Ob vabilu na vzpon do Zasavske koče na Prehodavih smo zapisali tura za dušo in telo, kdo ne bi šel na to, je odgovorila ena izmed udeleženk. Na tokratni skupni akciji novomeških planinskih društev, ki smo jo pripravili v PD Krka, se je kljub peklenski vročini v dolini zbralo 49 pohodnikov. Na pot smo se odpravili iz vasi Trenta, ki leži v istoimenki ledeniški doli v povirju Soče v občini Bovec. Ta del Triglavskega narodnega parka je najbolj obiskan del s turisti iz vseh koncev sveta. To je bilo mogoče zaznati še posebej na sorazmerno ozki in ovinkasti cesti od Predela proti Trenti, kjer je bilo potrebno avtobus ob srečanju z nasproti vozečimi osebnimi vseh mogočih registracij pogosto ustaviti, pri avtodomih in avtobusih pa celo spretno iskati centimetre, da ni bilo prask. Spreten šofer avtobusa, vajen turističnih voženj od juga do skrajnega severa Evrope, nas je varno pripeljal na izhodišče na nadmorski višini približno 600 metrov. Na smerni tabli je bilo zapisano 4,5 do našega cilja. Ker smo se do izhodišča vozili ravno tako dolgo, smo z vzponom štartali sorazmerno pozno, malo pred 10. uro, ko je bilo že kar toplo. Slabo polovico poti smo hodili po gozdu, kasneje še nekaj časa med ruševjem in osamelci, ki so nam nudi prijetno senco. Pot je bila za noge prijazna, saj teče po t.i. mulatjeri, poznani iz prve svetovne vojne. Gre za sorazmerno široko pot, ki je speljana v blagih serpentinah, marsikje utrjena s kamenjem, ki še danes trdno stoji in služi številnim pohodnikom, včasih pa so tu tovorili z mulami. Gre za neke vrste trajen spomenik, ki so si ga fantje in možje zgradili bolj ali manj z golimi rokami, mnogi med njimi pa na žalost nikoli več videli. Približno na pol ure smo se ustavljali, da smo nadomeščali izgubljeno tekočino, prvi večji postanek smo naredili približno na pol poti pri lovski koči v Trebiškem dolu. Pot smo nadaljevali po vedno bolj razglednem področju, je bil pa korak vedno težji, ker je kljub nekaj oblakom na nebu, vročina prispevala k utrujenosti. V skupini smo imeli super vodnike vseh treh društev, Igorja, Tomaža, Romana in pomočnika Staneta, ki so se resnično potrudili, da so kljub nekaj kondicijskim težavam, prav vse pohodnike pripeljali do cilja. Trud ni prav nikogar razočaral. Zasavska koča na Prehodavcih leži na vzpetini, od katere je čudovit razgled na vse smeri. Izstopajo Kanjavec, Špičje, Zelnarica in seveda v ozadju Triglav. Gre za izhodišče za številne vzpone, mi pa smo se po daljšem počitku odpravili nazaj v dolino.

Ker so bile noge že malo težje, v zadnjem delu poti pa malo več sparine, tudi navzdol nismo bili bistveno hitrejši. Kljub sorazmerno veliki skupini, smo bili usklajeni, hodili strnjeno in se prilagajali drug drugemu. V dolino smo se vrnili že v večernih urah, od koder nas je čakalo še približno 5 ur vožnje s postanki do doma. Pohodniški dan, ki je bil prvotno zamišljen kot dvodnevna spominska tura za pokojno planinko in alpinistom, ki sta preminula v avgustu pred 30 leti, je bila zaradi objektivnih okoliščin spremenjena v enodnevno. Na koncu je bila vseeno skoraj dvodnevna, saj smo se domov vrni v nedeljo. Tura je bila enkratno doživetje, zato smo sklenili, da naslednje leto naredimo pravo dvodnevno turo z vzponom na vršace nad Zasavsko kočo.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Tomaž Struna

V prijetnem poletnem jutru smo se s Planinskim društvom Krka Novo mesto odpravili na pohod v Kamniško-Savinjske Alpe. Tokrat sta bila naša cilja Mali Grintovec, ki se dviga 1813 metrov visoko in bližnji Srednji vrh, ki se dviga 1853 metrov visoko. Že ob začetku poti je bilo jasno, da nas čaka lep planinski dan, saj je bilo vreme idealno za hojo. Nebo je bilo jasno, temperature prijetne, vidljivost pa odlična. Pot nas je sprva vodila skozi gozd, kjer smo hodili v prijetni senci. Med vzponom smo lahko opazovali jutranjo prebujajočo se naravo, poslušali petje ptic in uživali v svežem gorskem zraku. Ko smo se začeli dvigovati višje, se je gozd postopoma redčil, pred nami pa so se začeli odpirati vedno lepši razgledi na okoliške gore in doline. Ob poti smo opazili veliko različnih vrst gorskih rož. Nekatere so rasle ob robu steze, druge pa so se skrivale med travami in skalami. Zaradi pisanih cvetov je bila okolica še lepša in bolj zanimiva. Vodniki so nas opozorili na nekatere rastline ter nam povedali nekaj zanimivosti o gorskem rastlinstvu. Poleg cvetlic smo opazovali tudi številne metulje, ki so letali nad travniki in posedali na cvetovih. Mirna narava, prijetno vreme in barvitost gorskih travnikov so poskrbeli, da je vzpon hitro mineval.

Po nekaj urah hoje smo dosegli Srednji vrh. Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, fotografiranje in občudovanje razgledov. V lepem vremenu se nam je odprl pogled na številne bližnje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, zelene planine in doline pod nami. Čeprav je bil vzpon na trenutke nekoliko naporen, je bil trud ob prihodu na vrh hitro pozabljen. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali proti Malemu Grintovcu. Pot med obema vrhovoma je potekala po razglednem gorskem svetu, zato nam lepih pogledov ni manjkalo. Hodili smo v sproščenem tempu, se pogovarjali in uživali v naravi. Kmalu smo dosegli tudi drugi cilj našega pohoda. Po obisku obeh vrhov smo se začeli spuščati proti planinski koči. Med spustom je bila potrebna nekoliko večja previdnost, saj so bile noge po več urah hoje že utrujene. Kljub temu smo brez težav prispeli do koče, kjer smo si privoščili zaslužen daljši počitek. Nekateri so se okrepčali s hrano, drugi pa smo nekaj popili in se v prijetnem vzdušju pogovorili o prehojeni poti. Postanek v koči nam je dobro del, saj smo si nabrali novih moči za zadnji del pohoda.

Po počitku smo se odpravili nazaj v dolino. Pot navzdol je potekala mirno in sproščeno. Še naprej smo opazovali cvetje, metulje in druge posebnosti ob poti, vendar smo morali biti pri hoji vseeno previdni. Vreme nam je ves dan služilo in ostalo prijetno vse do zaključka pohoda. Vodniki Planinskega društva Krka Novo mesto so skupino varno pripeljali nazaj v dolino. Za nami je bil čudovit dan, poln hoje, lepih razgledov in zanimivih doživetij v naravi. Obiskali smo dva vrhova, opazovali različne vrste gorskih rož in metuljev ter uživali v idealnem vremenu in prijetni družbi.

Besedilo: Gašper Giodani
Foto: Diana Serini

Prvo nedeljo v juliju smo se povzpeli na 2108 metrov visok Ledinski vrh, ki leži v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp. Ker je bilo že iz razpisa razvidno, da gre za zahtevno pot, kjer se priporoča čelada in samovarovalni komplet, se nas je zbrala manjša skupina pohodnikov, skupaj 18. Z malim avtobusom smo se odpeljali proti Jezerskemu, ki se je leta 2018 kot prvo naselje v Sloveniji zaradi izjemnih naravnih lepot pridružilo mednarodni mreži gorniških vasi. Pot smo nadaljevali mimo Planšarskega jezera, ki je s svojo obliko srca najbolj poznan simbol Jezerskega. Avtobus smo zapustili na parkirišču nekaj naprej od jezera na višini približno 1000 metrov.

Za vzpon so vodniki izbrali t.i. Slovensko pot. Po krajšem delu poti skozi gozd in ruševje smo kmalu prišli do zavarovanega dela poti, kjer smo si nadeli čelade in samovarovalne komplete. Razen nekaj metrov zelo krušljivega dela poti, kjer je bila pomoč vodnikov dobrodošla, smo se vsi brez težav vzpenjali po jeklenicah in premagovali strmino. Postanek pri Kranjski koči na Ledinah je zelo prijal, čeprav je koča zaprta, ker se obnavlja. Varovalno opremo smo pospravili, se malo okrepčali in nadaljevali po zložni poti proti našemu cilju preko Jezerskega sedla, ki leži na meji z Avstrijo. Od tu je bilo še manj kot sto metrov vzpona na vrh. Z vrha je lep razgled na številne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, vendar je prostora na vrhu precej malo, zato smo ga hitro zapustili. Vrnili smo se nazaj na sedlo, kjer smo uživali v razgledih v prijetnem poletnem, ne prevročem dnevu, saj so nebo ravno prav prekrivali oblaki. Do koče smo se vrnili po isti poti kot smo se povzpeli. Pri koči so nas pozdravili prostovoljci, ki pomagajo pri obnovi postojanke, katere podoba je po zunanjosti sodeč prijetna za oko in prenočitev. Od koče v dolino smo izbrali t.i. Lovsko pot, ki je sicer uradno manj zahtevna, vendar je na poti precej šodra, tudi nekaj jeklenic, zato je bilo tudi tu potrebna ustrezna mera previdnosti, še posebej, ker so bile noge že malo težje kot zjutraj.

Vodniki so celotno skupino, ki so je sestavljali mladi pohodnik s 7 leti do tistih preko 70 let, varno pripeljali nazaj do avtobusa. Dan smo zaključili na Jezerskem, kjer smo se osvežili na skupinski pijači, izmenjali vtise in enotno zaključili, da je za nami planinski dan, ki bo še dolgo lepšal album telefona in naših spominov.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Diana Serini

Spet na morje!

To je pravzaprav vsakoletni vzklik planincev PD Krka Novo mesto. Že 18. leto! Seveda ima za to uresničitev največ zaslug neutrudni kolega Anton Progar. Tudi letos je bilo tako.

Spet smo v okrilju TA Relax pripotovali v Zadar, torej malo bližje in hitreje kot lani v Trogir, predlani na Brač, še prej na Korčulo ... Vedno poln avtobus, tokrat 46 in 4 v lastnem avtu. Dobra namestitev – eni nad restavracijo, drugi ob bazenu nad recepcijo Hotela Donat. Pijača in jedača raznovrstna in izvrstna – »all inclusive«, kot se že pričakuje. In morje? Čez Jadransko ga ni! Vsak dan topleje. Tisti najbolj željni smo bili v njem kar po 6 uri zjutraj, sledila je telovadba in dekleta od Relaxa (Nika, Ines in Ana – žabice, je rekel Franci) so nam do zajtrka kar temeljito razgibale vse dele telesa. Tudi same so se čudile, da nas je vsako jutro tako veliko. Po dobrem zajtrku pa pot pod noge, čeprav le na do 8 m nadmorske višine. Enkrat smo jo mahnili na dobro uro oddaljeno središče Zadra. Tu smo prisluhnili znamenitim morskim orglam in se sprehodili po planetih na obali, poslikali mestne znamenitosti, se osvežili .... Pa v vročem soncu še nazaj, osvežitev v morju, kosilo ... in počitek v hladni sobi! Seveda so se simpatična dekleta trudila animirati goste z igrami, plesom ipd. ob bazenu. Nekateri pa smo popoldneve raje načrtovali v hladnih sobah ali večernem raziskovanju okolice, čeprav je z naše terase vsak večer odmevala živa glasba in tekla pijača vse do 22. ure. Dnevi so tako kar brzeli, še posebej v četrtek, ko smo se odločili za potovanje z ladjo na Kornate. Mimo Ugljana in pod mostom Pašmana smo pluli v Narodni park Kornati. To je 89 otokov, otočkov in grebenov, izven NP pa jih je še več. Zasidrali smo se v peščenem zalivu Lojena in se tu kopali, medtem ko so nam ladjarji pripravili odlično kosilo. Za hec omenim nekaj imen otokov, kot so jih nabriti domačini stresali avstroogrskim popisovalcem: Piškera, Lavsa, Kurba vela, Smokvica vela ...

Po obilni večerji sva se z Ireno radi sprehajali levo in desno od hotela ob morju. Tako naju je očaralo staro srednjeveško obalno naselje Diklo s tremi cerkvami iz 12. in 13. stoletja. To je danes tudi sestavni del Zadra. Nekatere neobnovljene hiše so tipično srednjeveške kamnite, tako je tudi obzidje.

Tako smo nekateri planinci kar veliko hodili, še več pa plavali. In prav tu se je zgodila prva nezgoda, ki pa ob hitri intervenciji ni bila usodna. Žal pa je bil kasneje Slavkin zdrs še težji, saj je povzročil zlomljeno nogo. A medsebojna pomoč, posebna zahvala za vse intervencije gre Bojani in Antonu, poškodbo olajša in upam, da se bo ta po strokovnem okrevanju in domači oskrbi dobro izboljšala.

Prijetno letovanje na taboru planincev PD Krka Novo mesto je spet uspelo. Morda pa se prihodnje leto to res razvije v dve skupini: pohodnikov in letovalcev. Oboje pa bo z nami čudovito!

Breda Kramar
Foto: Diana Serini

Dragi planinski prijatelji, zmoremo, če le hočemo. Današnjega veličastnega dogodka, Dneva slovenskih planincev pri Koči na Arehu in 125 letnice Planinskega društva Ruše, se nas je z območja Meddruštvenega odbora PD Dolenjske in Bele krajine udeležilo kar 55 planincev, 47 z avtobusom Avtobusnih prevozov Mrgole d.o.o., 8 pa s kombijem iz Kočevja. Nismo obiskali samo te prireditve, predhodno smo spoznali mogočne pohorske gozdove, ki nam jih je z izbranimi besedami že na avtobusu predstavila Rozi, naša vodja OVGN pri MDO PD, nato pa smo jih na poti, malo nad slapom Skalca proti Mariborski koči in naprej proti Ruški koči tudi v živo spoznali. Že pri Mariborski koči smo naleteli na številne planinske prijatelje iz vse Slovenije, nepozabno doživetje pa nas je pričakalo pri Ruški koči, kjer se je že zbrala množica planincev. https://pzs.si/novice/18468-mnozica-planincev-na-vseslovenskem-srecanju-na-arehu/

Še dobro, da smo že na avtobusu določili točno uro odhoda, saj bi se v tej veliki množici, ki nas je posrkala vase, za čas odhoda težko znašli. Nismo bili edini s tako množičnim obiskom, vseeno pa gotovo največja skupina, zato nas je že ob prihodu prišel pozdravit novi predsednik Planinske zveze mag. Martin Šolar, ki se je za spomin na ta dogodek tudi rad »pofotkal« z nami.

Kaj vse se je dogajalo na prireditvi boste lahko prebrali na že prikazani spletni povezavi, bi se pa rad iskreno zahvalil vsem, ki ste se udeležili te prireditve in vsem v PD Pohodnik Novo mesto, PD Krka Novo mesto, PD Metlika, PD Šentjernej, PD Trebnje, PD Kočevje in Pohodniškemu društvu Novo mesto, ki ste se potrudili, da nam je tokratni obisk te tradicionalne prireditve uspel. Delujmo tako složno tudi pri letošnjih skupnih visokogorskih akcijah MDO PD. Hvala.

Predsednik MDO PD,
Rudolf E. Skobe

V skoraj enakem času, kot smo v lanskem letu raziskovali lepote severnega dela Velebita, smo se letos odpravili na njegov osrednji del. Naše potepanje je trajalo dva dneva, 6. in 7. junija. 40 planincev in planink, željnih novih doživetij, smo se v soboto zgodaj zjutraj z avtobusom odpravili na pot proti Gospiću. Od tam pa po vzpenjajoči cesti do Hostla Baške Oštarije. Tu je bilo naše izhodišče za pohodno turo. Pričakalo nas je nekoliko turobnejše vreme, a se je zelo hitro tudi to zbistrilo. Že takoj na začetku pohoda se nam je pridružil prijazen štirinožni prijatelj, ki nas je zvesto spremljal vso pot, le pod zahtevnejšim vzponom na vrhova nas je počakal ob vznožju. Tudi ko smo se popoldne ob povratku že vkrcali na avtobus, nas je še vedno opazoval, mi pa njega.

Po krajšem začetnem delu poti, deloma po makadamski cesti, se nam je odprl veličasten pogled na bližnje in nekoliko bolj oddaljene skalnate osamelce, tako imenovane kuke. Tudi naš prvi cilj, 1208 m visok Kuk od Pečice, slikovit vrh, je bil med njimi. Vzpenjal se je nekoliko levo od steze, po kateri smo nadaljevali pot na Kizo. Med potjo smo občudovali zanimivo naravo, na vrhu pa bili deležni izjemnih razgledov vse do morja z otokom Krk. Kiza z nadmorsko višino 1274 m, za slovenske razmere nič kaj posebna višina za doseg, je v zadnjem delu zahtevala nekaj spretnosti in pomoč rok pri prostem plezanju. Toda pogled z vrha, to je pa skoraj neopisljivo. Tudi tisti, ki so ostali pod vrhom, so bili v dobršni meri deležni enakih lepot. Del poti ob spustu je zaradi strmega terena in mestoma redkejših opornih točk za noge zahteval zanesljiv korak. Nadaljevanje poti je potekalo po udobnejšem terenu, tudi ob spremljavi cvetja ob stezi. Naš naslednji cilj je bil vzpon na 1089 m visoki kopasti vrh Basača, od koder smo poleg morja z mestom Karlobag že opazili naš Hostel Čelina. Ostal nam je le še spust po grebenu do prevala, kjer je postavljena kocka - Kubus v spomin graditeljem ceste Karlobag – Gospić. Naš dan je bil po dobrih šestih urah hoje več kot izpolnjen. K temu je prispevalo tudi vreme, ki sicer ni dajalo vtisa hude vročine, a pogled zvečer na izpostavljene dele telesa je pri marsikom kazal drugačno sliko. Po prihodu v hostel smo imeli med večerjo in počitkom še dovolj časa za prijetno druženje ob klepetu oziroma raziskovanje okolice ali občudovanje potopitve sonca v morje.

Tudi naslednji dan je bil izjemen. Čakal nas je 1286 m visoki Veliki Sadikovac, najvišji vrh našega dvodnevnega potepanja. Dokler smo hodili v senci bukev po pretežno mehki stezi, sicer nismo bili deležni razgledov, a sta hlad in mehka pot resnično prijala. Zadnji, odprti del vzpona nas je ponovno nagradil s pogledom na dolino, po kateri smo se prejšnjega dne pripeljali do izhodišča, na verigo vrhov in ponovno na morje. Otok Pag je bil seveda najbližji. Skoraj nam je že zmanjkalo presežnih besed za opis ponujenih lepot. Tudi srednješolec Gašper, najmlajši med nami, ki bi sicer hodil nekoliko hitreje, je bil navdušen. Dejal mi je, da je prvič na taki turi, bo pa vsekakor še nadaljeval. Srečno na njegovih nadaljnjih poteh in naj se vedno spomni prve z nami. Po počitku na vrhu smo se po krajšem delu vzpona odcepili za Sladovačko brdo, to je bil s 1241 metri višine zadnji osvojeni vrh. Pot do izhodišča je vodila po gozdu mimo opuščenega smučišča in že smo bili ponovno pri Hostlu Baške Oštarije, kjer se je po dobrih štirih urah prilegla hladna pijača. Čakalo nas je še kosilo v našem hostlu, kamor smo se odpeljali z avtobusom, nato pa težko pričakovana ohladitev v morju na plaži v Karlobagu. Nekaj najpogumnejših je dejansko zaplavalo, ostali pa smo se ohladili le s potopitvijo nog.

Vsem nam je znano, da vse lepo hitro mine. Enako se je zgodilo z našim druženjem.

Iskrena zahvala vsem vodnikom, da so nas srečno popeljali po res čudoviti poti.

Diana in Gric, vidva pa še naprej z enako zavzetostjo odkrivajta nam skrite kotičke gora, z veseljem vama bomo kasneje sledili.

Slavka Barbo

Za junijski pohod je bil planiran Dobrač. A tudi tokrat nam nanj ni uspelo priti. Že dvakrat smo morali tik pred zdajci, praktično na poti, spremeniti načrt. A naši vodniki so izkušeni in so nam omogočili čudovito alpsko izkušnjo na italijanski strani Alp.

Iz Avstrije smo se tako odpravili do Italije in pri Trbižu smo zavili na cesto, ki vodi do Belopeških jezer. Pri zgornjem jezeru smo zapustili avtobus, pomalicali in se pripravili za pohod. Palice, nahrbtniki in dobra volja so nam bili v pomoč pri vzponu po lepi gozdni cesti. V gozdu nam je bilo prijetno hladno, kajti sonce nas je grelo vso pot. Nekajkrat smo se ustavili, se nadihali in napili. Po slabih dveh urah se nam je odprl pogled na ostenje Visoke Ponce in kmalu za tem še na Kočo Zacchi, ki pa je bila žal zaprta. Po žige in spominke se bomo morali vrniti.

Pot nazaj smo zašpilili po makadamski cesti, ki gorskim kolesarjem služi za pot do omenjene koče.

Zanimivost na poti, ki smo jo zaznali, saj smo v domačih gorah navajeni na drugačno obliko, so markacije. Na tej poti so pravokotne oblike. Tudi smerokazi niso takšni kot pri nas, kjer je napisan cilj in včasih tudi potreben čas. Tu so samo številke. Mi smo hodili gor po poti 512 in dol po poti 513.

Pred odhodom domov smo želodčke napolnili v Brunarici Kosobrin, ki se nahaja ob glavni cesti proti Kranjski Gori. Dobra telečja obara in zavitek sta nam pomagala, da smo obnovili moči.

Komaj čakamo na nadaljevanje v septembru.

Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Letošnjo tretjo naravovarstveno ekskurzijo smo v OVGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine posvetili vedno aktualni in vedno bolj pereči temi VODI. Svetovni dan voda je Konferenca Združenih narodov o okolju predlagala leta 1992 v Rio de Janeiru in ga od tedaj obeležujemo 22. marca. Letos je bilo geslo SVETOVNI DAN VODA ZA MIR. Če vode primanjkuje, če je onesnažena, če ljudje nimajo dostopa do nje, so možne napetosti med državami. To velja predvsem za vode, ki tečejo skozi več držav. Zaradi večjega vpliva podnebnih sprememb, je nujno sodelovanje držav pri varovanju in ohranjanju tega tako dragocenega vira. Brez vode ne bi bilo življenja. Predvsem pa ima velik gospodarski pomen. Vsi moramo skrbeti za čistost in ohranjanje voda. Slovenci smo srečni, da imamo tega vira še dovolj, da imamo vsi dostop do pitne vode, predvsem pa, da imamo tako lepe reke.

Prav zaradi tega smo se tokrat odločili za pohod ob Kamniški Bistrici. Tematska pot, ki se imenuje po kamniškem slikarju Koželju, je lepo urejena, zato ni čudno, da je bila pred dvema letoma proglašena za naj planinsko pot. Vsa pohvala velja našim vrlim markacistom! Z avtobusom smo se peljali do spodnje postaje žičnice, ki vozi na Veliko planino, od tam pa peš ob lepi in deroči Kamniški Bistrici. Vso pot nas je spremljalo šumenje, biserna barva vode in sveže pomladansko cvetje. Najbolj smo občudovali sotesko Predoselj, ki je res ena najlepših pri nas. Neverjetno, kakšno moč ima voda, saj je bil tam pred 74 leti kar 12 m velik slap, ki ga je 50 let prej ustvarili plavajoča hlodovina, kamenje in grušč. Katja, VGN iz Komende, ki je šla z nami, nam je vedela veliko povedati tudi o Plečnikovi zapuščini, dvorcu in njegovi zgodovini. Obiskali smo tudi lepo urejen Spominski park, ki je posvečen vsem ponesrečenim v gorah. Najlepši del pa je bil na zaključku naše poti, mogočni izviri Kamniške Bistrice.

Za zaključek smo si v planinskem domu privoščil kosilo in se odžejali z raznimi pijačami. Bilo nas je 55 GS in VGN iz Novega mesta, Trebnjega in Kočevja. V čudovitem gorskem okolju smo si privoščili kar celo uro »martinčkanja« v lepem in toplem vremenu. Največji vtis na nas pa je naredila čudovita reka, ki je pred nedavnim neurjem ponorela in naredila pravo opustošenje prav vse do Kamnika.

Zapisala Rozi Skobe, vodja OVGN Dol. in B. krajine
Foto: Rudolf E. Skobe

Sveti Peter kot najvišji vrh Suhe krajine in mejna točka med občinami Žužemberk, Kočevje in Dolenjske Toplice je že vrsto let dobro poznana in priljubljena postojanka pohodnikov, zadnja leta pa tudi kolesarjev. Prav tako obiskovalci sorazmerno dobro poznajo žužemberško in topliško stran hriba, medtem ko je bila kočevska stran za visoko ograjo, imenovana obora, nedostopna za ogled. Marsikdo bi želel prestopiti ograjo, ker je bilo znano, da so za njo skrivajo ostanki kočevarskih vasi, vendar je bil dostop omejen redkim privilegiranim izbrancem, ki so imeli dovoljenja za lov. Vstopali so lahko tudi kmetje iz dolinskega dela Suhe krajine, ki so z dovolilnicami v zapuščenih kočevarskih vaseh pridobili krmo za živino, saj jo v dolini v preteklosti ni bilo dovolj. V letu 2025 je bila ograja odstranjena, s čimer se je odprla možnost vstopa v do tedaj relativno omejeno področje. Kljub tem so se le redki podali v samostojno raziskovanje tega območja brez urejenih poti, oznak in marsikje brez mobilnega signala.

V Kulturnem društvo Dvor smo se skupaj s Planinsko skupino Dvor odločili, da odstremo zaveso tega območja. Po opuščenih kočevarskih vaseh nas je popeljal Rajko Pečjak, ki je kot otrok vrsto poletij staršem pomagal pri spravilu krme, raziskoval ostanke vasi in prisluhnil starejšim, ki so še poznali zgodovino Kočevarjev.

Na pohod in ogled kočevarskih vasi smo se odpravili 26. aprila, na čudovito sončno nedeljo. Iz Podgozda je štartala manjša skupina 25 pohodnikov, ki se jim je na Svetem Petru pridružilo je okrog 60 udeležencev, željnih spoznavanja zgodovine Kočevarjev. Najprej smo se spustili v Zgornjo Toplo Reber, kjer smo kmalu prišli do košenic in sadnega drevja, ki skupaj z ostanki hiš in vodnjakov pove, da so nekdaj tu živeli ljudje. Zemlja je bila skromna, na približno 800 metrov nadmorske višine tudi omejeni pogoji za pridelavo, zato so si Kočevarji večinoma z lesom ustvarjali pogoje za preživetje. Nadaljevali smo na Spodnjo Toplo Reber, ki je bila s cerkvijo center tega Kočevarskega okoliša. Cerkveni stolp je obnovljen in predstavlja spomin na prebivalce, ki so v začetku 2. svetovne vojne zaradi zavajajočih obljub iz Rajha zapustili svoje domove, katerih začetki segajo v 15. stoletje. Pot naj je nato vodila do Luže, kjer nas je ob lepo vzdrževani brunarici pričakala čudovita jasa, polna cvetočih marjetic, ter nekaj klopi in miz, kar je ponujalo prostor za počitek in malico. Ne samo Luža, kjer smo si dejansko ogledali lužo z vodo, tudi ostale kočevarske vasi so nastajale ob izvirih vode, kar je bil osnovni pogoj za preživetje. Iz Luže smo se usmerili na Rdeči Kamen, ki ima tudi povedno ime, saj so skale dejansko rdečkasto obarvane. Na tem delu pohoda smo se dotaknili t.i. vzdržljivostne poti po medvedovih stopinjah ter spoznali ostanke partizanske bolnice Smuka. Zadnja vas na resnično zanimivem pohodu poti je bil Komolec, kjer so ostanki novejše civilizacije, saj so se tu zbirali furmani, kasneje pa je bila farma živine. Tudi danes je razvidno, da območje ni povsem zapuščeno, saj je vidno, da se grmovje in drevje še vedno čisti. Krožno pot smo sklenili nazaj na Zgornji Topli Rebri po približno štirih urah poti, ki so jo vsi pohodniki z velikim zanimanjem prehodili in spotoma prisluhnili vsem predstavljenim zanimivostim vodnika, kar nekaj informacij pa so udeleženci izmenjali med sabo. O Kočevarjih je kar nekaj pisanih zgodovinskih virov, nekaj je še ljudskega izročila, ki se prenaša na nove generacije. To je bilo razvidno tudi na opisanem pohodu, saj je bilo med nami veliko mladih udeležencev, ki so se pohoda udeležili zaradi zanimanja za zgodovino in skrivnosti neokrnjene narave Kočevskega roga.

Na Svetem Petru smo naše druženje zaključili ob topli malici in se poslovili od večine pohodnikov od blizu in daleč, s katerimi smo organizatorji preživeli čudovit dan, razširili poznavanje Svetega Petra in postojanke na njem ter predvsem njegove neodkrite okolice. Še veliko je skritih kotičkov, zato je priložnosti za raziskovalne pohode še več, gotovo pa bo marsikdo od udeležence prijatelje in znance navdušil za ponovni obisk tega območja. Za vse, ki imajo radi neokrnjeno naravo, mir in digitalni odklop ob zanimivih zgodovinskih koreninah, je Kočevski rog in kočevarske vasi gotovo eden najbolj primernih območij.

Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Jadranka Meglen

Mrzlica je 1122 metrov visoka četrta najvišja gora v zasavskem hribovju. V soboto, 25.04.2026, je bila cilj pohodnikov Malega princa. Iz Novega mesta smo se odpravili ob 07.00 uri. V Trebnjem in Zagorju so se nam pridružili še tamkajšnji člani društva.

Pot smo začeli pri Lovskem domu Podmeja in jo zlagoma nadaljevali po gozdni poti, na kateri nas je spremljal vonj čemaža, ki ga je v tem letnem času v izobilju. Malo pod vrhom smo se razdelili v dve skupini. Ena je pot do koče nadaljevala po položnejši poti, druga pa je zagrizla v strm hrib, ki ni popustil skoraj do vrha. Z vrha se nam je odprl lep pogled na okoliške vrhove in doline med njimi. V pomoč za orientacijo in določanje vrhov je na vrhu razgledna plošča, ki jih prikazuje.

Koča je postavljena nekoliko pod samim vrhom Mrzlice. Okoli nje so na travniku igrala za najmlajše in lesene mize s klopmi za malo starejše. Ker je bilo še nekoliko premrzlo, da bi sedeli zunaj, smo v koči zasedli večino miz, saj nas je bilo na tokratnem pohodu zares lepo število. Po dobri obari in obveznem sladkem zavitku, smo se prekmalu odpravili proti izhodišču, kjer nas je čakal avtobus.

V pričakovanju novega podviga smo na poti domov zadovoljni in utrujeni urejali misli in vtise.

Besedilo: Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Sedaj popolnoma dokončana info. tabla VGN s strehico v rjavi naravni barvi. Les je inpregniran s kvalitetnim tikovim oljem, da bo lesena tabla iz Sibirskega macesna dolgo služila. Pritrdilni vijaki oz. njihove "kapice" pa so sedaj zaščitene zaradi lepšega oz. naravnega izgleda "nevidni".

Še enkrat hvala vsem, ki ste sodelovali oz. donirali.

Srečko Šterk

Izvajalci in donatorji:
AVTOHIŠA VRTIN d.o.o., Črnomelj
Laserwork, izdelki iz lesa, Žiga Radkovič s.p., Krško
Srečko Šterk VGN - PD Krka Novo mesto<

Po slikoviti pohodni poti, ki nas popelje skozi neokrnjeno naravo zahodno od Mirne, smo se odpravili pohodniki VDC-ja. Nekaj časa smo sledili potoku Vejar in trim stezi ob vznožju Gorenjske gore. Makadamska pešpot nas je pripeljala v Gorenjo vas do razgledne točke Kremen. Spustili smo se do opuščenega mlina Grdin, prečkali reko Mirno in nadaljevali do vznožja Migolske gore. Počitek z malico ob zvokih harmonike je hitro minil, prav tako pa tudi vzpon do gradu. Čakal nas je le še sestop, zato smo z veseljem zapeli in zaploskali harmonikašu. Mimo ribnika smo se vrnili na parkirišče. Uživali smo pohodniki iz enote Bršljin in Trebnje.
Tekst in foto: Diana Serini

Komisija za varstvo gorske narave UO PZS je našo naravovarstveno ekskurzijo na cvetočo Veliko Planino vključila v svoj letni program. Dolenjski GS in VGN smo tako 11. 4. 2026 napolnili največji avtobus in še dva osebna avtomobila. Na parkirišču na Rakovi Ravni pa so se nam pridružili še Korošci, Štajerci, Gorenjci in GS ter VGN Podravja. Najprej smo se povzpeli na Gojško planino, nadaljevali na Malo planino, mimo Jarškega doma do Marije Snežne, kjer smo naredili skupinski posnetek. Spoznali smo zakraselo visokogorsko planoto v Kamniško Savinjskih Alpah, svet pastirjev, tradicijo pašništva, edinstveno arhitekturo, lepe razglede in vijoličaste odtenke žafranov, ki v velikih preprogah prekrivajo planino. Hodili smo le po označenih poteh. Ker pa je bilo poleg nas veliko obiskovalcev, smo le te opozarjali na varovanje narave.

Strokovni vodja ekskurzije je bil prof. biologije Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, sicer pa predavatelj na izobraževanjih za GS in VGN, znan kot odličen predavatelj in poznavalec narave. Tako so imeli letošnji tečajniki (19 tečaja) za GS Dolenjske in Bele krajine privilegij, da jim je prav on podelil značke in izkaznice. Z nami sta bila tudi predsednik MDO PD Rudolf E. Skobe in član KVGN PZS Miran Ritonja. Število GS v našem OVGN se je tako povečalo na 505. Seveda pa smo poskrbeli tudi za večje število vodnikov, ki so poskrbeli za varnost udeležencev.

Spomladi, ko se Velika planina odene v vijoličaste barve žafranov, je planina čarobna in nudi enega najlepših pogledov, ki jih lahko doživimo v naravi. Zato je bila naša ekskurzija namenjena dojemanju in doživljanju gorske narave. Cvetice smo občudovali z očmi, seveda pa jih nesli domov v fotoaparatih in lepem spominu.

Zapisala vodja eksk. Rozi Skobe
Foto: Skobe, Zajc, Skobe

V soboto, 11 aprila, smo v organizaciji Mladinskega odseka obiskali Notranjsko. Tokrat je bil cilj naše ture Slivnica, 1114 metrov visok vrh nad Cerkniškim poljem, ki se v pripovedkah opisuje kot shajališče coprnic.

Z avtobusom smo se peljali mimo Kočevja in Ribnice, preko Bloške planote v Grahovo, vas z dolgo zgodovino. Vas naj bi se prvotno imenovala Grofovo, saj naj bi v Starem gradu nad vasjo, kjer so danes ruševine, stal grad. V jami pod gradom naj bi bil zasut zaklad, tam pa so našli tudi okostja in nakit iz starejše železne dobe.

Iz vasi smo se po kolovozu in po strmi poti skozi gozd povzpeli do ruševin cerkve Svetega Miklavža. Ker je pomlad v polnem razmahu, nas je na poti ves čas spremljal vonj po česnu, saj so bila pobočja polno zaraščena s čemažem. Pa tudi trobentic ob poti ni manjkalo, tako da smo si lahko malo zatrobili in kakšno tudi pojedli. Pod vrhom je pot postala nekoliko manj strma in preko travniških pobočij smo kmalu prišli na vrh. Ker se je vreme popolnoma zjasnilo, smo bili nagrajeni z lepimi razgledi na Snežnik, greben Javornikov, pa v dolino, na Cerkniško polje. Malicali smo in se razgledovali po okolici, a kljub lepemu vremenu coprnic nismo uspeli opaziti. Verjetno so se skrile pred nami, ali pa pred lepim vremenom.

Po fotografiranju smo se spustili do klopce ljubezni, uzrli gorskega kosmatinca v družbi pomladnih cvetlic. Še nekaj minut do Planinskega doma na Slivnici, kjer smo imeli prav poseben sprejem. Pripravil nam ga je moški pevski zbor Savinjski Zvon Šempeter in nas navdušil z lepim prepevanjem.

Posedli smo se na terasi, uživali v soncu in se sladkali vsak na svoj način.

Po počitku in žigosanju knjižic smo pot od doma nadaljevali s spustom v smeri Cerknice, kjer nas je čakal avtobus.

Odpeljali smo se do vasi Dolenje Jezero ob Cerkniškem jezeru, kjer od Centra za obiskovalce te naravne znamenitosti vodijo številne poti, namenjene spoznavanju največjega presihajočega jezera v Evropi. Mi smo se sprehodili po učni poti, se povzpeli do opazovalnic za ptice in od tam opazovali prebujajočo se naravo. Res, prava paša za oči je bilo gledati živopisane barve, ki so se prelivale med vodo in rastlinjem v odsevu sončnih žarkov.

Ker se je naš čas počasi iztekal, smo se vrnili do centra, od koder nas je avtobus odpeljal domov.

Lepo preživet sončen dan, poln prelepih doživetij pa mi bo ostal za vedno v lepem spominu in upam, da se v te kraju kmalu spet vrnem. Takrat morda na popotovanje s kolesom po Cerkniškem polju.

Meggie Kunčič, OŠ Grm

Letošnja velika noč je bila relativno zgodaj, že 5. aprila. Še teden dni pred njo je bilo na Mirni gori okrog 60 centimetrov snega, veliko podrtih dreves, dom nedostopen in brez elektrike. Tradicionalni velikonočni pohod iz Mirne gore na Sveti Peter, ki ga Planinska skupina Dvor pripravlja že več kot tri desetletja, je bil še v začetku velikonočnega tedna pod vprašajem, čeprav so neugodni vremenski pogoji le enkrat prekinili tradicijo pohodov. Trud gozdarjev in članov Planinske skupine Dvor, ki so odstranili podrta drevesa na poti ter neverjetno toplo vreme na velikonočni vikend, ki je v treh dneh stopilo praktično vso snežno odejo, je ustvarilo skoraj idealne pogoje za pohod.

Približno 120 pohodnikov je nekaj po 7. uri zjutraj na Mirni gori obsijalo zgodnje jutranje sonce in temperatura kar 10 stopinj Celzija. Razen par kupov napluženega snega o zimi ni bilo več sledu. Vodja Planinske skupine Dvor Martin Fabjan je pozdravil pohodnike in podal usmeritve glede oznak na poti do cilja. Kot je dejal bolj ali manj vse po starem: nespremenjena trasa, postojanke s čajem ob poti, spremstvo za morebitne težave na poti. Kljub ustaljeni poti pohod postaja vedno bolj privlačen. Razpoložljiva mesta se hitro zapolnijo, vedno več je mladih in dobrih pohodnikov iz različnih krajev. Kočevski Rog ima nek čar, ki ga drugje ni mogoče doživeti. Tu se diha drugačen zrak, čas se nekako ustavi, ker ni motečih dejavnikov v okolju brez signala. Pohodniki se pogovarjajo med sabo, ker po telefonu ne gre. Tako se pletejo nove vezi in poznanstva, eni pa preprosto uživajo v tihožitju gozda.

Ob poti smo se na dveh mestih okrepčali z okusnim čajem organizatorjev in malico iz nahrbtnika. Če je bilo ob spustu iz Mirne gore proti Ponikvam kar hladno in nekaj tanke pomrznjene snežne odeje na jasi, ki smo jo prečili, pa so nas na zadnjem delu poti iz Primoža, ko se pot kar vzpenja, poleg klanca greli tudi sončni žarki, saj so se temperature povzpele preko 20 stopinj. Po skupinicah smo prihajali na Sveti Peter, eni prej, drugi pozneje, vsak po svojih zmožnostih, vsi pa zadovoljni, da smo ponovno ali pa prvič premagali kar dolgo pot. Topla malica na vrhu vedno prija, še posebej zato, ker je potrebno zbrati še energijo za spust v dolino.

Prijetno druženje skupaj s tistimi, ki so prišli samo iz doline, je trajalo pozno popoldne. Doživetja in spomini nas polnijo z novo energijo in ni potrebno vedno prav daleč, da si polepšamo dan. Tudi zato se vedno znova vračamo na pot iz Mirne gore na Sveti Peter, hkrati pa prihajajo nove generacije. Gotovo bo tudi v prihodnje tako, saj mnogi vse bolj iščejo pot nazaj k naravi. V Kočevskem Rogu jo je resnično še mogoče najti.

Valerija Vidmar
Planinska skupina Dvor

Na prvo pomladansko nedeljo, 29. marca 2026, smo se že tradicionalno odpravili po poti Janeza Kmeta. Čeprav je še malo dišalo po zimi, saj je dva dni pred pohodom kar lepo snežilo, se je na izhodišču zbralo 50 pohodnikov. Med njimi je kar nekaj takih, ki niso na pohodu nikoli manjkali, vsako leto pa prihajajo novi udeleženci iz širše Dolenjske, ki so željni spoznavanja novih nekoliko bolj skritih kotičkov naše dežele. Če je Dvor, kjer je bil štart pohoda, večini poznan, ker leži ob regionalni cesti, pa so vasi in zaselki, skozi katere pelje pot, manj poznani, pa toliko bolj zanimivi. Že Vinkov vrh je pravi vrh na poti, saj se je potrebno iz izhodišča kar krepko povzpeti, vsaj toliko, da smo se prijetno ogreli v hladnem jutru. Takoj za tem se pot položi in je bolj zložna do zaselka Skopice, od koder se ponovno vzpne čez Hrib, kjer se odprejo prvi razgledi. Le-ti pa se še bistveno razširijo, ko skozi Mali in Srednji Lipovec prispemo do vinske gorice Boršt, ki postaja vse bolj pravo, ne zgolj vikend naselje. Do cerkve na Selih pri Ajdovcu smo se ravno prav razgibali, da je prijalo nekaj pavze ob topli pijači in sladkem prigrizku. Nadaljevali smo skozi tretji Lipovec, t.j. Veliki Lipovec, kjer ni mogoče zgrešiti, da so tu doma največji kmetje Suhe krajine. Iz naseljenega dela poti smo prispeli v območje, kjer domujejo divje živali. Od Velikega Lipovca do koče Konjeniškega društva Suha krajina pelje gozdna cesta skozi strjen gozd, ki še ni ozelenel, zato je bila pot tudi v tem delu svetla in odprta, čeprav so se sončni žarki bolj ali manj ves čas trajanja pohoda sramežljivo skrivali za oblaki. Pri konjeniškem domu, ki ga je gospodar Toni pred našim prihodom prijetno ogrel, smo si privoščili daljši počitek s toplo malico. V vetrovnem vremenu je res prijal počitek v toplem zavetju, ki ga je bilo kar težko zapustiti za spust v dolino. Pred spustom smo zavili še do razgledne klopce, kjer je res čudovit pogled na dolino reke Krke, ki nas je spremljal tudi v nadaljevanju ob lovski koči, kjer je posebej novim udeležencem ostal nepozaben čudoviti razgled, kljub relativno majhni nadmorski višini. V nadaljevanju nas je čakalo nekaj blata zaradi na novo nadelane poti, kar pa razen umazanih čevljev ni nikomur povzročalo težav. Prijetno doživet dan v družbi pozitivnih ljudi se je zaokrožil na Dvoru, kjer smo si segli v roke s pozdravom »naslednje leto se zberemo spet«. Mogoče ne prav vsi, organizatorji bomo gotovo vztrajali. Letos mineva že 20 let od organizacije prvega pohoda po poti Janeza Kmeta. Samo epidemija nam je pretrgala verigo, sicer pa vsako leto v vsakem vremenu obeležimo spomin na pisca in duhovnika Janeza Kmeta in tako ohranjamo kulturno, zgodovinsko in tudi rekreativno tradicijo.

Valerija Vidmar
Kulturno društvo Dvor
PD Krka Novo mesto, Planinska skupina Dvor

Pohodniško sezono 2026 smo člani Društva Mali princ pričeli na Primorskem. Prvi pohod smo opravili po Seški poti. Seča leži na polotoku Slovenske Istre. Pot smo pričeli pri Sečoveljskih solinah in nadaljevali do Lucije, kjer smo se po krožni poti vrnili na izhodišče.

Sečoveljske soline so krajinski park in največje obalno mokrišče. Tu poteka pridobivanje soli na tradicionalni način. Park na severni strani omejuje Jernejev kanal. To je dovodni kanal Sečoveljskih solin in zagotavlja dotok morske vode. Pred kratkim je bil obnovljen in tako smo lahko del poti prehodili po čudovitem lesenem mostovžu. Uživali smo v lepem vremenu, dihali slani morski zrak, se navduševali nad galebi in cvetočim lovorjem. Na koncu mostovža smo po Parenzani, pešcem in kolesarjem dostopni poti, prišli do Kampa Lucija, ker smo se ob zelenici, kjer imajo urejena igrišča, malo odpočili in si ogledali hotel za žuželke.

Pot nazaj proti Seči poteka nad Kampom in tu nas je pričakal klanec, ki pa smo ga zmogli prav vsi, saj ni prehudo postavljen. Pot nas je peljala med nasadi oljk in cvetočih marjetic. Samo še pot navzdol po stopnicah in že smo bili pri morju, kjer smo »zašpilili« svojo pot.

Na izhodišču nas je počakal avtobus, ki nas je odpeljal do kmečkega turizma Hudičevec, kjer smo se najedli in potem nas je čakala samo še pot domov.

Hvala vodnikoma Diani in Gricu za lepo in strpno vodenje (tudi to potrebujemo). Veselimo se pohodov in druženja, ki so načrtovana za to sezono.

Ingrid Jaklič
Foto: Diana Serini

Pohod smo začeli pri OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje v Hrpeljah. Skozi naselje smo se sprehodili do Rudetove ledenice in pot nadaljevali po protipožarni preseki. Malo pod vrhom Mišje šoge se je kolovoz nadaljeval v planinsko stezo, ki nas je pripeljala na vrh. Po žigosanju in krajšem počitku smo sestopili na drugo stran in nadaljevali v smeri planine Jegno. Ogledali smo si kažun, kamnito pastirsko hišico, razveselili pa so nas tudi gorski kosmatinci. Malo pred planino smo imeli daljši počitek z malico. Pod Žbevnico smo nadaljevali do Grmade, se razgledali in zapustili vetrovni vrh. Povzpeli smo se še na Cigana, sestopili in našli zavetje pred vetrom v Tumovi koči na Slavniku. Tu smo imeli daljši počitek, odtisnili žig SPP, se pred kočo fotografirali in čez vrh sestopili v Skadanščino, kjer nas je čakal avtobus.

Tekst in foto: Diana Serini

Krka d.d., naša generalna sponzorica, nas je tudi leto gostila na že 20. srečanju sponzorirancev. Spoznali smo številne športne in glasbene talente iz novomeških klubov in društev, ki jim je dodatno vzpodbudo vlila trenutno najboljša slovenska plavalka Neža Klančar. Med mladimi obiskovalci so bili tudi zavzeti mladi pohodniki iz OŠ Otočec.

Flišna obalna pokrajina, ki združuje bogastva in lepote narave, je edinstvena in zato vredna zaščite, je bila naša prva naravovarstvena ekskurzija v letu 2026. Strunjanski polotok skriva mnoge zaklade naravne in kulturne dediščine, čudovite razglede in pestrost rastlinskega in živalskega sveta. Je dragocen košček naše majhne, a lepe obale. Kulturna krajina s še vedno delujočimi solinami omogoča sobivanje narave in človeka. Strunjanski krajinski park, katerega del je tudi morje, se ponaša tudi z najdaljšim odsekom obale, nad katero se vzpenja klif, ki je še vedno aktiven. Park je bil ustanovljen 1990 leta, ustanovili pa sta ga občini Piran in Izola.

Z avtobusom (43 GS in VGN) smo se zjutraj pripeljali do Krkinega hotela, kjer nas je pričakalo še 7 planincev iz Kočevja. Vseh 50 se nas je napotilo po Strunjanski krožni poti do Belega križa, kjer smo imeli malico. Zaradi velikosti skupine je vodja Rozi že na avtobusu predstavila krajinski park. Poudarila pa tudi, zakaj je narava v njem tako pomembna, da jo je bilo potrebno zavarovati, opozorila na kulturno krajino, rastlinstvo in živalstvo, geološke značilnosti ter predstavila solinarstvo. Tudi zgodba o Belem križu je bila zanimiva. Ogledali smo si Mesečev zaliv in se ob čudovitih razgledih na sinje morje in obmorsko pokrajino, med oljčnimi nasadi povzpeli do Belvedera, nato pa se spustili v dolino Dobrava. Tudi tukaj so nas spremljali oljčni nasadi in sadovnjaki ter cvetoča drevesa. V daljavi pa smo občudovali zavarovan drevored sredozemskih borov. Kmalu smo prišli do enih najstarejših solin v Severnem Jadranu, kjer pridelujejo sol na tradicionalen način. Ogledali smo si solna polja, nasipe in kanale. Zanimiva pa je bila tudi predstavitev solin v muzeju. Soline predstavljajo edinstven krajinski moment med kopnim in morjem, med zrakom in zemljo.

Prijetno utrujeni, navdušeni nad morsko pokrajino, polni novih vtisov in spoznanj, smo se potem še nastavljali pomladanskemu soncu in si na obali privoščili pijačo, kavo in nekateri celo tortico. Zbrali smo se iz 8 PD, najbolj pa me je veselilo, da je bilo med nami kar nekaj mladih.

Zapisala vodja OVGN Dol. in B. krajine, Rozi Skobe
Foto: Rudolf E. Skobe

Za rep smo ujeli meteorološko zimo in se odpravili na pohod.

Mimo srednjeveškega gradu Graben nas je pot vodila skozi vas Krka. Tabla Dobrodošli na Cerovcih nam je dala vedeti, da zapuščamo vas Krka in prihajamo v območje Cerovcev. Strm, a na srečo kratek vzpon se je končal med zidanicami in vinogradi. Malicali smo s pogledom na Trdinov vrh. Po fotografiranju smo sestopili v Žihovo selo. Stari grad in Trška gora sta nas pozdravljala ob vračanju na izhodišče. V sončnem, prijetnem dnevu smo se družili s pohodniki iz Bršljina in Trebnjega.

Tekst in foto: Diana Serini

»Na Limbarski gori je zlati zaklad.
Kdor hoče ga najti, naj gre ga iskat.«

Tako mi je zapela mama, ko sem po obilnem sneženju dan pred odhodom doma najavila svojo planinsko pot na Golčaj (690 m) in Limbarsko goro (773 m), seveda z Mladinskim odsekom PD Krka Novo mesto. Dobro, da je bila vsaj vremenska napoved za soboto, 21. 2. 2026, precej obetavna.

No, in smo šli proti Posavskemu hribovju – 32 nas zagnanih, od tega osem šolarjev s svojo učiteljico, in seveda z vodniki Diano, Gricem, Andrejo in Markom. Kot po navadi nas je Diana že na busu razvajala s svojimi ličnimi in slastnimi piškoti, še preden je predstavila načrt pohoda: iz Blagovice po strmini Golčaja v slabi uri, po počitku v poldrugi na Limbarsko goro, potem pa spust v dveh urah h Gradiškemu jezeru.

Odlično nam je šlo, saj od Grosuplja dalje že ni bilo sledu o včerajšnjih snežnih padavinah! Ob lepo obnovljeni cerkvi sv. Neže na Golčaju teče tudi evropska pešpot E 6. Kamniške Alpe so se kot bela kulisa dvigale in smo ob vzdihih navdušenja lahko samo strmeli v to planinsko krasoto. Z Golčaja pa je naš pogled Gric usmeril še na Julijce s Triglavom. Lepota, ki te prevzame in napoji dušo!

Le na Limbarski gori ob starodavni baročni romarski cerkvi sv. Valentina je bila snežna belina novozapadlega snega. Cerkev ima tudi zunanji oltar v kamniti lopi ob glavnem vhodu; to je bilo za romarje, ki kdaj niso mogli v prenapolnjeno cerkev k sv. Valentinu, saj svetnik ni samo zavetnik zaljubljenih in »ima ključ od korenin«. Poseben pa je zvonik, ki stoji sam in je morda ostanek stolpa gradu Lilenberg. Ta naj bi nekoč stal tu na vrhu planote. Tu smo se okrepčali, za spomin skupinsko slikali in počasi v soncu odrinili na dveurni spust mimo vasi Vinje h Gradiškemu jezeru. Umetno jezero je posledica izkopa gradbenega materiala za avtocesto, danes pa je ob jezeru krožno speljana 4 km makadamska pot. Urejena okolica z jezerom je krasna turistična točka, saj je le 1,7 km oddaljena od Moravč. In obiskovalcev je bilo tega dne res precej! V kotu jezera smo zvedavo pogledovali na zamreženo malo elektrarno, ki je s silnim sifonom goltala vodo. Prijazni voznik našega avtobusa nas je tu že čakal za odhod domov. Zasanjanim ob vseh doživetjih pa nam je na povratku vodnica Diana prebrala še lepo pravljico, zakaj je lilija simbol Limbarske gore. Ima srečen konec, kot se za pravljico spodobi: grajsko dekle LILIJA se je odločila za pastirja, ki je iz svoje piščali izvabljal neverjetno melodijo in ji podaril tri stebelca, iz katerih so se razvile čudovite lilije.

Kaj pa naš zaklad iz pesmi moje mame? Seveda smo ga dobili! Našli smo ga v čudovitem 12 km sprehodu po zasanjani naravi. Planinci iz PD Krka Novo mesto smo si ga medsebojno podelili!

Breda Kramar
Foto: Diana Serini

Pohodniki smo se kljub oblačnemu jutru zbirali pred OŠ Otočec, kjer je bil začetek že 30. pohoda »S cvičkom med vinogradi«. Pohod, ki ga organizira Turistično društvo Otočec, je dolg 17 km in poteka po poteh vinskih goric Grčevja in Trške gore.

Do Starega gradu smo se že ogreli, za dodatno toploto pa so poskrbeli klanci do cerkve Sv. Jurija v Grčevju in po gozdu do Kamenja. Zaradi spravila lesa je bila pot po gozdu blatna, vidne pa so bile posamezne zaplate snega. Od tu je trasa večinoma po ravnem, sončni žarki še vedno niso predrli oblakov, zato smo se oblekli. Po krajšem počitku v bližini princeskine klopce smo prišli do spomenika Lojzetu Slaku in cerkve Marijinega rojstva na Trški gori. Na trasi smo šli mimo mimo desetih postojank lokalnih društev in domačinov in mimo panoja z vabilom na 13. Slakov pohod, ki bo letos 9. 5. Samo še spust do zidanice Colnar in že smo se krepčali s toplo malico. Mimo Črešnjic in Jelš pri Otočcu smo prišli na izhodišče pri osnovni šoli. Da se bliža pomlad, so nas opomnili zvončki in trobentice ter pridni vinogradniki, ki so že pričeli z deli.

Besedilo: Vladka
Foto: Igor Sladič, Vladka

V soboto, 31.1.2026, smo člani PD Krka Novo mesto sodelovali pri izvedbi pohodov v okviru zimskega športnega dneva naše generalne pokroviteljice, Krke d.d.

Za zaposlene in njihove družinske člane smo pripravili dve destinaciji, družinski pohod v Tamar iz Planice in nazaj, kamor se je podalo 162 udeležencev.

Aktivnega pohoda, ki je bil malo daljši, pa se je udeležilo 85 pohodnikov. Iz parkirišča v Kranjski Gori smo se podali na Srednji Vrh, od koder smo se po kratkem predahu spustili v dolino, kjer nas je pri Hotelu Špik počakal avtobus.

V Kranjski Gori je sledila pogostitev in druženje vseh pohodnikov in smučarjev, ki so izpeljali tekmo, zato smo skupaj pozdravili dobitnike medalj.

Dan, ko se združile moči društva in sponzorja, je minil v krasnem vzdušju, kjer smo razgibali telo in duha v prijetni družbi.

Hvala Krki d.d. za povabilo.

Valerija Kastelic

V soboto, 24. januarja, smo se ob 7.30 zbrali pred Planetom Tuš v Novem mestu. Zbrala se je druščina pohodnikov vseh generacij, med njimi tudi šest otrok in štirje starši. Dobro razpoloženi in polni pričakovanj smo se z avtobusom odpeljali do izhodišča pohoda, od koder smo se peš podali proti vrhu Garjevca ter opuščenemu naselju Popovići Žumberački. Na začetku poti nas je razveselilo sonce, kasneje pa nas je spremljalo rahlo deževje, ki pa nam dobre volje ni vzelo.

Pot smo pričeli pri Podružnici OŠ Suhor in se odpravili proti Gornjemu Suhorju, kjer smo asfaltno cesto zamenjali za kolovoz. Ta nas je pripeljal do naselja Ravnace, nato pa smo stopili v gozd, ki nas je spremljal vse do vrha Garjevca. Po poti smo uživali v razgledih na okoliške travnike in gozdove.

Na vrhu sta nas pričakala paviljon in Planinski dom Garjevec, od koder se je odprl čudovit razgled na Suhor in velik del Bele krajine. Veselje je bilo še večje, ko nas je razveselila vodnica Diana s slastnimi piškoti, ki so še posebej razveselili otroke. Po malici smo se podali proti opuščenemu naselju Popovići Žumberački, kjer so nekoč živeli potomci Uskokov. Prijatelji Branka Grubačeviča so nas prijetno presenetili s slastnimi pogačami in toplim čajem, otroci pa so medtem z navdušenjem opazovali koze in osličke. Po odmoru smo po kolovozu nadaljevali mimo postaj križevega pota in se spustili v naselje Doljani Žumberački. Pred naseljem smo zavili desno in se po gozdnih kolovozih vrnili v Ravnace. Do avtobusa ni bilo več daleč.

Pohod je bil poln doživetij, smeha, igre v naravi in priložnosti za spoznavanje lokalne zgodovine. Otroci so se naužili skupnega druženja, njihovi starši pa so imeli priložnost poklepetati med seboj. Kljub slabšemu vremenu je bil dan prežet s prijetnimi trenutki, ki so pohodnikom polepšali doživetje.

Tjaša Bojanec,
učiteljica na OŠ Otočec

V soboto, 24.1.2026, smo šli na pohod. Z avtobusom smo se peljali pol ure, da smo prispeli v Suhor. Od tam smo se povzpeli na vrh Garjevca. Tam smo pojedli malico pod lesenim paviljonom. Potem smo šli do stare, pozabljene vasice Popovići. V vasici je ograda z oslički in kozami, katero je postavil Branko Grubačevič. Njegovi prijatelji so nam postregli s toplim čajem in pogačo s špehom. Bilo je zelo slastno. Po poti v dolino je postavil tudi križev pot in križ z Jezusom. Zelo smešno je bilo, ko smo se hoteli slikati pred križem in je Lucija na glas vprašala zakaj ima Jezus »six packe« na trebuhu. Vsi smo se zelo smejali. Po poti nazaj do avtobusa nas je ujel dež, zato smo si oblekli dežne pelerine in odprli dežnike. Pohod je bil zabaven in kratek.

Špela in Lucija, OŠ Otočec
Foto: Diana Serini