Gorjanci so skoraj 60 km dolgo apnenčasto pogorje med Črmošnjiškim podoljem na zahodu, dolino Krke na severu in Karlovško kotlino na jugu. Južna pobočja so položnejša in primernejša za naselitev, zato ležijo uskoške vasi celo na višini 700 do 900 m, na dolenjski strani pa le do višine 660 m. Prigorje na obeh straneh je vinorodno. Gorjanci so porasli z listavci, po drugi svetovni vojni pa so velike površine zasadili z iglavci. Pod Trdinovim vrhom leži bukov pragozd (na nadmorski višini 995 do 1165 m). Prevladujoči bukvi so posamezno primešani gorski javor, v zgornjem delu pragozda, ostrolistni javor in zelo redko jerebika. Ob spodnjem robu pragozda, kjer prevladuje gozdna združba bukve s kresničevjem, na previsu s Pendirjevko, raste tudi mokovec.
 

Posebna privlačnost Gorjancev so obsežne košenice. Med številnimi cvetnicami najdemo tudi lepi čeveljc in rumenocvetno panonsko deteljo. Ob vznožju Gorjancev je gozdni rezervat rumenega sleča (pontske azaleje, kakor ta čudovit grm imenujejo domačini). Stoletja se je vrh Gorjancev imenoval Sveta Jera, kajti v čast tej priljubljeni svetnici so v srednjem veku postavili tu cerkvico. Prvi zapis o tej cerkvi zasledimo 3. septembra leta 1447. Le nekaj korakov od sv. Jere so kasneje sezidali še drugo in jo posvetili sv. Iliji.


Od kdaj se najvišji vrh Gorjancev imenuje Trdinov vrh? Znameniti profesor Wester, tedanji ravnatelj novomeške gimnazije, je imel na veliki šmaren (15. avgusta) leta 1923 na vrhu Gorjancev slavnostni govor. V svojih spominih pa je zapisal:

"Na vrhu samem je bila krstna slava. Bradati uniatski svečenik  iz hrvaških Sošic je opravil cerkveni obred, botrovala pa je Dora Staretova, hči graščaka na Ruperč vrhu, oblečena v narodno nošo."Botre, grajske gospodične Staretove z Ruperč vrha, ki je Trdinov vrh krstila tako, da ga je oblila s cvičkom, niso izbrali naključno. Bila je namreč nečakinja prve Trdinove ljubezni, Frančiške Staretove iz Mengša.