreja Bartolj Bele

Album

Na vrh

Planinci PD Krka Novo mesto smo v nedeljo, 1.12.2019, pripravili pohod in druženje, s katerim smo zaključili letošnjo planinsko sezono. Kot že vrsto let zapored, smo se tudi letos odpravili na Primorsko, saj ugotavljamo, da ta konec vedno pritegne veliko število ljubiteljev pohodništva, še posebej v pozno jesenskem oz. zgodnje zimskem času, ko so razmere v gorah, pa tudi v notranjosti Slovenije manj prijazne za množične pohode. Zbralo se nas je kar 58.
Letos smo se odpeljali povsem do morja, v Koper, kjer nas je pričakal vodnik Darko iz Obalnega planinskega društva Koper, ki nas zadnja leta popelje po znamenitostih Primorske na naših zaključnih pohodih. Naš pohod smo pričeli v Žusterni na mestni plaži, kjer so po otvoritvi predora Markovec cesto zaprli za motorizirani promet in jo namenili za rekreacijo meščanom, saj je ta del zanimiv poleti za kopanje, v ostalih letnih časih pa mila primorska klima pritegne številne tekače, kolesarje in številne sprehajalce. Slednjim smo se pridružili tudi mi in se po obalni promenadi sprehodili proti Izoli, spotoma pa nas je Darko seznanil z znamenitostmi tako Kopra kot Izole in nam pokazal ključne točke obeh mest od blizu ali daleč. Povzpeli smo se do Izolske bolnice, kjer so letos odprli helidrom za nujne in težke poškodovance oz. bolnike. Nadaljevali smo do razgledne točke, ki jo je domačin obeležil s kapelico in zvončkom kot zahvalo za izpolnitev njegovih osebnih želja. Pogled na prostranost morja, obalna naselja in gričke pod oblaki, ki so se zanimivo prepletali po nebu, je bil res čudovit.  Pot smo nadaljevali proti najvišji vzpeti Kopra, 224 metrov visokem Markovcu ali tudi Markovemu hribu, ki naj bi dobil ime po Sv.Marku. Domačini so tudi tu postavili križ,  kot nadomestilo preteklim znamenjem, ki so bili uničeni v polpretekli zgodovini. Spust proti Olmu nas je prepričal, da smo vendarle osvojili vrh. Pot smo zaključili pri gostišču Emonac v Kopru, kjer je z dejavnostjo začel naš rojak iz Gabrja. Nekateri smo se tukaj oskrbeli z domačim olivnim oljem, drugi pa osvežili s pivom, nato pa smo se odpeljali v osmico v bližnje Bertoke, kjer so nas pričakali gostoljubni domačini. Ob lepo pogrnjeni mizi v prijetno domače in stilsko usklajeno opremljeni domačiji smo se okrepčali z dobrim domačim kosilom in primorskimi vini.
S tem se je naše druženje končalo. Čakala nas je le še vožnja proti domu, kjer smo kmalu opazili prve dežene kaplje. Tako smo bili še dodatno hvaležni, da nam je vreme ves dan tako lepo služilo. Spoznali smo nov košček naše domovine in stkali nova znanstva, česar ni nikoli preveč. Da sta za planince privlačni tako prostranost gora kot morja, se vedno znova potrjuje, zato bomo podobne pohode še ponovili.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Zdravko Damjanovič

Album

Na vrh

Deževno soboto, ko bi se najraje stiskal pod toplo odejo, smo se najpogumnejši planinci odpravili na Veliki Javornik. Z avtobusom in v spremstvu vodnikov Diane, Grica ter mentorjev smo se pripeljali do naselja Jablance. Zanimniva pot nas je vodila do Partizanske bolnice v Travnem Lazu. Potok smo večkrat prečkali in bilo je prav zabavno. Na poti smo videli tudi slap Ubijavnik. Po ogledu bolnice in počitku smo pot nadaljevali proti Velikemu Javorniku. Na planjavi smo malicali, pridno pritiskali žig v naše planinske knjižice ter se vsi fotografirali. Spust v dolino je bil prava drsalnica, saj je bila pot razmočena in blatna. Umazani, nekateri do kolen, smo le prispeli do Koče na Bohorju. S prijatelji smo si v koči privoščili vročo čokolado in se zabavali. Uživali smo na soncu, tako kot močerad, ki smo ga srečali na poti. Po daljšem počitku smo se razigrani in dobre volje spustili nazaj v megleno dolino do avtobusa. Tako je hitro minil še ena potep po naši lepi deželi.

Tinkara Kuhelj,
3.razred, OŠ Žužemberk

Foto: Diana Serini

Album

Na vrh

Mesec dni po obisku predstavnikov našega društva nas je obiskala štiričlanska skupina vodstva Planinskega društva Dubovac iz Karlovca. Že to prvo srečanje obeh predsednikov društev je bilo nadvse prisrčno, spontano, saj sta si podala roke in izmenjala priložnostna darila že ob prvem stiku.
Naš že pripravljen program je samoiniciativno dopolnila ga. Marjanca Trščinar Antić, ki je pričakala celotno skupino pri spomeniku olimpionika Leona Štuklja in tudi predstavila. Ni nas začudilo, kako ga kot osebnost, še bolj pa kot izrednega športnika poznajo naši gostje. Med sprehod preko Glavnega trga smo lahko prisluhnili njeni predstavitvi zgodovine Novega mesta z vsemi podrobnostmi in zanimivostmi, ki so tako značilni za ga. Marjanco, znano turistično delavko in vodičko. Mali prigrizek v prostorih našega društva je bil bolj namenjen ''dnevu Martina'', ki ga seveda na oni strani Gorjancev kot pa resnemu pogovoru. Morali smo pohiteti, saj nas je v Dolenjskem muzeju že pričakoval g. Borut Križ, ki nas je kot kustos popeljal po nedavno odprti razstavi ''Bratje v orožju'', ki je plod dolgoletnega sodelovanja strokovnjakov iz Novega mesta in iz Kaptola na Hrvaškem. In Novega mesta. Zanimivo je bilo prisluhniti primerjavi razstavljenih eksponatov iz obdobja železne dobe, da je bilo v takratnem širšem prostoru orožje skoraj identično.   
Na poti proti naši pisarni smo Imeli srečo, da smo si v kapiteljski cerkvi lahko od blizu ogledali izredno umetnino slikarja  Tintorettija in izvedeli še marsikatero podrobnost o Novem mestu. Podrobno smo predstavili obe društvi, pri tem pa iskali stičišča za sodelovanje. V tej fazi sodelovanja si bomo izmenjaje udeležili osrednje društvene prireditve,  izmenjali informacije o delu v naslednjem letu, dogovorili pa smo se tudi za neposreden stik tedaj, ko se bomo odpravili v goste na turo. Vsekakor jih nismo pozabili poprositi za pomoč pri načrtovanju našega poletnega tabora na Jadranu in na naše veselje so bili oni letos na predvideni lokaciji našega bivanja.
Po opravljenih razgovorih in ogledih prestolnice, smo se zapeljali na našo vinorodno gorico, Trško goro, ki je kljub meglicam ponudila lep razgled v dolino. Seveda smo morali ''skočiti'' do našega doma na Gospodični. Po okrepčilnem postanku na relaciji se zaradi pomankanja časa nismo uspeli povzpeti peš; to smo prihranili za novoletno pohod. Na ploščadi sta nas sprejela megla in veter, tako da smo pohiteli v notranjost in jo gostom predstavili in razkazali. Nad mnogimi podrobnostmi so bili zelo navdušeni, po njihovi oceni naš dom prekaša mnoge v slovenskih hribih in gorah, še bolj pa tiste na Hrvaškem. Marsikatero podrobnost nameravajo koristno uporabiti pri svojih investicijskih projektih.
Poslovili smo se na Trdinovem vrhu, kot da smo prijatelji že od nekdaj. Nismo govorili o politiki, čeravno se mnogi te teme na tej lokaciji niti slučajno ne morejo ali nočejo izogniti.

Album

Na vrh

Tradicija ostaja vsaj večini tistim udeležencem prireditve Popotovanje od Litije do Čateža (kot nekateri poimenujejo pohod po Levstikovi poti). Rek velja za mnoge letošnje pohodnike, saj so oni drugi, ki se odločijo za pohod le v sončnem vremenu, ostali doma, tako da je bilo število udeležencev v primerjavi z lanskim letom vsaj prepolovljeno.
Nekako številčno enako velja tudi za udeležbo naših članov na letošnjem pohodu. Solidno število prijav več dni pred dogodkom je kopnelo vsak dan, čeravno so ''vremenarji'' istočasno nakazovali sobotno izboljšanje vremena. In takšno je tudi bilo. Niti ena kapljica dežja  ni osvežila pohodnikov, so pa mnogi pridno nabirali one druge, Martinove…
Korak smo po registraciji v Litiji  tudi letos zastavili v Šmartnem v izogib hoji po asfaltu iz Litije. Neutrjene travniške in gozdne poti ter steze so bile razmočene, po njih so še polzeli mali potočki. Seveda so mnogi podplati pustili svojo sled v zdrizastem blatu…
Vzdolž celotne poti so domačini postavili množico stojnic za prodajo vsemogočih suhih in mokrih pridelkov pa celo umetelnih izdelkov. Seveda je prevladovala ponudba še ''ne krščenega''.
Prijetno je bilo uživati v kulturnem utripu, tako na poti kot na cilju. Med ''Razhodnjo'', kjer so tradicionalno nastopili trebanjski godbeniki, mažoretke, pa Martin in  še ostali,  smo si nekateri izmenjevali vtise s severne in južne poti. Menda je bila slednja bolj mikavna. Umetnici s harmoniko s lepim glasom, ki je pohodnike na Vinjem vrhu zabavala že lani se je pridružilo dekle s kitaro. In na sosednjem hribu so že utrujene pohodnike  pričakovale kar tri glasbenice. Očitno moških naslednikov Lojzeta v teh krajih primanjkuje…
Nobenemu od nas 23 udeležencev resnično ni bilo žal, da smo dan preživeli med in nad temi čudovitimi griči, ki jih je na kratko obsijalo tudi poznojesensko sonce. Seveda nas 34. pohod naslednje leto že vabi…

Album

Fotografije z razstave in rednega letnega zbora

Na vrh

Napoved obilnega deževja ni odvrnila pohodnike, ki se odločijo, da na isti dan z več izhodišč pridejo na Brezovo Reber, na kraj, kjer je bila 29.10.1941 ustanovljena Novomeška četa. Je pa dež, ki je padal ves čas pohoda in tudi zaključne prireditve, najmanj prepolovil običajno število udeležencev.
Tokrat je manjša skupina krenila na pot iz Žužemberka, ostali pa od gradu Luknja pri Prečni. Drseč je bil korak navkreber nad ribogojnico po gozdni poti in stezah vse do spominskega obeležja padle partizanke. Kratek postanek ob spregovorjeni besedi in prižgana svečka jo bilo namenjen spominu.  Pri Bobnarjevi hiši na Brezovi Rebri, mestu ustanovitve čete, je bil znova kratek postanek s priložnostnim programom. Do cilja ni bilo več daleč, gozdna pot je pohodnike pripeljala navzdol do spomenika NOB na Frati, kjer so se pohodniki  poklonili spominu borcem, ubitim v letalskem bombardiranju 1942. leta in padlim v boju oktobra naslednjega leta. Mimo spomenika so speljane Trdinova pot, odcep evropske pešpoti E7, planinska pot Ljubljana-Zagreb in gozdarska pot Straža-Frata.
Zaključek pohoda je bil pod streho Doma Frata, ob toplem času in okrepčilu ''na žlico'' ter seveda ob kulturnem programu, ustreznemu dogodku. Tudi tokratni je bil v organizaciji več organizacij oz. združenj je bil že petnajsti po vrsti. Naše društvo  običajno prevzame njegovo vodenje in vsakič se ga udeleži večje število članov.

Pripravil: Tone Murgelj
Foto: Marko Klinc

Album

Na vrh

V Novem mestu smo 18. 10. 2019 razstavili izjemno poučno, kvalitetno in lepo razstavo NARAVA V GORSKEM SVETU – včeraj, danes, jutri . Pripravil jo je Zavod  za varstvo narave republike Slovenije – območna enota Kranj. Potuje po  vseh večjih krajih v Sloveniji. Skozi razstavo nas je popeljal g. Metod Rogelj, univ. dipl.biol. V Novem mestu bo možen ogled v Šolskem centru do 31.10.2019. Ob njeni otvoritvi, ki se jo je udeležilo kar 71 ljubiteljev narave, smo gorski stražarji in varuhi gorske narave MDO PD Dolenjske in Bele krajine pripravili tudi redni letni zbor.
Tudi zbora se je udeležilo 60 gorskih stražarjev in varuhov gorske narave. Vodja Odbora za varstvo gorske narave MDO PD Dolenjske in Bele krajine Rozalija Skobe, je poročala o uspešnem delu, ki pa so ga s svojimi poročili obogatili še načelniki odsekov za varstvo narave v planinskih društvih.
Pripravili smo načrt dela za leto 2020 s poudarkom na izobraževanju gorskih stražarjev in na naravovarstvenih ekskurzijah.
Postavitev razstave pri nas je poklon in zahvala čez 300 –tim gorskim stražarjem, ki smo jih v zadnjih 15 letih usposobili na območju Dolenjske in Bele krajine, predvsem zato, da bi obvarovali in ohranili naravo gorskega sveta, ki je čudovito predstavljena na tej razstavi.


Zapisala: Rozalija Skobe

Album

Fotografije z razstave in rednega letnega zbora

Na vrh

Okolico Novega mesta smo prehodili že v nešteto smereh, zato smo se odločili, da gremo tokrat malo bližje Gorjancev. V tem letnem času je narava odeta v lepe jesenske barve in vabi na sprehod.
Pohodnikom iz VDC Novo mesto, enot Trebnje, Bršljin in Šmihel, so se tokrat
pridružili tudi nekateri starši in člani PD Krka. Dobili smo se pri gasilskem domu na Križih in po gozdni poti nadaljevali do vinske gorice Potovska gora. Pot smo nadaljevali v smeri vasi Hrušica, zavili na začetku gozda desno  in prišli v vinsko gorico Hribi, kjer smo bili deležni lepega pogleda na Gorjance, Kočevsko hribovje in Trško goro. Malico smo si privoščili na Velikem Slatniku pri sotočju treh studencev. Na poti smo si ogledali tudi Machovo spominsko sobo. Po poti nas je vodila naša sodelavka Sabina in vodnika Anton Progar in Franci Somrak iz PD Krka.

Album

Na vrh

Letošnja tura na Triglav je očitno pustila sledove, kakršnih se je stežka zamisliti. Kot zadnje dejanje v letošnjem letu, dogovorjeno še predno smo avgusta zapustili triglavsko pogorje, je bilo srečanje na Pohorju, kamor nas je tedaj prisrčno povabila naša ''gostujoča'' triglavska vodička Marjana. Po nekaj dogovorih je bila izdelan podroben načrt obiska Pohorja…
Do zadnjega sedeža napolnjen avtobus, pa še nekaj čakajočih v čakalni vrsti, če bi kdo odpovedal turo, prav gotovo potrjuje, da se število ''triglavcev'' širi in  da kot magnet privlači... Seveda pa se je bilo zelo težko odpovedati povabilu naše gostiteljice, da se srečamo na ''njenem terenu''.
Zgodnji jutranji odhod proti Štajerski ni bil za nikogar odveč v nestrpnem pričakovanju. Že takoj ob prihodu v središče Rogle, kjer nas je pričakala naša domačinka, nas je presenetila s prijazno dobrodošlico tople pijače s sladkim prigrizkom v hotelu Planja. V hotelski avli nas je  na steni recepcije   prijetno presenetil napis dobrodošlice našega generalnega sponzorja. Mnogi so ga opazili in pohvalili. Takoj ko smo ponovno stopili iz zavetja zidov, smo spoznali, da nas Rogla obdaja s svojo jesensko vremensko idilo, kot da se že pripravlja na zimo. Sonce je le na kratko prediralo meglo, ki jo je severovzhodnik vztrajno podil mimo in med nas, nekateri so se spomnili na rokavice.
Prijetna pot nas je popeljala do Lovrenških jezer, ki smo jih nazadnje organizirano obiskali lani na vseslovenskem srečanju slovenskih planincev. Dolga je bila naša kačasta kolona, saj nas je bilo v njej kar 54 in je niti oko niti fotografski zrklo s stolpa ob jezeru na trenutke ni utegnilo objeti. Čeprav se narava pripravlja za zimski počitek, smo med mnogimi listi opazili nastavek za cvet lokvanja.
Spust do Mašin žage skozi gozd je prijeten za korak, tla so prepredena s koreninami smrek. Do koče na Pesku nas je ločil le majhen vzpon po cesti. Naša gostiteljica nas je presenetila z domačo kapljico, tudi za tiste, ki se niso dovolj okrepčali v koči. Mnogi pogledi so se ustavili pri stopnicah, kjer je najemnik postavil polnilnico za električna kolesa, redko videno noviteto, kako planinsko infrastrukturo približati obiskovalcem. Vijugava gozdna pot nas je vodila navkreber proti izhodišču. Ob njej so se najbolj hrabri  kljub sunkom vetra povzpeli še na železen razgledni stolp visok 30 metrov, vendar je bil zaradi megle to bolj vzpon in manj razgled.
Krog smo zaključili v hotelu Planja, kjer smo se dodobra okrepčali s pohorskim loncem in borovničevim zavitkom. V času dobre uro do odhoda so se nekateri spustili v tandemu  po ''zludejevi progi'', kar velika skupina pa se je sprehodila po kilometer dolgi Poti med krošnjami na razgledni stolp, visok 25 metrov. Močan veter v sunkih na vrhu je bil vse več, kot le ''veter v laseh''.
Seveda pa je v tem jesenskem času polnem dobrot narave prijetno zaključiti dan še z dodatkom. Vonj po pečenem  kostanju smo zaznali že ob izstopu iz avtobusa, tudi mošt nas čakal v gostilni Smogavc nad Zrečami. Prijetno druženje je bilo to, mnogi bi še kar luščili in nagibali…
Letošnji projekt Triglav smo tako zaokrožili. Tudi naslednji že ima zametke, tudi zato, ker nas je naša izredna gostiteljica, ki smo jo že v gorah sprejeli za svojo, ob slovesu že povabila na srečanje na Pohorju ob letu osorej. Seveda se bomo odzvali prijaznemu povabilu.

Album

Na vrh

Iz Žužemberka smo se 14.10.2019 ob 13.20 s šolskim avtobusom odpeljali do podružnične šole Dvor. Tam so se nam pridružili otroci, ki obiskujejo omenjeno šolo. Skupaj smo nato po krenili po gozdni uhojeni poti proti vrhu Plešivice. Med potjo smo opazovali jesenske spremembe v naravi, iskali kostanj in gobe. Na vrhu nam je predstavnik konjerejcev pripravil ogenj in žerjavico, kjer smo si spekli kostanj ter hrenovke. Otroci so imeli priložnost, da se odpočijejo, medsebojno družijo v gibalnih igrah. Ob 17.00 smo se po drugi, krožni poti, podali proti našemu izhodišču. Pot ni bila predolga in ne prenaporna. Ravno pravšnja za popoldansko tedensko aktivnost, na kateri je bilo 23 otrok in 6 odraslih.

Irena Platiše

Album

Na vrh

Čudovit jesenski dan se je razširil nad Šentrupertsko dolino. Samo mestno središče je bilo ob uvodnem programu, prilagojenemu okrogli 20. obletnici tega pohoda, napolnjeno s pohodniki od vsepovsod. Tudi ugodna vremenska napoved je obetala številno udeležbo, tudi članov našega društva.
Po prepričanju mnogih pohodnikov, ki se znova vsako jesen vračajo v Šentrupert, je ta 20 km dolga trasa speljana izredno dinamično, s hribčka v dolinico in zopet in zopet. Krasi jo mehka podlaga za korak na pretežno gozdnih poteh, mimo vinogradov, preko travnikov in košenic, vsekakor pa je bogata s čudovitimi razgledi.
Vseh 25 udeležencev iz našega društva je uživalo v tej idili.  V PD Polet so zanimivo organizirali možnost toplega okrepčila na poti, saj so udeleženci lahko izbirali med nekaj različnimi obroki ''na žlico'' na več lokacijah. Seveda je bilo največ naročil za ''nebeški golaž'' in joto na izletniški kmetiji z najvišje točke trase, poimenovane Nebesa. Ne le celotna dolina z bližnjimi griči, ki jo obdajajo od vzhoda preko juga do zahoda, na pogled se je ponujal Kum in drugi vrhovi. Mnogi so prav ta Nebesa izbrali za daljši počitek, okrepčilo, razgled, predvsem pa za družaben klepet in tovariška srečanja. Nič čudnega, saj je to idealni kraj za doživeti vse to.
Ob vrnitvi v dolino se je bilo mamljivo sprehoditi ob in pod šentrupertskimi kozolci, kjer so mnogi rokodelci na ogled postavili svoje umetnine. Resnično pestra ponudba umnih izdelkov pridnih rok.

Album

Na vrh

Pred kratkim so častni predsednik, podpredsednik in članica obiskali člane vodstva Planinskega društva Dubovac iz Karlovca. To srečanje je praktična izvedba vsebine srečanja predstavnikov Planinskega zveze Slovenije in Planinskega zveze Hrvaške, ki je bilo poleti na Gospodični na Gorjancih.
Nekateri naši člani so se sicer s planinci iz čezmejnega društva že srečali na Trdinovem pohodu, vendar nikoli niso konkretno spregovorili o oblikah sodelovanja, temveč le o tem, da bi bilo obojestransko koristno. Letošnji pohod je organizirala Knjižnjica Mirana Jarca iz Novega mesta v sodelovanju z Gradsko knjižnjico ''Ivana Gorana Kovačića'' iz Karlovca ter drugimi, vključno z našim društvom in Planinskim društvom Dubovac, pohodniki pa so krenili na pot iz Sekulićev v Žumberku.
Že naš prvi stik ob prihodu v Karlovac je bil zelo prisrčen. Po jutranji kavi v prostorih knjižnice, ko smo se tudi pogovorno malo ''ogrevali'' smo se prestavili v planinsko kočo nad mestom, ki jo uporabljajo Dubovčani in ravno sedaj si prizadevajo, da uredijo tudi status njene lastnine. V njej je bilo prijetno toplo, saj je predsednik društva še pred našim prihodom naložil peč.
Izmenjali smo si informacije o naših društvih. PD Dubovac šteje več 500 članov, imajo 23 vodnikov in je tudi akcijsko ''najmočnejše'' izmed treh planinskih društev v Karlovcu. Njihovi pohodi so podobno pestri, organizirajo jih za mlade (za razliko od nas praviloma v spremstvu staršev), ob seveda turah na hrvaške vrhove v notranjosti, ob morju in na otokih pa pogosto obiskujejo naše vršace. Z njihovi člani smo se srečali tudi v planinski koči Planika ob letošnjem vzponu na Triglav.
So lastniki planinskega doma na Vodicama v Žumberku, katerega bodo v kratkem začeli celovito obnavljati, saj so pridobili evropska finančna sredstva. Tako smo tudi po obeh domovih bližnji sosedi.
Podrobneje so nam predstavili svoj ''naj'' tradicionalni projekt ''Hoja za zdravje'', ki ga organizirajo ob dneva njihovega društva.  V tem družabnem pohodu, popestrenim z mnogimi zanimivostmi kot npr. ogledom čudovitega akvarija imenovan Aquatika obkrožijo del mesta, v program pa vključijo tudi  tekmovano kuhanje golaža. Prisrčno so nas povabili, da se jim naslednje leto v mesecu aprilu pridružimo, vključno s svojo ekipo kuharjev. Seveda se bomo njihovemu povabili odzvali in ga uvrstili v program našega dela za leto 2020, saj je ta pohod resnično pester. 
Seveda smo jim predstavili tudi naše projekte, kjer bi se lahko družili, izpostavili pa smo vsakoletni avgustovski spominski pohod na Trdinov vrh in novoletni vzpon.   
In čisto na koncu je potrebno poudariti njihovo izredno gostoljubnost, ob siceršnjem obojestranskem velikem interesu za sodelovanje na raznih konkretnih področjih dela obeh društev, za kar imamo oboji dovolj realnih možnosti.

Album

Na vrh

Na zadnjo septembrsko nedeljo, 29.9.2019, ko je bilo že večino grozdja v kleteh, smo se planinci planinske skupine Dvor na hitro dogovorili in organizirali za vzpon v visokogorje, saj je bil to zadnji dan z odprtimi planinskimi kočami v podaljšani poletni sezoni.
Tokrat je naš idejni vodja izbral Kamniško – Savinjske Alpe z izhodiščem v Logarski doline, kamor smo se zaradi oddaljenosti odpeljali v zgodnjih jutranjih urah. Zbralo se nas je 26 večinoma kar izkušenih in uhojenih planincev. Z Dvora smo se odpeljali proti našemu izhodišču, kamor smo prispeli po slabih treh urah vožnje. Vožnja nas je vodila preko Luč, ki so se letos kot drugo slovensko naseljen pridružile mreži gorniških vasi Evrope. Poleg zanimivosti vasi je vzbudila zanimanje tudi relativno ozka cesta, ki je stalna in ne zgolj začasno kot je to pri nas ob vzdrževalnih in investicijskih delih. V običajno zelo množično obiskani Logarski dolini, eni najlepših ledeniških dolin v Evropi, smo bili po nočnem dežju in jutranjem rosenju skoraj edini obiskovalci. Ne glede na kisel začetek dneva smo se z zaupanjem v vremensko napoved, ki je obetala vsaj nekaj sonca, odpravili našim ciljem naproti. Usmerili smo se proti slapu Rinka, ki je z 90-metrov padca največji in najbolj obiskan slap v tem delu Slovenije. Za tem smo začeli naš vzpon na prvi vrh, Okrešelj, ki smo ga osvoji po dobri uri hoje. V Frischaufovem domu na Okrešlju (1396 m), ki je obdan je z vrhovi Mrzle gore, Štajerske Rinke, Križa in Turske gore, smo si privoščili prvi postanek za zajtrk. Pot smo nato nadaljevali prot Kamniškemu sedlu. Zložna pot je počasi prešla v steno, ki je dobro varovana, vendar na nekaterih mestih izpostavljena padajočemu kamenju, zato smo si glave zaščitili s čeladami. Ker so bile skale še vedno zelo mokre, okrepil pa se je tudi veter, previdnost ni bila odveč. Po osvojitvi grebena se je pet planincev odločilo še za vzpon na Brano, ostali po smo zaradi vetra in z meglo obdanega vrha raje odpravili v prijetno toplo Kamniško kočo. Naš postanek je bil kar precej dolg, saj smo počakali kolege in kolegico, ki so se odpravili na Brano. Megla na vrhu sem jih je celo za nekaj trenutkov umaknila, zato so bili še toliko bolj zadovoljni. Skupaj smo se opravili v dolino in sicer na drugo stran, v kamniško Bistrico. Zaradi vetra smo se kar hitro spuščali, da smo čimprej prišli v zavetje gozda, pa tudi relativno strma pot omogoča hiter spust, trije med nami pa so ga še pospešili s spustom po melišču. Nekateri zelo hitro, drugi malce počasneje, še vedno pa precej prej kot po planinskih oznakah, smo prispeli doma v Kamniški Bistrici, kjer smo zaključili našo pohodniški del ture.
Sledila je še vožnja proti domu, ki je bila precej krajša kot zjutraj. Pravi zaključek pa je bil na Dvoru, kamor smo prispeli ravno ob začetku tekme naših odbojkarjev. Nekateri so ostali v »navijaški« coni, ostali pa smo se poslovili od ljubiteljev Svetega Petra, kot se včasih poimenujejo člani planinske skupine Dvor, kjer se prej ali slej vidimo.

Album

Na vrh

Z novim šolskim leto je nove aktivnosti pričel tudi planinski krožek OŠ Žužemberk, ki se po novem imenuje Lahkih nog naokrog. Tokrat nas je pot vodila na Gorenjsko, natančneje v Preddvor. S parkirišča pred tovarno Jelovica smo se podali do nekdanjega gradu Josipine Turnograjske. Omenjena velja za začetnico ženske proze. Pisala je večinoma povesti in nekaj pesmi. Po gozdni poti smo se nato povzpeli do »senčnice«, kjer je Josipina v senci preživljala  svoj prosti čas. Od tu smo nadaljevali naše popotovanje po vzpenjajoči markirani poti vse do doma Iskra in cerkvice Svetega Jakoba. V prečudovitih razgledih na okoliške hribe in vrhove (Hudičev boršt, Storžič, Krvavec, Bašeljski vrh, Cjanovca…) smo si privoščili daljši postanek z malico. Po počitku in poštenem okrepčilu smo se počasi podali v dolino proti jezeru Črnjava. Tu smo se še zadnjič poklonili naši neizmerno bogati in pisani naravi ter si vsi skupaj priznali, da smo skupaj preživeli še en dan v naših gorah. Dan nam je bil resnično naklonjen. Hvala vsem za nepozabne spomine.

Irena Platiše

Album

Na vrh

Dvanajst članov našega društva se je tudi letos odzvalo povabilu prijateljska društva Polž iz Višnje gore in se že štirinajstič udeležilo pohoda po poti dveh slapov.
Sicer hladno jesensko jutro, s komaj nekaj stopinj v plusu, je obetalo čudovit dan, kot nekakšno opravičilo za lansko turobnost. In nič čudnega, da se je zato trlo pohodnikov ob bazenu, tej prijazni lokaciji za okrepčilo in parkiranje avtomobilov. Nemalo družin z najmlajšimi člani je bilo med udeleženci.
Hitra hoja po s soncem obsijani dolini nas je do začetka gozda že ogrela. Količina vode v potoku Višnjica ni obetala bogatih slapov, pa vendar so se predstavili v pravi podobi. Večina je krenila navkreber po ''težji'' poti in za nekatere, ki so odkrivali to pokrajino, bila kar pravi izziv. Vsekakor pa se predvsem njen prvi del predstavlja kot divjina, delček neokrnjene narave.
Oba vzpona, najvišji vrh Kucelj (748 m/nm) in Gradišče (706 m/nm), kot običajno nista predstavljala nikakršne ovire  za prijetno hojo po gozdnih in travnatih tleh. Seveda pa smo ju izkoristili za krajši počitek, okrepčilo in fotografiranje.
Druženje na cilju, kjer smo se okrepčali z odlično pripravljenim golažem, je bilo še bolj pristno. Tu je bilo opaziti, da se člani obeh društev veliko srečujemo na istih poteh in istih projektih. V želji, da tako ostane tudi v prihodnje, smo se razšli. 
   

Album

Na vrh

MO Novo mesto je pestro dogajanje Evropskega tedna mobilnosti (od 16. do 22.9.) strnila s svetovnim dnevom brez avtomobila 20.9. oz. projektom poimenovanim Dan brez avtomobila. Povabilu za to javno predstavitev so se spet odzvala društva, organizacije in inštitucije, ki delujejo na različnih področjih mobilnosti.
Celovito dejavnost našega društva so člani predstavili s panoji in na treh stojnicah, kjer so obiskovalci ob raznih informacijah lahko spoznali varovalno opremo, dobili zloženke, brošure, zemljevide in druge publikacije, najmlajšim obiskovalcem pa je bila namenjena ustvarjala delavnica markacistov. Rdeča barva je bila osnova za mnoge njihove umetnine, za katere so bili priložnostno nagrajeni s prispevki Krke d. d. - tovarne zdravil, našega generalnega sponzorja. Tovarniška maskota, muc Piko, je bila najbolj iskana podoba na celotnem prizorišču. Ničkolikokrat se je moral nastavljati mobilnim telefonom skupaj s posamezniki in skupinami, bil je radodaren s tattooji, zato so mnogi malčki skušali vzbuditi pozornost tudi na razne načine.
Tudi tokrat smo organizirali tematski pohod za varovance VDC Šmihel, Bršljin in njihove enote Trebnje po okolici Novega mesta s ciljem na prireditvenem prostoru. Povezovalec prireditve jih je prisrčno najavil z dobrodošlico.
Organizator, ki je dogodek vsestransko dobro pripravil in povezoval, je napovedal številčno in zgodnjo udeležbo malčkov iz vzgojno varstvenih organizacij. Res so drobne glavice dobesedno preplavile obnovljeni Glavni trg zelo zgodaj in se zamenjale z malo starejšimi iz mestnih osnovnih šol. Za razliko od lani, pa smo pogrešali učence drugih šol, predvsem pa dijake.
Tudi ta prireditev potrjuje pravilnost odločitve o obnovi Glavnega trga, ki tako dobiva pravo in pestro vsebino dogajanja. Namen projekta pa seveda zasluži ustrezno pozornost in potrebo po njegovem ponovnem organiziranju.

Tone Murgelj
foto: N. Damjanović, T. Murgelj

Album

Na vrh

Ob tednu mobilnosti sta nas planinca PD Krka Franci in Kristina popeljala po stezicah in pešpoteh okoli Novega mesta. Ker je telesna dejavnost pomembna za krepitev zdravja, so planinci za nas pripravili nenaporen  pohod, namenjen prijetnemu druženju. Pot nas je od Bršljina, ob reki Krki vodila do Loke, kjer smo prečkali reko in zavili levo ob igriščih v Portoval. Nadaljevali smo po uhojeni sprehajalni poti do Irče vasi in naprej proti Srebrničam. Nekoliko pred Srebrničam smo skrenili proti Mrzli dolini in ob osnovni šoli Drska  in Centru srednjih šol nadaljevali preko Šmihela do Glavnega trga. Na Glavnem trgu smo se pridružili dogodku »Dan brez avtomobila«.  Dan je bil sončen in prijeten. Vsi udeleženci -  uporabniki, spremljevalci, starši in prostovoljci iz vseh treh enot smo zelo uživali v medsebojnem druženju.

Tekst: Melita Jarc ,
Foto: Boštjan Mohar

Album

Na vrh

Že med vračanjem s Triglava v dolino je nekaj posameznikov z veseljem prisluhnili predlogu, da se udeleženci letošnjega vzpona srečamo na družabnem srečanju, kar je bilo za večino udeležencev tedaj prikrito.
Po nekaj dneh smo vsi prejeli Milanovo obvestilo za srečanje 13.9., ki ga pripravljata T.&T. Samo denarna participacija je dala slutiti, da bo ob pohodu tudi nekaj družabnega.
Nekaj damam na startu pohoda je bilo zaupno prišepnjeno, da lahko obujejo lažjo obutev, da iz nahrbtnika pustijo dodatna oblačila v parkiranem avtomobilu in podobno. Tega so bile posebej vesele nekatere ''Triglavke'' in odložile svoje pekovske dobrote. In hvala prav vsem za ta sladkobni dar! Na startu smo izvedeli, da se je ta teden Gaja z dedijem uspešno povzpela na zasneženi Triglav, zato smo jo z veseljem sprejeli v našo skupino, saj je bila sicer prijavljena za to turo in bila z nami na pripravah. Sprejela je izziv in nas vodila po markirani poti proti Trdinovem vrhu.
Na robu Šenjošta, ko smo se na kratki poti komaj ogreli, smo na terasi ljubke hiške obkolili polno mizo okrepčil, ki jih je pripravila naša ''Triglavka''.   
Pot po gozdu do cilja smo prehodili mimogrede. Sprejela nas je domačija ''Triglavca'', ki nam je ob dobrodošlici predstavil košato lipo, pod katero se ''zbirajo tisti, ki dobro mislijo'' in prijeten prostor imenovan ''kujavnik'', katerega smo zaradi omamnega vonja pečenke nemudoma zapolnili. Dodobra podprti z dobrotami smo se posvetili osrednjemu delu programa. Prisotnim štirim članom, ki so se prvič povzpeli na Triglav, sta T.&T. izročila priložnostno priznanje z fotografijo krsta pri Aljaževem stolpu in lončnico vzgojene planike. Za mnoge je bila podelitev nepozabna in kar malo ganljiva, za vse prisotne pa prisrčna.
Kar dolgo smo si ogledovali številne še neobjavljene fotografije z naše poti na Triglav. In nekaj jih bo tudi ob tem prispevku. Seveda komentarjev ni manjkalo, resnih, pa tudi hudomušnih. 
Zahvalili  smo se vsem vodnikom (žal se trije niso utegnili udeležiti tega srečanja) za vrhunsko izvedeno turo, vedoč, da se za čas vodenja pogosto odrekajo svojemu prostemu času, zaposleni pa nam darujejo svoj letni dopust. Predvsem slednje je mnogim neznanka, žal!  Enoglasno smo potrdili, da je za podobne ture potrebna ustrezna priprava. Spregovorili smo tudi o vodnikovem zahtevnem in odgovornem delu, ki je še vedno prostovoljno. Vprašanje časa je, do kdaj, saj se tudi v Sloveniji že pojavlja praksa plačljivega vodenja.
Zaradi ture na Košuto naslednjega dne je večja skupina zapustila prijetno družbo, ki je z igralnimi kartami nadaljevala druženje, kot je običajno zvečer v planinskih kočah.

Tekst in foto: Tone Murgelj Andreja Bartolj Bele

Sobotno jutro nas je pozdravilo v soju zlatih sončnih žarkov. Izpred Tuša v Novem mestu smo se odpravili ob 7.00 uri. 20 udeležencev se je veselilo lepega dneva v Karavankah. Pot nas je mimo Ljubljane in Tržiča vodila do izhodiščne točke na velikem parkirišču pod kmetijo Matizovec.

Najprej smo se napotili po makadamski cesti, po kateri smo kmalu prispeli do kmetije Matizovec. Od tam smo nadaljevali pot po slabši cesti v smeri Doma na Kofcah. Mladen, Marko, Diana in Gric so nas lepo vodili po uhojeni poti skozi idilično pokrajino. Mimo pašnikov, kjer so se mirno pasle krave, skozi gozd in po strmi poti proti Domu na Kofcah, ki je, mimogrede, čisto na novo naj planinska koča. Tik pod kočo smo lahko opazovali, kako so na živinsko prikolico nalagali krave. Sezona paše se končuje in čas je, da jih odpeljejo v dolino.

Krajši postanek na Kofcah smo izkoristili za malico in kmalu pot nadaljevali v smeri Velikega vrha in Kladiva. Pot skozi razgledni pašnik je na začetku nekoliko slabše vidna. Predvsem za otroke pa je bila zelo zanimiva, saj so se na njej pasli konji. Že po nekaj minutah hoje smo nad domom na Kofcah prispeli do razgledišča pri križu. Nekateri udeleženci so skoraj obupali, vendar smo jih ostali vzpodbudili, da so se potrudili in nadaljevali pot, ki nas je vodila po strmem pobočju Košute. Megla, ki se je valila po pobočju, je napovedovala, da razgledov ne bo. Vseeno smo bili kar hvaležni, saj ni bilo prevroče.  Skozi pas rušja smo prispeli na razpotje, ki nas desno usmeri na Kladivo in Kofce goro, mi pa smo pot nadaljevali naravnost, po poti, ki se prečno vzpenja čez vse bolj strma pobočja. Na krajšem strmem predelu nam je bila v pomoč jeklenica, ki po mnenju večine ni bila potrebna. Po travnatem pobočju smo kmalu prispeli na Veliki vrh, ki je z višino 2088 m, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu - Košuti. Na vrhu so se predvsem otroci veselili dejstva, da po grebenu poteka državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Tako so se mnogi fotografirali z eno nogo v Sloveniji in drugo v Avstriji. Kljub temu, da je vrh razgleden, smo se veselili predvsem pogledov v Avstrijsko Dravsko dolino. Med oblaki so se občasno pokazale osrednje Karavanke ter nekaj vrhov Kamniško Savinjskih Alp. Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje, vsi pa smo si pridno žigosali planinske knjižice.

Z željo, da se čim prej vrnemo na Kofce na njihove tradicionalne štruklje, smo se kmalu odpravili proti dolini. Gric nas je vodil še na drugi dvatisočak Toplar, ki nas je navdušil predvsem zato, ker je visok natančno 2000 m. potem pa smo jo mahnili proti domu na Kofcah. Daljši postanek smo izkoristili za uživanje kulinaričnih presežkov iz njihove ponudbe, igranje na igralih, plezanje po umetni steni in druženje s konji, ki so stikali za dobrotami iz naših nahrbtnikov.

Nekateri bolj in drugi manj utrujeni smo se sredi popoldneva vračali v dolino. Vonj po gobah ni bil lažen, saj se strastni gobarji niso mogli upreti sprehodu skozi gozd, ki je nabiralce osrečil z dovolj gobami za obilno večerjo.
Kljub ne pretežkemu vzponu smo se razveselili konca poti. Bili pa smo tudi zadovoljni, saj smo se prav vsi udeleženci, tudi 5 otrok,  povzpeli na vrh in varno prišli nazaj v dolino.

Album

Na vrh

Planinska skupina Dvor pri PD Krka Novo mesto je 2. nedeljo v septembru, 8.9.2019, pripravila že 17. srečanje pohodnikov in drugih krajanov ter županov na najvišji točki Suhe krajine, 888 metrov visokem Svetem Petru. Prav na tej točki je tudi stičišče občin Dolenjske Toplice, Kočevje in Žužemberk, kar je leta 2002 porodilo pobudo za organizacijo srečanja krajanov in županov vseh treh občin v duhu ideje, da nas meje povezujejo in ne ločujejo, srečanja pa kljub stroškom notranje bogatijo. Srečanje je v vseh teh letih preživelo številne spremembe, tudi zamenjave občinskih oblasti, ter postalo prepoznavno in priljubljeno v vseh treh občinah in tudi zunaj njih. Pohodniki, ki vsako leto, mnogi pa tudi vmes, obiščejo Sveti Peter, nam to potrjujejo.
Poznan slovenski rek pravi: »Mala maša za suknjo vpraša.« Na letošnjo malo mašo, kot je 08. september pogosto poimenovan pogovorno, se je dejansko zgodilo tako. Vlažno, megleno in relativno hladno nedeljsko jutro ni obetalo prav lepega dne za pohode. Kljub temu se nas je nekaj pohodnikov ob dogovorjeni uri zbralo na Podgozdu, od koder smo se po dobro uhojeni poti podali proti vrhu Svetega Petra. Tisti, ki so bili na poti prvič ali pa jih že dolgo ni bilo, so bili navdušeni nad dobro vzdrževano in brezhibno markirano planinsko potjo, po kateri ni mogoče zgrešiti poti na vrh. Podobno kot po vseh dobro obiskanih hribih, je tudi tu kljub jasnim markacijam mogoče opaziti nekaj uhojenih bližnjic, ki smo si jih seveda izognili. Čeprav ali pa prav zato, ker je gozd naša skupna dobrina, je prav, da hodimo po označenih poteh, ki so običajno speljane po najbolj optimalnih trasah in varujemo naravo za prihodnje rodove. Poseben pečat poti na Sveti Peter dajejo postojanke križevega poto s križi, vsak v svoji podobi, ki mu je vtisnil pečat tisti, ki ga je tukaj pred mnogimi leti postavil. Zaradi rahlega dežja smo se stiskali pod dežniki ali kapucami pelerin, zato vseh podrobnosti nismo mogli opaziti. Tudi tisti, ki se pogosto povzpnemo na suhokranjski vrh, vsakič opazimo kaj novega. Gozd se spreminja tako med leti kot znotraj leta, saj vsak letni čas prinese svojo podobo. Tokrat je bilo mogoče opaziti tudi veliko različnih gob, ki naj bi po mnenju poznavalcev sodeč napovedovale tudi jurčke. Precej pohodnikov se je že spuščalo tudi v dolino, po čemer je mogoče sklepati, da gre za dobro obiskano planinsko postojanko.
Po približno uri in pol zložne hoje smo prispeli na vrh, kjer so bili že zbrani župani in podžupani ter pohodniki, ki so se odpravili prej, iz bližjega izhodišča ali iz drugih smeri, tudi iz Podhoste v občini Dolenjske Toplice, s katerimi je tamkajšnji župan prehodil celotno pot. Kočevci s podžupanom so prispeli takoj za nami. Člani planinske skupine Dvor so poleg zavetišče pripravili še dodatno streho, da bi lahko vsi obiskovalci našli zavetje. Na srečo je dež ponehal tako, da so lahko župani svoje pozdravne nagovore, na povabilo vodje planinske skupine Dvor, opravili na najvišji točki. Vsi so pohvalili zavzeto prostovoljno delo tukajšnjih planincev in jim izrazili podporo pri nadaljevanju njihovih aktivnosti, saj je Sveti Peter predvsem zaradi gostoljubnih domačinov, ki skrbijo za zavetišče, postal tako priljubljena planinska postojanka, ki povezuje obiskovalce, pa tudi občine, kot je poudaril eden izmed govorcev. Skupaj pa smo močnejši in posledično tudi bogatejši, zato tudi Planinsko društvo Krka Novo mesto, pod okriljem katerega deluje dvorska sekcija, podpira dela tukajšnjih planincev kot je poudaril predsednik društva. Vsi govorci, župani in podžupani in predsednik društva, ki so na novo oz. ponovno prevzeli krmilo v roke in so se prvič udeležili srečanja so zagotovili, da to ne bo zadnjič. Verjamemo, da bodo držali besedo, verjetno lažje kot pri kateri koli drugi obljubi. Tem obljubam so družno nazdravili.
Srečanje smo nadaljevali v zavetišču in okrog njega, kjer smo se lahko okrepčali z okusnim golažem in domačim kruhom, pripravljenim v domačiji ob Krki v občini Žužemberk, ki je bila gostitelj tokratnega srečanja. Hrane in pijače je bilo za vse obiskovalce več kot dovolj. Skupaj se nas je zbralo okrog 70, nekaj manj kot prejšnja leta ob lepem vremenu, kar pa ni moglo pokvariti prijetnega in domačega vzdušja v toplem zavetišču ali ob prasketanju ognja pod »jurčkom«.
Eni prej, drugi pozneje, peš ali z avtomobilom, smo z »napolnjenimi baterijami«, čeprav prijetno utrujeni zapustili Sveti Peter, kamor se bo večina izmed nas še pogosto vračala. Pa ne samo zaradi nagrade, ki jo je župan občine Žužemberk obljubil vsakemu, ki se bo na vrh povzpel 888-krat. Sveti Peter je za mnoge, še posebej za nekatere domačine, sveti kraj, brez obiska katerega zanje ni nedelje. Gibanje v naravi in druženje je vedno koristno za telo in duha. Srečanje na tromeji je vzpodbuda, da tej ideji sledimo, zato je prav, da tudi to srečanje v prihodnje ohranimo in prenašamo na nove generacije.

Valerija Vidmar

Album

Na vrh

Ob zaključku glavne planinske sezone tradicionalno pripravimo privlačen izlet v visokogorje, s katerim nagradimo aktivne člane, ki s svojim prostovoljnim delom prispevajo k uspešnemu delovanju društva. Na izlet povabimo tudi ostale člane društva, ki želijo svojo pohodniško sezono zaokrožiti z zanimivim vzponom v visokogorje preko meje, kamor se mogoče sami brez vodnika ne bi odpravili. Za letošnji cilj smo izbrali Špik Hude police oz. Cima di Terrarossa, ki je 2.420 metrov visok razgleden vrh v zahodnem italijanskem delu Julijskih Alp. Skupaj s sosednjim Špikom nad Tratico oblikuje greben, ki se na severozahodu zaključuje na Škrbini nad Cijanerico; preko nje se navezuje na masiv bolj znanega Montaža.
Privlačna gora, ki jo kljub precejšnji višini ni težko osvojiti, je pritegnila 41 pohodnikov, ki smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali iz Novega mesta v smeri Kranjske gore in mejnega prehoda Rateče. Po prečenju meje smo pot nadaljevali v smeri Sella Nevee in planine Pecol, do katere naj bi se pripeljali z avtobusom. Pri vzponu proti planini smo ugotovili, da cesta za tako velik avtobus ni primerna. Morali smo izstopiti, naš spretni šofer pa z vzvratno vožnjo vrniti nižje ob smučišče. Po asfaltirani gorski cesti smo se peš odpravili do obsežne pastirske planine Pecol, kjer se pase množica krav, saj gre za največjo pastirsko planino v Julijcih. Razdelili smo se v dve skupini, ker se je del pohodnikov odločilo, da bo ostalo na planini, večina pa je želela priti do vrha.
Po prihodu na parkirišče na planini Pecol smo se usmerili proti koči Rifugio di Brazza, ki leži na višini 1660 metrov. Po kratkem postanku smo začeli vzpon proti vrhu v smeri "Cima di Terrarossa" po zložni stezi, t.i. mulatjeri, po kateri so včasih tovorili blago s pomočjo mul ali konj. Pot sprva poteka čez travnata pobočja, kasneje pa preide pod kamnite stene, kjer obstaja nevarnost proženja kamenja, zato smo si glave zaščitili s čeladami. Kamenje pogosto prožijo kozorogi, ki so značilni za to področje. Ob množici pohodnikov, med katerimi je bilo tudi veliko Slovencev, ki so korakali proti vrhu ali pa že nazaj v dolino, so se očitno gorski lepotci poiskali mirnejše zavetje. Čeprav nismo imeli priložnosti občudovati kozorogov, smo bili pa ves čas na poti proti vrhu obdarjeni s soncem, ki nam je omogočilo prečudovite razglede na vršace okrog nas, kot so, Montaž,  Viš in celotno Kaninsko pogorje.
Po nekaj kratkih postankih smo po približno dve uri in pol stopili na vrh Špika Hude police. Ko enkrat stojiš na vrhu šele spoznaš, da gre dejansko za »špik«, ki je na severno stran strm in vrtoglav kot sosednji špiki, zato iz te smeri dostopen le zelo izurjenim gornikom. Vrh je bil poln planincev. Ker ni ravno prostran in kot rečeno na severni strani zelo prepaden, smo si morali kar poiskati svoj prostorček za počitek in malico, ki se po vzponu vedno prileže. Ker so se na severi začeli zbirati temni oblaki, smo se po skupinskem fotografiranju kar kmalu usmerili nazaj v dolino. Navzdol smo se spuščali dokaj hitro, oblaki so bolj ali manj zakrili sonce, ves čas nas je spremljal tudi rahel vetrič, zato ob sicer povsem odprti poti ni bilo težav z vročino. Čeprav nas je tik pred kočo Rifugio di Brazza oplazilo nekaj drobnih kapljic dežja, nas to ni odvrnilo od postanka za tak ali drugačen energijski napitek, saj nas je čakalo še kakih šest kilometrov spusta po asfaltu do avtobusa. Zbrali smo se skupaj s tistimi udeleženci našega druženja, ki so ostali na planini. Tudi oni, podobno kot mi, so bili navdušeni nad čudovito naravo in razgledi. Ob klepetu o opravljeni turi in nabranih vtisih so noge, kljub mali utrujenosti, kar lepo tekle proti izhodišču. Tik pred avtobusom, ko smo bili nekateri že pod napuščem lesene lope ob smučišču, nekateri pa še nekaj korakov višje, nas je zajela nevihta. Ker je bil avtobus le par deset korakov stran, nekaj dežja ni moglo pokvariti prijetnega vzdušja.

Našo turo smo zaključili s skupnim kosilom v prijetni domači gostilni v Lescah. Ker se je zaradi nižjega izhodišča od predvidenega za začetek vzpona naš izlet malo podaljšal, nam je prevoznik zagotovil dodatnega šoferja, da smo lahko izlet v celoti izpeljali. Seveda velja zahvala tudi našim vodnikom in njihovi organizacijski iznajdljivosti, da so nam pripravili in izpeljali čudovit vzpon in prijetno druženje, ki bo večini udeležencev ostal v nepozabnem spominu.

Valerija Vidmar

Foto: Murgelj in Damjanovič

Album

Na vrh

Nenadkriljiva lepota gorskega sveta nas vedno prevzame: na gorah človeka dohiti duša. Tam, kjer se gozd umakne in sprosti pogled, pri počitku ob gorskem jezeru, pri pogledu na megle, ki se vlečejo po dolini, ali ob igrah oblakov. Delček brezčasno vzvišenega vedenja gora zajame tudi nas. Pri njih se otroci naglice učijo dragocene umetnosti mirnega bivanja ... (Reinhold Stecher: Sporočilo gora).
Lepoto gorskega sveta je naša pohodniška skupina s planinci PD Krka okušala na pohodniškem izletu na Zelenico in na Ljubelj. Na izletu smo se združili pohodniki iz treh enot Varstveno delovnega centra Novo mesto, iz enote NM I (Šmihel), enote NM II (Bršljin) in iz enote Trebnje. Skupno nas je bilo 42 -  27 uporabnikov, oseb z motnjo v razvoju je spremljalo 15 spremljevalcev, od tega 6 zaposlenih, 5 prostovoljcev, dva vodnika in dve izkušeni planinki.  Uporabniki na  krajših pohodih med letom pridobivajo kondicijo in na ta način jih tudi spoznamo do te mere, da lahko presodimo kdo izmed njih zmore zahtevnejši pohod, koga je pa bolje usmeriti na lažjo varianto. Kajti- njihova kondicija in fizična zmožnost nikakor nista edino merilo za udeležbo na pohodih - marsikdo težko zmore, ima pa veliko željo, vloži neizmerno veliko truda in je po pohodu zelo vesel in zadovoljen.  V želji, da omogočimo izlet čim večjemu številu uporabnikov smo oblikovali dve variante pohoda. Številčnejšo skupino 19 uporabnikov sta vodnika Rudi in Rozi Skobe vodila na Zelenico, spremljala nas je tudi planinka Marica Praznik, ki nas vodi na mesečnih pohodih in zelo dobro pozna uporabnike, ter 8 spremljevalcev (zaposlenih in prostovoljcev) iz VDC. Pot je bila prijetna, nezahtevna, a kljub temu za nekatere uporabnike mestoma naporna, tako pri vzponu kot tudi ob povratku v dolino.
Vodstvo VDC se zahvaljuje PD Krka, ker so uporabnikom VDC omogočili zanimiv izlet,  zahvala Rudolfu in Rozaliji Skobe za vodenje,  Faniki Vovk in Marici Praznik za tokratni izlet in tudi celoletno sodelovanje in vodenje na mesečnih pohodih in seveda hvala, ker ste z nami delili vaše bogate izkušnje in  poznavanje planinskega sveta.
Zahvaljujemo se prostovoljkam Alenki, Blaženki, Verici in Anji za pomoč, posebna zahvala velja Cvetki Belavič, ki se nam pridruži na pohodih tudi med letom in sodelavcem iz vseh treh enot.
Melita Jarc

….. in Kočo na Ljubelju
V letni plan pohodov za varovance VDC smo letos pri PD Krka Novo mesto dali pohod iz Ljubelja na Zelenico in do Koče na Ljubelju.  V začetku avgusta je bilo potrebno določiti le še datum. Marica in Melita sta se odločili da  gremo na pohod v sredo 28. avgusta. Odpeljali se bomo do parkirnega prostora pred predorom Ljubelj, tam se bomo razdelili v dve skupini, močnejša bo šla na Zelenico, šibkejša pa do Koče na Ljubelju.
Marica je pripravila razpis, ga posredovala v VDC, predlog je bil sprejet, z navdušenjem so ga sprejeli tudi varovanci. Na določen dan smo se zbrali pred VDC Šmihel, vstopili na avtobus, v Bršljinu se nam je pridružil Dalibor, v Trebnjem pa še vsi ostali pohodniki ter vodnika PD Krka Rudi in Rozi. 
Z vmesnim postankom na Voklem smo v dobrih dveh urah že prišli do prvega cilja. Kot dogovorjeno smo mi šibkejši odkorakali  na  makadamsko cesto, ki vodi   do starega mejnega prehoda na Ljubelju, ki je bil leta 1728 najvišji gorski prelaz v Evropi. Hodili smo počasi in previdno, ker so bili na tej relaciji vsi razen mene prvič, sem jim med potjo pokazala vrhove in poti, ki vodijo do le teh, povedala tudi nekaj mojih doživetij v hribih.  A glej ga zlomka  ovinkov ni in ni bilo konca. Potolažila se varovance, da smo z vsakim korakom bližje cilju in da se je tudi za dobro malico, ki je naročena v domu treba potruditi, pa je spet šlo in prišel je tudi zadnji ovinek in pogled na kočo. Eden od varovancev je obljubil, da bo pred koča zajodlal in držal je besedo. Sledilo je preoblačenje, za kočo smo si našli prijetno senco in omizje. Prijazni oskrbnik nam je postregel z zelo dobrim ričetom, zavitkom in kavico. Po zasluženem počitku in pred odhodom v dolino smo pokukali še na avstrijsko stran, se fotografirali in  sledil je spust po isti poti na izhodišče. Med potjo sem Tomaža vprašala kaj  bo povedal doma mami, da je bilo naporno ali da je bilo lepo: »dejal je, mami bom povedal, da je bilo zelo lepo«. Spust je bil lažji in prijetnejši in kar nismo mogli verjeti, da se v dolino pride tako hitro. V prijetni senci, smo počakali še pohodnike, ki so se spuščali z Zelenice in spet združeni smo  pred odhodom naredili skupinski posnetek in se polni novih in prijetnih doživetij odpeljali proti domu.

Fanika Vovk

…odlomek iz  poročila vodnika Rudija

Obe skupini sta cilj dosegli, seveda z več postanki in manjšimi krizami nekaterih varovancev, saj je bila predvsem pot druge skupine kar naporna, ena udeleženka pa je imela tudi prebavne težave. Osem udeležencev sta vodnika, po prihodu na Zelenico, popeljala še na krajši sprehod proti izviru Završnice, vendar le do razgledne planote, preden se pot spustni proti izviru. Obe skupini sta  imeli nekaj pred 13. uro organiziran topel obrok s sladico, vmesni čas pa sta izkoristili za počitek.

Posebnosti:
Na izletu so bili tokrat varovanci VDC Novo mesto in VDC Trebnje, skupaj s svojimi spremljevalci. Slednji so do varovancev pokazali veliko mero človečnosti, potrpežljivosti, pozornost, skrbnosti do slehernega varovanca in predanosti delu, ki ga opravljajo, zato smo jim tudi vodniki in obe izkušeni planinki iz PD Krka Novo mesto hvaležni, da smo lahko sodelovali z njimi in bili priča neizmerni sreči in zadovoljstvu tokratnih udeležencev izleta. Še posebno smo občudovali vodjo izleta Melito Jarc, ki se je od Vrtače proti Zelenici v hrib podala kar trikrat.

Rudi Skobe

Album

Na vrh

Tradicionalno turo, ko smo obiskali ''našega očaka'' Triglava, smo v društvu organizirali tudi v že običajnem terminu, vezanega na 20.8. vsako leto. Našel bi se kakšen, ki bi komentiral, pa saj je ta tura že tako utečena, da se pripravi in izvede kar rutinsko, brez vsakršnih večjih organizacijskih in drugih priprav pa vendar je bilo tokrat malo drugače.
Zaradi velikega zanimanja in mnogih prijav  so bile letos organizirane priprave na  ta vzpon. Pripravljena  sta bila dva pohoda (na Trdinov vrh in na Begunjščico - o katerih je bil zapis na naši spletni strani) in praktično usposabljanje z varovalno opremo na našem plezališču v Luknji. Manjša skupina pa se nas je povzpela na ‘’suhokranjski Triglav’’ (Sv. Peter) in bila prijetno presenečena s pogostitvijo v Gradencu na domu ene od udeleženk. 
Še nekaj dni pred odhodom smo bili skeptični zaradi napovedanega vremena, saj naj bi tretji dan ture deževalo in bi se zato vrnili dan prej. Vendar 18. zgodaj zjutraj ni bilo nobenih zadreg več, ko se je skupina 32ih vkrcala v avtobus. Po krajših pripravah na Rudnem polju, kjer smo izstopili, se nas na ozkih zavitih poteh navkreber objeli pokljuški gozdovi. Obšli smo pastirske stanove na planini Konjščici in si jih ogledali kasneje iz ptičje perspektive  na kratkem postanku, predno smo zavili na kotanjo Jezerca. Vzpon na  Studorski preval je bil za nekatere pravi ''ognjeni krst'', še posebno za tiste, ki so prvič obiskali visokogorje in ga niso spoznali na Begunjščici. Nezahtevno pot, zanimivo in pestro smo do Vodnikovega doma premagali skoraj mimogrede. Krajši počitek je dobro del, saj je bilo potrebno zbrati sapo in moči za nadaljevanje navkreber, kjer se je že kazala silhueta doma Planika pod Triglavom. Hoja navkreber je bila utrujajoča, vendar smo vedeli, da nas po počitku na Planiki čaka še vzpon na Triglav.
In smo zmogli. Po pet pohodnikov v skupini na čelu s planinskim vodnikom (med udeleženci so bile tri vodnice in trije vodniki) smo pričeli vzpon na očaka. Utrujeni, mnogi kar malo vzhičeni, uspešno. Pri Aljaževem stolpu smo si medsebojno čestitali, izkoristili čudovito sončno popoldne za opazovanje in fotografiranje, seveda pa je naš ''starosta'' z le malo manj kot 100 vzponi na Triglav, krstil pet udeležencev, ki so se prvič povzpeli na našo najvišjo goro. Vsaj dva izmed njih sta si to izredno želela že vrsto let In povsem razumljivo je, da sta bila zato  še bolj čustveno prevzeta. Spust do Planike, kjer smo prenočili, je bil kar zahteven. Spodnji del poti je slabše zavarovan, bili smo že utrujeni, motil pa nas je tudi močan veter v sunkih. Noč do jutra je bila v koči mirna, le veter je zavijal okoli vogalov.
Jutranji spust do Tržaške koče na Doliču je bil že kar mala rutina, znani manjši spusti in vzponi so pričarali prijetna pot. Po krajšem postanku smo krenili preko Kanjavca na Prehodavce, večja skupina pa do istega cilje preko Hribarc. Za mnoge je bil pogled z višine na prvo jezerce čudovit, čeravno vedoč, da bomo lepoto uzrli šele po mnogih dodatnih korakih. Zasavska koča na Prehodavcih nas je prijazno sprejela, a le za krajši počitek in okrepčilo, saj nas je pričakovala dolina sedmerih jezer. Mnogim, ki so jih poznali le s fotografij,  je zastal dih ob pogledu na te bisere. Seveda je bil počitek ob Ledvički resnično enkraten. Ne le zaradi utrujenosti, ki je ob tej prečudoviti lepoti barv ni nihče občutil, ampak tudi zaradi prevzetosti. Vredno vsega napora! Nedaleč od koče pri Triglavskih jezerih nas je od blizu pozdravil svizec (ki ni bil tisti iz reklame, ker ni ''zavijal čokolade''), ki so ga nekateri verjetno zaradi utrujenega pogleda prekrstili v zajca. Pogled na kočo je bil dobrodošel. Pred želenim počitkom so si večer mnogi popestrili z družabnimi igrami, smeh zaradi kosmatih šal pa v eni od sob kar ni ponehal.
Jutro, svetlo, sveže… Po ob lastni zalogi zajtrka in ob topli pijači iz koče, smo krenili navkreber preko pobočja Male Tičarice – Štapc. Tu se je manjša skupina odločila še za vzpon na 2071 m visoko Veliko Tičarico. Glavnina je na poti proti dolini prehodila Prode in prečkala planini Ovčarijo in Dedno polje, kjer smo malo nad kočo na Planini pri jezeru pot začasno morali prepustiti večji čredi molznic. Po krajšem postanku za počitek, okrepčilo in skupinsko fotografijo, smo nadaljevali pot do Kosijevega doma na Vogarju, kjer so nas dohiteli ostali pohodniki naše skupine. Seveda brez obiska razgledišča in čudovitega pogleda na Bohinjsko jezero ni šlo. Nekatere naše dame so  se na prav mikavni klopci z veseljem nastavile objektivu.
Do Stare Fužine, kjer smo oddali opremo v prtljažnik avtobusa, smo postali na Hudičevem mostu, se zazrli v kanjon Mostnice in ošvrknili Zoisovo graščino na začetku naselja. Seveda nam je na vožnji proti domu prijal sladek posladek v Lescah.
In na koncu še dvoje. Imeli smo veliko srečo. Dejstvo je, da so prav vsi vodniki svoje naloge izvedli zavzeto in odgovorno, kar je bilo zagotovilo, da smo se varno vrnili v dolino. Pa vendar poznamo rek, da nesreča nikoli ne počiva. Prav nič posebnega se nam ni pripetilo. Vsekakor smo imeli srečo z vremenom, ki je bilo vse tri dni prečudovito, že naslednji dan pa je te hribe osvežil dež. Kot potrditev vsega: na poti v dolino je naša ''gostujoča'' vodnica ob stezi našla kar dve štiriperesni deteljici!  
In kaj pravi statistika: prvi dan naj bi opravili 31.084 korakov, drugi 28.468 in tretji 25.728, po drugi meritvi pa prvi dan 31.854, drugi dan 27.108 in tretji dan 28.108. Meritve in statistika, pa naj verjame, kar kdo hoče! In resnično čisto na koncu: dne 13.9. bomo imeli ''udje'' te skupine družabno srečanje, da analiziramo celoten dogodek. Pa ne le to; Triglav nas je tako očitno povezal že v preteklosti, nas povezuje sedaj in nas bo tudi v prihodnje, ''udje'' pa smo vse številčnejši. In prav je tako. 

Besedilo: Tone Murgelj
Fotografije: Diana Serini

Album

Na vrh

Bogata tradicija našega društva je, da se s spominskim pohodom na Trdinov vrh simbolno spomnimo vseh naših nekdanjih članov, ki jih ni več med nami. Tudi letos na že 23. spominskem pohodu na Trdinov vrh, smo se poklonili temu spominu. Ne le predsednik društva v svojem nagovoru, temveč tudi s  prižgano svečko.
Z razliko od lani, ko je uresničena  neugodna vremenska napoved vplivala na manjše število udeležencev, smo pohodniki tokrat napolnili ploščad pred planinsko kočo pri Gospodični. Nič čudnega, saj je bila tokratna prireditev organizirana na dela prosti dan in v vremenu, ki je tudi najbolj vztrajnim pohodnikom, ki so se na pot podali iz Novega mesta in prehodili okoli 20 km, zagotavljalo kar najboljše pogoje. Za skoraj dve desetini jih je bilo, med njimi tudi predsednik in častni predsednik društva. Na poti so bili povabljeni na okrepčilo, ki je bilo prav prijetno presenečenje.
 Druga organizirana skupina pohodnikov, ki se je do Gospodične napotila iz Gabrja,  je bila nekaj manj številna. Poudariti pa je potrebno, da se je to jutro na Gorjance podalo zelo veliko število planincev, pohodnikov in ljubiteljev narave. Spontano, s svojem tempu hoje in v krogu svojih prijateljev so mnogi izmed njih bili udeleženci dogodka in prisluhnili programu pri koči. Mnogi so program spremljali stoje.  
Gostitelj g. Rafko Križman, predsednik našega društva, je uvodoma pozdravil prisotne  članice in člane društva in ostale pohodnike, predsedniku PD Kostanjevice pa se je zahvalil za njegov prihod.  Orisal je nekaj najuspešnejših akcij v delu društva v zadnjem obdobju ter bodoče načrte, še posebej predvideno investicijo v našo kočo.
Predstavnika Mestne občine Novo mesto in Krke - tovarne zdravil d. d. se srečanja opravičeno žal nista uspela udeležiti.
G. Rudi Skobe, predsednik MDO in predstavnik Planinske zveze Slovenije, se je pridružil pozdravu udeležencem. Sam se je udeležil vseh 23. pohodov, tudi tokrat je vodil skupini iz Gabrja.
V kratkem kulturnem programu je povezovalka obudila spomin na začetek tega tako simbolnega pohoda leta 1997 skozi listanje zbornika Novomeška planinska pot skozi stoletje  in se sprehodila vse do leta 2004. Tia Žura, ki smo ji v preteklosti že večkrat prisluhnili, nas je na kitari tudi tokrat navdušila z dvema priložnostnima pesmima.
Kot običajno, se  je po okrepčilu  velika skupina članov povzpela na Trdinov vrh ter zaključila pohod v  Gabrju.

Besedilo: A. Murgelj  
Fotografije: N. Damjanović, A. Murgelj, F. Vovk

Album

Na vrh

Narava živi in dela po svoje. Marsikje tudi tako, kakor nam ni ravno po godu in tako si potem mi uredimo zadeve po našem okusu. To velja tudi za planince, ki skrbimo za urejene in prehodne planinske poti.
Tako se nas je 7.8.2019 zjutraj zbrala ekipa sedmih prostovoljcev in se odpeljali v Gorjance, da uredimo planinske poti od Planinskega doma pri Gospodični do Trdinovega vrha. Na tej relaciji je bilo potrebno pokositi narastke ob poti in odstraniti odpadlo vejevje, kar je del ekipe uspešno opravil. Drugi del ekipe se je lotil urejanja okolice planinskega doma, kjer je bila ravno tako potrebna košnja, čiščenje vejevja in raznih smeti, posebej pazljivo pa smo pokosili brežino za domom, kje je zasajenih nekaj zaščitenih gozdnih rastlin in je bilo treba paziti, da jih nebi dosegla kosa.
Delo smo uspešno opravili v 6 urah, za tem pa nas je za mizo v prijetni senci zvabil vonj po topli in okusni planinski malici.

Tekst: Zdravko Damjanovič - Somy
Foto: Nataša Damjanovič

Album

Na vrh

Člani PD Krka Novo mesto smo se v soboto, 27.7.2019, v so-organizaciji Društva slovensko ruskega prijateljstva pridružili številnim Dolenjcem, ki so obiskali tradicionalno, že 28. slovesnost pri Ruski kapelici pod Vršičem.
Do zadnjega sedeža poln avtobus nas je v zgodnjih jutranjih urah odpeljal proti Kranjski gori, kamor smo prispeli brez zastojev kljub najbolj prometnemu vikendu v letu, saj smo potovali v nasprotno smer kot številni dopustniki, namenjeni na jadransko obalo. Sončen začetek dneva, z marsikje po nevihtah prejšnji dan spranim ozračjem, nam je že na poti odpiral prelepe poglede na najmogočnejše gore v naših Julijcih. Po opravljeni registraciji v Kranjski gori smo se napotili na vršiško cesto proti Ruski kapelici, kamor smo prispeli kar precej časa pred začetkom slovesnosti, zato so nekateri ta čas izkoristili za sprehod po okolici. Slovesnost je potekala ob nagovoru predstavnikov slovenskega in ruskega vrha, ki so ponovno izpostavili tradicionalno dobro sodelovanje med državama in, kar je bolj pomembno, pomen Ruske kapelice in srečanj pri njej, ki so kljub številnim političnim spremembam v obeh državah ohranila svoj prvotni namen. Rektor ljubljanske univerze, ki letos praznuje 100-letnico obstoja, je poudaril vlogo nekaterih prebegli ruskih profesorjev, ki so pripomogli k ustanovitvi naše univerze in pomembno vplivali na razvoj slovenskega visokega šolstva.
Po končani slovesnosti je sledilo druženje ob kosilu in bogatem kulturnem programu v Kranjski gori. Za nas Dolenjce je bil pripravljen ambient nadvse domač, saj smo med drugim lahko spremljali nastop folklorne skupine Kres iz Novega mesta, nazdravili dolenjskim posebnežem med vini, cvičkom v šotoru ali zunaj njega, vse opremljeno s transparenti naše generalne pokroviteljice.
Ker nas je kljub napovedanim pogostim nevihtam, zaradi česar smo imeli skoraj vsi temu primerno napolnjene nahrbtnike, spremljalo prijetno, za mnoge prevroče poletno vreme, smo se odločili, da preostanek dneva izkoristimo še za ogled katere od številnih naravnih lepot v tem delu Slovenije. Častni predsednik nas je odpeljal v Kropo, zibelko železarstva in kovaštva, kjer je obujal spomine na del tam preživeti mladosti. Odpravili smo se proti izviru tamkajšnjega potoka, Kroparice, kjer smo se zunaj in znotraj lahko osvežili s hladno in čisto vodo izpod tamkajšnjih planin. V sušnem obdobju povsem miren in skoraj neopazen potoček, se ob deževju zelo razbesni, peni kot »krop« - od tod tudi ime Kropa in je lahko tudi zelo uničevalen. Na poti do izvira smo si lahko ogledali kovane ograje, ulične svetilke, železnega zmaja in ostale okrasne simbole ob hišah, stavbo z najstarejšo pri nas znano talilno pečjo ter druge ostanke ročnega kovaštva in žebljarstva, ki ju po 2. svetovni vojni izrinila cenejša industrijska izdelava.
Ravno ko smo se vrnili do avtobusa, so se z blagim grmenjem in temnimi oblaki začele napovedovati nevihte. Po prijetno preživetem dnevu to ni nikogar zmotilo.
Tovrstna srečanja ostajajo med najbolj priljubljenimi, še posebej med številnimi ljubitelji gora, ki se danes tja ne morejo več povzpeti, še vedno pa nad vse uživajo v prijetnih sprehodih in pogledih na visokogorje iz doline, zato velja s tovrstnimi druženji nadaljevati tudi v prihodnje.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Tone Murgelj

Album

Na vrh

Letošnji planinci, ki imamo namen v avgustu obiskati naš najvišji vrh, Triglav, se skupaj z našima vodnikoma, Milanom in Tonetom, že nekaj časa pridno pripravljamo na tridnevno pohodniško doživetje. V soboto, 13.7.2019, smo se odpravili na pogorje Begunjščice, ki se razprostira v Karavankah vzhodno od Stola. Naš cilj je bila najvišja točka  pogorja, 2060 metrov visok Veliki vrh.
Kljub relativno slabi vremenski napovedi smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali skoraj vsi prijavljeni pohodniki. Kandidatom za Triglav se je pridružilo še nekaj planincev, željnih zanimivega vzpona. Skupaj z vodniki se nas je zbralo 29. Našima vodnikoma se je pridružila še vodnica s Štajarske.  Vsi skupaj smo zaupali vodniku, njegovi intuiciji in izkušnjam, ki jih je nabiral od malih nog po Karavankah, pot katerimi je preživel svoje otroštvo. Odločili smo se, da se pustimo presenetiti, saj je Milna poleg začrtane poti pripravil še nekaj rezervnih scenarijev v primeru neugodnega vremena.
Naše izhodišče je bil Ljubelj, kamor smo prispeli nekaj po 7. uri. Oprtali smo si bolj ali manj težke nahrbtnike z opremo za dež in se odpravili na pot. Usmerili smo se proti planini Prevala skozi Bornove tunele, rove vklesane v skalo, ki so včasih služili spravilu lesa. Zanimiva tehnična mojstrovina je po stoletju, ki je preteklo od njihovega vklesanja v skale pogorja, še vedno v brezhibnem stanju in nudi številnim pohodnikom zanimivo izkušnjo. Seveda tunela nista osvetljena, zato smo za njihovo prečenje potrebovali svetilke. Zložna pot, ki se le počasi vzpenja, nas je po dobri uri in pol pripeljala na planino Prevalo. Brez postanka v koči seveda ni šlo, saj so že v jutranjih urah cvrli prijetno dišeče flancate, ki privabljajo številne obiskovalce, še posebej družine, saj gre za lahko dostopno in zelo prijetno planino z živino naokoli in številnimi dobrotami iz njihove kuhinje. Za nas je bil to seveda še štart, zato smo nadaljevali pot proti Roblekovemu domu čez Rožo. Na par mestih smo se srečali z malenkost izpostavljenim prehodom, kjer se je sicer naša četica malo upočasnila. Na poti so se nam odpirali lepi razgledi proti Bledu in okolici, ki so nas pripeljali do Roblekovega doma, eno najbolj priljubljenih planinskih postojank, ki so jo opevali že znameniti Avseniki, pred dvema letoma je bil tudi izbran za naj planinski dom. Izpred koče se odpira lep razgled proti Julijskim Alpam, pa na sosednji Stol in navzdol proti Bledu in Dobravam, vendar zaradi pričakovanja spremembe vremena smo marali kar kmalu nadaljevati pot. Dve udeleženki sta se skupaj z našo štajersko vodnico odločili, da se usmerita kar proti Zelenici, ostali pa smo se po dobro nadelani poti, ki se bolj ali manj cikcak vije po grebenu, odpravili proti Velikemu vrhu. Ves čas nas je še spremljalo sonce in prelepi razgledi tako, da priložnosti za lepe fotografije ni manjkalo. Na nekaterih mestih, kjer je pot malo izpostavljena, je bilo potrebno pozornost usmeriti v varen korak. Po dobri uri smo priseli na vrh, ki je vedno prijetno doživetje za vsakega planinca. Po krajšem počitku smo se usmerili nazaj v dolino. Plan je bil, da se odpravimo proti Zelenici, kjer bi preverili našo usposobljenost za hojo ob jeklenicah, vendar so se ravno v tej smeri začeli nevarno nabirati temni oblaki, rahlo grmenje in prve kaplje, ki so dosegle tudi nas. Glede na to, sta vodnika sklenila, da gremo po varnejši poti nazaj do Robleka in potem v Begunje. Izkazalo se je, da je bila odločitev še kako pravilna, saj smo jo odnesli povsem brez dežja, namesto jeklenic pa smo naredili malo več spusta, saj smo se spustili na višin 689 metrov do Doma v Dragi, kamor nas je prišel iskat avtobus.
Prijetno preživet dan smo zaključili na avtobusu, kjer smo dobili še nekaj napotkov za naše prihodnje vzpone, pohodniki pa smo obljubili, da bomo nadaljevali z našimi kondicijskimi pripravami in dobre odnose, ki bodo naše druženje pri vzponu na Triglav popestrili in obogatili.

Valerija Vidmar
Foto: Tone Murgelj

Album

Na vrh

Po odločitvi Toneta in  Milana, pripravljavcev letošnjega ture Triglav, da za tokratni vzpon na našega očaka kandidati opravijo vsaj dve pripravljalni turi,  sta 25.6. za ta namen organizirala pohod na Trdinov vrh. Pozno popoldne; pa vendar je bilo sonce kar poletno pripekajoče, je skupina krenila iz Gabrja, se za krajši počitek mimogrede ustavila pri domu na Gospodični ter se v enakem, zelo solidnem tempu hoje, ustavila na počitku in okrepčilu pri stolpu na Trdinovem vrhu. Med njimi je bilo tudi nekaj pohodnikov, ki so za letos zamudili rok prijave, so pa odločeni, da se bodo povzpeli na Triglav v naslednjem letu.
Spust v dolino je bil brez postanka; naš dom smo zaradi bližajočega mraka kar obšli. Že v temi smo se  na parkirnem prostoru v Gabrju dogovorili za osvojitev Begunjščice, predvidene naslednje ture priprav te skupine.
Po prepričanju udeležencev je bila odločitev pravilna in dobrodošla. Čeravno so kandidati za letošnji vzpon na Triglav že ''stari znanci'' od tam in drugih tur, se tako navežejo še tesnejši stiki med njimi in s tem medsebojno razumevanje. Predvsem tisti udeleženci, ki bodo prvič osvojili vrh Triglava (pa ne le oni – op. p.) se tako vsestransko pripravijo na zahtevni doživljaj in dodatno spoznajo različne uporabne nasvete. 
In takšna odločitev o pripravah je lahko v prihodnje dobra praksa v delu našega društva, saj je praktično potrjena kot takšna. Prvenstveno ja namenjena  Načrtovalci zahtevnejših tur, predvsem pa vodniki na  njej pridobijo dodatna spoznanja o udeležencih, da lahko svojo nalogo opravijo varneje.

Tekst in fotografije: Tone Murgelj

Odbor Planinstvo za invalide pri Planinski zvezi Slovenije je lani v sodelovanju z mnogimi in različnimi organizacijami pričel  s projektom vključevanja oseb s posebnimi potrebami v športno in razvedrilno dejavnost. Zaradi specifičnih potreb so bila v izvedbo vključena tudi planinska društva, saj so dogodki potekali večinoma v planinskih kočah.
V mednarodnem tednu gluhih in ob mednarodnem dnevu  znakovnega jezika so se dne 22. in 23. 9. 2018 v desetih planinskih kočah v sredogorju Slovenije predstavniki lokalnih društev oz. zvez društev z izgubo sluha celovito predstavili. Člani Društva oseb z izgubo sluha (DOZIS) iz Novega mesta in našega društva smo se v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih neposredno vključili v izvedbo projekta ''Gluhi strežejo v planinskih kočah''. Slušeči smo  ob pomoči  prevajalcev spoznavali znakovni jezik, saj smo, poleg ostalega, kot gostje v  lokalu naročali gostinske storitve. Prisotni smo že tedaj ocenili, da je osnovna zamisel spoznati različnosti in drugačnosti, jih razumeti, sprejeti in doživljati. Z rezultati so bili vsi izredno zadovoljni vsi sodelujoči, kar je obetalo, da bo projekt ponovljen.
In dogodek Gluhi strežejo v planinskih kočah je bil ponovljen tudi letos ter razširjen na 15 planinskih koč; tudi na Kredarici in bo trajal do septembra. V našem planinskem domu je potekal 29.in 30.6. v sodelovanju z našim društvom, MO Novo mesto in seveda z Gostinstvom Mrhar. Tudi tokrat smo se družili z  neposrednimi izvajalci. Več kot preteklo leto je bilo tokrat članov DOZIS-a, na otvoritveni svečanosti je bilo več planincev, vsem se je pridružil g. Jurček Nowakk, vodja Odbora Planinstvo za invalide s svojimi sodelavci.  V izvedbo se je neposredno vključilo Mladinsko društvo za osebe z okvaro sluha VKLOP/IZKLOP (MOOSVID), ki mladim osebam do 35 let starosti iz cele Slovenije omogoča

aktivno vključevanje v socialno družbo preko organiziranih aktivnosti na mnogih področjih, vključno s planinstvom. Pri obiskovalcih Planinskega doma pri Gospodični sta  posebno pozornost vzbudila  jedilni list in cenik v slovenskem znakovnem jeziku in v Braillovi pisavi, seveda namenjen lažjemu medsebojnemu sporazumevanju.
Zakaj jedilni list tudi v Braillovi pisavi? Isti odbor PZ Slovenije je v sodelovanju z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije pripravil projekt Stopiva skupaj, osvojimo vrh, ki je potekal 22. in 23.6. na treh planinskih domovih in eni koči, med njimi na Planinskem domu Pri Gospodični. Vanjo so se vključila področna planinska in društva slepih in slabovidnih. Zamisel za Gospodično je bila, da  slepi oz. slabovidni s svojimi vodniki in pomoči članov našega planinskega društva prehodijo pot od Gabrja do Gospodične, kjer bo priložnostni program. Žal je močno deževje onemogočilo ta vzpon, predvsem pa je močno zmanjšalo število pohodnikov. Tako smo le eno osebo lahko pospremili, pa še to od Krvavega kamna do doma in nazaj.  Za nameček pa smo njej, spremljevalcu in ostalemu delu ekipe pred slovesom predstavili Trdinov vrh, kjer je bila tisti dan tradicionalna prireditev pristnega druženja društev obeh mejnih držav. Ista gospa je tedaj obljubila in se je teden pozneje tudi udeležila zaključka obeh letošnjih dogodkov in prav gotovo jo bomo na Gorjancih še srečali.
Projekt Planinstvo za invalide je bil izbran kot naj prostovoljski projekt v letu 2018 in je zato prejemnik nagrade Mladinskega sveta Slovenije. Nagrado je vročil predsednik države Borut Pahor.
Ta projekt bo mnogim odgrnil tančico z  manj znanega. Brez tabujev smo mnogi doživljali drugačnost, ki nas  naj povezuje in bogati,  ko se bomo srečevali na skupnih planinskih poteh in kočah. Prejeti pisni zahvali za naše sodelovanje v obeh dogodkih tudi formalno obvezujeta za druženje v prihodnje. 
Tone Murgelj

Album

Na vrh

Vsakoletno planinsko počitnikovanje članov našega društva je že davno postalo tradicionalno. Na njem ne nabirajo le novih moči za bodoče hribovske podvige, še manj, da se nastavljajo sočnim žarkom za rjavo potemnelo polt, to je preprosto povedano njihovo prijetno druženje. In zanimivo, da so udeleženci  vsakokrat v pretežnem številu isti in da se pogosto udeležujejo organiziranih oblik društvene dejavnosti.

Očitno je bilo lansko počitnikovanje v Supetru na Braču tako enkratno, da se je ob njegovem zaključku večina udeležencev odločila, da bo ista lokacija cilj tudi letošnje leto, kar so sprejeli tudi vsi, ki so se prijavili na letošnji razpis. In tako je bilo olajšano delo našemu izredno marljivemu Tonetu, organizatorju in vodji tabora, da je kraj predlagal v letni načrt dela društva.

Zanimiva je miselna primerjava med lanskim in letošnjim taborom. Letos smo se z Relaxom na pot odpravili dan preje kot lani. Ob jutranjem prihodu v Split smo si  v času nekaj ur do odhoda trajekta ogledali splitsko rivo, okolico Dioklicianove palače ter se povzpeli na Marjan.

 Večina je prebivala v istem hotelu Adria (nekateri so letos prenočevali v prenovljeni depandansi hotela). V hotelskem kompleksu smo se srečali z Mariom, ki je od lanskega vodje restavracije napredoval v menagerja hotela, pa kljub mnogim obvezam našel čas za naše želje. Zelo smo bili presenečeni nad bistveno večjo in bogatejšo ponudbo ''all inclusive'', saj so bile tekoče dobrote in raznovrstni prigrizki na voljo na dveh dodatnih lokacijah. Tudi prijaznost vseh izvajalcev dogodka, od voznikov avtobusa, spremljevalk na poti, še posebno pa zaposlenih v Supetrusu je potrebno posebej pohvaliti. Gostinska ponudba je bila tudi tokrat  izvrstna, mnogi ne morejo prehvaliti vsakodnevne pestre ponudbe rib na jedilniku. Celoten hotelski kompleks kot tudi širša okolica sta obnovljena in še bolj skrbno vzdrževana.

Sprejela nas je morska voda hladnih 18 stopinj, razen za nekaj hrabrih, ki so zaplavali že prvi dan. Noči in jutra, prvih nekaj dni pa tudi dnevi, so bili bolj spomladanski kot poletni. Prelomnica je bilo množično ''namakanje'' na Zlatnom ratu v Bolu, kjer  smo zaključili dnevno organiziran program po vzponu na Vidovo goro. Tisti dan se je jugo bistveno umiril in morska voda se je ogrevala, vse do 24 stopinj.

Rekreativni program je bil pestrejši. Skoraj vsak dan je bil organiziran pohod. Seveda je izstopal vzpon na najvišji vrh jadranskih otokov, sicer pa so bile načrtovane poti po mestu Supetar in njegovi okolici ter do kraja Mirca. Pot do kraja Sutivan, na katero se je podala manjša skupina, pa sploh ni bila kratka…

Seveda je bila vodena jutranja rekreacija vsakodnevna obveza polovice udeležencev, saj nas je Nina spet neumorno ''sestavila'' za vsakodnevne napore. Udeleženci smo ji vsakič zaploskali v zahvalo, na koncu tabora pa se ji pozorno zahvalili. Naj se ve; v en glas smo si obljubili, da bomo zopet skupaj ob letu osorej.

Seveda se tradicija nadaljuje tudi na kulturnem področju. Naša Karlinca je vsakodnevno pridno zbirala miselni  ''material'' za svojo pesnitev o taboru in jo predstavila na poti domov.

In na koncu se je potrebno posebej zahvaliti Tonetu, častnemu predsedniku našega društva, za pripravo, organizacijo in izvedbo projekta, prijaznemu in hudomušnemu Janezu iz PD Polž, ki je trasiral ter nas vodil po zanimivih stezah in poteh, Franciju za pripravo in vodenje. Vsekakor pa si udeleženci lahko čestitamo drug drugemu in samemu sebi, da smo s svojim odnosom do skupnega postorili vse, da smo se imeli enkratno. Pred koncem leta pa upajmo, bomo ponovno ugledali Tonetov razpis za ponovno druženje na Jadranu.

Album

Na vrh

Dan slovenskih planinskih doživetij 2019 na Lisci - 15.06.2019

Naše društvo je tudi letos organiziralo avtobusni prevoz za udeležbo članov na vseslovenskem srečanju planincev in ljubiteljev narave.

To pot je bil celodnevni dogodek organiziran na Lisci. Pristop je bil voden in možen iz različnih smeri. V skupini, ki je na debele tri ure dolgo pot krenila iz Sevnice, smo imeli resnično pestro starostno zastopanost, saj je bila razlika v starosti udeležencev 71 let. To sta bila mali Jakob in malce starejši Tone.

To je bilo pravo doživetje za mlade planince, družine in odrasle, saj nas je na cilju čakalo še več aktivnosti in ustvarjalnih delavnic, kot so: Jurčkova učna pot, varstvo narave, predstavitev gorskega reševanja, plezanja in tako naprej. Vsakdo je lahko našel nekaj za svojo dušo.

V zgodnjem popoldnevu se je pričela osrednja prireditev z zborom praporščakov in nagovori, za tem pa je nastopil čas za spoznavanje in druženje med planinci, ali pa za odhod domov.

Album

Na vrh

POHOD NA OSTRI VRH- 14.06.2019

Planinsko društvo Krka Novo mesto in Varstveno delovni center Novo mesto sodelujeta že sedmo leto. Pohode smo pričeli za enoto Šmihel in tudi v tem primeru drži pregovor, »da dober glas seže v deveto vas«,  za pohode so se odločili tudi v enoti Bršljin in Trebnje. Pri Planinski zvezi Slovenije se primerljivi pohodi imenujejo »Pohodi za invalide«.
Dve leti nazaj smo pri PD Krka organizirali za pohodnike planinsko šolo, odziv je bil zelo dober in posledično so  na pohodih vidni rezultati planinske šole. Varovanci  so si od planinske šole zapomnili  tako osnove za pohod in poznajo marsikatero cvetico ob poti.
Za naše društvo je koordinatorica ga. Marica, ki  že v začetku leta pripravi okvirni program za celo leto, nato pa mesečno s strokovno službo VDC-ja predlaga  smer pohoda, ki je primerna za vsako skupino in vremenu primerno.
Za petek 14. junija  so vremenoslovci napovedali do 36 stopinj in kot rečeno sta Marica in Melita izbrali pot na Ostri vrh pri  Rdečem Kalu. Pot pelje večino po senci in nima večjih vzponov ,kot nalašč za tako vremensko napoved. 
Na izhodišču v vasi Rdeči Kal se nas je zbralo dvaindvajset, od tega 16 uporabnikov, trije strokovni sodelavci iz VDC-ja, ena spremljevalka in dve izkušeni planinki PD Krka Novo mesto. Ob prijetnem kramljanju smo malo pred lovskim domom zagledali oboro ,v njen pa divje prašiče z mladički. Žal je bil za poziranje pripravljen samo eden, še malo naprej pa smo zagledali še škotsko govedo  z mladiči in tudi ti niso bili pripravljeni pozirati.  Pri lovski koči smo si vzeli čas za počitek in malico, nato pa smo se povzpeli na 523 m visok Ostri vrh, ki je druga najvišja vzpetina v Trebanjski občini. Sledilo je fotografiranje in spust do lovskega doma, kjer smo doživeli presenečenje-nagrado, vsak je dobil sladoled, ki ga je pripeljal oče naše Melite.  Zapustili smo hladno senco in se po isti poti vračali na izhodišče. Že smo mislili, da je pohoda konec, pa nas je Melita povabila še na sto metrski podaljšek do njene mame, ki nam je postregla s sokom in kavo.

Fanika Vovk

Album

Na vrh

SLAP PERIČNIK IN ZELENCI – NARAVOVARSTVENA EKSKURZIJA- 30.05.2019

Avtobus firme FS Žužemberk 49+1 nas je iz Sevnega, Trebnjega in Ivančne Gorice odpeljal proti Gorenjski. Kljub še kar dobri vremenski napovedi, je vseskozi deževalo, zato smo že med vožnjo proti Mojstrani spremenili načrt ekskurzije, poklicali podpredsednika PZS Mira Eržena, nekdanjega direktorja Slovenskega planinskega muzeja, če bi si lahko pomagal, da bi si namesto peš hoje po Poti Triglavske Bistrice, ogledali Slovenski planinski muzej.

Res smo se dogovorili za nižjo ceno ogleda, še pred tem pa z avtobusom odpeljali do Slapa Peričnik, si ga ogledali, si vzeli čas za malico ob Koči pri Peričniku in se nato odpeljali na ogled muzeja. S pomočjo interaktivnih kartic smo si ogledali vse zanimivosti in predstavitve muzeja, pogledali kratek filmček o slovenskih gorah in planinstvu, nato pa podelili še 43 izkaznic novim GS - dijakom Kmetijske šole Grm in Biotehnične gimnazije Novo mesto – smer naravovarstveni tehnik in 1 profesorici, letošnjega tečaja za GS - (vsi člani PD Krka Novo mesto). Po ogledu muzeja smo se odpeljali že do Podkórena ter se po Tematski poti Zelenci sprehodili do izvira Save Dolinke, se povzpeli na razgledni stolp, se »pofotkali« in nato odpeljali proti domu, s polurnim vmesnim postankom na počivališču Voklo.

Vsi udeleženci so bili navdušeni tudi nad tako okrnjeno ekskurzijo, čeprav jo je zmotil dež, v Slovenskem planinskem muzeju pa so bili vsi, razen nas vodnikov, prvič. Lepo presenečenje za vse navzoče!
V SPM smo lahko videli tudi razstavljeno ZNAČKO VARUHA GORSKE NARAVE z oznako št. 1 na hrbtni strani iz leta 2002, last Rozi Skobe, takratne vodje projekta novega programa usposabljanja varuh gorske narave in prenovljenega programa za GS – sicer tudi načelnice KVGN PZS!

Rudolf E. Skobe

Album

Foto: Rudolf E. Skobe

Na vrh

SREČANJE NA ROGU - 30.05.2019

Zadnji teden v mesecu maju je že skoraj 50 let posvečen slovenskim gozdovom. Z vrsto prireditev in dogodkov v tem tednu inštitucije in organizacije, ki jim je skupna skrb za slovenski gozd, opozarjajo na pomen tega največjega slovenskega naravnega bogastva za blaginjo ljudi in celotne družbe ter na nujnost skrbnega ravnanja s to dediščino prejšnjih generacij.

Teden gozdov 2019 poteka od 25. do 31. maja pod geslom»SODELUJEMO Z GOZDOM V DOBRO NARAVE IN LJUDI.«

V četrtek, 30. maja so se tudi predstavniki našega društva udeležili srečanja pri Žagi Rog, kjer smo se srečali s predstavniki Zavoda za gozdove RS, Zavoda RS za varovanje narave, Lovske zveze Slovenije, Združenja slovenskih skavtov in Planinskega društva Kočevje.

Zdravko Damjanovič - Somy

VDC NOVO MESTO (ENOTA II-BRŠLJIN) PO HENČKOVIH STEZICAH- 08.05.2019

Na pohod z uporabniki  VDC Novo mesto (enota II-Bršljin)  sem se odpravila prvič. Pri njih namreč opravljam  svojo  zadnjo študentsko prakso.  Vsi udeleženci smo pot po Henčkovih stezicah začeli pred gostiščem »Na vasi«   v Dolenjih Kamencah.   Tam sta se nam pridružili še Marica in Verica (domačinka, ki dobro pozna vse stezice).  Uporabniki so med potjo opazovali travniške rože,  drevesa, in prekrasni potoček (Bezgavec), ki  teče ob  Žagarjevem mlinom. Še posebej nam je bila všeč  rdeča detelja, ki smo jo nekateri videli prvič. Na izletu smo si privoščili tudi malico, ki smo jo imeli s seboj.   Izlet je bil za vse, tako za uporabnike kot tudi za zaposlene ter voditeljici zelo prijeten pa tudi malo adrenalinski, saj smo morali zaradi preteklih deževnih dni  nekajkrat prečkati potoček, ko nam je ta prekrižal pot.

Špela Hriba

Album

Na vrh

POHOD NA SV. VID S POHODNIKI IZ VDC-JA, ENOTA ŠMIHEL - 08.05.2019

V maju smo osvojili  Sv.Vid, oziroma Čateško goro, kot ji pravijo domačini. Za vodenje smo se dogovorili s PD Brežice, na Čatežu ob Savi nas je počakal vodnik  g. Martin. 

Na vrhu je cerkev, ki je vidna daleč, pa tudi razgled zato seže daleč. Vidi se Krško polje, Brežice, Senovsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Orlica in vrhovi hrvaškega Zagorja.  Na naše izhodišče smo se vrnili po  krožni poti , ter se z vodnikom g. Martinom dogovorili, da se kmalu vrnemo. Osvojili bi radi Veliki Cirnik.

Tekst: Marica
Foto: Jože Luzar

POHOD PO SOTESKI DIVJEGA POTOKA - 17.4.2019

Spomladansko deževje je preprečilo marsikateri pohod, imeli pa smo srečo pri planiranju pohoda po soteski Divjega potoka s pohodniki iz VDC-ja, enota Šmihel.
Divji potok izvira nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah, ima zelo razgibano strugo, polno slapičev, tolmunov in brzic.
V Črmošnjicah nas je počakal Jože, ki je bil tokratni vodnik. Poskrbel je za našo varnost in vodenje. Pot je bila dokaj razmočena, zato je bila potrebna dodatna previdnost, so pa nevarni deli poti zavarovani z zaščitno ograjo. Uživali smo ob šumenju potoka, cvetju kalužnic, petju ptic ,nabrali pa smo tudi nekaj čemaža- za popestritev sendvičev.

Prvi del poti smo hodili po učni poti, na delu kjer ta zaokroži proti izhodišču, pa smo nadaljevali po gozdni cesti proti Staremu taboru. Prečkali smo cesto, ter se spustili po globeli do izvira Divjega potoka. Nato je pot potekala nekaj časa ob potoku in  po gozdni poti do Srednje vasi, ter po stezicah do našega izhodišča.

Tekst: Marica
Foto: Jože Luzar

NARAVOVARSTVENA EKSKURZIJA NA POGORJE SMREKOVCA

Avtobus, planince iz Kočevja pa poseben kombi, nas je mimo Ljubljane, s krajšim postankom na počivališču Lukovica, odpeljal proti Savinjski dolini, naprej proti Ljubnem, po pomoti celo v Luče in na Primož pri Ljubnem ter končno do Doma na Smrekovcu, kamor smo prispeli ob 10.30 uri. V domu nas je pričakal Jože Melanšek, predsednik Naravovarstvene zveze Smrekovec.

Ta nam je predstavil vlogo in delo Naravovarstvene zveze Smrekovec ter učinke njenega delovanja. Takoj za tem smo se podali proti zamegljenemu vrhu Smrekovca, med potjo pa nam je Marjan Denša univ. dipl. gozdar iz Nazarij predstavil pogorje Smrekovca, njegovo geološko sestavo in nastanek ter zgodovino poraslosti tega območja s pretežno smrekovimi sestoji t.i. gozdno solato«. Vrh Smrekovca smo zaradi vetra kar brž zapustili, naprej proti Krnesu pa smo imeli še več podobnih postankov, da smo se seznanili tako rekoč s celotno floro in favno tega območja, ki je tudi eno največjih rastišč divjega petelina v Sloveniji. Zelo zanimiva je bila tudi »učna ura pri cemprinu (Pinus cembra), eni redkih lokacij te vrste bora pri nas v naravnem okolju. Pot smo nadaljevali proti vrhu Krnesa 1613 m, ki je znan po borovničevju in brusnicah ter seveda pa lepih razgledih, ki pa jih tokrat žal ni bilo. Od tam smo sestopili na gozdno pot, medtem prečili SPP in se po daljšem sprehodu prepustili razgovorom o novih spoznanjih in vedenju o Smrekovcu. Sledil je odmor za obisk koče in okrepčilo v njej, pred odhodom pa smo si ogledali še info točko pod kočo, kjer sta vodja odbora VGN pri MDO PD Rozi in načelnik KVGN PZS Marjan podelila značke GS letošnjim tečajnikom, ki so ta dogodek zamudili pri ekskurziji v Kobjeglavo marca letos.

Sledile so še zahvale resnični »enciklopediji« tega območja Marjanu Denši, vsem udeležencem za njihov prispevek k uspešnosti ekskurzije, pa še pozornost novopečene babice in dedka iz Metlike, ki sta nas pogostila z dobrotami.

Vsi udeleženci so bili navdušeni tudi nad tokratno ekskurzijo, čeprav smo predhodno nenačrtovano opravili še »panoramski izlet« z avtobusom. Prisotni so bili pretežno GS, VGN in ljubitelji narave kar iz 9 - tih PD našega MDO PD.

Rudi Skobe

Album

Na vrh

Naravovarstvena ekskurzija planincev Dolenjske in Bele krajine po Smrekovškem pogorju

Maj, mesec cvetja in najbolj primeren mesec za sprehode v naravo, je letos najbolj deževen v zadnjih letih. Kljub dolgotrajnemu slabemu vremenu in slabi napovedi smo se ljubitelji gorske narave, gorski stražarji in varuhi gorske narave v soboto, 18. maja 2019 odpravili na Smrekovec. Avtobus je bil poln, za njim pa tudi kombi. Najlepše pa je bilo to, da smo se zbrali kar iz devetih planinskih društev MDO PD Dolenjske in Bele krajine.
Smrekovško pogorje leži na severovzhodnem območju Kamniško-Savinjskih Alp, je kopaste oblike in se razteza 10 km v dolžino. Nahaja se na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Bogato je s površinskimi vodami, potoki, zato je rezervoar pitne vode za naselja pod njim.
Smrekovec je naša edina gora vulkanskega nastanka. Vulkan je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja. Tako smo spoznali kamnini andezit in andezit tuf.
Na pogorju je ohranjena izjemna biotska pestrost, saj na njem raste 385 rastlinskih vrst, od tega 26 ogroženih. Skoraj vsi smo prvič videli iglavec cemprin, manj znano drevesno vrsto bora. Vršni del pogorja in gozdovi so dom ogroženim živalskim vrstam. Najbolj znana sta divji petelin in ruševec. Ohranile so se tudi nekatere redke vrste ptic in metuljev. Ob poti smo občudovali velika mravljišča, naleteli smo tudi na sledi divjega petelina v snegu.

Travniki in gozdovi Smrekovca so še uspeli ohraniti naravo, ki je naša izjemna dediščina. Kako so jo uspeli ohraniti pa nam je povedal predsednik Naravovarstvene zveze za Smrekovec in dolgoletni predsednik PD Velenje Jože Melanšek, ki nas je pričakal v Planinskem domu na Smrekovcu. Dobili smo nekaj idej, kako varovati in ohranjati naravo. Zlasti nam je bil všeč napis na koči:»V planinski raj vstopaš zdaj,naj hrup motorja ga ne zmoti.
Živali, rože so tu doma,spoštljivo stopaj po tej poti.
Odpri oči, srce, prisluhni vsej lepoti.Za sabo pusti le stopinje.«

Ti verzi in pa Marjan Denša, vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov ZGS OE Nazarje, so nas spremljali na poti na vrh Smrekovca (1577 m), kjer nas je presenetila piramida s skrinjico. Pot smo nadaljevali še na Krnes.Ob počitkih smo imeli večkrat po pet ali več minut za varstvo narave. Vse te minute je prevevala velika ljubezen do narave in seveda ogromno znanje našega vodje Marjana.
Proti koncu ekskurzije se je pokazalo sonce. Žal nam je bilo, da ni bilo razgledov s Smrekovca, bili pa smo veseli, da je deževalo samo takrat, ko smo se vozili z avtobusom. Ker je bilo na vrhu nekaj majskega snega, smo se ga kljub temu razveselili. V koči se nam je najbolj prilegla enolončnica smrekovški pisker.
Po ogledu info točke pod kočo, smo svečano sprejeli medse 6 novih gorskih stražarjev iz treh planinskih društev.
Pri avtobusu pa sta nas pred odhodom z dobrotami in vinom presenetila še nova babica in dedek iz Metlike, ki sta dobila vnučka.

Album

Na vrh

ŠPANOV VRH, ČRNI VRH- 11.05.2019

Še v začetku tedna sva z Jožetom zaskrbljeno gledala vremenske napovedi, ki niso bile nič kaj obetavne. Kljub vsemu sva se odločila, da turo vseeno izpeljemo.

Prijav je bilo dosti, veliko spodbudo pa je dodala naša Andreja, ki je skupini dodala kar 16 dijakov iz Poljske in še tri svoje otroke. Vsega skupaj nas je proti Gorenjski odšlo 46.
Sobotno jutro je bilo resnično lepo, kar se je poznalo tudi na razpoloženju udeležencev. Vožnja mimo Ljubljane in do Planine pod Golico je minila brez zapletov. Približno ob 9.30 smo pričeli z vzponom, se ustavili na Triglavčku, sicer lepi razgledni točki nad vasjo. Na žalost smo lahko videli le del vasi in Plavški Rovt, Julijske Alpe pa so bile že zavite v oblake. Na strmini pod končno postajo sedežnice nas je počakalo še nekaj zaplat snega, ki nam je kasneje služil za kepanje z razposajeno mladino iz Poljske. Mimo zavetišča GRS na Črnem vrhu smo po prijetni gozdni stezi  prišli do kolovoza in do križišča z imenom Križovc. Tukaj so se pred mnogo leti umikali Napoleonovi vojaki iz naših krajev. Po kolovozu smo nadaljevali mimo cvetočih travnikov, kjer ni manjkalo fotografiranja narcis. Kmalu smo zopet zavili na gozdno stezico, ki nas je pripeljala na prečudovite travnike, na katerih je cvetelo nešteto lepih in meni najdražjih cvetlic, narcis, oziroma ključavnic. Na hitro smo si ogledali manjšo eko kmetijo, se okrepčali, nato pa odšli proti Domu Pristava v Javorniškem Rovtu. V okolici doma smo si ogledali še botanični vrt - Zoisov park, si oddahnili in okrepčali z odlično hrano. Ob pol petih smo se poslovili od prijaznih oskrbnikov Dragice in Jožeta ter se odpeljali nazaj proti Dolenjski. 
Rad bi se zahvalil našemu Jožetu, ki je udeležencem povedal marsikaj zanimivega, vozniku Boštjanu za varno vožnjo in prijaznost, Andreji, Dijani in Tonetu za pomoč pri vodenju in lepe fotografije...Seveda pa tudi vsem mladim in malo manj mladim udeležencem ture, ki so mi tako lepo pomagali še polepšati že tako lep dan v krajih, kjer sem odraščal in mi resnično veliko pomenijo.

Lep planinski pozdrav, Milan

Album

Foto Andreja in Milan

Na vrh

25. TRADICIONALNI POHOD MIRNA GORA – SV. PETER – DVOR

Planinska skupina Dvor že 25. pripravila tradicionalni pohod Mirna gora – Sv. Peter – Dvor.
Z avtobusom smo se odpeljali na 1047 m Mirno goro. Sledilo je tradicionalno skupinsko slikanje, nato pa 30 km dolga pot do Petra in naprej do dvora. Letos se je pohoda udeležilo 62. pohodnikov z vseh strani Slovenije.

Na Jelenici je bila kratka pavza kjer smo se okrepčali z toplim čajem in sendvičem z nahrptika. .  ker je pot vodila mimo Podstenic smo si ogledali čebelarski muzej in nadaljevali pot do Primoža in se ponovno okrepčali z čajem . Nadaljevali smo pot po makedamski poti proti  Petru ki je kar ni konca, končno se postavi pot pokončno in kmalu osvojimo najvišji vrh Suhe krajine SV. Peter.

ZA OSEMNAJSTO OBLETNICO POHODOV – 350. POHOD- 17.04.2019

Pobudnika pri Društvu diabetikov Novo mesto za pohodniško skupino pred osemnajstimi leti sta bila g. Silvo Oblak in g. Josip Bevc. V sodelovanju s Planinskim društvom Krka Novo mesto, je njuna ideja padla na plodna tla, saj smo  v sredo 17. aprila 2019 zaključili osemnajst letnico pohodov in obletnico ovenčali s tristo petdesetim pohodom.  
Naši  zvesti jekleni konjički so nas popeljali do Občin pri Trebnjem. Tam smo imeli izhodišče že par let, gremo pa vedno v drugo smer. Letos smo po lepi gozdni poti, po cvetočih travnikih, ob lepo obdelanih njivah obšli Malo in Knežjo  vas  in prišli do vasi Stranje pri Dobrniču.  Pot je bila lahka, ne naporna – ravno taka kot se za praznovanje spodobi. Tudi lep sončen dan nam je polepšal naše praznovanje.
Na turistični kmetiji smo eni druge presenetili z dobrotami. Kot je v navadi, da se za rojstni dan podari torta, smo se tudi mi »pregrešili« in se sladkali s čokoladno in sadno torto, se kar nekaj časa zadržali v prijetnem klepetu in obujanju spominov. 
Od prvih pohodnikov sta aktivni še dve: ga. Danica Vidmar in ga. Zina Vidrih.
Kot že rečeno, je bil to dan presenečenj in  presenečenje je bilo tudi zame, ko sta mi članici Izvršilnega odbora Danica in Milojka v imenu vodstva DD Novo mesto v zahvalo za vodenje od prvega leta naprej izročili prav poseben šopek.
Hvala vodstvu društva za zaupanje in pozornost.

Fanika Vovk

Album

Na vrh

POHOD NA TRDINOV VRH OB 105. LETNICI DRUŠTVA- 14.04.2019

Naše društvo je bila ustanovljeno aprila 1914. Ob njegovem ''rojstnem dnevu'' se je rodil spontan predlog, da to člani obeležimo s pohodom na naše Gorjance z željo, da bi se ga udeležilo vsaj enako število pohodnikov, kot je število let.

Izbira datuma pohoda ne bil opravek ''kar mimogrede'', saj ga je bilo potrebno uskladiti z že v letnem načrtu opredeljenimi projekti, upoštevali pa smo tudi podobne dogodke v Novem mestu. Tudi zato je bilo realno pričakovati, da želja tako številčne udeležbe ne bo uresničena kljub obljubljenemu okrepčilu za prijavljene udeležence.

Sveže jutro, prebujeno po še nočnem deževju, je pozdravilo udeležence ''tretjino let'' slavljenca. Soliden tempo hoje do Gospodične je mnoge preznojil, še več pa do Trdinovega vrha, kjer smo se za arhiv in objavo na ogled postavili. Vrh je bil resnično prava zimska idila; zasnežena tla, megla, mrzel vzhodnik, večina pa brez rokavic. Dobra praktična izkušnja. Po kratkem postanku smo  mimo Miklavža zaključili krog na Gospodični. Zelo okusen golaž je okrepil tudi najbolj prezeble posameznike. Predsednikova ''maša'', kot je svoj priložnostni nagovor udeležencem sam poimenoval, je bila resnično simbolno dejanje.
Tudi organiziran spust na izhodišče je bil v enakem ''stilu'', razen, če odštejemo nekaj blatnih zdrsov na razmočenih tleh. Pa saj je tudi to popotništvo.


Besedilo: A. Murgelj
Fotografije: Fani Vovk, A. Murgelj

Album

Na vrh

10. NOČNI POHOD Z BAKLAMI NA TRŠKO GORO - 04.04.2019

Tudi letos je imela MO Novo mesto svoj ''rojstni dan''. Člani društva ga imamo zaznamovanega v našem letnem načrtu dela, saj vsakič organiziramo nočni pohod z baklami na Trško goro. In tako smo storili tudi 4. 4. 2019, že desetič zapovrstjo.

Tudi startno mesto je je bilo isto,  tradicionalno, kot se ob jubileju spodobi, pred Rotovžem seveda. Le malo manj od lani nas je bilo; kljub okrogli obletnici le 16.  Tu nas  je v imenu župana, ki je bil na pomembni drugi dolžnosti,  pozdravil g. Bojan Kekec podžupan, ki je poudaril dobro delo našega društva, pozdravil g. Rafka Križmana, novega predsednika in se prisrčno zahvalil g. Antonu Progarju za njegovo zelo uspešno desetletno vodenje društva in izredno sodelovanje z vodstvom MO Novo mesto. Pripravljenosti MO Novo mesto za sodelovanje v prihodnje podžupan ni pozabil omeniti.

Običajna markirana pot po nekaj ulicah mesta do lesenega mostu  preko Krke ni dolga, s solidnim tempom smo prispeli v Ragov log, kjer je bila hoja po mehki podlagi pravo olajšanje za podplate. In potrebno je pohvaliti naše markaciste za obnovljeno ''signalizacijo''. Že v mraku smo obšli kompleks zgradb podjetja Krka – tovarne zdravil, našega glavnega sponzorja in malo po travnati, malo po utrjeni poti zaključili ravninski del poti. Po stopnicah navzgor, pa malo navzdol ob in po gozdu, vse do vozne ceste na Trško goro nad kompleksom Kmetijske šole Grm in biotehnične gimnazije. To sta nas pričakali dve dijakinji, ki sta v preteklosti že aranžirali izložbo našega društva, manjša skupina dijakov pa seje na vrh napotila pred nami in smo jo srečali ob njihovem spustu.
Vrh s cerkvico je bil že v trdni temi prijazno osvetljen. Pod oboki smo zamenjali prepotena oblačila, saj smo po komentarju enega od ''aboniranih'' pohodnikov najbrž postavili hitrostni rekord. Topla pijača in darovani sendviči našega gostitelja pa še kakšna malenkost nas je poživila. Prižgali smo bakle in se po vzporedni poti spustili v dolino.

sestavil: A. Murgelj
fotografije: Zdravko Damjanovič - Somy, A. Murgelj

Album

Na vrh

POHOD Z UČENCI OSNOVNE ŠOLE DRAGOTIN KETTE

V šoli Dragotina Ketteja so imeli razne aktivnosti, ki so jih poimenovali šola v naravi. Razne dejavnosti so potekale od ponedeljka do petka. Predstavniki PD Krka, so jim v četrtek predstavili planinstvo, aktivnosti društva, varovanje narave in delovanje društva.

V petek 29. marca ,smo imeli pohod po obrobju Novega mesta, ki je bil prilagojen njihovim zmožnostim. Tone, ki je bil vodja pohoda, jim je nazorno prikazal kaj potrebujemo v nahrbtniku, ko se odpravimo na pohod.

Pohod smo pričeli pred šolo (v Šmihelu),šli mimo cerkve v Šmihelu do potoka Težka voda, ki smo ga prečkali pod viaduktom. Sledil je vzpon do grmskega gradu in protestantske cerkve, ki kraljuje na enem od sedmih novomeških gričev. Pot nas je naprej vodila v Gotno vas, kjer nas je pričakalo presenečenje. Tone Murgelj nam je postregel s čajem, za malico, ki je bila v nahrbtniku , pa so poskrbele kuharice.

Po prijetnem odmoru, smo nadaljevali ob potoku do igrišča pod Regerčo vasjo. Videli smo delo bobrov, ki so veliko dreves objedli. Nekatera so bila tudi podrta. Po krajšem postanku, ki so ga izkoristili za igranje na igralih, smo prečkali potok in se povzpeli v Regerčo vas. Sledila je pot do Košenic. Od tu je bil zelo lep razgled na Novo mesto in dolenjsko gričevje. Na naše izhodišče smo se vrnili mimo Regerče vasi.

Za nami je bil lep dan, videli smo veliko zanimivosti, pa tudi del poti je bil za pohodnike nepoznan.

Tekst: Marica Praznik
Foto Tone Murgelj

TRINAJSTIČ PO POTI JANEZA KMETA

Kulturno društvo Dvor je skupaj s Planinsko skupino Dvor iz PD Krka v nedeljo, 31.3.2019, pripravilo že 13. pohod po poti Janeza Kmeta, ki se je s svojim pisateljevanjem trudil dati svoj pečat Suhi krajini. Z vsakoletnim pohodom želimo ohranjati in negovati vrednote Suhe krajine, kar je gibalo dela v našem društvu.

Okrog 130 pohodnikov se je zbralo na štartu v prijetno svežem nedeljskem jutru. Vsako leto se nam pridružijo pohodniki iz različnih koncev Dolenjske in tudi širše. Nekateri si želijo spoznati Suho krajino, drugi se rekreirati ali preživeti dan v dobri družni, nekateri želijo obisk svete maše povezati z gibanjem ali pa pojesti kosilo v naravi. Pri organizaciji želimo zajeti vse interesne skupine in običajno nikogar ne razočaramo. Kljub raznoliki strukturi smo pohodniki hodili v skupini, navezali nova poznanstva in uživali v gostoljubju domačinov in organizatorjev. Na izhodišču se je bilo moč pogreti z domačo medico, ob poti nas je lokalni sadjar pričakal z jabolki, v Srednjem Lipovcu pohodnike že tradicionalno postrežejo gostoljubni domačini, po maši pa prigrizek pripravijo organizatorji, da si udeleženci naberejo moči za vzpon na Plešivico. Ves čas nas je spremljalo sonce, ki nas je prijetno ogrelo, zato je bila tokrat koča na Plešivici, kjer smo imeli malico, povsem prazna, za razliko od prejšnjih let, ko so se vsi želeli pogreti ob odprtem ognju.

Prijetno preživet dan bo mnogim ostal v spominu, veseli smo vseh, ki se vračajo ali pridejo prvič. Še posebej smo veseli, da mnogi prepoznajo delo našega društva in prizadevanja, da Dvor postaja prepoznaven daleč naokrog.

Valerija Vidmar, KD Dvor

PLANINCI  DOLENJSKE IN BELE KRAJINE – LJUBITELJI NARAVE NA POTI
DEVETIH KALOV V KOBJEGLAVI, 23. 3. 2019

Ljubitelji narave MDO PD  Dolenjske in Bele krajine smo se v počastitev mednarodnega dneva voda in za zaključka že XII. tečaja za gorske stražarje zbrali na letošnji prvi naravovarstveni  ekskurziji. Na njej smo proučevali Komenski kras in kraške pojave, zlasti vodo na Krasu, poudarek pa je bil tudi na izvajanju protokola Alpske konvencije, ki ureja odnose med naravno in kulturno krajino. Alpska konvencija je namreč pogodba, ki jo je leta 1991 podpisalo osem držav alpskega loka in Evropska skupnost. Obiskali smo Učno pot devetih kalov v Kobjeglavi in Tupelčah..

Strokovno vodenje  in prisrčen sprejem nam je nudilo društvo Kraški slavček. Na sami poti smo spoznali njihovo vaško prostovoljno delo ob obnovitvi in ureditvi Poti devetih kalov in prizadevanju za ohranitev kulturne krajine. Navdušeni smo bili nad lepoto pokrajine, značilno kraško arhitekturo, lepim vremenom in gostoljubnostjo domačinov te majhne kraške vasi. Najbrž je burja kriva, da v tem času tam narava še čaka na pomladno prebujanje.

Med nami je bil predsednik MDO PD, nekaj predsednikov društev, en podpredsednik, številni člani upravnih odborov planinskih društev, gorski stražarji in varuhi gorske narave. Še posebej pa smo bili veseli udeležbe planincev iz PD Kočevje in PD Šentjernej, ki so bili tokrat prvič z nami.

Vseh 75 udeležencev iz 10 planinskih društev je očarala lepota tega dela  Slovenije, predvsem pa domačini in njihovo trdo življenje na krasu.

Na zaključku smo v Kulturnem domu v Kobjeglavi svečano podelili značke in izkaznice novim gorskim stražarjem, ki ji je bilo letos kar 27, druženje pa smo zaključili s spoznavanjem primorske kulinarike in kozarcem terana.

Zapisala vodja OVGN za Dol. in B. krajino, Rozi Skobe

Album:

Na vrh

POT GRADOV – OD RIŽANE DO HRASTOVELJ - 9.3.2019

Sobotni dan se je pričel zgodaj. Kakor da gremo v službo ali v šolo. Bila sem hvaležna, da so si otroci nahrbtnike pripravili že prejšnji večer, saj skoraj niso mogli dočakati, da gremo na pot in so le zaradi mojega sitnarjenja na hitro pojedli zajtrk.

Kljub rahli zamudi smo se izpred Tuša odpravili skoraj polno zasedeni. 6 članov naše odprave nas je čakalo še v Trebnjem. In dva zaspanca je njun oče za nami pripeljal na počivališče Pod Smreko pred Višnjo Goro. Drugače pa smo se sorazmerno gladko pripeljali do počivališča Lom, kjer so nas že nestrpno čakali udeleženci pohoda iz Žužemberka. Pisana druščina. Od najmlajših, še vrtičkarjev, pa osnovnošolcev, dijakov, odraslih in seniorjev. Vseh skupaj nas je bilo 105.

Dan je obetal. Mimo Nanosa smo se peljali in se naslajali nad prečudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Pri Črnem Kalu smo zavili iz avtoceste in se pod prečudovitim viaduktom odpeljali do Rižane. Tam sta nas čakala vodiča Darko in Adrijana iz Obalnega planinskega društva. Po preobuvanju v gojzarje, urejanju nahrbtnikov in uvodnem pozdravu vodičev smo se podali na drugo stran ceste in se ob železnici usmerili proti vrhu Ivačevca. Vsem nam je bilo zanimivo srečati vlak, ki nam je veselo piskal. Najbolj pa so bili seveda navdušeni otroci.

Kmalu smo ugotovili, da bo dan sončen in ne preveč vetroven. Kar malo preveč se je Primorska odločila, da nam bo podkurila. Ko smo jo mahali v ne preveč strm breg, nam je hitro postalo vroče. Kljub temu, da smo bili v gozdu, bi bili hvaležni za malo več sence. Seveda pa je sonce dobrodošlo za vso podrast, ki si mora preko zime in spomladi nabrati energije za celo leto. Veselili smo se ob poti rastočih, nam vsem poznanih, spomladanskih trobentic, vijolic in telohov. In se čudili drobnolistni lobodiki (Ruscus aculeatus), ter vsepovsod rastočim divjim špargljem (Asparagus acutifolius). Kmalu smo ob podrasti in hrupu iz bližnjega kamnoloma prišli na vrh Ivačevca. Na vrhu nas je pričakala le skala z napisom žig, samega žiga pa ni bilo.

Ob rahlem spustu smo pot nadaljevali proti naselju Mohoreče in Kubejski Vardi, 390 m visokem hribu na zahodni strani Kubeda, kamor nas je pot končno pripeljala. Tam smo si poleg obzidja privoščili daljši počitek za malico. Po obveznem slikanju smo poslušali kratko razlago o utrdbi Kubed in edinstvenem stolpu peterokrake oblike, ki so ga 1833 leta spremenili v zvonik, prej pa je služil kot obrambni stolp pred Uskoki in Turki. V Kubedu smo se razgledovali po prelepem viaduktu Črni Kal in naprej proti Trstu. Po slikovitih stopnicah smo se spustili v vas in nadaljevali pot proti Lačni. Razriti travniki so nas opominjali, da pot tudi ponoči in v mraku ni osamljena, saj si ob njej divji prašiči iščejo priboljške.

Na Lačni smo se vsi hoteli povzpeti na stolp, ki ni bil pripravljen na invazijo toliko razgleda željnih planincev. Nekaterim nam je uspelo. Na vrhu stolpa smo se veselili 360 stopinjskega panoramskega razgleda in se čudili močnemu vetru, ki ga na tleh ni bilo mogoče zaznati.

Pot nas je po vnovičnem štetju vodila skozi podrast in preko strmega melišča navzdol v vas Hrastovlje. Celo pot nam je bil podarjen čudovit pogled na vasico in cerkev z obzidjem. Pa tudi na zanimivo speljano železnico in dolge vlakovne kompozicije, ki smo jih občudovali na nasprotnem bregu. V Hrastovljah smo si najprej odpočili in se malo okrepčali v vaški gostilni. Tisti, ki smo želeli, smo si ogledali znamenito cerkev sv. Trojice, ki je ena najstarejših cerkva v Istri. Zgolj splet srečnih naključij je pripeljal do tega, da so v njej našli znamenite freske celotnega svetega pisma, med katerimi še posebej izstopa freska mrtvaškega plesa. Predvsem otroci so razlagi z veseljem prisluhnili. Veliko novih informacij smo izvedeli tudi odrasli. Pretresljiva podoba vsesplošnosti smrti, ki se ne ozira na stan, nas je vse prevzela in opomnila na dejstvo, da smo na koncu v si enaki.  

Prijetno utrujeni in polni novih vtisov smo se po ogledu vkrcali na avtobus in se odpeljali najprej proti Rižani, kjer smo se poslovili od naših dveh vodnikov in nato proti domu. Marsikdo je utrujen dremal del poti in podoživljal prelep dan, ki bi ga bilo škoda preživeti kjerkoli drugje kot smo ga. vsi pa si zagotovo želimo še več takšnih in podobnih doživetij v naši lepi domovini in v družbi najboljših ljudi – članov Planinskega društva Krka Novo mesto ter  podpornikov in simpatizerjev.

Andreja Bartolj Bele

Album:

Na vrh

POHOD PO OKOLICI NOVEGA MESTA

Devetnajsti pohod po okolici Novega mesta je bil planiran za 23. februar, vendar je bil zaradi organizacijskih težav prestavljen na 16. marec. V razpisu je bilo med drugim zapisano tudi, da so potrebne prijave do četrtka 14. marca. Do roka je bilo prijavljenih le osem pohodnic, v petek se je odločila še ena. Kaj pa sedaj?  Poklicala sem vse prijavljene in vse so strinjale z nadomestno relacijo.
V soboto zjutraj smo se začeli zbirati pri bivšem hotelu Kandija, pohodniki so pa kar prihajali in zbralo se nas je devetnajst. Dva sta prišla celo iz Ljubljane. In še enkrat vprašanje, kaj pa sedaj? Le kaj naj drugega kot, da sem vse prav lepo pozdravila v imenu PD Krka Novo mesto in v svojem imenu, se zahvalila za udeležbo in predstavila odločitev, da gremo do Struge, od tam pa do vasi Polhovica in Prapreče ter po krožni poti nazaj. Vsi so se strinjali. Porazdelili smo se v osebne avtomobile in se odpeljali na Strugo.

Odkorakali smo po poti pod golf igriščem, glede na to, da sem že vedela za oviro preko potočka sem bila zelo vesela štirih pohodnikov na katere se računala, da bodo improvizirali brv. In res je bilo tako. Fantje so takoj vzeli stvar v svoje roke, pobrali nekaj  od bobrov podrtih dreves ,jih namestili preko potočka, improvizirali tudi ograjo in tako smo vsi srečno prišli na drugo stran. Težavo smo imeli le z eno štirinožno pohodnico, ki se ni in ni mogla  odločiti, da bi potoček preskočila, zato jo je Bogdan prenesel. Hvaležni fantom, da so nas suhe spravili na drugo stran, smo pot nadaljevali po gozdni poti do Polhovice. Polhovica je vasica kot še marsikatera druga,  je pa poznana potem, da ima cerkvico posvečeno Svetemu Sigismundu - Žigi  in je edina v Sloveniji posvečena imenovanemu svetniku, pa tudi v Evropi  jih ni prav veliko. Pod vasjo smo imeli lep pogled na Trdinov vrh, Tolsti vrh, grad Prežek in Gracarjev turn. Zavili smo levo proti vasi Prapreče, od tod je pogled segel na Vinji vrh in naprej na Posavsko hribovje.  Ker je malica eden od užitkov med potjo, nismo spustili tega užitka. Po počitku smo se po že znani poti vračali na izhodišče. Še enkrat smo rabili pomoč naših fantov pri prehodu potočka.
Ugotovitev ob zaključku:  osemnajst pohodnikov je bilo prvič na tej poti, spoznali so en lep delček bližnje okolice in slišal se je komentar »na to pot se bomo še vrnili«.

Besedilo: Fanika Vovk
Fotografije: Tone Murgelj

Album:

Na vrh

OD STRUGE DO POLHOVICE

Za pohod v mesecu marcu smo za varovance VDC Novo mesto, enota Šmihel, izbrali pot iz Struge do Polhovice.
V petek, 15. marca, smo se zbudili v lepo sončno jutro in se ob osmi uri s kombijem odpeljali do gradu Struga. Po pozdravu in predstavitvi poti smo zapustili parkirni prostor in »odkorakali« po travniški poti pod golf igriščem. Pogled je segel  na levi breg Krke na pobočje Vinjega vrha, ki ga skrbno varujeta cerkvici Sv. Jožefa in Sv. Janeza, pod njim Bela Cerkev in Kronovo.

Kar hitro smo prišli do gozda, ob katerem teče Žerjavinski potok, vedno z zelo nizkim vodostajem tokrat pa je bilo drugače. Ni ga bilo mogoče prestopiti. Iskali smo možnost po kar močvirnem terenu in z malo težav smo se le prebili na desni breg in lepo pot v gozdu. Med potjo smo se posladkali s krofi, Jože je v tem času zagledal eno čudno skulpturo v krošnji smreke. Z malo domišljije se je videl medvedek. Nadaljevali smo pot naprej do vasi Polhovica in Prapreče, spet nas je pot pripeljala v gozd in nazaj na že znano pot. Ob nogometnem igrišču smo imeli malico. Z Jožetom sva se odločila, da gremo nazaj po drugi poti misleč, da sva izbrala idealno, brez močvirja a glej ga zlomka, ta pot  ni bila nič boljša ,le malo daljša.
Na izhodišče smo se vrnili polni novih doživetij, res da z zelo umazanimi hlačami in čevlji, toda »konec dober vse dobro« pravi slovenski pregovor in tudi z našim pohodom je bilo tako.  Ostal nam bo v lepem spominu.

Fanika Vovk

Album:

Na vrh

Volilni zbor članov Planinskega društva Krka Novo mesto - 7.3.2019

Foto: Nataša D.

Album:

Na vrh

26. POHOD PO JURČIČEVI POTI

Tradicija velja, očitno vsaj za nekatere dogodke vezane na naravo. To vsekakor drži za jubilejni pohod od Višnje Gore do Muljave, poimenovane literarna pot po plodnem piscu Josipu Jurčiču.  Vse kaže, da število udeležencev narašča tako v visokem snegu kot tudi brez njega, vse bolj in bolj. Po podatkih  PD Polž iz Višnje gore, oskrbnika te poti, je tokrat pot prehodilo 7.000 pohodnikov, po nekaterih drugih podatkih predvsem sredstev obveščanja, pa nekaj manj.

Naše društvu je tokrat doseglo svojevrsten rekord, saj se je za dogodek poimensko prijavilo 56 udeležencev. V prijetno hladnem jutru, ko se je komaj dobro zdanilo, so se planinci že ozirali naokoli, iz katere smeri bo pripeljal vlak. Na postaji je bilo še nekaj drugih organiziranih udeležencev in očitno so se naši prevozniki odločili še za dodatno kompozicijo. In prav so imeli. Bolj ko smo se bližali izstopni postaji, več je bilo za vlak čakajočih planincev.

Osrednji višnjanski trg je bil prepoln, strjena kolona se je vila od železniške postaje preko njega navkreber. Mimogrede si  je bilo potrebno zagotoviti avtobusno vozovnico za povratek, še najbolj iskan pa je bil umetnik, ki je umetelno z nekaj potezami ovekovečil njihov simbol na lice.
Temperatura jutra je po prvem vzponu, kmalu za ruševinami gradu, prav počasi prešla v prijeno toploto in na postanku na Polževem so mnogi že ''lupili čebulo''. In tako vse do cilja.
Že tradicionalen, zelo kvalitetno pripravljen kulturni program z nekaj govorniki je umiril večino pohodnikov, ostali pa so zavzeli prostor pod odrom in se zavrteli. Tudi mnoge pustne maske, ki so bile udeleženke pohoda.
S tem pohodom se prične sezona planinskih pohodov. To je simbolno potrdil tudi predsednik PZS, ki je na cilju tudi nagovoril udeležence dogodka. In v teh krajih je dom kranjske sivke, najbolj pridne čebele na svetu. Seveda je to posebej poudaril predsednik slovenskih čebelarjev in obema je bilo prijetno prisluhniti.
Muljava pa ni le cilj tega dolinskega druženja planincev. Gledališče na prostem, kjer marljivi domačini vsako leto uprizarjajo literarna dela svojega rojaka, vabi na poletne predstave na prostem. Ko se mrak spusti in se snopi umetne svetlobe zarežejo v prvi mrak, je zaslišati prijetno pojočo govorico amaterskih gledališčnikov. Velja jim prisluhniti, enako kot velja, da se vsako leto podamo na to pot!

Album:

Na vrh

SREČANJE MARKACISTOV MDO PD DOLENJSKE IN BELE KRAJINE

V petek, 1. 3. 2019 ob 17.00 uri, smo imeli markacisti MDO PD Dolenjske in Bele krajine (MDO PD) v Črmošnjicah, Občina Semič, redno letno srečanje. Tokrat so bili gostitelji srečanja markacisti PD Semič in CŠOD Črmošnjice. Slednji so nam prijazno odstopili svoje lepo urejene prostore za namen srečanja.

MDO PD ima 10 planinskih društev v katerih imajo odseke za planinske poti. Ta planinska društva so: PD Semič, PD Metlika, PD Črnomelj, PD Kočevje, Pohodniško društvo Novo mesto, PD Trebnje, PD Polet Šentrupert, PD Šentjernej, PD Polom Kostanjevica in PD Krka Novo mesto.
V letu 2018 je bilo v teh planinskih društvih registriranih 81 markacistov, ki skrbijo skupno za 830 km planinskih poti na območju MDO PD. Dela, ki jih markacisti opravljajo na planinskih poteh so bila predvsem obnova poškodovanih in manjkajočih markacij, sekanje vej, košnja trave, pobiranje smeti ob poti, priprava odvodnjavanja, izdelava stopnic, kjer so na poteh potrebne, urejanje varovalnih ograj, odstranjevanje polomljenega drevja zaradi naravnih ujm - vetroloma, snegoloma in žledoloma,…
Iz letnih poročil načelnikov markacistov iz posameznih društvih je bilo razvidno, da so v letu 2018 skupno opravili 3.878 ur prostovoljnega dela pri vzdrževanju planinskih poti na območju MDO PD. Markacisti iz vseh naših planinskih društev imajo na leto dve skupni delovni akciji, kjer so markacisti enega društva organizatorji in gostitelji delovne akcije na njihovem območju, tisti iz drugih društev pa jim pomagajo. S takim načinom lažje obnavljamo zahtevnejše odseke poti, velik poudarek pa je tudi na medsebojnem druženju.

Srečanja markacistov so se udeležili tudi predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Jože Rovan, ki je pohvali način dela in organiziranost naših markacistov, predsednik MDO PD Rudolf Skobe pa zgledno sodelovanje, njihovo prepoznavnost ter vrsto presežkov naših markacistov v slovenskem prostoru, med drugim tudi to, da so tokrat prvič s strani PZS za namen planinskih poti prejeli skupno kar 2010,05 € sredstev. Prisotne so pozdravili tudi predsednik PD Semič Dušan Kukman, vodja Odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Rozalija Skobe, direktorica CŠOD Irena Brajkovič ter predstavniki medijev.

Zapisal:
Vodja Odbora za PP MDO PD
Mladen Živković
Foto: Rudolf E. Skobe

POTEPANJE PO OBRONKIH TRŠKE GORE

Februarski (13.2.2018) pohod so uporabniki iz VDC Novo mesto, Enota I Šmihel opravili po kolovoznih in gozdnih poteh , ki vodijo na Trško goro. Pohod so začeli na Brezovici, se povzpeli na Karlovce, se spustili v Sedeže in ob otoku nabrali prve zvončke. Po gozdu so se iz doline povzpeli na obronek Trške gore, kjer so se okrepčali z malico in se spustili v Ždinjo vas. Med vinogradi so srečevali pridne kmete, ki so opravljali rezanje trte, v vasi pa ogledovali lepo urejene kmetije. Po njivskih poteh so se vrnili do parkirišča Penziona Dolenc in se s kombijem vrnili v VDC.
Za njimi je bil še en zanimiv pohod v lepem sončnem pomladnem vremenu. Hvala Kristini in Marici za vodenje in prijetno druženje. 

Tekst:Ema Luzar
Foto: Andrej Novak

PONOVNO NOVI GORSKI STRAŽARJI  NA DOLENJSKEM IN V BELI KRAJINI

Po  programu dela OVGN  pri MDO PD Dolenjske in Bele krajine  za leto 2019 smo v soboto, 23. februarja 2019, izvedli  teoretični del usposabljanja za gorske stražarje. To je bilo že dvanajsto  leto zapored, da te tečaje načrtujemo in tudi uspešno izvedemo. Tokrat se ga je udeležilo kar 28 planincev – ljubiteljev narave  iz devetih planinskih društev našega MDO PD. V lepi dvorani Gostišča na trgu – Hiša kulinarike in turizma v Novem mestu smo imeli odlične pogoje za predavanja.
Predavatelji smo bili vsakoletni prostovoljci: prof. Rozalija Skobe - tudi vodja tečaja, prof. Dušan Klenovšek univ. dipl. biolog in prof. Jože Perše.

Zaključek usposabljanja bo 23. marca 2019, ko se bomo podali na območje Komenskega krasa, na strokovno vodeno naravovarstveno ekskurzijo v  Kobjeglavo – na Pot devetih kalov.
Za gostoljubje in pomoč pri izvedbi usposabljanja pri prvem delu se  zahvaljujemo vodstvu Gostišča na trgu – Hiši kulinarike in turizma, predsedniku PD Krka Novo mesto  Antonu Progarju in predsedniku MDO PD Dolenjske in Bele krajine Rudolfu Skobetu.

Športnik leta - 2018

ZIMSKA TURA ZA VODNIKE MDO DOLENJSKE IN BELE KRAJINE        

V soboto, 16.2.2019, smo se na izhodišču naše ture, Ljubelju,  zbrali 4 vodniki. Moški del družbe je šel na Begunjščico po grapi Y in navzdol do Zelenice po Centralni grapi. Diana kot edina ženka predstavnica je najprej šla na Stari Ljubelj nato pa na Zelenico.
Vreme je bilo super kot je razvidno iz priloženih fotografij, ki povedo več kot besede. Na kratko, takšno soboto v hribih je kar greh zamuditi.

Matej Kocbek

POHOD NA KOGLO Z VAROVANCI VDC BRŠLJIN        

Bil je dan kot danes, Marco Polo je šel odkrivat Kitajsko- kaj boš pa ti počel?
15.2.2019 je bil izjemen dan za potepanje in seveda za odkrivanje sveta.

Pohodniška skupina VDC Bršljin se je pod vodstvom g. Jožeta Peršeta, vodnika PD Krka, podala na zanimivo krožno pot, katere cilj je bil osvojiti 417m visok grič nad Šmarjeto- Koglo.

Avtomobile smo pustili na parkirišču pred hotelom v Šmarjeških Toplicah in nadaljevali pot mimo zdravilišča, ostankov gradu Štrlek, skozi športni park in čez vas Brezovica, mimo vinogradov in zidanic na Koglo.  Na vrhu smo se okrepčali, se odpočili, naužili razgledov in se nato po drugi poti vrnili do zdravilišča. G. Perše nam je po poti povedal tudi mnogo zgodovinskih posebnosti in tako zelo popestril pohajanje po naši lepi pokrajini.
Hvala g. Jože in prostovoljcema Ferdu in Cvetki – skupaj smo omogočili pohodnikom lepo izkušnjo.

KOGLO        

9. februarja, bila je sončna sobota, ko se je v Šmarjeških Toplicah - pri jezercu, kjer rase indijski lotos, zbrala pisana množica radovednih 31 pohodnikov. Med njimi je bilo 7 otrok.

Že na samem začetku smo zmotili sivo čapljo, ki je čakala na ribji zajtrk. Spoznali smo kratko zgodovino Jezerskih – danes Šmarjeških Toplic in opazovali bogati živelj v jezercu. Nato smo začeli pohod ob potoku Toplica do razvalin gradu Štrlek. Še preden smo se podali po stopnicah do gradu,smo opazili nad mostičkom čez potok jez iz vejevja in podrte vrbe. Vse to so »zagrešili« bobri, ki so to zimo priplavali iz Krke, po Toplici vse do njenega srednjega toka. Pohodniki so se pri razvalinah gradu spraševali, katero vezivo so zidarji uporabljali, da zid še vedno kljubuje vremenskim spremembam, čeprav je že 500 let brez strehe. Vprašanj več kot odgovorov, toda pohod smo morali nadaljevati  po kolovozu na Brezovico, od koder se nam je odprl nepozaben pogled na Šmarjeto ter desno na drugo najvišjo izletniško točko v šmarješki občini na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po dolini  ob potočku Zavetršca, kjer še vedno živijo potočni raki, nas je sonce že pošteno ogrelo, zato smo odložili vrhnja oblačila in prisluhnili dogodivščinam, ki so se dogajale v teh krajih v preteklosti. Prijeten sprehod po gladki makadamski cesti se je prehitro končal, in začel se je rahel vzpon po asfaltirani cesti v Turjaško dolino, ki je dobila ime po turjaških »gospodih«, ki so bili nekaj desetletij lastniki teh krajev. Po dveh urah prijetnega vzpona smo prisopihali do cerkvice sv. Lenarta na Koglem ( 414m ). Najmlajše pohodnike je zanimalo, kdaj bo malica, zato smo se podali nekaj korakov po pobočju do zidanice, pred katero so bile  klopi in mize.  Polurno »martinčkanje« in malica sta se prilegli. S te,  urejene terase, je bil tudi lep pogled na zdravilišče Šmarješke Toplice in v ozadju na Gorjance; Trdinov vrh pa se je nekoliko sramežljivo skrival v meglicah.

Tako prijetno je bilo na soncu, da bi nekateri  posedeli vsaj še pol ure, toda čakal nas je povratek v dolino. Mimo »grajske« zidanice in studenca Graščak smo bili kaj hitro v Gorenji vasi, od koder je še vedno lep pogled na Šmarjeto, kot je bil med drugo svetovno vojno. Med vojno, bilo je v aprilu, je skupina partizanov prišla iz vasi Žaloviče do te točke in odprl se jim je nepozaben pogled v dolino na vasico Šmarjeto. Ta se je lesketala v pomladnem soncu sredi cvetočih sadovnjakov. Klusov Joža, ki je bil v tej skupini partizanov, je v svoji črtici zapisal »Šmarjeta kot bela golobica…«. Z asfaltne ceste smo zavili na desno skozi hrastov gozd po stezi posuti z listjem do Zdravilišča Šmarješke Toplice, kjer so nas čakali »konjički«, s katerimi smo se pripeljali na današnji pohod. 

SEJEM ALPE–ADRIJA V LJUBLJANI        

Naše planinsko društvo se je tudi letos pod pokroviteljstvom PZS udeležilo 30. mednarodnega sejma za zeleni in aktivni turizem na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ki je potekal od 30. januarja do 2. februarja 2019. Nastopili smo zadnji dan in na prireditvi predstavili naše osnovno poslanstvo, planinski dom pri Gospodični na Gorjancih in seveda našo prelepo Dolenjsko, ki nudi veliko izjemnih pohodniških, kolesarskih in zdraviliških možnosti.

Tega dne je bilo veliko obiskovalcev, ki so se pri nas ustavljali in iskali različne informacije. Priznati je treba, da je bilo precej zanimanja za planinski dom, ki so si ga lahko ogledali na rol-panoju, pogrešali pa so prospekte s podrobnostmi, o čemer bi veljalo razmisliti v bodoče.
Družbo so nam delali  planinci iz Moravč (Planinski dom Ušte Žerenk) in planinci iz Koroške Bele, ki so promovirali 3 svoje planinske domove.
Na koncu se moramo posebej zahvaliti našim sponzorjem, donatorjem in predstavnikoma PZS, Nataliji Marovt in Dušanu Prašnikarju za korektno sodelovanje.

Zdravko Damjanovič – Somy in Nataša

TIBET - KAILASH SKOZI OČI FRANCIJA KOKLJA - POTOPISNO PREDAVANJE        

Člani PD Krka planinske skupine Dvor in Kulturnega društva Dvor smo v svojo sredo ponovno povabili Francija Koklja, zdravnika in popotnika iz Straže, ki nam je že večkrat predstavil svoja zanimiva popotovanja na manj znane konce sveta. V petek, 1. 2. 2019, nam je predstavil svoje potovanje v Tibet in do svete gore Kailash, kamor so je odpravil minulo jesen skupaj z devet prijatelji. To je bilo že njegovo tretje potovanje v ta konec sveta, zato je bilo zanimivo prisluhniti spremembam, ki so se zgodile v dvajsetih letih.
Potovanje po osrčju Azije so začeli v Nepalu, poznanem kot izhodišče številnih alpinističnih odprav v Himalajo oz. streho sveta kot jo nekateri imenujejo, ker se tu razprostirajo najvišji vrhovi sveta z Mount Everestom na čelu. Ogledali so si glavno mesto Kakmandu, ki je kljub veliki ekspanziji prebivalstva ohranil svojo tradicionalno podobo, vonj tradicionalne Azije, hinduizma s kipi, tržnicami, mentaliteto prebivalcev… Po ogledu še nekaterih znamenitosti Nepala so odleteli v Tibet. Med letom so lahko občudovali najvišje vrhove Himalaje, ki so jih osvajali naši znani alpinisti, nekatere med njimi pa tam tudi ostali za večno.

Tibet je ogromna gorska planota, saj večji del leži na višini okrog 4000 metrov. Prestolnica budizma, kjer so bivali Dalajlame, je danes pod upravljanjem Kitajske. Kitajska nadvlada deželo, njene prebivalce, njihovo vero in vrednote počasi, vendar zelo sistematično »civilizira«, zato Tibet ni več tisto kot je nekdaj bil. Prestolnica Lasa ima poleg palače Dalajlame in templjev, ki niso bili uničeni ob Kitajskem osvajanju Tibeta, vedno več predelov, ki so bolj podobni Las Vegasu kot pa tradicionalnim Azijskim mestom. Kitajci so uredili tudi ceste, postavili vasice, kjer so hišice urejene sistematično kot kocke, zato jih domačini ne marajo. Tibetanci so po duši nomadi, pastirji, zato jim kitajska civilizacija ni blizu, žal pa so jo prisiljeni sprejeti. Tisti, ki so se upirali, so bili pobiti; Kitajci naj bi v svojem osvajanju pobili okrog 1,2 milijona Tibetancev. Kitajska nadvlada je prinesla tudi spremembe za turiste. Potovanje po Tibetu brez lokalnih vodičev ni mogoče. Na vsakih 10 do 15 kilometrov so kontrole, ki legitimirajo ali kako drugače preverjajo potnike. Kljub temu je Tibet čudovita država, polna nepozabnih naravnih znamenitosti, ki jih ni nikjer na svetu. Franci in njegova skupina so med drugim spoznali džunglo pod Unescovo zaščito, kje je bilo že na fotografijah mogoče videti zlivanje nepozabnih barvnih kombinacij rastlinja, živali in vode, po kateri so se peljali s posebnimi čolni iz naravne slame. Eden izmed glavnih ciljev njihovega popotovanja pa je bila božja pot okoli svete gore Kailash, ki je del Transhimalaje. Vsako leto na tisoče ljudi opravi romanje okrog Kailasha, ki je tradicija stara tisoče let. Romarji različnih religij verjamejo, da je obkrožitev gore Kailash peš sveti ritual, ki prinaša srečo. Pot okoli gore Kailash je dolga 52 km in zahtevna, saj je gre za visoko nadmorsko višino, na kateri je bil v jesenskem času, izven turistične sezone, že hud mraz, ki ga je okrepil še zelo mrzel veter. Kljub temu je ta pot, kot nam je povedal F. Kokalj, vredna truda, ker ni zgolj hoja, je pot vase, v svojo dušo, pot, ki prerodi misli in duha. Tudi zato se je F. Kokalj že tretjič odpravil v ta konec sveta. Civilizacija Tibeta ga sicer malo odvrača, Nepal pa je tak kot pred leti, vse stoji na istem mestu in v nespremenjeni podobi, predvsem pa ljudje, njihove duše, nasmehi, prijaznost in pristnost so nepozabni.
Ob koncu doživetega popotovanja po Tibetu v sliki in besedi F. Koklja smo poslušalci navdušeno zaploskali. Predstavil nam je res čudovite utrinke tega dela sveta s pravo mero naravnih, kulturno-zgodovinskih in verskih znamenitosti, ki poslušalcu dajo nepozaben vtis o deželi. Večer smo zaključili v prijetnem klepetu ob kozarčku in prigrizku skupaj z našim gostom, ki smo mu zaželeli še veliko uspešnih podvigov, ki jih bo delil z nami.

Besedilo: Valerija Vidmar, PD Krka in KD Dvor
Foto: Jadranka Meglen, KD Dvor

Album:

Na vrh

POHOD '' S CVIČKOM MED VINOGRADI'' – 26.1.2019        

Letošnji pohod je bil za razliko od preteklega v sicer sončnem, vendar mrzlem vremenu in z belo snežno odejo. Spodobi se, da nas je pohodnike narava v tem zimskem času vsaj malo obdarila, mogoče prav zato, ker je bil to ''okrogel'' 25. pohod.
In organizacijsko ni bilo; vsaj na prvi pogled, nič drugače, kot že tolikokrat v preteklosti, do koder nam pač seže spomin. Na začetku poti so nas že tradicionalno pozdravili še vedno prijazni gostitelji iz Turističnega društva Otočec s toplim okrepčilom in dobrotami iz pečice. Tu nas je bilo v gneči vidnih vsaj 20 članov našega društva, čeravno to ne more biti dokončno število. Namreč na tej dolgi in zaviti poti, malo navkreber in malo navzdol, se je kačasta kolona pohodnikov kmalu pretrgala, se podaljševala. Mnogi udeleženci pohoda so krenili tudi po kakšni bližnjici, še več pa so postali na postojankah, kjer so bile nudene dobrote in razvedrilo na razdalji manj kot 2 km poti.

Ni bilo zaznati prav nobene pritožbe nad vremenom in čudovito neokrnjeno naravo. Jutranji mraz okoli 10 zimskih stopinj ni nobenemu zlezel pod kožo, res pa je tudi, da ni bilo nikogar brez toplih zimskih rokavic. Že prvi klanec pri Starem gradu nas je prijetno ogrel, še bolj na naslednji Grčevski klanci. In pod vrhom, še posebno po gozdu ob gradu Hmeljnik se nam je ponujala čudovita zimska idila. Visoka puhasta snežna odeja, ki bi tekačem v dolini zadoščala, da zarežejo progo, nas je prevzela. Da, za razliko od lanskega pohoda tokrat nismo ''sončili komolcev''.
In vse to velja; vsaj za nas, podobno kot že lani in v predhodnih januarjih: ob letu osorej bomo zopet hodili po Trški gori, s pomočjo cvička ali pa tudi brez njega, saj vsaj tradicionalni udeleženci že vemo, zakaj. In tudi organizator nas je v zloženki povabil na 26. pohod dne 25.1.2020. Seveda bomo tedaj tam!

Vodila: Anton Progar in Anton Murgelj
Tekst in foto: Anton Murgelj

Album:

Na vrh

Suhadol – Gabrje – lovski dom

Pohodniki iz VDC Šmihel smo 15.1.2019 pohod začeli v Suhadolu, nadaljevali mimo razvalin cerkve sv. Danijela do prvega križišča na poti proti Miklavžu. Po lovskih stezah, mimo prež v Kozarje, skozi Gor. Suhadol, smo po dolgi hoji smo prišli do Bregeš, kjer smo imeli malico. Pot je potekala po vznožju Gorjancev.
Nadaljevali smo proti Jurjevcem, ter se spustili nazaj v Dol. Suhadol, kjer smo imeli parkiran kombi.
Poti so bile sprva zamrznjene, delno zasnežene, nazadnje pa že blatne.
Lepo smo se v triurni hoji nahodili in se obenem sprostili v lepem sončnem vremenu.

Besedilo: Jožica Luzar
Foto: Andrej Novak

HOM, OSOLNIK

V soboto, 12. 1. 2019, smo se odpravili na prvi pohod mladinskega odseka v tem letu. Jutro je bilo mrlo, vendar obsijano s soncem. Iz Novega mesa smo se z avtobusom odpeljali v Škofjo Loko, kjer smo začeli pohod.
Po nekaj metrih hoje po asfaltu, nas je pot vodila v gozd, kjer nam je pri hoji v hrib hitro postalo toplo. Čeprav je bilo nekaterim udeležencem naporno hoditi v hrib, nas to ni ustavilo. Najprej smo prisopihali na 718 m visok Hom. Pri obveznem fotografiranju smo v ozadje lepo ujeli Kamniške Alpe. Pot smo nadaljevali malo navzdol in potem po makadamski cesti proti  Osolniku. Del poti smo prehodili po Slovenski Jakobovi poti. Sledil je še en strm vzpon do cerkve sv. Mohorja in Fortunata na vrhu 857m visokega Osolnika. Med malico iz nahrbtnika smo lovili sončne žarke in čudovite razglede na bližnje škofjeloško pogorje in na cerkvice vrh skoraj vsakega hriba. Očarani smo bili nad razgledom na okoliške hribe in najbolj nad našim očakom Triglavom.

Po krajšem postanku, da se ne bi preveč ohladili, smo pot nadaljevali do brunarice Osolnik in nato do Mihelčičevega doma na Govejku. Tam smo pojedli kosilo, ki je bilo zelo dobro. Potem smo se ob potoku Govejski Graben spustili v dolino. Potok je bil na nekaterih mestih zamrznjen in zato še posebej zanimiv. Veseli in polni novih vtisov smo se  z olajšanjem usedli na avtobus, ki nas je odpeljal proti domu.  
Pohod je bil zanimiv, vesel, predvsem pa lep. Ni bil preveč ali premalo težak. Za vsakega nekaj. Veliko je bilo razgledov na Kamniške ali Savinjske Alpe, na Karavanke s Stolom in tudi na Julijske Alpe, kjer smo bili vsi navdušeni predvsem nad Triglavom. Tak lep dan bi bilo res škoda preživeti doma, za štirimi stenami, pred televizijo ali računalnikom.

Jakob Bele
Foto: Andreja Bartolj Bele

Album:

Na vrh

POHOD NA MIRNO GORO

Dne 12.1.2019 smo iz Žužemberka krenili ob 8.00 in se z avtobusom odpeljali do smučišča Bela. S pohodno potjo smo pričeli po smučišču navkreber in jo nadaljevali po gozdni kolovozni poti. Izbrali smo nekoliko daljšo, a zložnejšo pot. Po slabih dveh urah hoda smo prispeli do doma na Mirni gori. Tam smo si vzeli dovolj časa za počitek, malico, topel čaj… Proti izhodišču smo se vrnili po drugi markirani poti. Zadnji del spusta po smučišču je minil v obliki dričanja in iger na/po snegu.

Skupina je bila velika, zato smo se morali prilagajati drug drugemu in usklajevati tempo, kar zaradi nezahtevnega terena ni bilo tako težko. Po poti je bilo 3-5cm pršiča, ki ni predstavljal ovir za gibanje. Nekoliko več pozornosti smo namenili zadnjemu vzponu/spustu do koče, kjer je bil teren nekoliko spolzek in poledenel. Z učiteljico Darja sva staršem in učencem predstavili manjše derezice/verige, ki so jih lahko nekateri tudi preizkusili.

Besedilo in foto: Irena Platiše

Album:

Na vrh

27. NOVOLETNI VZPON NA TRDINOV VRH - 2.1.2019

Letošnji drugi novoletni dan, v sicer koledarski zimi, ki nas žal še ni obdarila s snežno odejo, je  na letošnji 27. vzpon na Trdinov vrh, privabil množico ljubiteljev gora in pohodništva. Na zboru v Gabrju se nas je zbrali kar 66 udeležencev. Razveseljivo je, da je bilo med nami tudi 10 otrok. Med udeleženci so bili tudi tokrat člani Planinskega društva Polž iz Višnje gore in še nekaterih drugih planinskih društev. Mnogi niso prisluhnili pozdravnemu nagovoru in novoletnemu voščilu g. Toneta Progarja, predsednika društva, saj so odhiteli v hrib pred glavnino, mnogi pa so se odpravili od doma malo pozneje in smo jih srečali šele ob našem spustu. Zbrani smo drug drugemu voščili novo leto z mnogoterimi željami.

Pot do koče na Gospodični je bila pomrznjena in zato prijetna za hojo. Na tej vmesni točki sta nas pričakali naši članici ter postregli s toplim okrepčilom s posladkom iz domače kuhinje. Večina članov je v koči poravnala svoje članske obveznosti za pravkar rojeno leto.
Po krajšem postanku, kjer smo imeli še dodatno priložnost srečanja in izmenjavo novoletnega voščila s prijatelji planinci in drugimi današnjimi pohodniki, ki so osvajali Trdinov vrh iz vse možnih dostopnih smeri, smo skupinsko krenili proti cilju. Rahlo pobeljena pot, ki jo je že obsijalo prijetno dopoldansko sonce, nas je do vrha Gorjancev le opominjala, da smo v koledarski zimi. Krajši počitek z okrepčilom iz nahrbtnika in seveda obvezno skupinsko fotografiranje pred televizijskim stolpom bi radi mnogi  zamenjali za nastavljanje prijetnim sončnim, so pa to nekateri vsaj za kratke trenutke dočakali ob koči pri Miklavžu. 
Na poti v dolino smo se mnogi lahko dodatno prepričali, kakšna množica nas je danes obiskala Trdinov vrh. Obe koči na Gorjancih sta bili ves dan prepolni obiskovalcev, mnogi od njih so postali za počitek in okrepčilo tudi pred kočama. Na poti smo srečali mnoge pohodnike, med njimi tudi tiste, ki niso včlanjeni v nobeno planinsko društvo. Prijazni pozdravi ob srečanju in novoletna voščila tudi med neznanci so krasila današnji dan. Kako enkratno. Očitno se duh prisrčnosti iz visokogorja spušča tudi v nižine!
Seveda sta dogodek medijsko tudi tokrat spremljala dva lokalna medija. Snemalec g. Miran, ki ta vzpon na začetku poti v Gabrju spremlja že vrsto let, se je zaradi kamere le s težavo pozdravljal z mnogimi tradicionalnimi udeleženci.

Tekst in foto: Tone Murgelj 

Album:

Na vrh

NOVOLETNA ČESTITKA